Upokojeni policist Štefan Abraham je danes strasten zbiratelj starih policijskih rekvizitov. Foto: MMC RTVSLO
Upokojeni policist Štefan Abraham je danes strasten zbiratelj starih policijskih rekvizitov. Foto: MMC RTVSLO
Radar
Na terenu so bili trije policisti, en operater pri radarju s civilnim avtomobilom, ki je patrulji naprej sporočal, kdo je vozil prehitro. Foto: MMC RTVSLO
Radar
Radar je star že 70 let, v Nemčiji so imeli prve že pred 60 leti, na slovenskih cestah so se prvi radarji v rokah miličnikov znašli v 80. letih. Foto: MMC RTVSLO
Radar
Miličnik je moral napravo sestaviti, jo postaviti in priklopiti na elektriko. Foto: MMC RTVSLO

Pred 115 leti, leta 1902, se je v ZDA avtomobil zaletel v konjsko vprego. Z nje sta padla oba potnika, eden je umrl, drugi pa je bil huje poškodovan. To je bil povod, da so prvič omejili hitrost avtomobilov. Šele 45 let pozneje so patentirali prvi radar, ki je lahko izmeril hitrost, s katero se vozilo premika. V oddaji Avtomobilnost smo ob 70. obletnici radarja preverili, kako so včasih merili hitrost vozil.
Radar je star že 70 let, v Nemčiji so imeli prve že pred 60 leti, na slovenskih cestah so prvi radarji v rokah miličnikov znašli v 80. letih.
Policija je že v poznih 60. letih zaznala težave, povezane s hitrostjo. Takrat so se začele izvajati prve meritve z zelo preprostimi napravami, ki niso omogočale fotografiranja, snemanja in podobno.
"Prvo sredstvo za merjenje hitrosti v takratni milici je bil domači proizvod Iskra. Bila sta dva modela, prvi 103 za manjše hitrosti, 104 pa za večje hitrosti," razloži upokojeni policist Štefan Abraham, danes strastni zbiratelj starih policijskih rekvizitov.

Redke ujeli s hitrostjo 100 km/h
Takrat ni bilo velikih hitrosti, največje hitrosti, ki so jih izmerili, so bile do 80 km/h, redkim so izmerili hitrost 100 km/h. V Murski Soboti so se po cestah takrat vozili zastava 101, fičo, jugo, VW hrošč in IMV-marica, od terenskih vozil pa lade nive. Tudi ceste niso dopuščale hitrosti, večje od 200 km/h. "Ko je kakšen zdomec prišel na dopust, smo ga dobili še "zalimanega“ na drevesu. Hujše prometne nesreče v tistem obdobju so se dogajale prav na račun tujcev,“ pravi Abraham, ki je pojasnil, kako so pred nekaj desetletji merili hitrost vozil.
"Na terenu smo bili trije, en operater pri radarju s civilnim avtomobilom, ki je patrulji naprej sporočal, kdo je vozil prehitro. Vsak, ki je vozil prehitro, je kazen plačal takoj,“ pravi nekdanji miličnik. Radar je pošiljal žarke. Ko je zaznal, v kolikšnem času je prevozil žarek, je to preračunal in zapisal na napravi.

Občutljive naprave je bilo treba umeriti
Miličnik je moral napravo sestaviti, jo postaviti in priklopiti na elektriko. Potem je moral narediti kalibracijo (umerjanje), vključiti sondo, na kontrolni enoti je bilo treba nastaviti omejitev hitrosti. "Vse, kar je bilo nad omejitvijo, se je fotografiralo,“ pravi Abraham in dodaja, da je bilo pomembno, da so aparat nastavili na pravo mesto, drugače meritve niso mogli izvesti.
Fotografije prehitrih vozil so nastajale z za tiste čase vrhunskimi fotoaparati. Najprej so bile fotografije črno-bele, pozneje v barvah. Miličniki so imeli pogodbo s fotografi, ki so fotografije razvili takoj. Ponoči so uporabljali bliskavico. "Dovolj je bilo, da je osvetljena tablica,“ pravi zbiratelj, ki zaupa še eno interno pravilo, ki je bilo: "Da ne fotografiramo avtomobila od spredaj. Veliko voznikov je na prednjem desnem sedežu prevažalo ljubice. Takrat se je zaradi tega razdrlo kar nekaj zakonov.“

Nekdanji miličnik in policist je v 38 letih v uniformi dela doživel veliko stvari: "Po domače so rekli, da je prišla leteča. Ko sem prišel po končanem delu v gostilno, je natakarica govorila zabavne zgodbe. Vsi, ki so bili v gostilni, so vedeli, koga smo dobili na radar in koga ne.“

Z opeko na stopalki
Bili so neredki primeri, ko je imel avtomobil spredaj drugačno registrsko tablico kot zadaj. "S kolegom sva ga šla iskat v romsko naselje. Kolega mi je rekel, ta rdeča stoenka je, samo ima druge tablice. To ni njegov avto, sva si mislila, a je bil,“ razloži in doda primer voznika opla: "Imel je starodobni tempomat. Na stopalki za plin je imel opeko.“
Danes obstajajo videozapisi, evidence vodijo v računalnikih. Včasih so vodili le lokalno evidenco, koliko vozil je ustavil policist, mesto meritve z radarjem … Tudi odnos do miličnikov je bil drugačen kot danes do policistov.
"Težava je v birokraciji in v voznikih, ki nismo samokritični do hitrosti s katero se vozimo, in se poskušamo na vsak način izogniti, da bi bili sankcionirani. Izdaja plačilnega naloga je v glavnem avtomatizirana, seveda pa pri nas postopki trajajo. Imamo možnosti za pritožbo, pri tem pa smo zelo inovativni. To zelo podaljša postopek,“ pravi Ivan Kapun iz MNZ.

Vsi so plačali
"Iz milice bi morali skopirati zadeve. Takrat je bil red. Ni bilo pritožbe. Je bilo treba plačati. Če si dejal vozniku, da je radar, ki je imel kazalnik, izmeril hitrost 70 km/h, je to veljalo. Voznik je kazen poravnal,“ pravi Abraham in doda, da so bile kazni manjše, kot danes, a so učinkovale. "Miličnik je bil spoštovan, ne da so se ga bali,“ še pravi.
Ko te je včasih ustavil policist, miličnik, torej z njim nisi debatiral, ampak si takoj, pa čeprav je bil osnovni radar, plačal globo. Danes, ko dobimo kazen, pišemo elektronsko pošto in razmišljamo, kako bi zavrnili kazen.
"S tem našim odnosom kažemo vsaj na dvoje. Da nimamo nobenega spoštovanj do tistih, ki nam kazen izrekajo, in tega, da bi si sami priznali, da smo pravzaprav naredili prekršek. In da moramo zanj seveda odgovarjati,“ je v oddaji Avtomobilnost, ki smo jo posvetili radarjem za merjenje hitrosti, razmišljal prometni strokovnjak Andrej Brglez.

Prav pri radarjih se najpogosteje odpre debata o pretiranem nadzoru. V tistih državah, kjer je radarjev zelo veliko, so vozniki skoraj ves čas pod nadzorom. Naj imamo radarje radi ali ne, prihodnost je taka, da radarjev na cestah verjetno sploh ne bo, ampak saj bo tako ali tako ves čas jasno, kako hitro so se nekje peljali. Pa če nam je to všeč ali ne.

V oddaji Avtomobilnost smo obujali spomine na milico in se spomnili jubileja radarja.