Kristian Brask Thomsen ali ambasador užitka, kot si pravi. Foto: Bon Vivant
Kristian Brask Thomsen ali ambasador užitka, kot si pravi. Foto: Bon Vivant

Pri svojih 44 letih je videl že vse, izkusil vse, spravil v telo vse – in namesto znakov utrujenosti ali naveličanosti v Barceloni živeči Danec, ki je svojo pot v svet hedonizma začel s prirejanjem norih zabav z večerjami v Københavnu, zdaj posega še višje.

Foto: Bon vivant
Foto: Bon vivant

Marca je organiziral svoj prvi DI:JET, ekstremen podvig, ki je peščico takih z res globokimi žepi popeljal na kulinarično "misijo: nemogoče" – v treh dneh so obredli tri takrat najboljše restavracije sveta s seznama 50 Best (Osteria Francescana, Celler de Can Roca, Mirazur), vse s po tremi Michelinovimi zvezdicami, v treh različnih državah, vse z zasebnim letalom in zalogo šampanjca na krovu, s sklepno zabavo v monaški igralnici.

Septembra pripravlja drugo izdajo, ki bo petične gurmane zbrala na uverturi s šampanjcem in kaviarjem na vrhu Eifflovega stolpa, v štirih dneh pa bodo sledile večerje v pariškem L'Arpège (8. restavracija sveta), baskovskem Mugaritzu (7.), španskem El Cellerju de Can Roca (nekdanja številka 1) in Mirazurju (zdajšnja številka 1) na Azurni obali.

DI:JET - kulinarična bondiada

Takole je videti program druge izdaje DI:JET-a, ki bo septembra. Zadnja mesta so še prosta.
Več info na uradni strani Bon Vivant.


4. september:
- Hotel Four Seasons George V.
- Šampanjec in kaviar na vrhu Eifflovega stolpa
- Večerja v L'Arpege (3*; 8. restavracija sveta)
- Koktajli v baru Georges V.


5. september
:

- Zasebno letalo do San Sebastiana
- Hotel Maria Cristina, sprejem s šampanjcem na terasi
- Večerja v Mugaritzu (2*; 7. restavracija sveta)
- Koktajli v Dry Martini Baru


6. september:


- Zasebno letalo do Girone
- Hotel Sants Metges Resort
- Večerja v El Celler de Can Roca (3*; nekdanja 1. restavracija sveta)


7. september:

- Zasebno letalo do Nice
- Helikopter do Monaka
- Grand Hotel Metropole
- Večerja v Mirazurju (3*; 1. restavracija sveta)
- Zaključna zabava v Kazinoju Monte Carlo

Temu dodajte zasebno letalo, helikopterje, limuzine, petzvezdične hotele in hedonistične sprejeme, igralnice in veliko zaključno zabavo v Monte Carlu.

Ni slabo za nekoga, ki nikdar ni dokončal šole, je v najstniških letih nihal med samotarstvom in uporništvom in se je o svetu "bonvivantov", kot si pravi, poučil iz velikih klasičnih romanov. Danes se predstavlja kot "ambasador užitka".

Mož, ki ima ključ do vseh vrat

Braska Thomsena sem prvič spoznala na kulinaričnem kongresu Gastromasa v Turčiji. Bil je tisti član kuharsko-novinarske zasedbe, ki se je še na ležernem sprehodu po najbolj zakotnem mestu pojavil oblečen v elegantno obleko, z robčkom, zataknjenem v žepu. Tisti član zasedbe, ki je zvečer na avtobusu dvigoval moralo s popevanjem karaok in sugestivnim pozibavanjem v bokih.

Pozneje so se najine poti večkrat križale, a nikdar ni zares izstopil iz tega svojega lika aristokrata, profesionalnega uživača, hedonista in ljubitelja vsega lepega (in dragega).

Bodisi, ko je tožil o tem, da mu je v kovčku eksplodiral kozarec kaviarja na poti iz Moskve, bodisi, ko mu je v najbolj vročem singapurskem koktajl baru uspelo v razprodanem prostoru dobiti največjo mizo, bodisi, ko je v Hiši Franko končeval svojo nečloveško jet-setovsko turo, v sklopu katere je v enemu mesecu letel iz Barcelone v Amsterdam, Norveško, København, Helsinke, Sankt Peterburg in Dunaj.

Brask Thomsen uživa v dviganju meja, uživa v tej vlogi nekakšnega skoraj filmskega lika, ki potrjuje vse stereotipe, ki jih imate o jet-seterjih. Ko na pol v šali pravi, da so mu morda naslednji izziv glamurozne odprave na Luno, nisem prepričana, ali ni morda resen.

Kakšen je torej ta svet, ki si ga večina od nas ne more predstavljati? Kako realno je tako življenje in ali lahko sploh še najdeš užitke, ko si izkusil že prav vse in še več? Kakšne so temne plati takega sloga in – nazadnje – ali te ta dela srečnega? Vse to v spodnjem intervjuju.


Na vrhu sveta na Gradiščanskem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Na vrhu sveta na Gradiščanskem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Kako ste zašli v to življenje na veliki nogi, ali ste v tem svetu odrasli ali ste se vanj sami povzpeli iz nič?
Sem aristokrat delavskega razreda. 100-odstotno samoustvarjen. Osamljeni otrok staršev, ki sta oba zdaj že v tretje poročena, z otoka Mors na severu Danske. Otoka, zloglasnega po t. i. Jantejevem zakonu* iz romana Aksla Sandemoseja, ki je bil prav tako rojen tu, 75 let pred mano, nato pa zbežal z otoka in napisal roman “Begunec zakrije svoje sledi”, ki temelji na njegovem odraščanju samo kakih 500 metrov, od koder sem odrasel jaz.
(*Jantejev zakon označuje način vedenja skupine do posameznika, ki negativno dojema individualne dosežke in kritizira posameznikov uspeh)

Mors je zelen in čudovit, z veličastno naravo in izjemnimi školjkami. Slikovit kraj, kjer je lepo odraščati. Naše ostrige Limfjord so znane po vsem svetu in jih izvažajo v nekatere najboljše restavracije sveta, čeprav jih na otoku v resnici nihče ne je. Življenje na veliki nogi mi takrat ni bilo usojeno, čeprav se je moji mami uspelo izviti iz delavskega razreda z uspešno potovalno agencijo. Vseeno mojima staršema ni jasno, od kod imam »dar« in sposobnost življenja svetovnega kulinaričnega grofa. Mislim, da gre to pripisati podjetnosti moje mame in njeni želji po raziskovanju sveta ter ustvarjalnosti mojega očeta, ki je med drugim 20 let delal kot didžej. Poleg tega sem v mladosti preživel veliko časa sam, bil sem sanjač, ki sem se izgubljal v romanih in filmih. Ko me je mama vzela s seboj v Ameriko, kjer živi moj stric, je to name pustilo tak vtis, da sem več tednov prepisoval 37 strani dolgo poglavje o ZDA iz leksikona – samo da bi podaljšal izkušnjo. Ko zdaj gledam za nazaj, verjetno to ni normalen odziv 12-letnika. Kot najstnik nikakor nisem našel svojega prostora pod soncem, nekaj let sem celo vodil tolpo desetih fantov, končal nisem nobene šole, ki sem se je lotil, čeprav je bilo jasno, da bi lahko bil, kar koli bi hotel postati. Moji so izgubili upanje v mojo prihodnost. In tako sem postal plesalec hip hopa, se sprva komaj preživljal, a nazadnje postal uspešen plesalec, eden tistih v prvi vrsti in nastopal po vsej Evropi. Stavim, da nisi pričakovala tega.

Z Valterjem Kramarjem v Hiši Franko. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Z Valterjem Kramarjem v Hiši Franko. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Nisem, res je, to me je zdaj malce presenetilo. Tudi mi ni jasen preskok s hip hopa v restavracije s tremi michelinkami.
No, ko sem se pri 19 letih vrnil na otok, spet v realnost, brez srednješolske izobrazbe, sem začel delati kot natakar v najboljši restavraciji v tistih krajih. Všeč mi je bilo, dobro je bilo in končno sem pripadal neki tesni skupini prijateljev in sodelavcev. In obstajala je jasna hierarhija – nekaj, kar sem več kot očitno potreboval. Ko so mi ponudili triletni natakarski staž, pa nisem imel ničesar drugega početi, sem privolil in nazadnje se je izkazalo, da je to dejansko moje pravo poslanstvo. Res mi je bilo všeč in bil sem najboljši v vsem – ko sem to hotel. Od priprave dvorane in spajanja hrane z vinom, do gostitve gostov in pričaranja najlepšega doživetja. To je bila in ostaja moja velika strast. Še zelo mlad sem zmagal na več državnih tekmovanjih svoje obrti in bil zaradi tega lakaj na državniških obiskih na danskem dvoru. Med drugimi sem stregel jordanskemu kralju Husseinu in Billu Clintonu, občasno tudi kraljici. Tako so se moje pustolovščine začele. Po koncu izobraževanja sem šel v København, da bi našel svoje pravo mesto, iz konservativnega, kraljevskega podeželja naravnost v oko orkana danskih zvezdnikov, milijonarjev, žurerjev in københavnskih povzpetnikov na vrhu IT-mehurčka. V restavracijo, ki se je vsi v Københavnu spominjajo kot restavracije vseh restavracij. To je bil kraj, kjer so vsi želeli biti. Preden je zaradi Nome ves svet romal v København, je 10 let prej obstajala restavracija, zaradi katere je Evropa letela v København. Hrana je bila odlična, še boljša pa strežba in še večje sanje. Ob koncih tedna so vsi imeli rezervacije tu in porabili nekaj tisočakov za vina in cigare. Restavracijska različica Studia 54, le da je bil to København in se je pisalo leto 1998. Vse od takrat nisem videl česa podobnega. To je bil Konrad.

Brask Thomsen je prvi organiziral kulinarično popotovanje, ki je v treh dneh pokrilo številke 1, 2 in 3 lestvice 50 najboljših restavracij sveta. Foto: Bon vivant
Brask Thomsen je prvi organiziral kulinarično popotovanje, ki je v treh dneh pokrilo številke 1, 2 in 3 lestvice 50 najboljših restavracij sveta. Foto: Bon vivant

Skratka, Konrad je bila vaša vstopnica v ta visoki svet.
S svojim znanjem sem se naglo vzpel in v enem letu me je že hotel prvi pravi rockzvezdnik med danskimi chefi za menedžerja svoje nove restavracije, takrat daleč najboljše v državi. Star sem bil komaj 24 let, on pa je prijateljeval z Bonom, Naomi Campbell, Heleno Christensen itd. Tako so enkrat na terasi restavracije kar tako, za hec, U2 odigrali intimni koncert. Noro. In od tam dalje so se stvari začele premikati. Težil sem k izjemnosti znotraj svoje obrti in v letu dni postal sommelier tako danskega kot francoskega združenja sommelierjev. Dva zelo težka preizkusa, a mi je uspelo, kot mi je uspelo tudi, da so me iz obeh hitro vrgli ven, ker nisem plačeval članarine. Kaj naj rečem, večni upornik. Pri 27 letih sem že sam vodil restavracijo z Michelinovo zvezdico, pri 28-ih sem vodil dve, pri 29-ih tri, o meni so veliko pisali, bil sem na naslovnicah gastronomskih revij in oklican za kronskega princa restavracijske industrije. Pri 30-ih pa sem po samodestruktivni formuli zelo slabih odločitev in življenja rokenrola izgubil vse, bankrotiral in se zadolžil za milijon evrov. In ker sem izgubil tako restavracije kot razkošno stanovanje v elitni četrti Københavna, sem bil ponovno prisiljen odpotovati na svoj otok – tokrat osramočen. Ko nisem delal najrazličnejših poslov, od kuhanja do pristaniškega delavca, sem se zaklepal v otroško sobo v očetovi hiši in se zatekal v velike romane Tolstoja, Dumasa, Fitzgeralda, Hemingwaya, Dostojevskega in se tako izobrazil v klasični literaturi. Mojo pozornost je pritegnila knjižna serija Georgea MacDonalda Fraserja, "The Flashman Files” z glavnim likom Harryja Flashmana, največjega izobčenca, uživača, ženskarja, šlevo in vojnega junaka vse v enem. Od zmagovanja v biljardnicah Mumbaja in ukanjenja Bismarcka v Berlinu do osvajanja src Romanovov v Sankt Peterburgu, Flashman je bil tako daleč od tega, kar sem jaz bil tisti čas, a točno to, kar sem potreboval, da sem se izkopal iz svoje bede in šel naprej. Bil je čas.

V Ermitažu v Sankt Peterburgu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
V Ermitažu v Sankt Peterburgu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Če prav vem, ste se takrat začeli za krajši čas ukvarjati z novinarstvom?
Prek branja sem spoznal, da imam talent za pisanje in v naslednjem letu sem pisal o svojem življenju hedonista, bonvivanta, za vodilne danske, ameriške in britanske medije, pri čemer sem poročal iz vinogradov v Wachauu, velikih zabav v Parizu in potovanja po Španiji z luksuznim vlakom, ko sem se pretvarjal, da sem James Bond. Še vedno sem bil reven kot cerkvena miš, a sem prihajal na zeleno vejo, pri čemer sem si prek raziskovanja, povezovanja in izkoriščanja priložnosti ustvarjal življenje, ki sem si ga želel. Ker sem rojen za restavracije, sem vedno vedel, da se bom vrnil vanje, samo nisem vedel, na kakšen način. V restavracijskem poslu sem bil vedno najboljši pri privabljanju ljudi, gostenju. Gostje so se vedno radi vračali. In po vseh teh letih sem si nabral kar nekaj izkušenj – kot natakar, chef, sommelier, reden gost, piarovec in lastnik – pa čeprav propadli. A to ni bila slaba podlaga. In tako sem začel delati kot svetovalec restavracijam in chefom, in to po smešni ceni, samo da bi se začele stvari premikati. To je bilo leta 2011, pet let po mojem mučnem bankrotu.

Ambasador v Sankt Peterburgu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Ambasador v Sankt Peterburgu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Leto, ko ste v Københavnu začeli pripravljati legendarne večerje "The Dinner Party".
Njihov namen je bil postati nekakšen odgovor na finančne krize tistega časa, mali žarek svetlobe v temi, ki pa je v nekaj letih in ob boku z uspehom Nome postal duh časa. To so bili zelo drugačni časi od današnjih, ko so bili na čakalnem seznamu Nome milijarderji, grofi, filmski zvezdniki, kuharski zvezdniki in celo voditelji držav. A enkrat mesečno sem imel 16 mest za dolgo mizo v prvem nadstropju, kar pomeni, da so moje večerje naglo postale najbolj opevane v Evropi, v København pa so leteli popolni neznanci, da bi se družili z elito in bili del mojih zabavnih večerov. Gostil sem ljudi z vsega sveta, zato sem te večerje sprva spojil z mednarodnim projektom Dining Impossible, ki sem ga letos nadgradil v DI: JET, kar je bilo deležno velike mednarodne pozornosti.

Danes vodim prvo globalno gastronomsko veleposlaništvo, ki se specializira za kulinarično diplomacijo, ekskluzivne večerne zabave, svetovne turneje s kuharskimi zvezdniki, kulturno trženje, snemanje filmov in podjetništvo. Bon Vivant zastopa gurmet restavracije in kuharske zvezde, a tudi gradove, kulinarične festivale in luksuzna letovišča od Osla do Pariza, od Sankt Peterburga do New Yorka, od Lime do Maldivov. Z vsem tem mi je uspelo poplačati svoje dolgove – sem pa potreboval 14 let. Nisem bogat, bom pa premožen, če se bodo stvari še naprej razvijale, kot se. Vse to, medtem ko živim življenje milijonarja prek sheme, ki sem si jo postavil sam. Sem bonvivant, sem ambasador užitka.

V El Celler de Can Roca, lani drugi najboljši restavraciji sveta. Foto: Bon Vivant
V El Celler de Can Roca, lani drugi najboljši restavraciji sveta. Foto: Bon Vivant

Bonvivant. Sommelier, ki je postal profesionalni hedonist. Ambasador užitka. Dobro, kako težko je biti stalno v tem liku in ohranjati to vlogo hedonista, ki jo igrate? Če jo igrate? Kje se ambasador užitka neha in se začne Kristian?
To je ista oseba. S tabo sem prevozil zadnjič 500 kilometrov poti od Dunaja do Kobarida. Se ti zdi, da sem tako zelo drugačen, ko si samo z menoj v avtu, ena na ena? Sem Kristian. Kristian je Ambasador.

DI: JET. Malce sem spremljala vašo prvo izdajo in videti je bilo precej noro. Tri najboljše restavracije sveta v treh dneh, zasebno letalo z elito na krovu, sklepna zabava v Monte Carlu … Iskreno, vse skupaj je bilo bolj videti kot nekaj, kar bi pričakoval od raperskega videa. Takšno stvar je težko zminimalizirati, hliniti skromnost in se pretvarjati, da ne gre zgolj za hedonizem v svoji najbolj nezaslišani izdaji. Nekdo je DI:JET primerjal z izkušnjo Jamesa Bonda. Ali je cilj s tem ekstravagantnim življenjskim slogom vedno ustvariti nekaj najbolj noro možnega?
Kot prvo, dajva se znebiti primerjav z raperskimi videi. Raperji posnemajo visoko družbo, da bi se bahali s svojim nenadnim bogastvom na najbolj vulgaren način z vidnimi luksuznimi znamkami, bleščečim nakitom in prostitutkami. Jaz tega ne počnem. DI:JET je vrhunec moje kariere profesionalnega gostitelja večerij. Verjetno sem prvi te vrste, moja prva zabava z večerjo, ki sem jo gostil, pa je bila v hotelski avli/restavraciji v Köbenhavnu, za katero je le polovica udeležencev plačala, da je bila tam. A sem imel medije in zgradil zgodbo od tam. Danes, deset let pozneje, gostim večerje z zasebnim letalom, ki popelje moje goste, imenitneže s celega sveta, v najboljše restavracije sveta, skupaj z blestečimi sprejemi, igralnice, helikopterji in zabavami. Zame to bolj spominja na kulinaričnega Jamesa Bonda na misiji: nemogoče. Kot kuharski mojster s tremi Michelinovimi zvezdicami se trudim izpopolniti svojo obrt. Videti, kako daleč jo lahko popeljem. Iti, kamor nihče še ni šel pred menoj. Zgraditi zapuščino. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo od tu dalje, bom ostal prvi človek na svetu, ki je v treh dneh večerjal v prvi, drugi in tretji restavraciji sveta, vse s po tremi zvezdicami, vsaka v drugi državi. In za nameček tega nisem storil sam, ampak sem imel s seboj sproščeno druščino zabave željnih uživačev. In s tem sem celo zaslužil. Zame je to umetnost.

S skupino pred restavracijo Tickets v Barceloni, kjer Brask Thomsen danes živi. Foto: Bon Vivant
S skupino pred restavracijo Tickets v Barceloni, kjer Brask Thomsen danes živi. Foto: Bon Vivant

Je bilo tako zabavno, kot je bilo videti?
Bolj. To je bila življenjska izkušnja. Postali smo prijatelji za vse življenje in bili še tedne in tedne kasneje vsi zadeti od življenja.

Kristian, koliko spanca dobite povprečno? Videla sem vaše mesečne razporede in potovalne urnike. Kako za vraga ne pregorite ali se preprosto zgrudite?
6-7 ur spanca, kot vsi drugi verjetno, a polovico tega časa z znatnimi količinami alkohola v telesu, tako, da ni ravno optimalni spanec. Morda bom izgorel, a v smislu prehitrega življenja, tako da bi zaradi tega umrl 5-10 let prej, kot bi sicer. Ko sem bil krščen, so bili na krstu prisotni kar trije moji praprastarši, tako da upam, da je v mojih genih, da bom živel dlje od večine. Bomo videli. Tudi z mojimi leti in pretiranim življenjskim slogom moje telo še ne kaže znakov popuščanja, razen, da tehtam kake 10-12 kilogramov preveč. Na srečo sem rojen z dobro kondicijo in se lahko precej hitro spravim spet v formo, če in ko to hočem.

Na Gradiščanskem, kjer zastopa restavracijo in hotel Taubenkobel. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Na Gradiščanskem, kjer zastopa restavracijo in hotel Taubenkobel. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Kdo so bili gostje prve izdaje DI: JET, od kod so prihajali? Govoriva tu večinoma o poslovnežih, obsedenih foodijih, zvezdnikih?
Vse našteto. Dobro, tokrat zvezdnikov ni bilo. So pa bili milijarderji, veljaki in ljudje, ki so pripravljeni poseči globoko v žep za tako izkušnjo. Kar jih povezuje, je strast do dobrega življenja in umetniške izkušnje, ki jo visoka kulinarika lahko da. In odlična zabava, jasno. Gostje so prihajali iz Švice, Španije, Danske, Monaka, ZDA in Mehike. Za drugo izdajo imamo za zdaj goste iz Los Angelesa, Washingtona, Züricha, Barcelone, Dubaja in New Delhija. Smo Združeni narodi užitka.

V tistem programu ste imeli tri najboljše restavracije na svetu. Vem, da ni pošteno vprašanje, a je obstajal nek konsenz med vašimi gosti, da si številka 1 zasluži biti številka 1 ali jih je večina morda preferirala številko 2 ali 3?
Da, ampak to bom obdržal zase.

Kaj pa logistika? Tri najboljše restavracije v treh državah, zasebno letalo, limuzine, igralnice, hoteli s petimi zvezdicami … Je bilo težko organizirati vse to ali so ambasadorju odprta vsa vrata?
Nas splošno so mi odprta vsa vrata. V tem desetletju sem si zaslužil svoje privilegije in se dovolj izkazal, glede na to, da sem do zdaj gostil 127 večerij in samo za te svoje večerje po vsem svetu porabil več kot milijon evrov. To pomeni, da uživam določeno mero spoštovanja. A menim, da je najpomembnejše to, da chefi vidijo, kako zelo uživamo v njihovih restavracijah. Logistika je še najtežji del, a imam na srečo za seboj predano osebje.

Trije od udeležencev prve izdaje odprave DI:JET. Foto: Bon Vivant
Trije od udeležencev prve izdaje odprave DI:JET. Foto: Bon Vivant

Nekateri foodiji, veterani tega posla, po letih, celo desetletjih dolgih degustacijskih menijev v vrhunskih restavracijah zdaj želijo raje bolj preproste, sproščene obedovalne izkušnje. Ne vi, se zdi – še vedno uživate v šampanjcu, kaviarju in tartufih, kot vidim. Ali se motim?
Moji najboljši trije obedi lanskega leta so bili pojedina v muslimanski četrti starega Jeruzalema, tacosi z govejo glavo na obrobju Guadalajare in večerja s kaviarjem v Kremlju. Imam širok razpon.

V El Celler de Can Roca. Foto: Bon Vivant
V El Celler de Can Roca. Foto: Bon Vivant

Ok, bodite iskreni, zagotovo obstajajo tudi slabosti tega življenjskega sloga. Razkrijte nam torej temačno plat industrije vrhunske kulinarike – vse vrste zasvojenosti, prehranske motnje, nezmožnost ohranjanja zvez, razbite družine, seks za eno noč …
Imel sem že seks za eno noč, ki se je razvil v zveze z največjimi ljubeznimi življenja. Neizogibno je bilo. A bi se lahko ti primeri prav tako zlahka končali zgolj kot seks za eno noč. V svojih 20 letih, ko sem še imel restavraciji, sem svoj čas redno užival kokain, a se ga po bankrotu nisem več dotaknil. Pijem pa preveč, to zagotovo. V bistvu bi kdo lahko rekel, da sem profesionalni alkoholik. In alkohol te dela lačnega, tako da si takoj v začaranem krogu navzdol. Imam motnjo prehranjevanja? Morda. Zagotovo imam nadnaraven odnos do hrane. Če povzamem tvoje vprašanje: Star sem 44 let in samski, čeprav sem relativno čeden in imam privlačen življenjski slog. To bi moralo povedati vse.

DI:JET, prva odprava marca letos. Foto: Bon Vivant
DI:JET, prva odprava marca letos. Foto: Bon Vivant

To počnete že kar nekaj časa zdaj. Vas še vedno vznemirja? Ali lahko sploh še cenite vse to razkošje? Imate še kdaj degustacijski meni ali kakršno koli drugo obedovalno izkušnjo, ki vas resnično popolnoma osupne?
Postaja vse težje, da bi me kaj osupnilo v tradicionalnem smislu restavracijskih izkušenj. Tudi zato mi moje podjetje in deljenje izkušenj postaja vse pomembnejše. V zadnjih petih letih sem tudi začel pristopati do hrane z bolj filozofskega vidika, saj me je gastronomija pripeljala do številnih nepričakovanih destinacij po svetu. Moja misija v življenju je, da sedim za mizo s kar se da različnimi kulturami, narodnostmi in veroizpovedmi, ter jih prek skupnega prehranjevanja bolje spoznam in razumem. Dejansko verjamem, da bi hrana lahko na koncu bila ključ do svetovnega miru.

V restavraciji Geranium (Brask Thomsen v ozadju). Foto: Bon Vivant
V restavraciji Geranium (Brask Thomsen v ozadju). Foto: Bon Vivant

Te večje-od-življenja večerje in zabave ste začeli pred okoli desetimi leti. Zdaj ste to nadgradili z DI: JET, ogromnim podvigom. Lahko kdaj sploh presežete to?
Dobro vprašanje, ki sem si ga tudi sam že zastavljal. Prvi DI:JET se je zdel, kot da bi pošiljal satelit v vesolje, vsaj zame, zdaj pa že delamo drugo izdajo nečesa, kar je bilo zamišljeno kot enkratno in neponovljivo doživetje. Mislim, da bom užival v DI:JET par let, potem pa bom videl, kam me popelje naprej. A kulinarični Orient Express bi lahko bil ideja. Ali morda potovanje na Luno. Slišal sem, da imajo tam zgoraj eno vrhunsko restavracijo. Hrana je dobra, ni pa nekega pravega ozračja ravno (smeh).

Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Druga izdaja DI:JET-a ni nič manj impresivna od prve, z restavracijami L’Arpege, Mugaritz, El Celler de Can Roca in Mirazur, aktualno najboljšo restavracijo na svetu. Povejte mi, kaj je na vsaki od teh štirih restavracij tisto, kar jih loči od preostalih, kar jih dela tako edinstvene, kar jih umešča tako visoko na seznam 50 najboljših restavracij sveta?
Če sem iskren, sem bolj človek Michelina kot pa ljubitelj seznama 50Best, a se dobro zavedam tudi, kakšno vrednost ima ta seznam za industrijo, kot tudi komercialne vrednosti za številne projekte, vključno z mojim. Obstaja veliko razlogov, da ti je seznam 50 Best všeč. Izpostavlja številne odlične restavracije, a še posebej mi je všeč, kako poveže kulinarični svet v najrazličnejših proslavah, kot je podelitev 50 Best, in v priložnostih, ki jih prinaša. Oziroma poveže vsaj del kulinaričnega sveta, bi bilo bolje rečeno, saj so mnogi, ki bi si še kako zaslužili biti del te izjemno vplivne "družine", na žalost izpuščeni, medtem ko so spet drugi del te družine zaradi prijateljstev, priljubljenosti, navadnega sranja in denarja. In, iskreno, to nima ničesar opraviti z vodstvom 50Besta – oni niso negativci tu –, ampak z nenehno igro neštetih igralcev, ki 50Best obkrožajo s svojimi interesi. Michelin se tega dejavnika 100-odstotno znebi, ker niso prijatelji z nikomer, prek svoje strukture pa si vodič prizadeva biti kar se da objektiven. S tem zgolj postavi neki standard z vidika kakovosti. V popolnem gastronomskem svetu bi bil Michelin povsod, a to bi bilo preprosto prezahtevno, kar se tiče kadra. Da ti odgovorim na tvoje vprašanje, te štiri izbrane restavracije so, poleg tega da so zelo dobre vsaka na svoj način, najbolj priljubljene med svojimi kolegi in so zato na vrhu seznama. To je to.

Pravi, da je bil rojen gostitelj. Foto: Bon Vivant
Pravi, da je bil rojen gostitelj. Foto: Bon Vivant

Vrhunska kulinarika. Imate osebno raje obedovalno izkušnjo, ki je zelo klasična, elegantna, s hrano, ki bi jo označili za slastno, ali kaj zahtevnejšega, kaj, kar potiska meje in ob katerem se občasno celo borite? Konkreten primer – Mirazur proti Mugaritzu.
Oboje. Mirazur je, kot da bi se pognali navzdol v odprtem športnem avtomobilu z vetrom v laseh in lepo žensko ob sebi. Mirazur je užitek na užitek z užitkom in ga obožujem. Mugaritz pa skuša najti prihodnost hrane, medtem ko se igra z vašimi čutili in percepcijami ter je s to filozofijo navdahnil na tisoče chefov po vsem svetu. Andoni je ustvarjalec, ne posnemovalec kot 99 odstotkov drugih v tej industriji. Kot profesionalec ne morem, da tega ne bi cenil.

Navadni smrtniki bodo dejali, da tovrsten življenjski slog, kot ga živite vi, ni resnično življenje, da gre za beg neke vrste in da ti denar ne more kupiti sreče. Povejte mi, Kristian, ste srečni?
Če sreča pomeni občutek blaginje, radosti, izpolnjevanja svojih ciljev ali zadovoljstva, potem, da, sem zelo zadovoljen. Če pa sreča pomeni, da se zbujaš v objemu ženske, ki jo ljubiš, in z otroki, ki se plazijo po postelji, potem ne, nisem.