Od leta 2008/09, odkar skupaj ustvarjajo navdušujoče zvočne kreacije, jih je slovenski glasbeni svet lahko dodobra spoznal. Foto: Sandi Fišer
Od leta 2008/09, odkar skupaj ustvarjajo navdušujoče zvočne kreacije, jih je slovenski glasbeni svet lahko dodobra spoznal. Foto: Sandi Fišer
Po številnih izjemnih večjih ali manjših koncertih tako pri nas kot tudi v tujini so Prismojeni profesorji bluesa ob desetem jubileju svojega glasbenega delovanja ponudili sveženj novih glasbenih skladb. Foto: Sandi Fišer
Glasbeno-žanrsko vijuganje in neobremenjenost, apokaliptični kitarski rifi, zvočne vibracije, ki spravljajo občinstvo v svojevrsten trans, zen atmosfera, virtuozno preigravanje glasbenih inštrumentov, domiselna improvizacija, srce in duša na odru ... Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Skupina pluje skozi razne glasbenožanrske tokove – od bluzovskega hrepenenja do fankovske ležernosti, rokersko-psihedelične note, kantrijevske melodike in pridiha soula. Foto: Sandi Fišer
Ime Prismojeni profesorji bluesa je izraz njihove filozofije, in čeprav so jim mnogi svetovali, naj ga spremenijo, so oni vztrajali, saj so želeli, da glasba prehiti ime. Foto: Sandi Fišer
Posebnost zvoku Prismojenih profesorjev dodajajo prav orglice Mihe Eriča. Foto: Sandi Fišer
'Prismojenci' že neštetokrat dokazali, da več kot odlično poznajo sestavine recepta tako dobre glasbe kot samih koncertov. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Svoj "PPB were here" so v letu 2016 pustili tudi na uspešnem trimesečnem gostovanju v ZDA in na več koncertih po Evropi. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
'Prismojencem' je po izdaji debitantskega albuma Family 16. marca istega leta, 2016, uspelo tudi do zadnjega kotička napolniti Kino Šiška v Ljubljani, pol leta pozneje, 16. septembra, pa muhastemu vremenu navkljub skupaj s preštevilnimi oboževalci dodobra obarvati Križanke z bluesovskim koprnenjem in melosom. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
V Križankah so skupaj z RTV posneli tudi dvojno ploščo Prismojeni profesorji bluesa – Križanke Live. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Zasedba deluje v postavi Zlatko Đogič – bobni, Miha Ribarič – baskitara, Julijan Erič – električna kitara, vokal (odsoten na fotografiji), in Miha Erič – orglice, vokal. Foto: Sandi Fišer
Dolžina skladb in posledično koncerta je navadno odvisna od trenutnega razpoloženja. Foto: Sandi Fišer
Njihov repertoar je sestavljen iz avtorskih skladb, vedno redkeje pa se na njem znajde kakšna priredba tujih izvajalcev, kot so Jimi Hendrix, Freddi King in Muddy Waters. A priredb je vedno manj. Foto: Sandi Fišer
V zadnjih letih koncertirajo vsepovsod po prostrani Sloveniji in razveseljujejo občinstvo s svojo spontano glasbo. Foto: Sandi Fišer

Mit pravi: Neka slovenska glasbena skupina se je od svojega ničtega do četrtega leta imenovala The Đipsiz. To je bil čas, ki je bil potreben za razvoj vseh kvalifikacij, da se preimenuje v skupino Prismojeni profesorji bluesa. Bratovščina, ki jo tvorijo brata Julijan in Miha Erič ter Zlatko Đogić in Miha Ribarič, se je na začetku leta zaprla v eno izmed stanovanjskih hiš v Stični in tam postavila svoj "diy" studio, v katerem je posnela nov studijski album.

Že med nastajanjem so obljubljali "prismojenejši" album in nastal je album Wacky Blues Professors. Ali če ga povzamemo na kratko: Uglasbeni 'Looney Tunes', oddaljen od preprostih zgradb. In od bluza. "Že pri prvi plošči smo se izmenjevali v vlogi pevcev, ampak mogoče se zdaj bolj opazi, ker smo skladbe strnili," je pojasnil Đogić.

Več pa si lahko pred njihovim koncertom v Cankarjevem domu, 24. marca, preberete v intervjuju z Miho Eričem, Đogićem in Ribaričem spodaj.


Kino Šiška, Križanke, Cankarjev dom - najprej kot gostje Petra Lovšina - zdaj samostojno. Všečna evolucija prizorišč. Kam naprej oziroma kam nazaj?
MR: Razvoj je popolnoma organski: prejmemo ponudbo, se usedemo za mizo, pogovorimo in na koncu jo sprejmemo ali zavrnemo. Če bo prišla kdaj priložnost za kar koli večjega (smeh), se bomo pogovorili in razmislili o tem. Spontano.

Z večjo medijsko pozornostjo je prišlo tudi novo občinstvo - radovedneži – tisti, ki niso vedeli, kaj pričakovati od Profesorjev, na improvizacijo, ki je stalnica vaših nastopov. Kako jih pripraviti na kaj takšnega?
ZĐ: Mislim, da se oni ne razlikujejo preveč od tistih, ki so prej izvedeli za nas. Vsak, ki spozna našo glasbo – tudi če pozneje -, doživi podoben šok. Ti obiskovalci, ki prihajajo na novo na naše koncerte, dobijo podobno izkušnjo, kot so jo naši prvi obiskovalci pred desetimi leti: igramo zelo energično, imamo zelo izrazno glasbo in zato se mi zdi, da tisti, ki se nam pridružujejo in nas šele zdaj spoznavajo, vidijo, da smo ostali zvesti formi. Samo priključijo se vsem drugim, ki jim je všeč naš pristop do glasbe.

Kaj pa nasprotno: vaš odziv?
ZĐ: Nas navdušuje, da nas posluša čim več ljudi. To je vedno dobro: da lahko svojo glasbo širiš po čim več kanalih in dobiš prepoznavnost, s katero dobiš odprt podij za izražanje svojih idej. Vemo, da smo zelo posebna skupina – prišli smo iz garažnega 'feelinga' in da so le redki primeri, ki jim je uspelo najti pot do tako velikega števila obiskovalcev. To si štejemo v čast in kot dokaz, kaj zmoremo skupaj.

Leta 2016 ste odigrali 167 koncertov, koliko ste jih lani?
ME: Ne vem točnega števila. Vsak koncert je nekaj posebnega.

Krivulja raste? Pada?
MR: Leta 2017 in 2018 smo mogoče odigrali malo manj koncertov, ker smo igrali na večjih prizoriščih. Največ smo jih odigrali leta 2015.
ME: Takrat smo sprejeli vsako ponudbo za 'špil'. To je bila izkušnja. Preboj. Morali smo čez to fazo, da smo lahko šli naprej.

Kaj vas je naučilo leto 2015, ko ste sprejeli vsako ponudbo?
ZĐ: Naučili smo se, da, če si nečemu predan, če delaš, se začnejo stvari okoli tebe premikati. V tistih letih smo bili osredotočeni samo na igranje in smo samo to počeli. Hkrati smo bili tudi na pravem mestu ob pravem času. To pa nas je tudi povezalo – štirikrat na teden smo bili samo zaradi koncertov skupaj. In to je zelo pozitivna stvar.
MR: In še vaje.
ZĐ: In še vaje. Življenje nam je narekovala skupna glasba.

Kdaj so nastajale skladbe za nov album? Vse na potovanju po Združenih državah Amerike?
ME: Ne, ene skladbe so novejše, druge pa so stare že dve, tri leta. Mi imamo toliko skladb, utrinkov, ki smo jih skozi vsa ta leta naredili, da na albume uvrščamo tiste, ki dozorijo.

Je bil pritisk kaj večji pri snemanju te plošče, glede na to, da ste bili na očeh večje javnosti?
MR: Veliko skupin ljudje in kritiki ocenjujejo po prvi plošči in glede na to, da so bile kritike za njo zelo dobre, je bila pri drugi želja, da bo še boljša kot prva. Zato smo si tudi vzeli več časa za snemanje in preigravanje. Ni bilo več toliko spontano ustvarjanje. In za naslednjo ploščo bo t. i. fantomski pritisk še večji.

Obogatili ste svoj zvok – sliši se pihalna sekcija, torej da je pri snemanju sodelovalo več glasbenikov. Kako najti pravo ravnotežje, da še vedno ostane prepoznavni zvok Profesorjev?
MR: Zagotovo je pomembno to, da najdeš duhovne bojevnike (smeh). Veliko ljudi zna v Sloveniji igrati na svoja glasbila, ampak morajo ustrezati našemu razpoloženju. Zato jim pravim, da so duhovni bojevniki najpomembnejši pri ustvarjanju kakršne koli umetnosti.
ME: Če bi prišel do nas in začel spreminjati kompozicije skladb, bi se mu zahvalili za sodelovanje. Zato igramo z ljudmi, s katerimi se energetsko ujamemo. Pomembni sta tudi sproščenost, improvizacija. Zato nam je tudi pomembno, da sta bila prvi album The Family in zadnji tretji album The Wacky Blues Professors izdana v samozaložbi zavoda Orbita, ki ga vodi Natalija Šepul.

Posebnost albuma je, da ste vsi trije prevzeli vlogo "frontmana" - čeprav že od nekdaj vsi pojete. Kaj dobiš s to raznovrstnostjo?
ZĐ: Že pri prvi plošči smo se izmenjevali v vlogi pevcev, ampak mogoče se zdaj bolj opazi, ker smo skladbe strnili. Oklestili smo jih. V preteklosti smo prišli v studio in kar smo tam posneli, smo tudi obdržali. Medtem ko smo zdaj imeli svoj studio v svoji hiši in pod svojimi pogoji. To nam je omogočilo, da smo si lahko vzeli čas in smo svoje ideje strnili v krajši čas. Želeli smo, da so naše skladbe krajše. In da je naša izraznost zato močnejša. Na koncertih smo ugotovili, da so krajši bolj udarni – čeprav igramo daljše koncerte. In smo si rekli, da mogoče tudi skladbe, ki so krajše, hitreje zaobjamejo bistvo. Skladbe so bolj poslušljive, strnjene.
MR: Ko so na Valu 202 zavrteli eno izmed naših novih skladb, je rekel Miha Šalehar: "Fantje, saj ste dobri, ampak dajte, naredite kakšno skladbo, ki je dolga tri minute."
ZĐ: Že zdaj so zelo skrajšane. Na tri minute pa ne moremo (smeh).
ME: Pod štiri minute ni šlo (smeh). Ne gre. Imamo velike težave s tem.
MR: Na tem albumu imamo vsaj skladbo Vigilante, ki jo preigrava Miha, ki je takšna bomba od začetka do konca, da je prišla na tri minute.
ZĐ: Še to smo želeli podaljšati, ker je nastal tako hud občutek. Za nas je skladba občutek, ki ga daje. In ne forma. Glasbo velikokrat primerjamo s posteljnimi in gurmanskimi užitki – in je lepo, če trajajo dalj in se ne končajo po treh minutah (smeh). In jih radi podaljšamo.
MR: Razen, če se ti mudi na intervju (smeh).

Miha, zakaj ne rapate na tem albumu?
MR: To še pride. Brez skrbi.

Kdo so vaše muze? Če imamo v mislih skladbo Bitchin' and Cryin'.
MR: To je pa od Julijana skladba.
ZĐ: A ga pokličemo?

Lahko. Vmes pa naslednje vprašanje: Skladba, ki najbolj izstopa na albumu, je kot pripoved iz kakšne risanke - Creepy. Kakšna je zgodba za njo?
ME: Vedno sem se navduševal nad grozljivkami. Hitchcock, Carpenter, Romero … In tudi nad še starejšimi grozljivkami iz 30. let prejšnjega stoletja. Vedno mi je bil zanimiv tudi vidik tega človeka v grozljivkah – tega vampirja. In sem hotel predstaviti, da ima tudi on neko nenavadno dušo. Hotel sem ga predstaviti kot človeka, ki rad opazuje ljudi v parku in ima malo kanibalistična nagnjenja. Tudi sam sem imel večkrat takšne nenavadne sanje. In ker je pesem prvoosebna, bi lahko rekli, da je to neke vrste moj alter ego, ampak v teh sanjah sem bil bolj pozitiven lik kot negativen. In to je humorno-groteskna podoba prvoosebne predstavitve značaja, ki govori v angleščini, ampak se po naglasu čuti, da prihaja iz vzhodne Evrope – tudi ritem je takšen, da spominja na cirkuško sceno. Vsi smo se posvetili skladbi, da bi jo naredili čim bolj pripovedno in humorno.

Kaj je rekel Julijan?
ZĐ: Smejal se je, da ga sploh kličem zato. Rekel je, da je imaginarna ideja za skladbo Bitchin' and Cryin'.

Na albumu ni več preprostih zgradb. Če poslušamo samo skladbo Deadproof, lahko slišimo dolgo solažo na orglicah, katarzo s kitaro … Zakaj vam ni več dovolj preprosto preigravanje, kjer dobiš občutek, kot da si v zanki?
ZĐ: Nikoli nam ni bilo. Ko smo zasnovali to skupino, smo se zelo zgodaj oddaljili od preprostih zgradb. In od bluza. Čeprav imamo v imenu bluz, da ga preigravamo, ga skoraj od začetka ne doživiš. Če bi nas več ljudi, ki pišejo komentarje po spletu, poslušalo, bi vedeli, da nimamo toliko stika z bazičnimi formami, ampak da nas zanimajo te, kjer forma razpada oz. kjer nastane še bolj kompleksna in poglobljena. Pri prvem albumu se nismo toliko ukvarjali s posamičnimi pesmimi – bil je bolj 'live', odigran -, ta pa je bil bolj zasnovan. Vedno se pa trudimo, da skladbe niso preveč progresivne. Pomembno nam je samo, da glasba ne "zamori". Nočemo, da gre tehnika čez občutek. Trudimo se, da ima vsak del vsebino.

Vseeno pa vključujete delčke klišejev, kot je klasični rokenrolovski uvod pri skladbi Deep Cuts. Vendar to na koncu nadgradite. Kje najdete "osnutke"?
ME: To je zanimivo: vsak izmed nas ima neke reference od prej. Toda ne vzamemo kar ene linije od nekoga – to bi bilo plagiatorstvo. Ko delam, vadim, preizkušam in sam pridem do linije, ki mogoče asociira na nekaj že obstoječega, toda če boš iskal drugje, je ne boš našel. Mogoče samo spomni na to. Na koncu pa še vsak izmed nas potem še kaj doda osnovni liniji. Gre za proces.
MR: Pri tej skladbi je Miha naredil tak speven refren in sem mu rekel, da je to rokenrol, ki ga je treba še začiniti. Usedli smo se in to naredili (smeh).

Si predstavljate takšno izpoved prevaranega moža, če strnem Deep Cuts, v slovenskem jeziku oz. z besedilom v slovenščini?
ZĐ: Seveda si ga. Verjetno bi bil mogoče aranžma malce drugačen. Vsak jezik ima svoj ton, svojo spevnost. Verjetno bi nastala druga konotacija tega dogodka.
MR: Predstavljam si. Odvisno je od tega, kakšno predstavno zmožnost ima človek.

Kdo je Edd Geene?
ME: Je en šerif iz Kolorada. Gre za pripovedno skladbo umirjenega, počasnega tempa. Neke vrste zvočni strip ali film. Lahko bi ga umestili v kakšen film.

Edd je fiktivni lik. Od kod se je vzel?
ME: Gledal sem veliko filmov in sem slučajno slišal ritem – velikokrat se mi zgodi, da si začnem prepevati refren brez drugih verzov. Kar slišal sem ga: "Edd Geene. He's the meanest thing." In potem sem začel razvijati njegovo zgodbo: kar strelja zunaj zakona, niti ne aretira. Včasih me jezi, ko vidim kaj takega.
ZĐ: Miha je zelo pravičen človek. Da lahko spišeš takšno skladbo, moraš imeti v sebi zelo močen čut za pravico. In pri takšni skladbi se lepo izkaže, da z opazovanjem nastane takšen lik. Moraš videti tako svet, da lahko o njem tako pišeš.
ME: Sploh ne znam tako povedati, kot pove Zlatko (smeh). Podobno ne znam razložiti, kako igram orglice. Velikokrat me prijatelji boljše vidijo in opišejo, kaj se dogaja z mano.
MR: To je ta razlika med genijem in pametnim človekom. Genij ne zna razložiti, kako je prišel do rezultata, pametni pa znajo.

Samooklicani redarji česa ste?
ZĐ: Svojih odrov. Zelo smo občutljivi, če kdo skače gor.
ME: Se je pa že zgodilo na nastopih, da so bili že takšni incidenti, da smo koga zgrabili za obleko in mu povedali, da se naj umiri. Če je kdo prišel na oder pijan in se začel spravljati nad opremo. Nas lahko zelo hitro zmoti, če kdo pride na oder z nasilnim občutkom.

Po navadi izvajalci po sebi imenujejo album – vi ste to že storili, zdaj pa še s skladbo - Wacky Blues Professors. Je to končno prava zgodba, ki jo želite deliti z ljudmi?
ZĐ: Ja. Včasih dobivamo precej podobnih vprašanj, kako je nastala ta skupina in kaj se dogaja z njo, in ta skladba je naš odgovor nanje. Poslušajte in med poslušanjem boste našli naše osnovne misli, zgodovino, občutke in dobro voljo, ki jo proizvajamo. Želeli smo si narediti takšno skladbo. Nastala pa je v ZDA iz heca, ko smo predelovali vprašanja – ki so nam všeč, da nas sprašujejo. Recimo: "Spet ta bluz."
MR: Na novi plošči je mogoče ena skladba, ki je bluzovska.
ZĐ: Tako. Zabavno nam je, in všeč, da se ljudje ukvarjajo z nami. Obenem pa moramo nekaj narediti z vsemi temi neukimi komentarji, ki jih doživiš. In ta skladba se ukvarja z njimi. Da sploh lahko preneseš te stvari.

Čakam na nadaljevanje, kjer bo opisano, kako je Miho Martin Strel učil igranja na kitaro, pa kakšne prigode s Šubičeve gimnazije ...
MR: Za to z Martinom Strelom bi že morala nastati slovenska skladba. Dvomim, da bo kdaj nastala.
ZĐ: Čeprav je hudo: Ko me je Martin Strel učil igranja na kitaro.
MR: Zdaj bi ga moral prevesti … Lightnin' Martin.
ZĐ: Na koncu bomo vse prevajali in na intervjujih odgovarjali v angleščini. Ljudje se bodo spraševali, zakaj.
MR: In bomo lahko pojasnili, da zato, ker pojemo v slovenščini, odgovarjamo v angleščini (smeh).