1. Kitajci grejo po dva kilograma Meseca

Dolgi pohod 5 se vzpenja proti nebu. Foto: Reuters/Tingšu Vang
Dolgi pohod 5 se vzpenja proti nebu. Foto: Reuters/Tingšu Vang
Raketa

57 metrov visok, pet metrov širok in 870 ton težek Dolgi pohod 5 lahko v nižjo tirnico Zemlje ponese 25 ton, v geosinhrono 14 ton, proti Mesecu pa devet ton. Prvič je poletel leta 2016 in v skupno šestih poskusih zatajil le enkrat.

Kitajci so začeli drzno odpravo, s katero hočejo pobrati vzorec Lune in ga pripeljati na Zemljo. To bi bilo prvič po 44 letih. Misija je zelo zapletena, marsikaj gre lahko narobe. A če uspe, bo to le še en korak v ambicioznem, hitro napredujočem vesoljskem programu azijske velesile.

Vesoljsko plovilo se imenuje Čang'e 5, poimenovano je po kitajski boginji Meseca. Izstreljeno je bilo v ponedeljek zvečer ob 21.30 po našem času z izstrelišča Venčang (Wenchang) na otoku Hainan, sporoča Kitajska narodna vesoljska administracija (CNSA). Uporabili so raketo Dolgi pohod 5, trenutno najmočnejšo kitajsko, ki je tovor poslala v smeri Lune.

8,5-tonski Čang'e 5 bo do Meseca potoval nekaj dni. Izvedel bo več umerjanj tirnice in se z zaviralnim motorjem utiril v začetno 200-kilometrsko orbito. To bo predvidoma 28. septembra. Nato se bo začel uigran ples štirih modulov Čang'eja 5.

1,1 kilometra visoka gora Mons Rümker. Posnetek je nastal med odpravo Apollo 15. Čang'e ne bo pristal na planoti, temveč poleg nje. Foto: Nasa
1,1 kilometra visoka gora Mons Rümker. Posnetek je nastal med odpravo Apollo 15. Čang'e ne bo pristal na planoti, temveč poleg nje. Foto: Nasa

Orbiter bo ostal na nebu, preostali trije moduli se bodo spustili na tla, nekam v bližino gore Mons Rümker, visoke dober kilometer. Gre za geološko relativno svežo tvorbo, delo ognjenika. Kitajci si tako obetajo novejše lunarno kamenje, ki bi lahko odstrlo zgodbo nastanka Meseca in poznejše vulkanske dejavnosti.

Pristanek z raketnim motorjem bo zahteven. Kitajska je to sicer storila že dvakrat, kar lahko da vtis enostavnosti. A v zadnjem času sta isto poskusila Indija (Vikram) in Izrael (Berešit), oba neuspešno.

Po pristanku bo Čang'e 5 zavrtal do dveh metrov globine in predvidoma pobral do dva kilograma kamenja ter prsti. Za to bo potrošil več dni. Vzorec bo naložil v dvižni modul, ki se bo z raketnim pogonom povzpel v nebo. Sledi priklop na orbiter. Vzorec bodo prenesli v zaščitno kapsulo in počakali na najboljšo priložnost za odhod Zemlji naproti. Pot bo znova trajala nekaj dni.

Čang'e 5-T1 leta 2014. Takšno kapsulo bodo uporabili tudi na tokratni misiji. Foto: SATIND
Čang'e 5-T1 leta 2014. Takšno kapsulo bodo uporabili tudi na tokratni misiji. Foto: SATIND

Omenjeno kapsulo so sicer testirali leta 2014 na odpravi Čang'e 5-T1, ki je kot prva po letu 1976 poslala kapsulo okoli Meseca in nazaj.

Foto: Prva povratna odprava do Lune po letu 1976

Ob prihodu k Zemlji bo Čang'e 5 odvrgel kapsulo proti ozračju na način, da se bo ta od atmosfere enkrat odbila, podobno kot kamen "žabica" od gladine jezera. S tem bodo nekoliko zmanjšali hitrost in obremenjenost toplotnega ščita. Pristala bo na severu Kitajske. To se bo zgodilo enkrat v drugi polovici decembra, saj bo misija po navedbah CNSA-ja trajala predvidoma 23 dni.

Nasa in Esa se medtem ukvarjata z razvojem odprave MSR (Mars Sample Return), ko naj bi na podoben način domov pripeljali vzorce Marsa (poglavje 2).

Država ima v rezervi identično kopijo, Čang'e 6. Če petica spodleti, jo bodo poslali na isto mesto, če uspe, pa gre šestica v naslednjih letih na južni pol Lune.

V primeru uspeha bo Kitajska tretja država, ki je na Zemljo prinesla lunarni prah. Ameriški astronavti (Apollo) so nazaj tovorili ogromne količine, ruske robotske odprave Luna pa nekoliko manjše. Nazadnje se je to zgodilo leta 1976 z Luno 24.

Rusi sicer prav zdaj pripravljajo naslednico, Luno 25.

Pristajalnik Čang'e 4 še obratuje. Foto: CNSA
Pristajalnik Čang'e 4 še obratuje. Foto: CNSA

Kitajski lunarni rafal

Kitajska je svoj lunarni raziskovalni program Čang'e začela leta 2007 z orbiterjem, ki ga je za Čang'e 2 leta 2010 le nekoliko nadgradila. Večji skok naprej se je zgodil s Čang'ejem 3 leta 2013, ki je vseboval tudi roverja Jutu. Opremo iz trojke so znova nekoliko nadgradili za četrto odpravo, ki je leta 2019 kot prva pristala na oddaljeni strani Meseca, v njenem okviru je tudi vzklila prva rastlina na Luni, vozilce Jutu 2 pa še vedno deluje.

Zgodbe še ni konec, kitajski inženirji že delajo sedmi Čang'e (poglavje 4), ki bo vseboval še manjši letalnik.

Vse to so priprave na prihod tajkonavtov, ki je za zdaj predviden na koncu tega ali začetku naslednjega desetletja. V ta namen so pred kratkim začeli razvoj nove težkonosilne rakete (poglavje 3). Sestavljena bo iz treh osnovnih stopenj Dolgega pohoda 5. Kaj se bo zgodilo z načrtovanim Dolgim pohodom 9, ki bi po prvotnih načrtih pošiljal Kitajce na Zemljin naravni satelit, ni znano.

Kitajska vesoljska postaja tik pred vrati

Ob robu dogodka so predstavniki kitajske izstrelitvene industrije potrdili, da bo Kitajska prihodnje leto začela postavljati svojo vesoljsko postajo (KVP). Po pisanju Ria Novosti bodo za to opravili 12 izstrelitev do leta 2022, uporabili pa raketo Dolgi pohod 5B. Končni izdelek bo imel 66 ton, sprejel bo lahko tri ljudi.

Ta razvoj dogodkov je zanimiv tudi zaradi naslednjega poglavja ...


2. Nekoliko slabši obeti za Mednarodno vesoljsko postajo

V ruskem modulu Zvezda so našli 4,5 centimetra veliko razpoko, iz katere uhaja zrak, in je še niso uspeli dobro zakrpati. Zvezda je na nebu že 20 let, podvržena velikim temperaturnim razlikam, udarcem mikrometeoroidov in sevanju. Foto: Nasa
V ruskem modulu Zvezda so našli 4,5 centimetra veliko razpoko, iz katere uhaja zrak, in je še niso uspeli dobro zakrpati. Zvezda je na nebu že 20 let, podvržena velikim temperaturnim razlikam, udarcem mikrometeoroidov in sevanju. Foto: Nasa

Ruska akademija znanosti je predstavila raziskavo o delovanju Mednarodne vesoljske postaje (MVP) po letu 2025. Sodeč po izjavah so pred MVP-jem težki časi.

Satelita sta se zgrešila pri 200 metrih

Po navedbah ruske vesoljske korporacije Roskozmos sta se v petek ob 2.49 po našem času za 224 metrov zgrešila 700-kilogramski indijski satelit CARTOSAT 2F in 450-kilogramski ruski Kanopus-V. Oba sta namenjena opazovanju Zemlje in krožita na višini dobrih 500 kilometrov.
Indijska vesoljska agencija ISRO pa je po poročanju Times of India sporočila, da je razdalja znašala 420 metrov, da so situacijo preučevali že več dni in da bi manevre v izogib trčenju izvedli le, če bi razdalja znašala 150 metrov ali manj.
Morebitni trk bi poslal koščke pri visoki hitrosti naokoli in še poslabšal problem zasmetenega neba. Vsak tak trk poveča možnost, da pride do verižne reakcije. Evropska vesoljska agencija že dolgo tuhta, kako se problema lotiti; prav ta teden je podpisala pogodbo s švicarskim podjetjem ClearSpace. Podjetje bo za 86 milijonov evrov razvilo napravo, ki naj bi iz orbite spravila kos evropske rakete Vega.

Vodja ruskega odseka MVP-ja in eden izmed direktorjev ruske družbe RSC Energia Vladimir Solovjov je po poročanju Ria Novosti dejal, da postajo že pošteno načenja zob časa. Številni elementi so poškodovani, po letu 2025 pa je pričakovati "plaz odpovedi", je napovedal.

Partnerji Mednarodne vesoljske postaje so zagotovili financiranje do leta 2025, o morebitnem nadaljevanju se še odločajo. Do zdaj so bili signali pretežno pozitivni, a če bo postaja postala nevarna za astronavte, se ji utegnejo odpovedati.

Preusmeritev k ruski nacionalni postaji?

Solovjov je opozoril tudi na stroške ruskega segmenta, ki državi vzamejo od 110 do 165 milijonov evrov letno. To naj bi bilo preveč. Pozval je k ponovnemu premisleku o podaljšanju delovanja MVP-ja. Po njegovem mnenju bi se Rusija morala osrediniti na nacionalno vesoljsko postajo ROSS. Koncept razvija prav njegova družba RSC Energia. Obsegal bo od tri do sedem modulov in lahko sprejel od dva do štiri člane posadke. Naklon orbite bo najmanj 72 stopinj, kar pomeni, da bodo imeli dober pregled nad polarnimi predeli.

Številni mediji so govor hitro povzeli, češ da Rusija odpoveduje sodelovanje pri MVP-ju po letu 2025.

Roskozmos se je odzval s sporočilom za javnost. V njem je zapisal, da "ni nobenega govora o koncu postaje po letu 2025 in razpustitvi mednarodnega partnerstva. Poročilo Ruske akademije znanosti je zgolj informativne narave." Odločitev o dejanski usodi MVP-ja bo sprejeta na ravni vlade po poglobljeni študiji opcij, ki jih bo pripravil Roskozmos in po razpravah z mednarodnimi partnerji, je poudarila korporacija.

Ta postaja bo z letom 2022 realnost. Kako bo posegla v dinamiko mednarodnih odnosov? Foto: CMSE
Ta postaja bo z letom 2022 realnost. Kako bo posegla v dinamiko mednarodnih odnosov? Foto: CMSE

Ni pa zanikala navedb o materialnem propadanju Mednarodne vesoljske postaje.

Tako prihodnost največjega mednarodnega vesoljskega projekta vseh časov postaja vse bolj nezanesljiva. Alternative, kot je denimo Kitajska vesoljska postaja, pa pridobivajo pomen. Glede na to, da se vodja Roskozmosa Dimitrij Rogozin vse bolj zavzema za sodelovanje teh dveh držav, utegne priti do združevanja projektov KVP in ROSS. Zahod pa bo morebiti pripravil lastno vesoljsko postajo. Mednarodno sodelovanje v vesolju se, kot opažamo že vsaj leto dni, krha.




3. Že sedmi polet iste prve stopnje Falcona 9

Foto: SpaceX
Foto: SpaceX

Nov teden, novi dve izstrelitvi rakete Falcon 9, brez katerih skoraj ni več Vesoljskega tednika.

Ameriško podjetje SpaceX je v sredo ob 3.13 po našem času s Cape Canaverala izstrelilo omenjeno raketo. V nižjo Zemljino tirnico je ponesla nadaljnjih 60 satelitov Starlink, njena stopnja pa je pristala na robotski ladji Of Course I Still Love You. Konstelacija Starlink zdaj obsega že skoraj 900 satelitov.

Posebnost tokratne izstrelitve je, da je prva stopnja poletela in pristala že sedmič, kar je rekord. Prvič je vesolje izkusila septembra 2018. Po navedbah SpaceX-a lahko prve stopnje Falcona 9 poletijo desetkrat, zdaj so na dobri poti, da to prikažejo v praksi.

Tudi ščit tovora je že bil v vesolju: prva polovica enkrat, druga dvakrat.

Z večkratno uporabo je SpaceX zmanjšal stroške izstrelitev, za koliko, niso nikoli podrobno predstavili. Je pa cenovni pritisk tako močan, da danes praktično vsi veliki industrijski igralci razvijajo svoje večkrat uporabne rakete in režejo stroške pri "navadnih".

Video: Posnetek izstrelitve


4. Natančen merilnik vodne gladine

Ponazoritev Sentinela 6 v Zemljini tirnici. Okoli planeta bo krožil na višini 1336 kilometrov. Foto: ESA/ATG medialab
Ponazoritev Sentinela 6 v Zemljini tirnici. Okoli planeta bo krožil na višini 1336 kilometrov. Foto: ESA/ATG medialab
Izstrelitev Falcona 9, tokrat iz vojaške baze Vanderberg v Kaliforniji, ZDA. Foto: SpaceX
Izstrelitev Falcona 9, tokrat iz vojaške baze Vanderberg v Kaliforniji, ZDA. Foto: SpaceX
Pristanek prve stopnje na tleh. Foto: SpaceX
Pristanek prve stopnje na tleh. Foto: SpaceX

Prejšnjo soboto ob 18.17 je z izstrelišča na zahodni obali ZDA, Vanderberg v Kaliforniji, poletela raketa Falcon 9. Sledil je pristanek, tokrat na tleh, na nebu pa je končal pomemben satelit za opazovanje Zemlje.

Gre za novega pripadnika družine Copernicus Sentinel, projekt Evropske vesoljske agencije, s katerim zbirajo informacije o Zemljinem površju ter ozračju, s tem pa prispevajo k poznavanju podnebja, podnebnih sprememb, pripomorejo pa še na številnih področjih, kot so prostorsko načrtovanje, kmetijstvo, boj z naravnimi nesrečami itd.

Tokratni satelit se imenuje Copernicus Sentinel 6 Michael Freilich in je prvi v družini, ki je nastal v mednarodnem sodelovanju. Esi je na pomoč priskočila ameriška vesoljska agencija Nasa.

Video: Posnetek izstrelitve

Gladina oceanov se dviga pospešeno

Višanje gladine morja

Kaj pa bo počel? Z radarjem bo zelo natančno meril višino vodne gladine svetovnih morij.

Eden ključnih stranskih učinkov globalnega segrevanja je namreč ravno dviganje gladine oceanov, Sentinelovi podatki, ki jih bo zagotavljal iz dneva v dan, pa bodo po navedbah Ese pomembno prispevali k umerjanju znanstvenih modelov in napovedim.

Čez pet let bodo izstrelili satelit dvojček, Sentinel 6B. Oba bosta zagotavljala dragocene meritve vse do leta 2030.

Od 90. let naprej se je z višino vodne gladine ukvarjalo prgišče misij. Začeli so s satelitom TOPEX/Poseidon v sodelovanju Nase in francoske vesoljske agencije CNES; pa s sateliti Jason 1, 2 in 3.

Povprečno globalno dviganje gladine morij skozi čas in meritve različnih satelitov. Sentinela 6 bosta poskrbela, da človeštvo ne bo ostalo brez teh pomembnih meritev do leta 2030. Foto: Esa
Povprečno globalno dviganje gladine morij skozi čas in meritve različnih satelitov. Sentinela 6 bosta poskrbela, da človeštvo ne bo ostalo brez teh pomembnih meritev do leta 2030. Foto: Esa

Sentinelov višinomer bo pošiljal radijske valove do tal in meril, koliko časa potrebujejo za pot nazaj, s tem bo izmeril razdaljo in posledično tudi dejansko nadmorsko višino neke točke na Zemlji. Z naprednimi tehnikami bodo prišli tudi do višine valov in obenem odstranjevali vpliv vodne pare v ozračju, ki vpliva na hitrost radijske svetlobe. Več v Esinem ponazorilniku:

Sodeč po podatkih omenjenih satelitov se povprečna globalna višina oceanov vsako leto zviša za 3,2 milimetra, v zadnjih nekaj let pa za 4,8 milimetra na leto.



5. Slovenija še naprej pridružena članica Evropske vesoljske agencije

ESA. Foto: Reuters
ESA. Foto: Reuters

Državni zbor je na srednem nadaljevanju redne novembrske seje potrdil zakon o ratifikaciji pridružitvenega sporazuma med vlado in Evropsko vesoljsko agencijo (Esa), s čimer je Slovenija še korak bližje polnopravnemu članstvu v tej mednarodni organizaciji, poroča Slovenska tiskovna agencija.

Počivalšek: Kmalu podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko vesoljsko agencijo

To bo nove priložnosti po besedah gospodarskega ministra Zdravka Počivalška prineslo tudi podjetjem.

Dopolnitev pridruženega sporazuma Slovenije k Esi je Počivalšek podpisal oktobra. Ob tem je med drugim poudaril priložnosti, ki jih sodelovanje z organizacijo prinaša slovenskim podjetjem.

Slovenija je pridružena članica Ese od leta 2016 in na tej podlagi je pogodbe o sodelovanju z Eso do zdaj podpisalo 11 slovenskih podjetij. Vse skupaj so vredne sedem milijonov evrov, je povedal in izrazil prepričanje, da se bodo te številke kmalu še povečale.

Sodelovanje z Eso za podjetja pomeni pomembno mednarodno referenco, ki jim odpira možnost za pridobitev novih mednarodnih poslov in dolgoročnih partnerstev. Z dopolnitvijo sporazuma pa se nabor dejavnosti, dostopnih slovenskim podjetjem, po njegovih besedah še širi.

"Slovenija je presenetila Evropsko vesoljsko agencijo"

Evropska vesoljska agencija vključuje 22 držav članic, poleg 20 držav članic EU-ja še Norveško in Švico. Kanada in Latvija imata, podobno kot Slovenija, status pridružene članice. Več držav ima z Eso podpisan sporazum o sodelovanju, ki je prva faza pristopa k agenciji.

Cilj: Polnopravno članstvo leta 2024

Sloveniji status pridružene članice poteče decembra 2021, leto dni prej pa se mora odločiti o nadaljnjem sodelovanju z Eso. Možnosti sta dve, in sicer polnopravno članstvo takoj po preteku obstoječega sporazuma ali pa sklenitev dopolnjenega pridružitvenega sporazuma s tako imenovanim programom za nove države članice. Slovenija se je odločila za drugo možnost. Cilj je polnopravno članstvo leta 2024, še piše Slovenska tiskovna agencija.


6. FOTO: Sestavljanje stranskih potisnikov Artemis

Raketa v pomoč raketi: stranski potisnik SLS-a. Nov. 24, 2020. Foto: Nasa/Kim Shiflett
Raketa v pomoč raketi: stranski potisnik SLS-a. Nov. 24, 2020. Foto: Nasa/Kim Shiflett

Začelo se je sestavljanje dveh stranskih potisnikov na trdo gorivo, ki bosta raketo SLS gnala prvi dve minuti odprave Artemis 1. Proces poteka v Kennedyjevem vesoljskem središču na Floridi.

Inženirji so v premični izstrelitveni stolp postavili prvega od skupno desetih odsekov omenjenih potisnikov, sporoča Nasa.

Raketi, poimenovani SRB, bosta prvi dve minuti poleta poskrbeli za 75 odstotkov vsega potiska.

Prejšnji mesec so enega preizkusili na testnem stojalu:

Prva stopnja SLS-a v Nasinem središču Stennis čaka na statično simulacijo poleta, kar bo predvidoma konec decembra (poglavje 6). Nato jo bodo natovorili na barko in prepeljali do Floride, kjer bo združena s SRB-oma in vesoljsko ladjo Orion.


7. Našo Galaksijo razteza in suka mala soseda

Galaksija Vetrnica, načeloma podobna naši domači Galaksiji. Fotografije te odzunaj še dolgo, dolgo ne bomo imeli. Foto: Esa/Nasa
Galaksija Vetrnica, načeloma podobna naši domači Galaksiji. Fotografije te odzunaj še dolgo, dolgo ne bomo imeli. Foto: Esa/Nasa

Astrofiziki so ugotovili, da se domača Galaksija zvija in deformira zaradi težnosti satelitske galaksije, Velikega Magellanova oblaka. Avtorji pravijo, da so s tem ovrgli obstoječ pogled, da je Galaksija relativno statična, piše v sporočilu za javnost univerze v Edinburgu. Raziskava je objavljena v Nature Astronomy.

Izsek iz Velikega Magellanovega oblaka. Foto: Nasa
Izsek iz Velikega Magellanovega oblaka. Foto: Nasa

Naračunali so, da je Veliki Magellanov oblak (VMO) pred 700 milijoni let – kar je v kozmičnem merilu nedavno – vdrl prek meja naše Galaksije, vpliv pa se čuti še danes. Pretežni del interakcije je potekal nevidno, saj ga je izvedel oblak skrivnostne temne snovi, ki obkroža VMO. V njem je še več mase kot v nam vidnem središču. Ta težnostna sila privlači in suka rokave Galaksije s hitrostjo 32 kilometrov na sekundo ali 115.200 kilometrov na uro.

Avtorji so ugotovili, da se Galaksija ne premika proti zdajšnji lokaciji VMO-ja, temveč na točko, ki jo je že prečkal.

Izračunali so še, da VMO zdaj beži stran od Galaksije s hitrostjo 370 kilometrov na sekundo oziroma 1,3 milijona kilometra na uro, še piše v sporočilu za javnost.


8. SKOK V ZGODOVINO: Rusi preučujejo Luno

Luna 19. Foto: Nasa
Luna 19. Foto: Nasa

Na začetku 70. let je bilo že jasno, da so Američani prehiteli Sovjetsko zvezo v tekmi na Luno. Sovjeti so tako svoj kozmonavtski lunarni program polagoma opuščali, vse bolj so se preusmerjali v robotsko, znanstveno preučevanje Meseca.

V tem sotvarju je bila pred skoraj 50 leti, 28. septembra 1971, na raketi Proton-K/D izstreljena sonda Luna 19. V tirnico okoli Meseca je prispela 3. oktobra. Sistematično je preučevala težnostno polje Zemljinega naravnega satelita, iščoč predvsem lokalne koncentracije mase. Nadalje je motrila sevanje, predvsem gamadejavnost površja Lune, in Sončev veter.

5,6-tonska sonda je bila opremljena s televizijskimi kamerami in je dogajanje posnela.

Topografije površja in visokoločljivostnih fotografij površja niso izdelovali, ker je bila sonda v napačni, višji tirnici.

Stik s sondo so izgubili 1. novembra 1972. Sonda je torej po lunarnem nebu letela ravno takrat, ko so se po površju sprehajali astronavti odprave Apollo 16.


NA VIDIKU:

29. novemberSojuz-ST – Falcon Eye 2

29. november – H-IIA – Optical Data Relay Satellite

5. decemberFalcon 9 – Dragon – oskrba Mednarodne vesoljske postaje

4. ali 5. decemberAngara 5A – drugi testni polet

6. decemberHajabusa 2 – vrnitev kapsule z vzorcem asteroida