Posvet o cepljenju, ki ga je organizirala Slovenska medicinska akademija je skušal podati odgovor na vprašanje, kako se spopasti s problemom padca precepljenosti, čeprav je mnenje stroke o učinkovitosti cepljenja enotno. Alenka Kraigher z Nacionalnega inštituta za javno zdravje je ob tem poudarila, da smo pričeli zanemarjati nevarnosti nalezljivih bolezni in posledic, ki jih lahko imajo bolezni, kot so ošpice. "Z znanstvenimi dokazi je podprto, da smo s cepivi izkoreninili črne koze, upamo pa, da bomo izkoreninili še otroško paralizo in še katero." Z oddaljenostjo teh bolezni pa je tudi zaznavanje njihove nevarnosti upadlo. "V tem pogledu je cepljenje žrtev lastnega uspeha."

Za uspešno obvladovanje bolezni pa mora biti cepljen dovolj velik delež prebivalstva, saj zmanjšanje deleža cepljenih ciljnih skupin pomeni grožnjo vsem ljudem. "Učinkovitost cepljenja v boju proti nalezljivim boleznim je podkrepljena z znanstvenimi dokazi." Po uvedbi cepljenja so zadnji primeri davice in otroške paralize v Sloveniji stari več desetletij. Sicer pa je Kraigherjeva poudarila, da dvomi o učinkovitosti cepljenja niso novost, saj se pojavljajo vse od uvedbe obveznega cepljenja.

Kazenska odgovornost za odklonitev cepljenja
Okrožni državni tožilec s specializiranega državnega tožilstva Boštjan Valenčič je spregovoril o kazenski odgovornosti zaradi prenašanja nalezljivih bolezni, kot je opredeljena v 177. členu kazenskega zakonika. "Odgovor na vprašanje, ali je lahko kdo kazensko odgovoren zaradi posledic necepljenja, je da, je pa implicirana odgovornost nekoliko bolj kompleksna," je poudaril Valenčič.

"Ko se pri otroku pojavi nalezljiva bolezen, pa starši, skrbnik ali pediater ne opravi tistega, kar mu je naloženo z zakonom o nalezljivih bolezni, in se ta bolezen prenese na drugega, je vsekakor kazensko odgovoren. Če se zavedam, da bo bolezen, če svojega otroka ne cepim, lahko prešla na drugega otroka, so pogoji za kaznivo dejanje izpolnjeni," je poudaril Valenčič in dodal, da so starši porok otrokovega zdravja in so kot taki dolžni ravnati skladno z zakonom o nalezljivih boleznih.

Za prenos nalezljive bolezni leto dni zapora
177. člen kazenskega zakona sicer predvideva največ eno leto zaporne kazni za odgovornost pri prenosu bolezni na drugega otroka, če je do tega prišlo zaradi malomarnosti, pa je najvišja zagrožena kazen šest mesecev zapora. Če pa tak prenos bolezni povzroči smrt drugega pa je zagrožena kazen do petih let zapora. Valenčič ob tem izpostavlja problematičnost določila, saj kot pogoj za hujšo kazen določa smrt, ne pa tudi hudih telesnih poškodb.

Kazensko pa starši niso odgovorni v primeru cepljenja proti gripi, ki je le priporočljivo, ne pa tudi zakonsko predpisano. "Če želimo prenesti odgovornost z države na posameznika, je treba bolezen, za katero obstaja cepivo, določiti kot obvezno. Šele takrat je odgovornost na strani staršev." Sicer pa sodne prakse na področju 177. člena kazenskega zakonika tako rekoč ni

Avstrija in Nemčija določata kazensko odgovornost
Kazensko odgovornost zaradi prenosa nalezljive bolezni poznajo tako na Hrvaškem kot tudi v Avstriji in Nemčiji. "V Avstriji je kazenska odgovornost za ogrožanje vključena že, če kdo opusti obveznosti, in ne šele pri prenosu bolezni, zato bi bilo smiselno razmisliti, da bi tovrstne rešitve prenesli tudi v naš pravni sistem."

A zdravniki so bili do morebitnih ovadb ali prijav pacientov zadržani, saj bi s tem okrnili odnos zaupanja, ki mora obstajati med zdravnikom in pacientom. Tako meni tudi pediatrinja Mojca Ivankovič Kacjan, ki se je pri svojem delu srečevala z osnovno šolo, v kateri je bila precepljenost otrok izjemno nizka.

Starši, ki se odločijo, da otrok ne bodo cepili, se sklicujejo na podatke s spleta, pa tudi od znancev, ki delajo v zdravstvu. "Naši večkratni pogovori pa niso obrodili sadov, saj dvomi ostajajo. Ključno pa je, da je interes tako pediatra kot starša, narediti, kar je najbolje za otroka - in zdravnik tu ne more biti nekdo, ki bo ovajal ali kazensko preganjal starša, saj se bo ta odnos še bolj podrl."

Zdravnik ne sme stigmatizirati pacienta
Temu stališču je pritrdil tudi Igor Švab z ljubljanske medicinske fakultete. "Zdravniki nismo svobodni umetniki, odvisni le od svoje presoje, temveč moramo pri delu slediti doktrini oziroma smernicam." To v praksi pomeni, je poudaril Švab, da je kakovostno cepljenje ključno in da je izvedba cepljenja kakovostna, hkrati pa mora zdravnik narediti vse, da okrepi zaupanje v cepljenje, zato je tudi problematično, če zdravnik v svojem zasebnem življenju ne sledi doktrini, saj to njegovo odločitev zazna tudi okolje.

Po drugi strani pa je treba ohraniti sočutje do vseh pacientov, tudi do tistih, ki se ne želijo držati nasvetov zdravnika, je še dodal Švab in poudaril, da je ključno tudi, da zdravnik ne stigmatizira tistih pacientov, ki se odločijo, da ne bodo cepili otrok. Odnos med zdravnikom in pacientom je namreč ključnega pomena.

Kako uspeti s komunikacijo?
Dejan Verčič s fakultete za družbene vede pa se je osredotočil na komunikacijske težave na področju cepljenja. Na podlagi raziskave so ugotovili, da je približno polovica mladih staršev takih, ki bodo otroke cepili, deset odstotkov jih cepljenju nasprotuje, vmes pa je 40 odstotkov mladih staršev, ki so negotovi. "Če programi cepljenj ne bi bili uspešni, bi se o boleznih govorilo - saj bi bile prisotne -, da bi vsi otroke cepili. A ljudje smo takšni, da informacije iz okolja selektivno zaznavamo in zato nas te bolezni ne prestrašijo."

Temeljne komunikacijske težave so neznanje in strah, kar je moč nasloviti z izobraževanjem. Teže pa je s skupino ljudi, ki zavračajo znanost. "Takšnega človeka ne bo mogoče naslavljati z znanstvenimi ugotovitvami, saj jih zavrača. Zato pa je treba odkriti, kako naslavljati te ljudi," je poudaril Verčič in dodal, da obstajajo skupine, ki z zavračanjem znanosti tudi služijo. "Tretja skupina, ki se odloča, da otrok ne bo cepila, pa se zaveda pomena cepljenja, a svojega otroka ne bodo cepili, saj se zanašajo na precepljenost ostalih. Skratka, svojega otroka postavljajo pred ostale."

Sankcije na moralni ravni
Po oceni Verčiča je treba poleg izobraževanja uvesti tudi inženirstvo oziroma postavljanje omejitev. "Vzemimo za primer kajenje, kjer je informiranje doseglo le določen del populacije, preostale ljudi pa je nagovorilo šele omejevanje kajenja." Tretja faza pa je inkriminacija, kjer se določena vedenja sankcionirajo. "Sankcije so lahko tudi na moralni ravni. Ponekod je kajenje že družbeno stigmatizirano, zato tudi upada. Podobno je na Švedskem s cepljenjem, tam ne potrebujejo sankcij, saj je necepljenje otroka obravnavano kot asocialno vedenje."