1. Voyager 2 poroča z meje

Do zdaj sta v medzvezdni prostor vstopila samo dva izdelka človeških rok. Prvi je to storil Voyager 1 leta 2012, lani mu je sledila sestrska sonda Voyager 2.

Pri tem sta začrtala mejo med heliosfero, področjem, kjer prevladuje Sončev veter, in medzvezdnim medijem. Nekoč so o tej meji znanstveniki samo sklepali in teoretizirali, zdaj imajo na voljo tudi prgišče meritev.

Z Voyagerjem 1 leta 2012 so sicer dobili manj kakovostne podatke. Ključni instrument za merjenje plazme (PLS) ni deloval, zato so o gostoti delcev v okolici lahko sklepali le posredno, prek merjenja vibracij.

PLS na Voyagerju 2 pa še vedno deluje. Poleg tega gre v drugo smer kot sestrska sonda, kartiranje je opravil na drugem področju. Na temelju meritev je sveže izšlo pet člankov v znanstveni publikaciji Nature Astronomy.

Kaj so ugotovili? Meja med heliosfero in medzvezdnim medijem se skozi čas spreminja in tudi ni enaka na vseh straneh mehurja, je pa vsaj na eni strani približno simetrična. V1 jo je prečkal pri 119 a. e., V2 pa pri 122 a. e.

Kako so sklepali o meji
Določali so jo s količino kozmičnih žarkov, ki so prihajali od zunaj, in Sončevim vetrom, ki je pihal odzadaj.

Voyager 1 je med približevanjem zaznaval vse več kozmičnih žarkov, sončni veter je po drugi strani ostajal razmeroma enak. Približevanje meji sta zaznamovali dve izraziti konici: količina žarkov je dvakrat nenadoma visoko porasla in hitro upadla, medtem ko je sončna plazma dvakrat upadla in se spet vrnila. Po prehodu meje so se kozmični žarki umirili na visokem nivoju, sončev veter pa je upadel skoraj na ničlo in tam ostal.

Voyager 2 je naletel na odtenek drugačne razmere. Kozmični žarki so med približevanjem meji polagoma naraščali in tudi po prehodu potrebovali nekaj časa, da so dosegli vrhnji nivo in se na njem ustalili. Prehod je bil manj nenaden. Sončev veter je med približevanjem ostajal raven, po prehodu pa se ni takoj umiril (kot se je pri V1), temveč je med upadanjem nekajkrat poskočil.

Ni znano, od kod razlika. Morda izhaja iz ciklov sončne dejavnosti. Tudi vzrok konic ostaja nepojasnjen.

Vizualna predstavitev zapisanega:

Heliosfera, sončna vreča in sorodno
Ko Sonce "gori", nenehno v vse smeri piha svoje delce, sončno plazmo, ki je sestavljena iz elektronov, protonov in jeder helija. Ko ti potujejo, narivajo vmesno snov oziroma delce drugih zvezd. Na neki točki, ki se ji reče terminacijski šok, se upočasnijo pod hitrost zvoka in preusmerijo. Voyager 2 ga je prečkal leta 2007, naslednjih 11 let pa je potoval po sončni vreči in jo naposled tudi zapustil.

Zakaj PLS na Voyagerju 1 ne dela?
Meja med heliosfero in medzvezdnim medijem je zapletena in nejasna. Voyager 1 jo je le s težavo začrtal, ker instrument za merjenje plazme (PLS) ne deluje. Izključili so ga davno tega. Glavni inženir instrumenta, Slovenec Anton Mavretič, je za MMC pojasnil: "PLS na enki so nekje pred desetimi leti ugasnili, ker varčujejo z energijo in ker je poškodovan. Visokonapetostni modulator je prenehal delati. Vem, kaj ni prav, če bi ga imel tukaj, bi točno vedel, kaj narediti, in bi ga lahko popravil, ampak zdaj ga seveda ne morem. Ne moreš pomagati. Včasih se zgodi, da kaj po štiridesetih letih ne dela čisto prav."

Voyagerja bomo slišali predvidoma še pet let. Takrat naj bi zmanjkalo električne energije za delovanje instrumentov. Delovala bosta še nekaj časa zatem, a nič merila in nič sporočila domov.

Izpostavljeni komentar uporabnika MMC-ja:

2. SLS bo stal vsaj dve milijardi dolarjev na polet

Ameriška vesoljska agencija Nasa je do zdaj skrbno skrivala ceno SLS-a (Space Launch System), težkonosilne rakete za lunarne odprave. Natančneje, stroški dozdajšnjega razvoja so znani (16 mrd. dolarjev), agencija pa ni želela podati ocene, koliko jo bo stala vsaka posamezna izstrelitev.

Namesto nje je zdaj oceno podala Bela hiša. Ameriškemu senatu je poslala dokument, ki se nanaša na misijo za Jupitrovo luno Evropa (Europa Clipper). Dokument je pridobil in o njem poroča medij Ars Technica.

Sorodna novica Nasa gre na luno Evropo z vrtalnim strojem

Zakonodajalec zahteva, da se Europa Clipper izstreli na raketi SLS, medtem ko si na agenciji želijo cenejšega prevoznega sredstva. "Misija Europa bi lahko bila izstreljena na komercialni raketi. Po končanem razvoju bo cena izstrelitve ene rakete SLS več kot dve milijardi dolarjev, s komercialno opcijo bi prihranili več kot milijardo in pol," piše v dokumentu.

Nasa za Ars Technica ocene ni zanikala, je pa poudarila, da bi se morali stroški po začetnem vložku in vzpostavljeni redni proizvodnji zmanjševati. Toda cena bo še naprej burila duhove, saj npr. SpaceX-ov Falcon Heavy, ki zmore le tretjino manj tovora od SLS-a, stane okoli 150 milijonov dolarjev na polet.

Poleg tega ocena 2 milijardi dolarjev na polet ne vključuje dozdajšnjih stroškov razvoja. Z amortizacijo vred bi torej SLS stal kar štiri milijarde dolarjev na prižig.

SLS bo ključna raketa za Nasin program Artemis. Postavljala bo lunarno vesoljsko postajo in poslala pet človeških odprav.

V razvoju je od leta 2010, vsako leto agencija za razvoj nameni dve milijardi dolarjev. Prvič bo poletela leta 2021 (čeprav Nasa uradno še vedno vztraja pri prihodnjem letu). Takrat bo uporabljena osnovna različica, SLS blok 1, ki bo zmožna do Lune ponesti 26 ton tovora. Pozneje jo bodo nadgradili v SLS blok 1b z močnejšo drugo stopnjo, kar bo lunarno kapaciteto nadgradilo na 37 ton.

Če dodamo še stroške nadgrajene rakete in vesoljsko ladjo Orion, ki znašajo 750 milijonov dolarjev na kos, potem bi en sam polet SLS-a lahko stal tudi pet milijard dolarjev. To je že blizu letnega proračuna Evropske vesoljske agencije.

3. Boeing predstavil svoj koncept lunarnega pristajalnika

Nasa pospešeno išče nekoga, ki bo zanjo razvil lunarni pristajalnik. Prejšnji teden se je sestavil konzorcij zvenečih imen (Blue Origin, Lockheed Martin, Northrop Grumman, Draper) in predstavil trodelno ladjo, ki bi jo sestavili pri lunarni vesoljski postaji Portal (Lunar Gateway).

Zdaj je svoje zamisli na svetlo dal Boeing, ki stavi na – enostavnost. Njegov koncept je dvodelen, ne potrebuje modula za deorbitiranje, kot ga je poprejšnji. Poleg tega bi celotno ladjo lahko izstrelili v eni raketi SLS. Z manj izstrelitvami, manj deli in manj postopki je manj stvari, ki lahko gredo narobe, in posledično je varnost višja. Takšna je njihova filozofija.

V orbiti Lune bi se Boeingov pristajalnik lahko priklopil tako s Portalom kot z vesoljsko ladjo Orion, v kateri bodo prispeli astronavti.

Boeingov predlog torej iz slike izbriše potrebo po vesoljski postaji portal, in zviša možnost, da bo program Artemis dejansko dosegel ciljno leto 2024.

4. Odprli nedotaknjen vzorec iz misije Apollo

Nasini znanstveniki so odprli vzorec prsti in prahu z Lune, ki je bil nedotaknjen več kot 40 let. Na odpravi Apollo 17 ga je vzel astronavt Gene Cernan. 4 centimetre široko cev je potisnil v tla, nazaj ven in jo nato zapečatil.

Večino vzorcev iz tistih časov so že odprli in jih analizirali. Agencija pa jih je nekaj namenoma prihranila za prihodnost (očitno zdaj). Razlog: boljši instrumenti in analitična orodja. Prav tokrat so cev odprli tudi zato, da bodo lahko znanstveniki vadili postopke, potrebne za prihodnje vzorce misij Artemis, piše v Nasinem sporočilu za javnost.

Še nekaj vzorcev bodo odprli januarja, tisti izhajajo iz misij Apollo 15 in 16.

SKOK V ZGODOVINO: Priprave na Apollo 12

Sredi poletja smo zaznamovali 50. obletnico zgodovinskega prvega pristanka človeka na Luni. Prišla je zima in pred 50 leti se je začelo odštevanje za drugi odhod na Luno, misijo Apollo 12. Odštevanje se je začelo 8. novembra 1969, za naslednje astronavte: Pete Conrad, Richard Gordon, Alan Bean.

5. Labod prispel na postajo, štorklja odletela

Na raketi Antares je bila prejšnji teden izstreljena kapsula Cygnus NG 12. Proti Mednarodni vesoljski postaji (MVP) je ponesla 3,7 tone potrebščin, opremo in sveže znanstvene eksperimente.

Posnetek izstrelitve:

Na postajo se je pripela dva dni pozneje. Posnetek:

Še predtem so odklopili japonsko vesoljsko ladjo HTV8 Kounotori (jap. štorklja), ki je nato v orbito spustila nekaj minisatelitov, nato pa padla v uničenje. Posnetek:

To je bila predzadnja misija "štorkelj" v tej obliki. Japonska bo prihodnje leto izstrelila še HTV-9, nato pa bo svoje vesoljske tovornice temeljito predelala, piše v Jaxinem sporočilu za javnost.

Pospešek v pripravah na Sojuz MS-13
V petek je Mednarodna vesoljska postaja opravila dvig orbite. Priklopljena vesoljska ladja Progres MS-12 je prižgala motorje za 406 sekund, kar je vesoljsko postajo pospešilo za 0,46 metra na sekundo, njeno orbito pa popravilo na 430 kilometrov višine, piše v sporočilu za javnost ruske vesoljske agencije Roskozmos.

Postaja se mora redno dvigovati. Čeprav je v vesolju, ni v popolnem vakuumu. Ravno dovolj molekul plina iz Zemljine atmosfere je naokoli, da jo rahlo upočasnjujejo. Pospeševanje, kar v orbitalni mehaniki pomeni tudi dvigovanje orbite, opravljajo priklopljene ruske vesoljske ladje, za vsak primer ima tudi svoj pogon.

Toda tokratni pospešek ni bil namenjen nujnemu dvigovanju, temveč prilagoditvi balističnih parametrov za prihod ladje Sojuz MS-13 februarja 2020.

Do leta 2030?
Skupina senatorjev iz vrst demokratov in republikancev je v zakonodajni postopek vložila predlog, ki predvideva podaljšanje financiranja Mednarodne vesoljske postaje do leta 2030.

Administracija Donalda Trumpa je sicer agenciji naložila, naj postajo podpira do leta 2025, zatem pa naj jo prepusti zasebnikom. Nič od naštetega seveda še ni uresničeno, zato usoda postaje ostaja negotova. Podjetja niso izrazila pretiranega zanimanja za drago vzdrževanje postaje, ameriški zakonodajalec pa se že več let odloča, ali podaljšati delovanje ali ne, vključno s svežim predlogom.

Kako imeti vse hkrati
Težava so seveda stroški. Nasa za vzdrževanje MVP-ja letno nameni dobre 3 milijarde dolarjev, preostali narodi navržejo še približno milijardo. Istočasno hoče vrniti človeka na Luno, čez 15 let pa še švigniti mimo Marsa. Je mogoče vse to izvesti hkrati ali pa bo treba kaj črtati? Na Nasi se te težave zavedajo, zato so prav prejšnji teden poudarili, da so lekcije o življenju v vesolju, ki jih daje MVP, neprecenljive tudi globlje v Osončju.

Medtem se Kitajci že dejavno pripravljajo na konec MVP-ja, v izdelavi imajo svojo večmodularno vesoljsko postajo, ki bo predvidoma izstreljena leta 2022 in bi – tako računajo – lahko postala novo središče mednarodnega sodelovanja.

6. Starliner je pobegnil, eno padalo zatajilo

Medtem ko se v ZDA pogovarjajo o koncu Mednarodne vesoljske postaje, Nasa še vedno razvija lastne kapacitete za prevoz ljudi nanjo. Med drugim plačuje Boeingu za razvoj in izdelavo Starlinerja CST-100.

Prejšnji teden je Boeing preizkusil kapsulino sposobnost za pobeg. Starliner mora v trenutku zaznati, da je z raketo nekaj hudo narobe in ponesti astronavte na varno.

Tako je tudi bilo. Motorji so se prižgali, ustvarili 72 ton potiska in Starliner je oddrvel v nebo. Pet sekund pozneje so ugasnili, še naslednjih pet sekund je kapsula potrošila za pravilno orientacijo v prostoru in že dosegla 1,3 kilometra višine.

Pol minute po vžigu je Starliner odvrgel servisni modul in odprl padala. Namesto treh le dve, a kapsula je vseeno varno pristala, saj je bila za takšen primer načrtovana.

Po poročanju ameriškega medija CBS je tretje padalo zatajilo zaradi nepripete sponke. Za zdaj ne kaže, da bi bila Nasa pretirano zaskrbljena. Naslednji test Starlinerja bo tako 17. septembra, ko bo na raketi Atlas V poletel proti Mednarodni vesoljski postaji (brez posadke).

Motorji za pobeg so bili v praksi nazadnje uporabljeni oktobra lani, ko je v poletu razpadla ruska raketa, Sojuz pa je s posadko vred oddrvel na varno.

Posnetek celotnega dogodka:

7. Vrtanje v Mars zaustavljeno

Nasa je zaustavila projekt ritja v Mars, kar je do zdaj poskušala z instrumentom HP³, nameščenim na sondi InSight.

HP³ je kovinski valj z notranjim mehanizmom, ki tolče in bi se tako moral prebiti do petih metrov globine.

Vsi dozdajšnji poskusi so spodleteli. Na prvi lokaciji je instrument naletel na neprebojno oviro in se ustavil. Načrtovan je bil za kamne do desetih centimetrov debeline, ta je bil očitno še večji. Zato je Nasa poskusila z novo lokacijo, a tudi tam se ni prebil daleč.

Na Nasi domnevajo, da prst ne zagotavlja dovolj trenja. Zato so oktobra ob krta pritisnili robotsko roko sonde in poskusili znova. Sprva je dobro kazalo, HP³ se je prebil dva centimetra v marsovska tla. Pri tretjem se je vse skupaj sfižilo: krt je zlezel nazaj ven.
Zdaj sta se Nasa in nemški institut DLR, ki soupravlja instrument, vrnila k risalni deski. Obstaja namreč nevarnost, da bo krt padel in se prevrnil, kar pomeni konec poskusa, saj nima ročaja, da bi ga lahko prijeli in vrnili v luknjo.

Odmaknili so robotsko roko, nastalo luknjo fotografirali, informacije pa bodo uporabili za poustvaritev situacije na Zemlji. Po temeljitih laboratorijskih testih se bodo odločili, kako naprej. Do takrat bo krt miroval, sporoča DLR.

8. Človeška dejavnost suši Amazonijo

Sorodna novica Brazilski pragozd, pljuča Zemlje, gori kot še nikoli

Nasina raziskava kaže, da se amazonski pragozd suši in da je za sušenje prvenstveno kriva dejavnost človeka. Pragozd je zaradi sušenja vse bolj izpostavljen požarom, letos so divjali še posebej veliki, piše v sporočilu za javnost.

Uporabili so za slabih 20 let podatkov satelita Aqua. Njegov instrument AIRS (Atmospheric Infrared Sounder) meri vodno paro in temperaturo v ozračju.

Aqua deluje od leta 2003 in je del trojice satelitov, namenjenih znanstvenemu preučevanju Zemlje. Preostala sta še Aura in Terra, več o slednjem tukaj.

9. FOTO: TESS-ova panorama južnega neba

Lovec na eksoplanete, vesoljski teleskop TESS, deluje že več kot leto dni. V tem času je dodobra premeril južno nebo in pri tem ustvaril za 20 terabajtov podatkov. Iz njih so znanstveniki do zdaj izbrskali 29 potrjenih zunajosončnih planetov in še več kot 1.000 kandidatov. Da ne bi ostalo le pri podatkih, so pri agenciji združili izbor posnetkov v panoramo celotnega južnega neba. Priporočamo odprtje polnoločljivostne različice v novem zavihku, saj je smisel v podrobnostih.

Še videoponazoritev:

10. FOTO: Ena galaksija dvanajstkrat

Vesoljski teleskop Hubble je poskrbel za še eno vizualno poslastico. Posnel je galaksijo, ki se na eni sami fotografiji pokaže kar dvanajstkrat. Gre za osvetje PSZ1 G311.65-18.48, ki je skoraj 11 milijard svetlobnih let stran od Zemlje.

V običajnih okoliščinah je sploh ne bi videl. Toda vmes, 4,6 milijarde svetlobnih let stran, je ogromna jata galaksij, tako masivna, da močno ukrivlja prostor-čas in pri tem ustvarja gravitacijsko lečo, kar izostri in ojača ozadje. Tako je PSZ1 G311.65-18.48 videti kar 30-krat svetlejša, pokaže pa se kot več zamazanih lokov.