Ulica v mestu Hualien. Foto: Zala Bojović

Razmišljam, torej, kje začeti. In najbolj preprost odgovor na to vprašanje, ki mi pade na pamet je, na začetku. Ja, tako preprosto je lahko. No, pa pojdimo od začetka.

Že ko stopim iz letala, me preplavijo vtisi iz okolja. Gledam, kako so videti ljudje, kakšne so table, ki mi sporočajo, kam moram oditi, kje zaboga je stranišče, kje lahko kupim pijačo, saj me ves ta letališki zrak popolnoma dehidira, imajo tukaj wi-fi, iščem izhod, kamor se morava postaviti ... Postaviva se v dolgo vrsto, nad katero piše: All passports. Začnem opazovati okolico, pa se vseeno še ne prepustim popolnoma, saj je treba oditi skozi varnostni pregled in od carine dobiti žig v potni list, ki mi omogoča bivanje, navadno do 90 dni, preden moram zapustiti državo. Počasi se premikava proti kabinam, kjer sedijo uradniki. "Greva kar skupaj do pulta?" me vpraša Johannes, pokažem mu na tablo, kjer jasno in glasno piše "one by one". Odvrne mi: "No, pa pojdi ti prva, mene bodo tako ali tako takoj spustili."

Na pohodu v nacionalnem parku Taroko. Foto: Zala Bojović

Kislo se mu nasmejim in stopim pred uradnikov pult, ga pozdravim in mu dam potni list. Prosim, postavite se na točke, označene na tleh, in poglejte v kamero. Storim, kot mi uradnik narekuje. Čez nekaj sekund se mi zahvali in mi pokaže na napravo, za prstne odtise. Najprej levi palec nato desni. Uradnik pogleda v potni list, nato mene, nato v potni list, nato mene. Brez mimike na obrazu mi postavi vprašanja: Kako vam je ime? Zala. Kdaj ste rojeni? 21. 6. 1988. Od kod ste? Iz Slovenije. Zakaj ste prišli? Turistično potovanje. Kako dolgo nameravate ostati? Do 23. novembra. Na vprašanja odgovorim na hitro in na kratko.

Potni list ožigosa in mi ga vrne. Ves proces ni trajal dolgo, pa vendar nekaj časa, zato se začudim, ko po morda pol minute, ravno dovolj, da sem pospravila potni list v torbico, za menoj že z dolgimi koraki prikoraka Johannes, se mi nasmeji in verjetno vidi moj začuden obraz. In še preden kaj rečem, mi pravi, "tako je to, če imaš nemški potni list". Skomignem z rameni in pomislim, da je res na vseh mejah končal varnostne preglede itd. občutno hitreje kot jaz. Ko sva denimo prispela v Avstralijo, sva oddala oba potna lista hkrati, tako da je bil Johannesov potni list nad mojim, in carinik je, potem ko je pregledal Johannesovega, oba vrnil, ne da bi pogledal mojega, verjetno ker je menil, da je tudi moj nemški, se nasmehnil in nama rekel: Willkommen!

Predor (nacionalni park Taroko). Foto: Zala Bojović

Tako, zdaj se potovanje in spoznavanje Tajvana lahko začne. Potem ko najdeva izhod za vlak, ki naju bo pripeljal do centra mesta in dalje do mesta Hualien ob obrobju nacionalnega parka Taroko, pa se lahko prepustim vtisom. Drugačne vonjave, drugačna arhitektura, drug jezik, drugačen način komunikacije, radovedni pogledi, nasmehi tujcev, poplava vtisov. Nekje sem prebrala, da je Tajvan tako rekoč "China light", in ker nisem bila na Kitajskem ne bi mogla primerjati, si pa predstavljam, da ima Kitajska velik vpliv na Tajvan in je tudi večina prebivalstva na Tajvanu kitajskega rodu, pa vseeno tukaj s ponosom povedo, da so Tajvanci, ne da bi kaj slabega rekli o Kitajski. Od nje pa se na neki način vseeno distancirajo. Politični položaj te otoške države je precej zapleten, ampak o tem morda kdaj drugič.

Namerno sva si pustila ogled glavnega mesta Tajpej za konec potovanja, saj imava dovolj časa, da lahko enkrat z vlakom narediva krog okoli otoka in zadnje dni, preden odletiva nazaj v Avstralijo, obiščeva Tajpej in okoliške znamenitosti. Velikokrat na najinem potovanju pa sva se že tudi izognila glavnim mestom, saj nama niso bila preveč všeč, razlogi kot so prevelika gneča, visoke cene za prenočitev, več tujcev kot drugod, so naju navadno odvrnili od obiska oz. od tega, da bi nama mesto bilo všeč. Sva pa, odkar sva prispela v Hualien, slišala samo dobre stvari o Tajpeju, zato zdaj že komaj čakava, da ga bova lahko raziskala in tudi Alma je ravno v Tajpeju preživela največ časa njenega bivanja na Tajvanu.

Otok Tajvan se je v zahodnem svetu v Alminem času imenoval Formoza, torej čudovita. In tako kot je bila Alma navdušena nad zelenim otokom in lepim vremenom, in tudi portugalski pomorščaki, ki so Tajvanu dali ime Ilha Formosa, sva tudi midva zelo zadovoljna in bi se vsekakor strinjala s tem, da je Tajvan čudovit otok, vreden obiska. Infrastruktura je zelo dobra, otok lahko prepotuješ z vlakom po dolgem in počez, tudi avtobusi vozijo v vse smeri, v velikih mestih pa imajo podzemne železnice, kar pomeni, da se na potovanje zlahka odpraviš na lastno pest. Table so venomer prevedene tudi v angleščino in osebje na postajah tudi po večini dobro govori angleško. Ves otok je neverjetno zelen in ima glede naravnih danosti kar nekaj ponuditi.

V Hualien sva pripotovala popoldne in seveda sva po deseturnem poletu in triurni vožnji z vlakom imela le en cilj: prho. S postaje v Hualienu sva se odpravila proti najinemu hotelu, na poti pa sva se še ustavila pri turistični infotočki. Opremljena z vsemi zemljevidi in prospekti sva šla dalje proti najinemu hotelu. Seveda sva se na poti do hotela kar nekajkrat izgubila, saj nama papirnati zemljevidi niso preveč pomagali, zatajil je tudi google maps, in čeprav sva ustavila že precej ljudi, ki so nama skušali prijazno (s pomočjo prevajalnika) pomagati, ulice Fuxing street nikakor nisva mogla najti. Ko se nama je že zdelo, da ta ulica sploh ne obstaja ali pa da jo je kar zemlja pogoltnila, tik preden sva prišla, in domačini tega pač še niso opazili, sva na parkirišču zagledala taksista. "On bo vedel, kam morava," mi je Johannes rekel in odkorakala sva do njegovega avta. Pred avtom je bila na tleh majhna rdeča luža. Čez odprto okno sva nagovorila taksista, ki se nama je v pozdrav prijazno nasmejal, in opazila sva, da je imel čisto rdeče zobe in da je, medtem ko je po spletu iskal najin hotel, nekaj žvečil.

Priprava na ulici. Foto: Zala Bojović

Gospod nama je nato s pomočjo kriljenja rok in kazanja smeri skušal razložiti, kam morava, in tako sva tudi storila. "Kaj pa je žvečil?" sem vprašala Johannesa, ko sva taksistu že obrnila hrbet. Verjetno je žvečil betlov oreh, mi je Johannes odgovoril. "Kaj pa je to?" sem ga vprašala. "Mislim, da je za to, da ga drži budnega, ampak ne vem točno, bova pogooglala." Zadovoljna z odgovorom sem se spomnila na Peru in na vse ljudi, ki sva jih tam videla, da so žvečili liste koke, in kako so jih v velikih vrečah prodajali na vseh tržnicah, ki sva jih obiskala. Tudi midva sva v Peruju pila kokin čaj, saj naj bi pomagal proti glavobolu in slabosti, ki jo povzroči višinska bolezen. Čaj z malo medu niti ni bil slab, po njem nisva bila omamljena in nobeden od naju na najinem potovanju po Peruju ni trpel zaradi višinske bolezni.

Tajvanska Soča. Foto: Zala Bojović

Še približno dvakrat sva morala vmes vprašati za pot, preden sva prispela do najinega hotela na Fuxing streetu, a sva vsaj prispela in s tem tudi ugotovila, da je ulica realna in da je ni pogoltnil kakšen velikan, ki se sicer skriva v zelenem Tajvanskem pragozdu med gorami v notranjosti države. Za nekaj časa sva nato pozabila na betlov oreh, saj sva se bolj kot ne podnevi potikala po nacionalnem parku Taroko, zvečer, ko mesto z vsem stojnicami in restavracijami zaživi, pa sva preizkušala vse vrste Tajvanske kulinarike.

Nacionalni park Taroko je zelo dobro dostopen vsem, saj so skoraj vse pohodniške poti tlakovane in znotraj parka vozi shuttle avtobus, ki te pelje od ene znamenitosti do druge, od enega začetka pohodniške poti do druge. Zaradi dostopnosti pa je v parku seveda precejšnja gneča in tlakovane poti malce vzamejo čar pohodništvu. Za poti, ki niso tlakovane, pa si je največkrat v naprej treba priskrbeti dovolilnico, katerih število pa je, zato da bi čim bolje ohranili naravo, zelo omejeno in bila sva prepozna, da bi takšno dovolilnico pridobila. Kakor koli, nama je bil obisk vseeno všeč, veliko sva prehodila in veliko videla, dneve sva preživela v naravi. Predvsem sva bila navdušena nad metulji. Neverjetno, koliko jih je bilo, toliko metuljev še nisva videla nikjer. Vsa soteska nacionalnega parka je čudovita in reka Taroko Liwu me je s svojo barvo precej spominjala na našo Sočo, je pa žal tako, da se je prepovedano kopati v njej, tako da jo lahko občuduješ le od daleč.

Reka Taroko Liwu. Foto: Zala Bojović

Nacionalni park Taroko pa tudi zdaj še naseljuje domorodna kulturna skupnost Truku in zato je tudi prepovedano oditi s tlakovane poti, saj se tako znajdeš pravzaprav na njihovem zasebnem zemljišču. Seveda bi naju zelo zanimalo, kako ta skupnost biva, kakšne so njihove hiše itd., pa žal nisva prav veliko izvedela, tudi ne v kakšnem muzeju ali na spletu. Izvedela pa sva, da se je prav domorodna skupnost Truku po robu postavljala japonskim kolonialistom, ki so se zelo zavzemali za to, da bi prevzeli tudi vodstvo nad regijo, kjer so Truku živeli. Veliko cest in poti v nacionalnem parku, ki so danes namenjene predvsem za obiskovalce nacionalnega parka, pa so takrat v času Japonske vlade na Tajvanu zgradili prav Japonci s tem razlogom, da bi porazili domorodno skupnost in si s tem podredili to regijo, saj so, kot tudi na severu Tajvana tukaj želeli pridobivati naravno kafro z dreves kafrovcev. Japonci so po nekaj bitkah kljub močnemu uporu skupnosti zmagali in tako osvojili še to ozemlje današnjega Tajvana.

Viseči most. Foto: Zala Bojović

Na najinem potovanju sva do zdaj kupovala hrano na tržnicah in jedla v restavracijah, kjer niso imeli angleških prevodov menijev, ne samo zaradi finančnih razlogov, ampak zaradi tega, da bi jedla, kjer jedo domačini, in tako dobila na krožnik za deželo značilno in avtentično hrano. Malce me je skrbelo, preden sva prvič odšla na tržnico, saj kakor koli skušam na potovanju odmisliti vse negativne stereotipe, ki jih o državi in o njihovih prebivalcih z leti pridobiš in ki se ti močno vtisnejo v spomin, nisem mogla pozabiti na slike ponudb s kitajskih stojnic, ki so pri meni venomer vzbudile občutek gnusa in čudenja v smislu, kako lahko to jedo? V resnici tako hudo, kot sem imela v spominu, ni bilo, je pa vseeno bilo nekaj zadev na tržnici, ki jih nisem mogla identificirati in ki jih tudi v zameno za denar ne bi pokusila.

Da pa vseeno skok v njihov svet okusov ne bi bil preveč drastičen in ker sem bila po dnevu, preživetem v nacionalnem parku, kjer sva se bolj kot ne preživljala z bananami in arašidi, precej lačna, pa sva odšla k stojnici, ki je ponujala dve vrsti juh, značilnih za azijsko kuhinjo. Naročila sva eno zelenjavno s tofujem in zelenjavno juho z mesom. Oba lačna, sva planila na vročo juho in že prvi grižljaj zame je bil fatalen, namreč to ni bil tofu, kot smo ga vajeni doma, šlo je za njihov specialni tofu, ki ga v angleščino prevajajo kot 'stinky tofu', se pravi smrdljivi tofu in kot nam pove ime, je bil ta grižljaj tofuja zares smrdljiv in zame popolnoma neokusen. Prvič na najinem potovanju se je zgodilo, da nisem mogla hrane pogoltniti, tako da je ves grižljaj pristal v prtičku. Smrdljivi tofu ima zares značilen vonj, ki sem ga verjetno zaznala šele, ko sem vanj ugriznila in je že bilo prepozno, da bi se temu izognila. Verjetno sem bila zelo, zelo lačna, če tega prej nisem zavonjala. Močan vonj tofuja, ki je nekakšna mešanica med mokrimi in umazanimi nogavicami ter med vonjem urina, pa je venomer prisoten na večernih tržnicah.
Kar nekaj obiskov teh tržnic je trajalo, preden sem se spet opogumila in preden sem lahko pokusila kakšno jed, pripravljeno na stojnici.