Na 9-metrskih panelih je 18.698 sončnih celic, ki bodo skoraj dve leti napajale sondo Juno. Cassini, ki se podi po sosednjem, Saturnovem sistemu, deluje na plutonij. Foto: NASA/JPL-Caltech
Na 9-metrskih panelih je 18.698 sončnih celic, ki bodo skoraj dve leti napajale sondo Juno. Cassini, ki se podi po sosednjem, Saturnovem sistemu, deluje na plutonij. Foto: NASA/JPL-Caltech
Schiaparelli
Evropski pristajalni laboratorij Schiaparelli bo tako pristal na Marsu. Foto: ESA
ExoMars Trace Gas Orbiter
Trace Gas Orbiter bo proti površju Marsa poslal zgoraj omenjenega Schiaparellija, nato pa se tudi sam lotil preučevanja atmosfere. Osredotočal se bo na metan in druge pline, ki so lahko posledica biološke aktivnosti. Foto: ESA
OSIRIS-REx
Nasin OSIRIS-REx, ki se bo odpravil po vzorec asteroida, med sestavljanjem. Foto: Nasa
Lisa Pathfinder
Lisa Pathfinder z zlatima kockama kot posrednima detektorjema gravitacijskih valov. Foto: Esa
Galileo
Letos bo v orbiti 16 satelitov Galileo, s čimer bo sistem postal uporaben. Foto: ESA-P. Carril
SpaceX, Falcon 9
Se bo zasnova znova uporabne rakete izkazala za resnično uporabnega? Na fotografiji pristala prva stopnja rakete Falcon 9. Foto: SpaceX
Venera
Venera ima letos gosta, japonskega Akacukija. Foto: Jaxa

Leto 2015, poimenovano tudi leto pritlikavih planetov, je bilo prelomno. V primerjavi z njim bo 2016 manj intenzivno; predvsem bo to leto izstrelitev novih misij in ugasnitev odmevnih podvigov prejšnjih let. To pa še ne pomeni, da bodo vesoljske agencije počivale: zanimivosti bo veliko. Na MMC-ju smo izbrali nekaj odmevnejših, začenši s tistimi, ki se odpravljajo najdlje.

Blizu drobečega pritiska
Na prvem mestu je zagotovo sonda Juno ameriške vesoljske agencije Nasa - ki obenem lepo prikaže, kako dolgoročna sta načrtovanje in izvedba na tem področju. Pot je začela že leta 2011 in šele letos poleti bo vstopila v orbito okoli Jupitra. Ravno orbita je posebnost: Juno okoli velikana ne bo potovala po pravilnem krogu, temveč po izjemno podolgovati elipsi, ki bo najbolj oddaljeno točko dosegla pri več kot 1,8 milijona kilometrih ... najbližjo pa pri borih 4.300. Za primerjavo: sonda New Horizons je oblet Plutona izvedla pri 12.500 kilometrih. Pretkana orbita bo sondi tudi prihranila uničujoče Jupitrovo sevanje; tisto, ki je mimobežno sondo Voyager pred desetletji nepričakovano poškodovalo.

Juno bo tako vsakih 14 dni Jupiter obletel skoraj tik nad njegovimi oblaki, ga izjemno natančno pofotografiral in še pomembneje: neposredno analiziral sestavo atmosfere s posebnimi spektrometri. Za konec se bo, tako kot Galileo desetletje predtem, v sklepnem dejanju potopil vanjo in poročal nazaj, kolikor časa bo še lahko. Vse dokler ga ne bo pritisk zdrobil in uničil. Galileo je nazaj poročal vse do 22 barov, kar je približno 22-krat več kot na Zemlji pri vodni gladini.

Ravno ta teden pa je Juno dosegel rekord: je najdlje potujoče vesoljsko plovilo na sončne celice. V sredo se je namreč od Sonca oddaljil za 793 milijonov kilometrov, so sporočili z Nase. Do zdaj je rekord držala Esina sonda Rosetta, ki ga je dosegla leta 2012, ko je še bila na poti h kometu.

Pristanek, drugo dejanje
Rosetta je medtem opravila krog okoli Sonca in je na poti proti koncu. Ta bo nastopil septembra letos, ko bo sonda sledila pristajalniku Philae in se tudi sama nadzorovano in do zadnjega trenutka popolnoma izkoriščeno - spustila na repatico 67P/Čurjumov-Gerasimenko. Ker ima precej natančnejše in zmogljivejše instrumente kot mali pristajalni laboratorij in ker se bo na komet spuščala precej počasneje, bo vse natančno dokumentirala in poskrbela za labodji spev. Za pristanek namreč ni bila grajena, niti za radijsko oddajanje na Zemljo z rotirajočega se telesa. A do takrat je še tri čert leta, ki ga na Esi nameravajo izkoristiti, kar se le da, in poskrbeti za še kak drobec odgovora na vprašanje: kako je nastalo Osončje in od kod voda ter organske snovi, gradniki življenja. Za nekaj prelomnic so že poskrbeli.

Košček asteroida, prosim
Pred leti so Japonci z misijo Hajabusa prvič pristali na asteroidu in nazaj na Zemljo prinesli omejen vzorec tamkajšnjega materiala, resnično pičel: le nekaj drobcev prahu. Nasa namerava dosežek izboljšati z misijo OSIRIS-REx. Izstrelitev je načrtovana septembra, do 500-metrskega asteroida 101955 Bennu naj bi OSIRIS prispel tri leta pozneje, z mehanično roko pobral vzorec in ga šele leta 2023 odvrgel na Zemljo. Bennu predstavlja tip asteroida, ki je najbolj pogost, zato utegne zelo veliko povedati o tej mrgoleči populaciji med Jupitrom in Marsom.

Obenem japonska Jaxa že pelje misijo naslednico, Hajabusa 2. Izstreljena je bila decembra 2014, a še vedno kroži v bližini Zemlje, kjer z obleti izkorišča gravitacijski vpliv za pospeševanje. Kljub temu bo delo opravila precej hitreje kot OSIRIS-REx: do asteroida 162173 Ryugu bo (predvidoma) prispela leta 2018 in se z ionskimi motorji nazaj do Zemlje pripihala decembra 2020.

Večna zora
Opravila je že ogromno. Na poti je že od leta 2007 in je kot edina orbitirala kar dve nebesni telesi. To sta protoplaneta Vesta in Cerera, največja med asteroidi, sonda pa je Dawn. Dodobra izkoriščeni robot bo predvidoma 30. junija letos ostal brez potisne kemikalije hidrazin in (relativno) za vedno obstal v obstoječi orbiti. A glede na dozdajšnje izkušnje utegnejo Nasini inženirji iz misije iztisniti še kak premik urnega kazalca več in poskrbeti za kakšen namig odgovora na vprašanje, koliko vode se skriva v Cereri - in zakaj bo za vekomaj le planetarni zarodek, ne pravi planet.

Evropa gre na Mars
Evropa se sicer ponaša z marsovskim satelitom (Mars Express), a na rdečih tleh še nikoli ni pristala. Leta 2003 so ponesrečeno poskusili Britanci s pristajalnikom Beagle 2, ki je izginil (in je bil desetletje pozneje sicer najden). Esa se je kmalu po neuspehu Otočanov odločila pripraviti odpravo ExoMars, ki pa tudi ni bila rojena pod najsrečnejšo zvezdo. Izstreljena bi morala biti leta 2011, a do takrat so izvedbo že trikrat prestavili, saj so jo pestile številne težave. Med drugim je Nasa umaknila svoje sodelovanje (in finančni prispevek), kar je leta 2012 pripeljalo skoraj do odpovedi celotnega načrta, a luknjo so naposled zapolnili z ruskim Roscosmosom.

Trenutno kaže, da bo marca letos oprema naposled naložena na rusko raketo Proton in se iz Kazahstana odpravila na enoletno pot. ExoMars obsega satelit ExoMars Trace Gas Orbiter, ki bo krožil okoli rdečega planeta in podobno kot indijski Mangaljan preučeval revno atmosfero; ter pristajalnik Schiaparelli, ki se bo na tla spustil s padali in potisnimi motorji na tekoče gorivo. Ključen bo prav spust, saj bo Schiaparelli natančno preučil razlike v ozračju skoraj meter za metrom padanja. Ker se bo to zgodilo ravno v sezoni peščenih viharjev nad ravnico Meridiani Planum, bodo meritve še posebej edinstvene, napovedujejo na Esi. Na tleh bo nadaljeval iste meritve, pa še dodatek: preučil bo električna polja površja. Deloval naj bi štiri marsovske dni ali sole, kolikor bo dovoljevala baterija.

V istem časovnem okviru, marca letos, ko sta Zemlja in Mars še posebej blizu, je Nasa nameravala izstreliti svoj pristajalni laboratorij InSight, a je podvig zaradi težav na ključnem, seizmološkem instrumentu, prestavila za nedoločen čas.

Iskanje gravitacijskih valov
Ena potencialno najbolj prelomnih misij Ese sploh, eLISA, je svoj raketni ogenj prižgala decembra lani. Gre za dolgoročno in izjemno obsežno operacijo z več stopnjami. Zdaj je na poti na sladko gravitacijsko točko L1, 1,5 milijona kilometrov stran od Zemlje, prvo in testno vesoljsko plovilo Lisa Pathfinder. V njem sta natančno pozicionirani dve kocki iz zlata in platine, postavljeni v vakuumski komori, kjer se ju ne dotika prav nič. Esa bo naslednjih 11 mesecev merila, ali se bo razdalja med njima, ki zdaj znaša natanko 38 centimetrov, iz tega ali onega razloga spremenila, pa čeprav le za za milijoninko milijoninke metra.
En razlog bi lahko bili dolgo iskani, a nikoli najdeni gravitacijski valovi. Če jih bo Esa izbezala, bo to potrditev napovedi Alberta Einsteina izpred več kot 100 let, potencialno pa tudi novo odprto okno za "gledanje" vesolja. In če bo Pathfinder letos uspešen, bo to zelena luč za projekt eLisa na precej večji skali. Leta 2034 bi tako Esa na isto področje poslala tri satelite v trikotni formaciji. Vsak bo od drugih dveh oddaljen za natanko milijon kilometrov in spet natanko spremljal spremembe v razdalji, ki bi jih lahko povzročilo krčenje "tkanine" čas-prostor.

Prižgal se bo Galileo
Evropska konkurenca ameriškemu GPS-u, Galileo, bo letos predvidoma dobila še štiri satelite. S tem ga bodo lahko prvič začeli (testno) uporabljati za globalno geolokacijo, ki bo od GPS-a precej natančnejša. Do zdaj jih je na nebo šlo 12. Do leta 2020 naj bi okoli Zemlje krožilo polnih 30 (24 v uporabi in šest v rezervi).

"Enkrat ni nobenkrat"
Zasebno podjetje SpaceX je decembra v nebo poslalo raketo, nato je njeno prvo (in najpomembnejšo) stopnjo z motorjem pripeljalo nazaj na tla. Kamor ni treščila, temveč nadzorovano pristala. To bi lahko revolucionarno pocenilo polete v vesolje. Lahko, lahko pa tudi ne - več bo znanega letos, ko bo SpaceX svoj Falcon 9 v nebo poslal še večkrat. Če se ob pristanku ne bo spet razletel (kot se je lani že večkrat) in če z obnavljanjem in vzdrževanjem prve stopnje ne bo previsokih stroškov.

Prav letos poleti bo podjetje tudi preizkusilo novo, težkonosilno raketo Falcon Heavy. Takrat bo ta 68 metrov visoka naprava najzmogljivejša na Zemlji, saj bo sposobna v orbito ponesti 53 ton (toliko denimo tehta 11 vozil Hummer Slovenske vojske). Z letom 2018 naj bi jo sicer prehitel Nasin Space Launch System (SLS), ki bo v osnovni različici sposoben dvigniti 70 ton v nižjo orbito, v nadgrajeni pa kar 130 ton (ali tri tanke M84 Slovenske vojske). Tako SLS kot Falcon Heavy bodo po napovedih v 30 letih do Marsa poslali tudi prve koloniste.

Kitajski astronavti
Kitajska ne sodeluje pri Mednarodni vesoljski postaji (ISS). Namesto tega razvija lastne kapacitete pod imenom Tiangong. Prvi primerek je v orbiti končal leta 2011 in prejel nekaj krajših obiskov astronavtov, s čimer je država dokazala, da je takšnega podviga sposobna. Korak naprej bo Tiangong 2, ki bo v nebo poletel predvidoma letos. Omogočal bo nekoliko daljše bivanje (do 20 dni) za posadko treh astronavtov, in če ne bo šlo nič narobe, bo Kitajska na podlagi teh izkušenj z letom 2022 v orbiti sestavila večmodularno vesoljsko postajo - tretjo tovrstno po MIR-u in ISS-ju.

Japonska zvezda danica
Še nekoliko bližje Soncu, k Veneri ali zvezdi danici. Tam je nekoč zelo ponesrečena japonska misija Akacuki letos dobila novo priložnost. Pred petimi leti je namreč "zgrešila" planet zaradi tehnične napake na zaviralnem motorju, nakar je morala opraviti dolgo potovanje okoli Sonca, da se je lahko vrnila na mesto zločina in poskusila znova. Sicer že nekoliko iztrošena in prikrajšana za veliko goriva bo letos le lahko izpolnila načrtovana opazovanja Venere, nekakšne katastrofične različice Zemlje.

Skoraj, a ni bilo
Skoraj je kazalo, da bodo letos svojo mini dirko po Mesecu uprizorili tekmovalci Googlovega natečaja Lunar XPRIZE. Google je namreč obljubil 20 milijonov dolarjev tistemu, ki bo na Luno postavil svojega robota, z njim prvi prepotoval 500 metrov in nazaj na Zemljo poslal fotografije ter videoposnetke. A ko so prve ekipe že začele najemati prostor na raketah v letu 2016, je med njimi prišlo do dogovora, da bodo vsi skupaj najeli eno samo raketo Falcon 9 in "dirko" začeli z enakih startnih položajev. To pa se ne bo zgodilo pred letom 2017.
Obeti
V celoti se torej raziskovanje zdaj usmerja predvsem na Mesec, Mars in v asteroidni pas. Preostali deli so precej bolj siromašni. V notranjem Osončju (Venera, Merkur) je zaradi nesrečnih okoliščin trenutno (in kratkotrajno) aktiven le prej omenjeni Akatsuki, ki bo kmalu iztrošen. Zunanji del Osončja je trenutno pokrit samo s sondo Cassini, ki kroži po Saturnovem sistemu in bo ugasnila leta 2017 - Juno pa le nekaj mesecev pozneje. Žive so še "dolgoprogašice", sonde New Horizons in Voyager (1 ter 2), a njunih morebitnih naslednic ni na vidiku.