Joe Biden je v torek naredil velik korak k osvojitvi nominacije. Foto: Reuters
Joe Biden je v torek naredil velik korak k osvojitvi nominacije. Foto: Reuters

Se bo zgodovina 3. novembra letos ponovila? Za to je velika verjetnost.

In tudi tokrat lahko demokrati krivdo pripišejo izključno sebi – pravzaprav še veliko bolj kot pred štirimi leti.

Sanders kljub porazom še ne odstopa. Cilj: Pomakniti Bidna v levo.

Za Clintonovo se je takrat zdelo, da je preprosto "njen" čas. Potrpežljivo je čakala osem let po nepričakovanem porazu proti Baracku Obami, zdelo se je, da se s položajem državne sekretarke ogreva za stolček v ovalni pisarni. Družbena klima je bila naklonjena prvi ženski na mestu predsednice ZDA. Hillary Clinton je bila rojena za to mesto, česar sama ni skrivala niti, ko je igrala drugo violino svojemu soprogu Billu Clintonu. Tudi to je bilo ogrevanje.

Da so volivci namesto Clintonove leta 2008 raje izvolili manj izkušenega Obamo, ki je obljubljal "upanje" in "spremembe" – ne le spremembe po osmih letih Georgea W. Busha in njegovih vojn proti terorizmu, ampak korenite spremembe ZDA, je bil že en kazalnik, da imajo ameriški volivci dovolj stare garde. Dovolj sistema, ki najbolj ranljivim ne prinaša nič kaj drastično drugačnega, ne glede na to, katera stranka je na oblasti.

Biden uživa vso podporo demokratskega ustroja. Foto: AP
Biden uživa vso podporo demokratskega ustroja. Foto: AP

Clintonova bi se morala po vseh projekcijah leta 2016, v svojem drugem poskusu, sprehoditi do predsedniške nominacije. Na papirju konkurence ni imela. Kandidata, ki bi ji v tistem času edina predstavljala resno konkurenco, Joe Biden in Elizabeth Warren, sta se (kolegialno) odločila, da ne kandidirata. To je bil Hillaryjin čas, je bil nekakšen tih konsenz demokratskega establišmenta.

Sanders, prva epizoda

A tu je bil Bernie Sanders z enakim programom, kot ga ima letos, z enakim, kot ga ima že desetletja. Sanders, ki je v drugačni klimi dolgo veljal za popolnega avtsajderja, upornika proti Washingtonu, socialista, ko je bila to v ZDA še huda žaljivka, je proti vsem pričakovanjem nenadoma postal povsem resen igralec. Clintonova je s Sandersom vse do zadnjega bila boj za nominacijo, na nejevero (in grozo) demokratske stranke, ki ji je pretilo, da jo "ugrabi" senator, ki se je kot demokrat registriral zgolj za potrebe volitev, sicer pa ves čas nastopa pod oznako neodvisnega.

Moje mnenje: Kdo bo prvi izivalec?

Do včeraj "zaspani Joe", kot ga je imenoval predsednik Trump, je postal čez noč najbolj resen demokratski izzivalec. A socialistu Sandersu z njegovo vojsko mladih aktivistov ne pade na pamet, da bi se umaknil.
Temo ameriških volitev bodo pretresali v oddaji Moje mnenje ob 21.15 na TV Slovenija 2.

Na koncu ni prišlo do razpada sistema. Clintonova je slavila, Sanders jo je moral podpreti, pa čeprav v njenem programu ni bilo niti sledu tistega, za kar se je boril senator iz Vermonta. Novembra je Clintonova proti vsem pričakovanjem in anketam izgubila proti Donaldu Trumpu. "Varna izbira" demokratov je pogorela proti kandidatu, ki je bil vse prej kot varna izbira republikancev. Trump zagotovo ni bil tisto, kar so si republikanci želeli.

Dolgo časa ga niso jemali resno, populista, bogataša, resničnostnega zvezdnika, človeka brez vsakršnih političnih izkušenj. V štirih letih Trump ni pokazal ničesar, s čimer bi ovrgel strahove skeptikov, da ni zrel za ta položaj. A je na dobri poti, da osvoji drugi mandat. Kljub ustavni obtožbi. Kljub aferam. Kljub temu da je vsakodnevna tarča posmeha tako ameriških satirikov kot evropskih voditeljev. Kako je to mogoče?

Odgovora ne gre iskati v Trumpu, ampak v demokratski stranki.

Demokrati kot glavni zaviralec reform

Kot je zapisal Glenn Greenwald, ameriški novinar in odvetnik, najbolj znan po seriji člankov v Guardianu leta 2013 o razkritjih žvižgača Edwarda Snowdna: "Vsi vemo, kaj je republikanska stranka. Ne bo se spremenila. A sem potreboval leta, da sem končno doumel in sprejel dejstvo, da je demokratska stranka tista, ki predstavlja glavno oviro za kakršen koli resen napredek v ameriški politiki. Bidnova zmaga bi to samo še enkrat potrdila."

Biden je svojo kampanjo zgradil na nostalgiji za Obamovo ero. Foto: AP
Biden je svojo kampanjo zgradil na nostalgiji za Obamovo ero. Foto: AP

Greenwald se je v svojem zapisu navezal na misel Nikhila Pala Singha, profesorja zgodovine in družbene kritike na univerzi NYU, ki je v ponedeljek tvitnil: "Žal mi je, da moram to sporočiti, a če Bernie ne osvoji predizborov, bo neizogiben zaključek mnogih tistih levo od sredine, še posebej mladih, a tudi tistih, ki so se tej misli do zdaj upirali, da je demokratska stranka glavna ovira za reformo naše države."

Če pustimo ob strani javnomnenjske ankete, ki so se že večkrat izkazale za popolnoma nezanesljive. Pustimo ob strani popolnoma neoprijemljivi in izmuzljivi dejavnik "izvoljivosti", na katerega se tako rada sklicuje demokratska stranka, ko gre za Joeja Bidna proti Bernieju Sandersu.

Težava je v samem Bidnu – tako v popolni odsotnosti resnega političnega programa, s katerim bi se lahko postavil po robu Trumpu, kot tudi v njegovem očitnem pešanju kognitivnega stanja. In še veliko večja težava je v brezsramni taktiki, ki jo je ubralo jedro demokratske stranke pri nastavljanju Bidna in rušenju fenomena Bernieja Sandersa.

Implozija stranke

Kot opozarjajo mnogi, demokrati s tem ne tvegajo samo poraza na novembrskih volitvah, ampak s popolnim ignoriranjem celotne Sandersove baze, ki jo v veliki večini predstavljajo mladi, tvegajo popolno samodestrukcijo.

Nepopravljivo škodo z odtujitvijo cele generacije, generacije, ki se bo obrnila proč od demokratov v bodisi politično apatijo bodisi v alternativo, ki jo predstavljajo progresivci s Sandersom in Alexandrio Ocasio-Cortez na čelu. Demokratični socialisti, ki se ne bojijo več predstavljati kot taki. Washingtonski avtsajderji, ki jim je že pred dvema letoma z uspehi na vmesnih volitvah uspelo dokazati, da njihov glas odmeva.

Nekdanji predsednik Barack Obama uradno ni podprl nobenega kandidata. Foto: AP
Nekdanji predsednik Barack Obama uradno ni podprl nobenega kandidata. Foto: AP

V Michiganu, kjer je sinoči tesno zmagal Biden, je bilo 73 odstotkov tistih, ki so glasovali zanj, starejših od 65 let. 82 odstotkov tistih, ki so glasovali za Sandersa, je bilo mlajših od 30 let. Delež se po drugih zveznih državah ne razlikuje kaj bistveno. A na Sandersovo smolo so mladi tudi segment, ki se najmanj množično volitev dejansko udeleži.

V iskanju "varne" izbire

Demokratske stranke očitno trenutno ne skrbi toliko, kako bi pritegnili mlade, da bi jim ti novembra pomagali do zmage. Teme, kot so okolje, ženske pravice, pravice manjšin, zaščita najranljivejših, univerzalno zdravstveno zavarovanje in univerzalno šolstvo, ki bi v teoriji in zgodovinsko morale biti teme demokratov, so postavili na stranski tir ter se naglo in taktično konsolidirali okoli Bidna. "Varnega" kandidata.

Biden, ki celotno svojo kampanjo gradi na zapuščini "zlate dobe" Baracka Obame, je na prvi pogled neškodljiv. Tipični sredinski kandidat, ki z ničimer ne grozi, da bi povzročil vihar na politični sceni ali ogrozil establišment – pa naj si bo ta desni ali (kvazi) levi. Biden je kandidat, ki bo vzdrževal status quo in zagotovil elitam, da vladajo še naprej.

Podrobneje, ko se razčleni Bidnovo politično zgodovino, bolj se izkaže, kako je 77-letni veteranski politik v resnici bližje Trumpovim politikam kot pa t. i. progresivnim levim politikam. Američani so se že leta 2008 izrekli proti staremu establišmentu in za spremembe, leta 2016 pa to potrdili s samo še bolj drastičnim kandidatom. Leta 2020 hočejo demokrati temu istemu kandidatu nasproti postaviti priletnika, ki pooseblja vse, proti čemur se v zadnjih 12 letih izrekajo Američani.

Biden kot politik nikdar ni bil na strani pretirano progresivnih ukrepov. Foto: AP
Biden kot politik nikdar ni bil na strani pretirano progresivnih ukrepov. Foto: AP

Biden je bil za Obamo varna izbira. Bolj belopolt, kot je Biden, si težko, Obama pa je na poti proti prvemu temnopoltemu predsedniku ZDA potreboval "tensko ravnotežje". Kot mlad kandidat je tudi potreboval veteranskega podpredsednika s kilometrino. In kot kandidat, ki je obljubljal "spremembe", je potreboval nekoga, ki bi s svojimi preteklimi prav nič revolucionarnimi glasovanji v senatu miril tiste, ki so se bali politične revolucije. Obama je v resnici, razen s svojo barvo kože, ni zanetil. ZDA pod Obamo niso naredile nobenih drastičnih korakov naprej, ne k večji socialni pravičnosti ne k pacifizmu.

In Bidnova Amerika bi bila v resnici videti precej podobna Trumpovi Ameriki, zgolj z zglajenimi robovi. Poglejmo podrobneje.

  • Biden o pravici do splava in ženskih pravicah:

Bidnovo stališče do splava je bilo vedno bližje desnici. Tako je leta 2006 izjavil: "Splava ne vidim kot izbiro in pravico … Morali bi se osredotočiti na to, kako omejiti število splavov in morali bi najti konsenz, kako priti do tega." Biden je v preteklosti glasoval za t. i. Hydov amandma, po katerem zdravstveno zavarovanje ženskam ne krije splava. Kot senator je leta 1981 glasoval tudi za dopolnilo, ki bi omogočil zveznim državam, da razveljavijo prelomno odločitev vrhovnega sodišča o pravici do splava. In še lani je Biden govoril, da še vedno podpira Hydov amandma, a nato stališče spremenil, ko je postalo jasno, da je edini med demokratskimi predsedniškimi kandidati, ki amandma podpira.

Kritiki Bidnu očitajo tudi njegovo obravnavo Anite Hill, ženske, ki je leta 1991 pričala proti Bushevemu (republikanskemu) kandidatu za ustavnega sodnika Clarenceu Thomasu, ki ga je obtožila spolnega nadlegovanja. Biden, ki je sedel v odboru, je republikancem pustil proste roke, ko so Hillovo diskreditirali, česar mu mnogi, zlasti ženske, še do danes ne morejo odpustiti.

Ob točki Bidnovega odnosa z ženskami je treba tudi spomniti, da gre za kandidata, ki se je sam otepal obtožb neprimernih fizičnih stikov z ženskami. Lani je namreč Bidna več žensk obtožilo neprimernega vedenja, predvsem nezaželenih masaž, dotikov in celo ovohavanj. Biden se je takrat branil, da nikdar ni želel nobene ženske zavestno spraviti v neprijeten položaj in da je vedno bil "človek objemov in bližine".

  • Socialna varnost:
Clintonova še vedno goji zamere do Sandersa, za katerega meni, da jo je leta 2016 stal zmage proti Trumpu. Foto: AP
Clintonova še vedno goji zamere do Sandersa, za katerega meni, da jo je leta 2016 stal zmage proti Trumpu. Foto: AP

"Joe Biden je nenehno lobiral za reze v socialno varnost. Jaz sem se celo kariero boril, da bi jo zaščitil in razširil," je tvitnil v teh dneh Sanders. Ni se motil – Biden je kot senator redno zagovarjal tezo, da bi se moralo vladno zategovanje pasu nanašati tudi na socialne dodatke. Leta 1995 je naravnost dejal, da ko govori o zamrzovanju porabe vladnih sredstev, v to vključuje tudi socialo. Ko so ga letos med kampanjo soočili s tem, je gladko zanikal, da bi to kdaj dejal, iz njegovega tabora pa so sporočili, da bi Biden razširil socialno varnost.

  • Pravice istospolnih:

Čeprav Biden na papirju zagovarja pravice istospolnih, je še leta 2012 nasprotoval istospolnim porokam. Kljub temu je dobil podporo Peta Buttigiega, istospolno usmerjenega kandidata, ko je ta izstopil iz tekme. Sanders je dolgoletni podpornik pravic LGBT-ja.

  • Okoljska vprašanja:

Kot poudarja New Republic, ima Biden izjemno dvomljiv rezime, ko gre za njegov odnos do okoljskih vprašanj. Kot pri večini predvolilnega načrta, se tudi na tej točki Biden naslanja na Obamo. Biden se je večkrat pobahal, da je bil prav on ključen pri sklenitvi pariškega podnebnega sporazuma in da je sam prepričal kitajskega predsednika Ši Džinpinga k podpisu sporazuma. Nihče od osebja Obamove Bele hiše, ki so jih intervjuvali pri E&E News, se ne spomni, da bi imel Biden kakršno koli vidno vlogo pri sporazumu. V Parizu ga sploh bilo ni, je pa bil v tistem času v Ukrajini, kjer je promoviral plinovode, ki bi pipico speljali v ameriško blagajno, namesto v rusko.

Bidnov okoljski načrt sicer predvideva naložbo v bolj zelene ZDA, a je precej manj ambiciozen od Sandersovega – Biden bi vložil 1,7 bilijona dolarjev, da bi ZDA do leta 2050 postale ogljično nevtralne, medtem ko Sandersov podnebni načrt v okviru Zelenega novega dogovora postavlja na stran 16,3 bilijona, da bi ZDA do leta 2030 postale brezogljična družba. Biden t. i. zelenemu novemu dogovoru, ki ga v kongresu najglasneje propagira Alexandria Ocasio-Cortez, nasprotuje.

  • Zdravstveni sistem:
Leta 2016 nihče ni pričakoval zmage Trumpa nad Clintonovo. Foto: AP
Leta 2016 nihče ni pričakoval zmage Trumpa nad Clintonovo. Foto: AP

Sanders velik del svoje kampanje gradi na univerzalnem zdravstvu, ki bi naredilo konec izkoriščanju zasebnih zavarovalnic in zavarovalo na milijone Američanov, ki si trenutno zavarovanja ne morejo privoščiti. Biden zagovarja različico Obamacara, kompromisa, ki ga je za časa svojega predsednikovanja uvedel Obama, ob tem pa ne skriva, da nima nič proti zasebnim zavarovalnicam.

Še več, prejšnji teden je naravnost dejal, da če bi prišel pred njega predlog o univerzalnem zdravstvenem zavarovanju (t. i. Medicare for all), bi nanj dal veto. In to je izjavil v času svetovne epidemije, ki bo, kot kaže, močno udarila tudi po ZDA in njenih milijonih nezavarovanih.

  • Rasna segregacija in rasna vprašanja:

Medtem ko se je Sanders skozi celotno politično kariero boril za pravice temnopoltih Američanov in leta 1984 kot skoraj edini vidnejši belopolti politik podprl predsedniško kandidaturo Jesseja Jacksona, se Biden lahko pohvali kvečjemu, da je služil kot podpredsednik prvemu temnopoltemu predsedniku. In za večji del temnopoltih volivcev je to celo odločilni dejavnik. A Biden ima tudi glede vprašanja rase in rasne enakopravnosti precej problematično zgodovino, na kar je med kampanjo zelo ostro opozarjala predvsem njegova tekmica za nominacijo Kamala Harris, pa ga je kljub temu, skupaj z drugimi, ta teden podprla. Biden je namreč med drugim podpiral segregacijo in celo dejal leta 1977, da si ne želi, da bi njegovi otroci odraščali v "rasni džungli".

Biden je tudi arhitekt množičnega zapiranja in je v 80. in 90. letih pomagal spraviti pod streho kopico zakonov, ki so oblikovali ameriški pravosodni sistem v takšnega, kot ga poznamo danes – rekordno število Američanov po zaporih, obsojeni na ječo tudi za najmanjše prekrške, običajno povezane z mamili. Sistem, ki gre najbolj na škodo predvsem afroameriški populaciji.

Pod zakon, ki je najbolj zaslužen za to, da so ZDA postale družba aretirancev, se je leta 1994 podpisal prav Biden, potrdil pa ga je takratni predsednik Clinton. Zakon, ki naj ustavil več desetletno rast kriminala, je bil ključen dejavnik množičnih zapiranj v 90. letih, daljših in strožjih zapornih kazni in agresivnejšega pristopa policije, ki je največ škode povzročila predvsem afroameriškim in latinskoameriškim skupnostim. Biden se je z zakonom celo bahal in se ponosno predstavljal kot "najbolj konservativni demokrat v senatu". Leta 1991 se je ob svojem zakonu o kriminalu bahal, da ta nalaga smrtno kazen "praktično za vse, razen za nepravilno prečkanje ceste", leta 1993 pa, da "ga ni zakona o kriminalu, pod katerega se ne bi podpisal".

Sanders z eno svojih bolj zvestih privrženk, priljubljeno progresivno kongresnico Alexandrio Ocasio-Cortez. Foto: AP
Sanders z eno svojih bolj zvestih privrženk, priljubljeno progresivno kongresnico Alexandrio Ocasio-Cortez. Foto: AP

Vse to pa Bidnu ne preprečuje, da se ne bi predstavljal kot kandidat, ki se bori za pravice temnopoltih – da bi to podprl, si redno izmišlja zgodbe, za katere je bil celo sam primoran letos priznati, da ne držijo. Prva taka zgodba je njegov angažma v boju za pravice temnopoltih. Leta 1987 je prvič izjavil, da je marširal v gibanju za pravice temnopoltih. Nekaj mesecev pozneje je priznal, da to ni res, a nato trditev čez nekaj desetletij, pod Obamo, ponovil, in vnovič tudi med aktualno kampanjo. Druga taka zgodba pa je, da so ga za časa apartheida v JAR-u aretirali, ko je obiskal Nelsona Mandelo. Tudi to ni bilo res. A čeprav so ga mediji pred leti pri tem že enkrat postavili na laž, je Biden zgodbo ponovil na treh zborovanjih letos.

  • Trgovinski sporazumi:

Ena od točk, kjer bo Trump zagotovo z lahkoto povozil Bidna, so trgovinski dogovori. Predvsem v ruralnih zveznih državah, ki so jih dogovori, kot je Nafta, najbolj prizadeli.
"Mar res kdo misli, da gre Joe lahko v Michigan ali Wisconsin ali Indiano ali Minnesoto in prosi volivce, naj mu zaupajo glas, ko pa je glasoval za te obupne trgovinske sporazume?" je svoje podpornike retorično vprašal Sanders v teh dneh. Z istim argumentom je Sanders leta 2016 v Michiganu premagal Clintonovo.

Biden še naprej zagovarja svoj glas za Nafto, kljub temu da ji kritiki očitajo, da je preselila proizvodnjo iz ZDA, s tem pa številne zvezne države pahnila v brezizhodno stanje. Nasprotovanje Nafti in pihanje na dušo ameriškim delavcem je ena ključnih točk, zakaj je leta 2016 slavil Trump. In ta se že pripravlja, da bo enako taktiko v teh zvezdnih državah uporabil tudi proti Bidnu.

  • Iraška vojna:

Medtem ko je bil Sanders eden redkih v kongresu, ki so glasovali proti vojni v Iraku, Biden ne samo da je glasoval za in s tem omogočil Bushu invazijo na to državo, ampak je v intervjuju ta teden celo priznal, da ni verjel zgodbi, da ima Irak orožje za množično uničevanje. Pa je kljub temu podprl republikance.

Moč establišmenta se lahko vidi v njegovih uspešnih prizadevanjih, da v času podnebne krize, zdravstvene krize in globalne pandemije medijsko naracijo usmeri v zlobne tvite (Sandersovih podpornikov), samo da bi okrepili kandidata, ki je republikancem pomagal voditi Ameriko v iraško vojno.

David Sirota, ameriški politični komentator; član Sandersove kampanje

"Joe bo moral pojasniti ameriškemu narodu, ki so tako naveličani neskončnih vojn, ki so nas stale preveč življenj, ki so destabilizirale preveč regij po svetu in nas stale na bilijone dolarjev, zakaj je bil na čelu tistih, ki so nas spravili v vojno v Iraku," je izpostavil Sanders prejšnji teden. Biden je sicer priznal, da je bil glas za vojno napaka. Trump je leta 2016 zmagal tudi s tem, ko je nasprotoval vojaškim izletom ZDA.

Biden je sicer kot dolgoletni član in predsednik odbora za zunanje zadeve glasno zagovarjal tudi posredovanje ZDA in Nata v vojni v BiH-u, širitev Nata v 90. letih in bombardiranje Srbije leta 1999.

  • Wall Street in korporacije:

Sanders velik del svoje kampanje gradi prav na boju proti "Goljatu", proti korporacijam, skupinam posebnega interesa in Wall Streetu. In najostrejši Sandersovi napadi na tekmece, predvsem Bidna, so šli prav na račun njegovih povezav s finančnimi interesi, pri čemer ne pozabi omeniti, da je Biden v času velike finančne krize leta 2008 glasoval za reševanje bank, kar je skoraj potopilo ameriško gospodarstvo. V nasprotju s Sandersom, ki kot edini kategorično zavrača donacije korporacij in političnih akcijskih odborov (Super PAC), velik del Bidnovih sredstev prihaja ravno od tam. Biden je že lani dal tudi vedeti tem svojim financerjem, da se jim pod njegovim predsednikovanjem ni za bati in da se na Wall Streetu ne bo "nič bistveno spremenilo". Prav tako nasprotuje obdavčitvi najbogatejših.

V teh dneh so zaokrožila tudi že nekatera potencialna imena Bidnovega kabineta, ki to samo potrjujejo. Axios je ta teden poročal, da "Bidnovi zaupniki zasebno razpravljajo o potencialnih vodjih in članih kabineta", pri čemer so v javnost tudi konkretna imena, ki nakazujejo, da bi v Bidnovi Beli hiši imele elite z Wall Streeta veliko vlogo. Eno od takih spornih imen je denimo Jamie Dimon, predsednik in izvršni direktor JPMorgan Chasa, kandidat za Bidnovega finančnega ministra. Med imeni, ki krožijo, je tudi Michael Bloomberg.

Biden se je svoj čas ponašal s tem, koliko strogih kazensko-pravosodnih zakonov je sprejel, ki so najbolj škodovali temnopoltemu prebivalstvu. Foto: AP
Biden se je svoj čas ponašal s tem, koliko strogih kazensko-pravosodnih zakonov je sprejel, ki so najbolj škodovali temnopoltemu prebivalstvu. Foto: AP

V strahu pred spremembami

Prav Bidnova naklonjenost elitam z Wall Streeta in z njimi korporacijam je velik razlog, zakaj si demokratska stranka na vse pretege želi nominacijo zagotoviti nekdanjemu podpredsedniku, za kar se poslužujejo vseh sredstev, na roke pa jim gredo tudi vodilni (korporacijski) mediji, kot denimo Reuters, ki je v teh dneh svaril, kako bi zmaga Sandersa še dodatno zamajala že tako negotove trge, ali pa MSNBC, kjer so Sandersove zgodnje zmage primerjali s Hitlerjevo invazijo Evrope, ali pa Washington Post, kjer so naravnost pozivali proti izvolitvi Sandersa.

Raziskava družbe In These Times je pokazala, da je bilo CNN-ovo poročanje o Sandersu trikrat bolj negativno od poročanja o Bidnu. V 24 urah po veliki Sandersovi zmagi v Nevadi je senator iz Vermonta prejel 3,26-krat več negativnega poročanja kot Biden po svoji podobno prepričljivi zmagi v Južni Karolini.

Demokratsko rušenje Sandersa je postalo še posebej očitno tik pred t. i. supertorkom, ko je strankarsko jedro v usklajeni akciji ustavilo Sandersov zmagoviti pohod s konsolidacijo zmerne sredine. Tik pred torkom so tako odstopili Pete Buttigieg (kljub dobrim rezultatom), Amy Klobuchar (kljub temu da je glasovala "njena" Minnesota) in Tom Steyer, medtem ko je v boju kljub slabim rezultatom ostala Elizabeth Warren in Sandersu odščipnila krvavo potrebne glasove progresivne levice.

Pomisleki glede Bidnovega stanja

A verjetno nič ne kaže na pritlehne demokratske manevre bolj kot to, koga točno so si izbrali za svojega kandidata. Ne samo zaradi skrajno centrističnih, celo desnocentrističnih politik, ki jih zagovarja Biden, ampak zaradi njegove psihofizične kondicije. Biden namreč v tokratnem predvolilnem boju kaže jasne znake pešanja kognitivnih funkcij, kar mnogi pripisujejo začetni fazi demence.

Biden tako med kampanjo in med soočenji niza en verbalni spodrsljaj za drugim. Zamešal je ženo za sestro, pozabil je člen ustave, ki ga je navajal, zamešal zvezne države, kjer je bil, dejal, da se poteguje za senat, namesto za predsednika, označil se je za "Obiden-Bama demokrata", za nameček pa ima še agresivne izpade na volivce, ko mu ti zastavijo težka vprašanja, kar je prav tako eden od kazalnikov demence.

Seznam znakov naglo pešajoče kognitivne kondicije je obsežen in skrb vzbujajoč, a mediji v ZDA o tem praktično ne poročajo, Bidnov tabor pa je take očitke odpravil kot "podla natolcevanja Berniejevih podpornikov". Zato so v Bidnovem taboru objavili poročilo zdravnikov, ki navajajo, da so 77-letnika pregledali in da je v odličnem fizičnem stanju, hkrati pa so zapisali, da so opravili vse teste, "razen testov kognitivnih sposobnosti".

Da ima Biden resne težave, se demokrati povsem zavedajo. Bidnovi nastopi na zborovanjih so vse krajši, nazadnje je v St. Louisu govoril le 7 minut, medtem ko je Sanders imel isti dan tri zborovanja. Prav tako se Biden izogiba vsem intervjujem, medtem ko Sanders obrede vse oddaje, vključno s Fox TV-jem. Prejšnji teden so ga tako javno pozvali na intervju tako pri MSNBC-ju kot pri CNN-u, a zaman.

Biden se je pred aktualno predsedniško kampanjo dvakrat neuspešno potegoval za stolček. Obakrat ni osvojil niti ene zvezne države. Foto: AP
Biden se je pred aktualno predsedniško kampanjo dvakrat neuspešno potegoval za stolček. Obakrat ni osvojil niti ene zvezne države. Foto: AP

Soočenja kot potencialna katastrofa za Bidna

Pred včerajšnjimi predizbori soočenja, na katerem bi se vedno lucidni Sanders lahko prvič pomeril z Bidnom ena na ena, ni bilo, je pa soočenje napovedano za 15. marec, a so na posredovanje demokratske stranke in po dogovoru s CNN-om pozneje spremenili ustaljeni format – z dveh ur so soočenje skrajšali na eno uro, namesto moderatorjev bodo vprašanja sprejemali iz občinstva, kandidata pa bosta sploh prvič v času kampanje sedela, čeprav se je Sandersov tabor uprl vsem trem postavkam.

Vodilni demokrati so pred sinočnjimi volitvami celo jasno nakazovali, da menijo, da bi morali v primeru Bidnovega slavja odpovedati vsa napovedana nadaljnja soočenja med kandidatoma.

Tretji najpomembnejši demokrat v kongresu, James Clyburn, ki zaseda mesto "biča", je tako za NPR dejal, da če Sanders ta torek ne bo osvojil nobene države, bi morala stranka "ukiniti te predizbore" in "odpovedati preostala soočenja".

Ko bo prišlo do obračuna Biden – Trump, Biden na tovrstne bergle ne bo več mogel računati, za Trumpa pa bo lahek plen.

Kot izpostavlja v The Intercept Glenn Greenwald, niso bili Sandersovi podporniki ali Trumpov tabor tisti, ki so prvi izrazili pomisleke glede Bidnovega kognitivnega pešanja, ampak že lani vodilni v demokratski stranki sami in tudi predstavniki stranki naklonjenih medijev. "Ogromno ljudi že nekaj časa spremlja Joeja Bidna in priznavajo, da opažajo pešanje njegovih kognitivnih sposobnosti in da jih močno skrbi, kako bo glede na to lahko premagal Trumpa. Nabor teh ljudi vključuje tudi demokratske politike, funkcionarje in strokovne komentatorje/novinarje, ki ga podpirajo in zdaj hlinijo ogorčenje, da se sploh načenja ta razprava (ki so jo sami začeli) in se pretvarjajo, da gre pri vsem tem za neko moralno odvratno izmišljotino, ki so jo skovali njegovi sovražniki," piše Greenwald.

Pozabljene lekcije 2016

Praktično vsi strokovnjaki si bodo enotni, da je bila Hillary Clinton močnejša kandidatka od Bidna. Pa je izgubila. Demokrati se lekcij leta 2016, kot kaže, niso naučili. Ob tem velja spomniti na opozorilo Naomi Klein, znane kanadske avtorice, ki v svojih delih analizira svetovni vzpon neoliberalizma prek izkoriščanja stanja šoka za uvedbo škodljivih politik za ljudi in za planet. Avtorica knjige Doktrina šoka je v svojem komentarju za Guardian leta 2016 zmago Trumpa v celoti pripisala demokratom in njihovemu sprejemu neoliberalizma.

"Krivili bodo Jamesa Comeyja in FBI. Krivili bodo volilne nepravilnosti in rasizem. Krivili bodo goreče Berniejeve privržence in sovraštvo do žensk. Krivili bodo neodvisne kandidate in tretje stranke. Krivili bodo korporativne medije, da so dali Trumpu platformo, družbene medije, da so bili njegovo trobilo in WikiLeaks, ker je objavil njihovo umazano perilo," je pisala Kleinova.

"A vse to izpušča silo, najbolj odgovorno za ustvarjenje nočne more, v katero smo se prebudili: neoliberalizem. Ta svetovni nazor, ki ga popolno poosebljata Hillary Clinton in njen ustroj, se ne more kosati z ekstremizmom v Trumpovem slogu. Odločitev, da demokrati proti drugemu nastopijo s prvim, je bilo tisto, kar je zapečatilo našo usodo. Če se ne bomo naučili ničesar drugega, se lahko, prosim, kaj naučimo vsaj iz te napake?"

Očitno ne.