Kje je Jan?
Z Laošani na zabavi na otoku Don Khon. Foto: Jan Konečnik
Mogočna reka Mekong ob mestu Pakse. Foto: Jan Konečnik
Most čez Mekong. Foto: Jan Konečnik
Kip Bude na griču nad Paksejem. Foto: Jan Konečnik
Laošanka zre v daljavo. Foto: Jan Konečnik
Vsa mladina bolšči v telefone. Vsepovsod. Foto: Jan Konečnik
Ob cesti na poti na otok Don Det. Foto: Jan Konečnik
Olga na brodu čez reko. Prispela sva v temi. Foto: Jan Konečnik
"Potniški terminal" na otoku Don Det. Foto: Jan Konečnik
Don Det je sicer med sezono kar turistična vas. Foto: Jan Konečnik
Trenutno na otoku ni veliko turistov, kar mi je všeč. A družba se vedno najde. Foto: Jan Konečnik
Pogled na enega izmed rokavov reke Mekong. Foto: Jan Konečnik
Ko prideš iz naselja, se začnejo polja, kmetije. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Na otoku Don Det. Sproščeno.

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 47. del,
14. maj 2018 ob 07:35
Vientiane - MMC RTV SLO

Večerilo se je že, ko sem pripeljal do reke. Brodar se je s svojim plovilom iz dveh podolgovatih čolnov, na katera je prečno navezal lesene deske, ravno bližal brežini. Ko sva nalagala motocikel, sem stopil v toplo rečno vodo in se kar malo razveselil, da se bom v naslednjih dneh lahko kopal v okljukih mogočne reke Mekong.

Možakar je pognal motor, sestavljen iz bencinskega agregata za električni generator, na katerega je bila pritrjena dolga kovinska palica, na koncu katere se je vrtel vijak. Podobne pogone so imeli tudi na barkačah v Amazoniji. Nato je sedel za volan svojega improviziranega katamarana in naju z Olgo v lunini svetlobi prepeljal na rečni otok Don Det, eden izmed mnogih tukaj na jugu Laosa, tik ob meji s Kambodžo.

Ne vem, ali je res, a menda naj bi bilo otokov kar štiri tisoč. "Skozi celotno vas se pelješ praktično, na koncu je hostel Easy go. Po ceni dva evra na noč za posteljo," sta me napotili dve Nizozemki, ki sta sedeli v neki obcestni krčmi. Res sem se zapeljal tja, a bilo je zasedeno. Na poti nazaj me je na prašni vaški stezici ustavila neka gospa in mi ponudila bungalov za štiri evre na dan. Nič posebnega, za nekaj dni bo. So prijazna družina in mama Tanon dobro kuha v gostilnici, ki jo imajo ob hiškah na drugi strani stezice.

Ležerni kraji
Gostilna ima tri mize in oblazinjen podij z nizko mizico, namenjen ležernemu prebijanju skozi neznosno dnevno vročino, s pogledom na reko. Tu sem preživel tako rekoč ves dan in bral knjigo. Poleg mene je bil še neki par, Nemec in Belgijka. Nasproti je mizica s plastično vitrino za prodajo cigaret, obledelo od sonca, ki je tudi recepcija. Zraven mize brni hladilnik z vodo, pivom, kokakolo in švepsom. Pa stara katodna televizija ter kup kablov, ki za čuda producirajo kar dobro spletno povezavo. Laoška zastava visi nad vrati. Po tleh ležijo otroški sandali in igrače. Otroci se igrajo, morda dve leti stara punčka se ravno joče, ker ji je pes odnesel kos kruha, ki ga je lahkomiselno pustila na preprogi, na kateri je sedela. Dva psa imajo, psici pravzaprav, ena črna, druga svetla, obe kratkodlaki. Ves dan se preganjata po dvorišču ali pa se podita za kokošmi in petelinom, ki po tleh kljuvajo hrano. Mama Tanon leži kar na tleh za hladilnikom, ker tam hladno piha. Pravzaprav je tukaj enako kot v Vietnamu. Ljudje, če ravno ne delajo, ležijo in dremljejo. Tako pač je, če hočeš kaj pojesti, greš in zbudiš mamo Tanon in ti pripravi hrano. Ali pa mehanika, ki spi na podestu zraven delavnice in čaka stranke. To je normalno.

Vsake toliko se mimo sprehodijo ali na kolesu pripeljejo zahodni turisti, ki pod sončnimi očali skrivajo rdeče oči od trave, ki so jo pravkar pokadili v enem izmed barov ali kje ob reki. Verjetno veliko popotnikov pride sem tudi zaradi tega, ker je marihuana lahko dostopna in se kadi povsod. Pa tudi v vsakem baru bolj ali manj strežejo "vesele" napitke. Vas Don Det je sicer kar turistična, mnogo je majhnih gostilnic in barčkov, narejenih iz lesa. A zdaj vse skupaj napol sameva, saj ni veliko turistov, kar mi je všeč. Ni gneče. Zvečer se tako ali tako zmeraj najde dovolj ljudi za pogovor.

Čez most
Neko popoldne sem se sprehodil kakšno uro in pol daleč na sosednji otok Don Khon. Ko prideš iz vasi, gostilnice in bungalove zamenjajo polja in prašiči, ki zakopani v blato iščejo hlad. Pot se je razcepila, in ker nisem vedel, kam, sem šel proti neki hiši, od katere je čez polje glasno donela laoška glasba. Na mizi se je igrala majhna punčka, njena mati je za kuriščem ravno nekaj kuhala, možakar je prišel bliže. Verjetno jih je do takrat pokadil že kar nekaj, ker je imel oči rdeče kot angorski zajec. Videti je, da sta si z ženko naredila popoldansko žurkico. Očitno dobre volje me je napotil v pravo smer. S pečine na Khon Taiu se lepo vidi kanjon, v katerega se z vseh strani zliva deroča rečna voda. Malo naprej so tudi slapovi Li Phi.

Po nekih skalah sem se spustil do vode, do nekakšnega majhnega skalnatega zaliva. Čeprav so na kamnih ležala oblačila, ni bilo videti nikogar. Nato sta dolvodno na nekakšnem kanuju priveslala moška, lahko bi bila oče in sin. Veselo sta se nasmejala in z gestikuliranjem pokazala, da je vroče in da prija hladna voda. Res je bilo prijetno se ohladiti. Nato sta začela ob skalnato steno in med skale navezovati tanko ribiško mrežo. Očitno tako ribarijo v tem kanjonu, sklepam da ribe nekako zaidejo za mrežo in potem ne morejo ven. Znabiti.

Sicer ima Laos kar veliko rek in prebral sem, da tudi veliko hidroelektrarn. Elektriko nato izvažajo na sosednje Tajsko, ki ima precej velike potrebe po energiji, pa tudi v Vietnam in Kambodžo.

Lena in Laošani
Na poti nazaj me je ujela tema in natikači so me ožulili, tako sem šel do neke hiše, ki je hkrati tudi gostilna, vprašat, ali bi me kdo zapeljal do moje vasi. Neka gospa je sicer razumela, kaj bi rad, a je šla v zadnji del hiše, kjer je bila očitno neka zabava, po nekoga, ki zna angleško.

Prišla je Lena, Švicarka, ki pri družini živi že pol leta. "V Don Det bi šel? Čakaj, grem vprašat ... ja, deset dolarjev hočejo. Drago, vem. Ja, koliko bi dal? Pet? Počakaj ... bom še enkrat vprašala. Ja, bo prišel neki fant. Si lačen?" je dejala in me peljala zadaj v izbo, kjer so bili ženske, moški in otroci ter na tleh ravno jedli. Vsi so me lepo pozdravili, se nasmejali, gospa, ki je delila hrano, mi je kar brez vprašanja naložila neko ribjo čorbo z zelenjavo. Moški so mi pa hitro potisnili v roke kozarec z laolaom, to je neka njihova domača žgana pijača, kot kakšna slivovka. Meniti se ne moreš, tako se bolj smejiš in nazdravljaš, pa so vsi veseli.

"Pred pol leta sem prišla sem in se odločila ostati nekaj časa. Čez dan pomagam v gostilni, mi dajo hrano in prenočišče. Tudi laoščine sem se nekaj naučila, tako da se lahko pogovarjam, tako napol," je razlagala in dodala, da ima jutri poslovilno zabavo tukaj z družino: "Ob šestih zvečer. Prideš?" Ja, pridem, zakaj pa ne. In sem nato drugi dan proti večeru šel na zabavo k ljudem, ki jih sploh ne poznam in s katerimi se povečini ne morem nič pogovarjati.

Bilo je kar zanimivo. Prišla sta še dva Francoza, ki živita tukaj, pa tudi en laoški gospod je govoril angleško, francosko in rusko, tako da je bilo nekaj pogovora. Nekateri, predvsem starejši prebivalci, tukaj še znajo francosko, saj je bila Laos dolgo, do petdesetih let prejšnjega stoletja, francoska kolonija in pozneje protektorat.

Nato so začeli nekakšen obred. Sredi sobe so na tla postavili stoječ venec ali nekaj podobnega, iz katerega so visele zapestnice iz blaga različnih barv. Prižgali so kadila. Posedli so se v krog, pred seboj sklenili dlani, stari gospod je začel moliti. Drugi so nekaj ponavljali za njim, nekaj ne. Nato so začeli iz venca trgati zapestnice in jih za srečo zavezovati drug drugemu okoli desne roke. Stari gospod je prišel še do mene, se nasmehnil, vzel v svoje roke mojo dlan, nekaj rekel in popihal ter mi zavezal zapestnico. Enako so storili še drugi. Za srečo.

Nato smo jedli. Ocvrte ribe, piščančji kari, riž. Riž kar tako z roko vzamejo iz posode, stisnejo v kroglico, namočijo v omako iz čilija in limonske trave in jedo. Potem smo seveda pili in nazdravljali z domačini. Ob Leno se je celo noč naslanjal mlad Laošan, očitno njen ljubimec, ki pa ni bil videti preveč srečen, ker gre nazaj v Evropo. No, zame je bil večer zelo prijeten.

Kako v Kambodžo?
Sicer sem pred dilemo. Namreč, menda od lani ni več mogoče prečkati meje iz Laosa v Kambodžo z motociklom, registriranim v Vietnamu. Lahko pa greš iz Vietnama v Kambodžo z istim motorjem brez težav in tudi iz Kambodže v Laos. Čudna pravila! So sicer neke nelegalne poti, kjer ti za plačilo ribiči čez reko prepeljejo motor, ti greš pa z avtobusom in potem dvigneš motor v nekem bližnjem mestu v Kambodži. Ampak tega se ne bi šel, nikoli ne veš.

Tako sta dve možnosti. Ali prodam Olgo tukaj za bagatelo in nadaljujem po Kambodži z avtobusom ali pa se zapeljem nazaj v Vietnam in prečkam mejo od tam. Malo me jezi, ker mi tukaj za moped ne bodo dali nič, sploh zdaj, ko električni zaganjalnik ne dela. Sem ga zadnjič razdrl, očistil rje in tako naprej. Potem ko sem napolnil še akumulator, nekaj obračal, ampak bolj slabo kaže vse skupaj. Tega zaganjalnika tukaj nimajo, tudi v mestu Pakse, kjer sem moral zamenjati obrabljen pogonski zobnik in verigo, ga niso imeli. "Lao no, Pakse no. Vietnam," je rekel mehanik. Tam imajo.

Tako me očitno čaka 500 kilometrov poti nazaj v Vietnam in potem po Kambodži tako rekoč nazaj proti krajem, od katerih sem zdaj oddaljen slabih sto kilometrov. Sicer niti ne gre toliko za denar, no, tudi, ampak bolj za to, da bi si res želel z motorjem prevoziti še Kambodžo, preden spet sedem na avtobus za Bangkok in nato na letalo za Šri Lanko, Indijo ali nekam v Afriko.

Moja pot: Pakse–Don Det–Pakse

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
luks06
# 14.05.2018 ob 09:28
zanimivo je res to, kako so te države popolnoma varne. Tajska, indonezija, vietnam, laos, kambodža, malezija, indonezija, praktično nikjer občutka da bi ti kdo želel kaj slabega. sploh če nisi res tisti orto turist.

povsem drugačna slika pa v ZDA pa še v Evropskih mestih... torej zakaj pride do tega? dejansko tam kjer je denar, je kriminal? bi rekel, zakaj kriminal, če je denar.

To samo pove, da res svetujem kdor še ni bil, da gre čim preje v JV Azijo, obdelat vsako državo in brez kakršnega koli strahu. največji strah je lahko driska.
Bivši uporabnik
# 14.05.2018 ob 15:28
sej to je zanimivo. da prav revne azijske države imajo red in mir.

Red in mir imajo tudi (ali pa se celo v vecji meri) bogate azijske drzave. Japonska, Juzna Koreja, Singapur... eni od najbolj varnih krajev za turiste na svetu. Tako da te teze o povezavi med revscino in varnostjo ne drzijo vode.
Bivši uporabnik
# 14.05.2018 ob 12:01
povsem drugačna slika pa v ZDA pa še v Evropskih mestih... torej zakaj pride do tega? dejansko tam kjer je denar, je kriminal? bi rekel, zakaj kriminal, če je denar.

Seveda, bogata Svica ali pa Avstrija sta veliko bolj nevarni kot pa revni Kongo ali Honduras.
smithies
# 14.05.2018 ob 08:49
Jan pri Easy go pojdi plavat z domačimi otroki, in v pristanišču na Don Detu je lokal z bucket challengom. Priigraj Sloveniji kakšno točko, jaz sem prvi dve.
Haribo
# 14.05.2018 ob 16:58
A tist ruzak je že dobu?
luks06
# 14.05.2018 ob 12:19
@alfabet
sej to je zanimivo. da prav revne azijske države imajo red in mir. ni nevarnosti če res dobesedno ne rineš v njih. v afriških državah pa vseeno drugačna, precej slabša slika.
lovetotravel
# 16.05.2018 ob 18:33
Zadnjih, hm, recimo 18 let, potujem največ po Aziji. Nikoli ni bilo nobenih težav, počutim se varno, pa sem popotnica stare šole, torej rukzak, pa gremo. No, nekaj previdnosti je treba, po pameti torej, a da bi mi bilo kdaj neprijetno laziti naokoli tudi sredi noči... Ne, nikoli. Največ pripomb čez Azijo imajo načeloma ljudje,ki tam še nikoli niso bili in "poznajo" zadeve pač preko spleta in medijev nasploh. Pred časom mi je znanka dejala, da se v indijski Goi ne bi kopala v morju, ker je preveč umazano. Še zdaj se sladko smejem!
Jan, srečne poti še naprej!!
don_draper
# 14.05.2018 ob 10:37
Toooo Jan!

Všeč mi je današnji zapis, kjer konkretno opišeš določeno stanje (kako psi tekajo za kurami, pa kako gazda spi kar na tleh za hladilnikom), človek akr pade noter in si zadevo predstavlja kot da je na kraju dogajanja.
Škoda da nisi poslikal tiste švicarke :)
srečno še naprej!
ishgilliath
# 17.05.2018 ob 14:26
aaa
To, da so evropska mesta nevarna je res rahlo smešno trdit, ampak da j pa JV Azija je revna je pa dejstvo. Po HDI standardu je recimo Uzbekistan pred Filipini, Vietnamom in Indonezijo, Kirgizistan pa ravno tam nekje, medtem ko so Laos, Kambodža in Burma dosti nižje. Afganistan je pa tako malo nefer vlečt zraven, glede na to, da je že 40 let v vojni...

Ampak ja, se osebno kar strinjam z luks06-ovim komentarjem, Azija je na splošno veliko varnejša tako za turiste, kot za izseljence, v primerjavi z recimo primerljivo razvitimi državami v Latinski Ameriki in Afriki. Seveda to ne pomeni, da ni političnih neredov, kriminala ali drugih nevarnosti, ampak občutek varnosti je nedvomno bolj prisoten kot drugje.
aaa
# 17.05.2018 ob 11:37
Sicer pa tako pavšalno govoriti o varnosti v JV Aziji iz stališča turista je tudi malo tako. Ko sem se jaz klatil po teh krajih je bilo tudi zelo varno. Ker tja kjer smo vedeli, da ni varno, pač nismo šli. Dokler nismo prišli na Flores, ki je veljal za varnega. In ravno takrat so izbruhnili neredi. Jaz jih direktno nisem videl, ampak ko se voziš mimo sveže požganih hiš, verjemi, da se ne počutiš varnega.
luks06
# 16.05.2018 ob 13:23
@skippy

Ti pa še nisi bil v ZDA? kjer je veliko mest zelo nevarnih. zvečer ti odsvetujejo hojo po mestu in pazi to, sredi moderne civilizirane amerike? Meni je bila zelo všeč ampak strah sem imel večji v ZDA kot v Vietnamu bogu za nogo. Tako, da meni se zdi vse skupaj veliko bolj varno v Aziji kot v EU ali ZDA. žal. 100x raje grem v Bangkok kot v London
elektrupunk
# 14.05.2018 ob 18:55
na Don Detu sem pred leti fasal tako disko, da sem za dva dni prestavil odhod proti Bangkoku, ker nisem bil sposoben bit več kot 30 minut brez wc školjke.. .. nauk zgodbe.. če si v aziji jej fried spring rollse da cvrtje pobije mikrobe in ne sveže.. naša prebava je preveč razvajena :).. prva tri dni je blo pa fino :) pa poj v bkk k se je črevesna flora stabilizirala.. :p
aaa
# 17.05.2018 ob 11:08
@ishgilliath
Jaz nobenih. Repliciral sem nekomu, ki se mu zdijo evropska mesta nevarna, JV Azija pa revna.
ishgilliath
# 17.05.2018 ob 10:55
aaa
Em, kakšne težave z redom in mirom pa ti pričakuješ v Uzbekistanu in Kirgizstanu? Spet nek ekspert s kavča, jao... Uzbekistan je policijska država, tako da reda je tam absolutno preveč, najhujša stvar, ki se ti pa v Kirgizstanu lahko zgodi je pa po flaši vodke s konja padeš....
aaa
# 17.05.2018 ob 10:32

luks06
sej to je zanimivo. da prav revne azijske države imajo red in mir.


Revne Azijske države so Kirgizija, Afganistan, Uzbekistan... in ne te. Probaj red in mir v teh če upaš;)
FrancL
# 14.05.2018 ob 16:15
Lep zapis... Berljiv. :-)
Skippy
# 15.05.2018 ob 22:19
povsem drugačna slika pa v ZDA pa še v Evropskih mestih... torej zakaj pride do tega? dejansko tam kjer je denar, je kriminal? bi rekel, zakaj kriminal, če je denar

Kakšne neumnosti pa ti pišeš? Evropa in ZDA sta polna samskih popotnic. In verjemi, da če se kaj zgodi turistu v ZDA, boš to naprej prebral na proruskem rtvslo.
si-koda
# 14.05.2018 ob 23:12
Vedno rad preberem clanek od Jana. Res je, tudi jaz sem bil na tajskem in v kambodzi, pa sem se pocutil zelo varnega. Zelo prijazni, odprti ljudje. Bolj nelagodno se pocutim npr. na dunaju.
PomisliSe1x
# 14.05.2018 ob 08:45
zakaj pa ne se v Indonezijo?

sicer pa zanimivo koliko mladih evropskih deklet gre samih po svetu brez bojazni
pjandura
# 14.05.2018 ob 13:05
Jaz tule nebi zdržal.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo