Nič čudnega, saj je bilo to mesto z nekaj več kot 46.000 prebivalci do srede še v domači Južni Koreji znano predvsem po tem, da si neuspešno prizadeva, da bi postalo prireditelj zimskih olimpijskih iger. Nato pa se je v hipu vse spremenilo, ime Pjeongčang je zakrožilo po vsem svetu, saj se bodo v njem leta 2018 zbrali najboljši smučarji, drsalci, smučarski skakalci ... Skratka, najboljši zimski športniki na svetu.

"Ljudje z vsega sveta bodo prišli k nam. Končno smo se postavili na zemljevid sveta," je dejal domačin, ki je z druščino proslavil zmago nad Münchnom in Annecyjem. Ker se večina ljudi preživlja s kmetijstvom, so praznovali po vaških južnokorejskih običajih - s petjem, plesom in litri riževega vina.

A vprašanje kljub večkratni izgovarjavi tega imena ostaja - kakšna zgodba se skriva za Pjeongčangom?

Severna soseda ne omogoča mirnega spanca
Pjeongčang leži 130 kilometrov vzhodno od desetmilijonske prestolnice Seul in 80 kilometrov južno od meje s Severno Korejo. Natančneje, najdemo ga v gorah Taebaek, ki ležijo v eni najmanj razvitih provinc države, imenovani Gangwon. To območje se še danes otepa slabega slovesa, predvsem zaradi opuščenih premogovnikov in strmih hribov, na katerih se zaradi bližine meje z "grozečo" sosedo "posejane" bodeče ograje, bunkerji in minska polja.

Provinca je znana tudi po številnih budističnih templjih, med katerimi je najbolj znan Voljeongsa, ki so ga postavili pred skoraj 1.400 leti. V to podobo nekako ne sodi, da Južni Korejci prihajajo v Pjeongčang tudi v igralnico, saj v mestu stoji edina igralnica izmed 17 v celotni državi, v katerega vstop ni dovoljen le tujcem.

Zimski športi se počasi razvijajo
Kljub temu pa Pjeongčang večino prebivalcev Južne Koreje ob omembi še vedno spomni na dolge njive, na katerih raste krompir, in sušene ribe, imenovane hvangtae, ki jih nekaj tednov pustijo, da se sušijo na zimskem soncu, nato pa jih na krožnikih ponujajo kot nacionalno kulinarično specialiteto.

Razvoj v nekaj letih
A v zadnjem desetletju območje počasi spreminja svojo dejavnost in pridobiva veljavo tudi kot zimskošportno središče. Številni Južni Korejci so zimske užitke dolgo dojemali kot zabavo za izključno najbogatejši sloj, zdaj pa se to mnenje spreminja, od česar želijo največ imeti prav gore Taebaek, ki ponekod presegajo 1.600 metrov. Okoli običajno zaspanega Pjeongčanga so tako počasi zrasla smučišča, drsališča in drugi objekti za zimske športe. Mesto je tako leta 1999 že gostilo azijske zimske igre, a to jim kmalu ni postalo dovolj - Pjeongčang je kmalu zgrabila olimpijska mrzlica (ali pač vročica), ki od leta 2003, ko je mesto prvič izgubilo boj za prireditelja z Vancouvrom, postaja le še večja.

Buldožerji so zato preorali številne njive s krompirjem in hribe z borovim gozdom in nastal je veliki zimskošportni kompleks Alpensia, ki naj bi postal kar vseazijsko središče za zabavo na snegu. Cena projekta: 1,5 milijarde ameriških dolarjev. Do olimpijskih iger leta 2018 bo zraslo še več novih objektov, vsaj 13 med njimi pa bo takih, da bodo drug od drugega oddaljeni manj kot pol ure.

Veliko severnokorejskih beguncev
Kljub velikemu slavju na ulicah in ognjemetom, ki so osvetlili nebo, ko je Pjeongčang prepričljivo, s 63 glasovi proti 25 premagal München, pa v zavesti Južnih Korejcev še ostaja strah pred severno sosedo, državo, ki jih pogosto ustrahuje in pušča v negotovosti. Državi povrhu tega trenutno nimata ravno blestečih odnosov, a sta seveda neizogibno povezani. Še več, v Pjeongčangu živi veliko otrok severnokorejskih beguncev, ki so po korejski vojni med letoma 1950 in 1953 prebegnili na jug in novi dom našli v neprijazni, gorati deželi, ki pa ni preveč oddaljena od matične domovine. V primeru združitve držav bi tako hitro lahko spet našli pot domov.

Oblasti v spodbujanju nacionalne samozavesti ne pozabijo poudariti, da je Južna Koreja komaj šesta država - po Japonski, Nemčiji, Franciji, Rusiji in Italiji, ki je bila izbrana za gostiteljico vseh štirih največjih športnih dogodkov na svetu - poletnih in zimskih olimpijskih iger, svetovnega nogometnega prvenstva in svetovnega prvenstva v atletiki. To bo državi dalo še dodatni "nacionalni prestiž", so prepričani.

Vidite zdaj, Japonci?
Južni Korejci se bodo še ponosneje ozirali tudi k Japoncem, njihovim nekdanjim kolonialističnim gospodarjem, ki tako ne bodo več edina azijska država, ki bo na enem kupu zbrala najboljše zimske športnike.

Igre leta 2018 bodo pomenile ogromno spodbudo tudi za regionalno in državno gospodarstvo, saj naj bi delo dobilo kar 230.000 ljudi, hkrati pa se bo zaradi investicij in potrošnje "obrnilo" kar 20 milijard dolarjev. Domačini pa (idealizirano) upajo tudi, da bo veliki športni dogodek presegel nesoglasja z obeh strani meje in znova pomagal združiti Korejce: "Želim si, da bi kakšno prizorišče odstopili tudi Severni Koreji. Tako bi te olimpijske igre postale simbol korejske združitve," je dejal neki trgovec iz Pjeongčanga.