1. Seme morebitne plutonske misije

Klasični portret Plutona. Tako ga poznamo šele od leta 2015. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI

Ameriški institut SwRI snuje vrnitev k Plutonu.

Za Naso piše študijo o smiselnosti, ceni in drugih pomembnih vidikih morebitne odprave k najbolj znanemu (pritlikavemu) planetu.

Gre za eno izmed desetih študij v okviru Nasinega programa Planetary Science Decadal Survey, pravzaprav bazena konkretiziranih zamisli, iz katerega bo agencija v prihodnjem desetletju (po 2022) nekaj izbrala.

"Morebitne" je zelo pomembna beseda. Skozi zgodovino se je nabrala nepregledna množica takšnih študij in velika večina se jih valja po predalih.

Foto: Ultima Thule, povsem nov tip sveta - ali "veliki rdeči snežak"

Toda SwRI je zveneče ime, navsezadnje prav ta inštitut vodi misijo New Horizons, ki je leta 2015 prva prišla do Plutona, nato pa je obletela še eno telo Kuiperjevega pasu, oba dosežka sta zgodovinska. Morda bomo Pluton spet pobliže uzrli še v času številnih danes živečih generacij. Če bo institut dobil posel, bo v idealnih pogojih sonda izstreljena leta 2028 in do Plutona prispela leta 2046. Če. In prišteti je treba najmanj standardne zamude oziroma pretiran optimizem pri napovedih vesoljskih misij.

Gorovja iz vodnega ledu, ki plavajo na dušikovem in metanovem, pa razrvane kamnite ravnice. Pluton pobliže (in na tej fotografiji brez barv). Foto: NASA/Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Southwest Research Institute

Poleg Plutona še do deset teles Kuiperjevega pasu
Kaj točno so si zamislili? Nič manj kot sondo, ki bo obiskala do deset nebesnih teles, piše v sporočilu za javnost. Najprej bi dve leti krožila okoli Plutona in lune Haron, pri tem bi seveda pregledala še druge, manjše lune. Nato pa bi se odpravila do najmanj dveh teles Kuiperjevega pasu in krožila še okoli njih. Če bo soseščina dovolj gostoljubna, se bo odpravila naprej in zadevo ponavljala, dokler ne potroši pogonskih sredstev. Podobno torej kot sonda Dawn, ki se je desetletje potikala po asteroidnem pasu in je kot prva v zgodovini krožila okoli dveh nebesnih teles (ki nista Sonce, seveda).

Sklepati je mogoče, da bo tudi tokrat pogon ionski. Za pobeg iz Plutonovega sistema so ti motorji prešibki, zato bi se sonda ven zavihtela s pomočjo težnosti Harona.

V branje priporočamo
Stern je ozadje priprav odprave na Pluton, ki segajo vse do 80. let prejšnjega stoletja, podrobno opisal v knjigi Chasing New Horizons (2018).

Kolo prerivanja za denar in vpliv se znova vrti, leta pa minevajo
Izbira odprave je pogosto sad notranjih bojev v agenciji in med zunanjimi instituti: za prevlado, denar in prestiž. Že za New Horizons je bilo potrebnih 14 let priprav, 12 različnih konceptov misij, da je bil leta 2003 eden izmed njih vendarle izstreljen, v tem članku opisuje prvi mož New Horizonsa, Alan Stern.

Projekt je od začetka načrtovanja do doseženega Plutona terjal kar 26 let. Zdaj misiji teče že tretje desetletje. To so projekti tako rekoč za vse življenje, in ko so na začetku izbirali člane ekipe New Horizons, so namenoma iskali mlajše, saj bi se tisti v srednjih letih lahko pred koncem že upokojili.

In podobno velja za naslednji projekt.


2. Voyagerja, kdo bo vaju nasledil?

Voyager, simbolična podoba. Foto: NASA/JPL-Caltech

Voyagerja ne bosta delovala več dolgo. Naštela sta že 42 let, 50 jih bosta stežka, saj bo zmanjkovalo napetosti za delovanje.

Zdaj sta kot edina izdelka človeških rok v medzvezdnem mediju, toda to ni bil njun osnovni namen. Z Voyagerjema je Nasa v prejšnjem stoletju obiskala in preučila vse zunanje planete Osončja (razen Plutona, kar so žrtvovali zaradi zanimivih lun pri plinskih velikanih).

Tako Voyager 1 drvi iz Osončja. Foto: Nasa

K izdelavi pravih naslednikov Voyagerja je na 70. Mednarodnem vesoljeplovskem kongresu pozvala skupina znanstvenikov, med njimi Stamatios Krimigis, eden izmed sodelujočih pri Voyagerjih. Sond, ki bodo resnično namenjene v medzvezdni prostor, tja daleč ven, kamor 4,6 milijarde let ni posegel nihče. Morda celo do sosednjih zvezd. S kongresa poroča medij Space.com.

Poleg zanimivih znanstvenih meritev o naravi medzvezdnega prostora bo človeštvo dobilo novo perspektivo. Prvič bo Osončje videlo od zunaj, je poudaril Krimigis.

Tako je planete Osončja od daleč posnel Voyager. Vsakega posebej, nato so podobe zložili skupaj glede na prave lokacije s perspektive sonde. Zemlja je tukaj bleda modra pika, pike so tudi drugi planeti. "Prava" medzvezdna sonda bo še Sonce spremenila v – piko. Vse, kar se okoli njega vrti, bo irelevantno. Foto: Nasa/JPL
Voyager 2, drugo človeško plovilo, ki je zapustilo naše osončje

Ključna izziva takšne misije sta dva: denar in komunikacije. Prvega je vedno premalo, zanj pa se poteguje veliko ljudi (kot npr. v zgornjem poglavju). Drugega pa je vedno manj z oddaljenostjo od Zemlje. Komunikacijski signal se ne šibi linearno, temveč z oddaljenostjo vedno hitreje. Že za Voyagerja je bila Nasa prisiljena nadgraditi sistem zemeljskih anten, da ga sploh lahko slišimo. Medzvezdne sonde bodo potovale še dlje. Tudi zanje bo treba nadgraditi sprejemne antene DSN. Sama sonda pa bo morala imeti vsaj desetkrat večjo lastno anteno, so ocenili na kongresu.

Udeleženci so se zavedali časovne komponente. Takšna misija bo v rokah generacij, ki so se rodile po letu 1990.

Mavretič, inženir Voyagerja: Zemlja ni večna, treba je raziskovati vesolje

Načrti obstajajo
Nekaj predlogov so agencije že sestavile, vsi nabirajo prah. Leta 1999 so predlagali Interstellar Probe (Mezvezdno sondo). Razdaljo 200 astronomskih enot (ae) naj bi bila sposobna premeriti zgolj v 15 letih.

Ena astronomska enota je približna razdalja med Soncem in Zemljo, 150 milijonov kilometrov.

Za primerjavo: Voyager 1 je v 40 letih premagal 148 ae. JPL, predlagatelj sonde, je to nameraval doseči z nižanjem mase in inovativnim pogonom. Sonda bi imela 200 kilogramov, jadrala pa bi na sončnem vetru. Imela bi jadro s premerom kar 400 metrov. Odvrgla bi ga 5 ae od Sonca in delovala predvidoma do oddaljenosti 400 astronomskih enot, torej 400 razdalj med Soncem in Zemljo skupaj.

Lepše za oči
Ponazoritev trenutne lokacije Voyagerjev, pa tudi drugih sond in nebesnih teles Osončja, je dostopna v Nasini aplikaciji Eyes.

Druga je prišla nekaj let pozneje. Innovative Interstellar Explorer bi poganjal bolj preizkušen sistem, ionski motorji na ksenon. Ti niso silni, so pa energetsko zelo učinkoviti in delujejo dolgo. Vključno s pohitritvijo z obleti domačih planetov naj bi sonda v 30 letih dosegla 200 ae in 1.000 ae v stotih letih. Avtorji, upajoč na obuditev projekta, opozarjajo, da se nova okna za izstrelitev odpirajo na 12 let.

Esa je leta 2008 prišla na dan s svojim predlogom. Interstellar Heliopause Probe bi tudi uporabljal sončna jadra. 200 ae naj bi dosegla v 25 letih.

Zasebna pobuda Breakthrough Starshot zadnjih nekaj let preučuje možnosti za izdelavo flote miniaturnih kot čip velikih ladjic. Te bi z laserjem pri izjemno veliki hitrosti poslali do sosednje zvezde. Vse skupaj je zagotovo še najmanj desetletja do morebitne izvedbe.
Vsekakor nobena izmed omenjenih sond ne bo narejena po tem načelu.


3. Nekaj podrobnosti o lunarnih sprehodih

Simbolična podoba. Do pravih fotografij manjka še (najmanj) pet let. Foto: Nasa

Nasa že zdaj načrtuje dejavnosti astronavtov, ki bodo po letu 2024 hodili po Luni. Nekaj podrobnosti sta predstavnika agencije razkrila na strokovnem srečanju Lunar Exploration Analysis Group, s katerega poroča medij Ars Technica.

Lunarno vozilo misije Apollo 17, vozi ga astronavt Eugene Cernan. Kakšna bodo Artemidina? Foto: Nasa

V primerjavi z misijami Apollo bodo vsebinsko precej bogatejše in daljše. Namesto treh bodo astronavti na površju Lune na začetku preživeli najmanj šest dni, na zadnjih odpravah Artemis pa kar dva tedna. Opravili bodo številne sprehode, med drugim bodo iskali lunarni led in jemali vzorce. Na Zemljo jih nameravajo pripeljati do 100 kilogramov.

Pomagali si bodo z lunarnimi vozili, ki jih bo Nasa predhodno poslala na Mesec. Na začetku bodo gola, proti koncu pa bodo imela notranje prostore za bivanje, tako da se bodo lahko odpravila še precej dlje, do 15 kilometrov.

Težava roverjev je, da mora ob morebitni okvari človek hoditi nazaj do lunarnega modula. Če je predaleč, lahko umre. Lunarni "terenec" s prostori pod pritiskom lahko ponudi začasno zatočišče. Imeli bodo tudi rover na poziv, ki se bo lahko samodejno pripeljal do želene lokacije.

Preučevali bodo območja na južnem polu Lune, kjer so nekateri kraterji v večni senci (in omogočajo obstoj ledu), nekatera območja (denimo robovi kraterjev) pa nenehno osvetljena, kar je koristno za oskrbo z električno energijo. Ni nemogoče, da bo prav tam srednjeročno kaka stalna človeška postojanka.

Artemis je načrt Nase za vrnitev človeka na Luno leta 2024. Človeških odprav bo skupno pet, skupaj z dostavo opreme bo izstrelitev raket okoli 40, na Lunino nebo pa bodo postavili manjšo vesoljsko postajo. Artemis je sicer v težavah, saj nima zagotovljenega financiranja, poleg tega raketa krepko zamuja.

Na raketo SLS so v petek pritrdili drugi motor RS-25, dva še čakata. Foto: Nasa/Eric Bordelon


4. Napovedan lunarni rover VIPER

Prototip VIPER-ja za testiranje pogona in mobilnosti. Foto: Nasa
Predviden končni videz. Foto: NASA Ames/Daniel Rutter

Še pred ljudmi bo na južnem polu očitno pristal mali robotski rover VIPER, namenjen iskanju z ledom bogatih območij. To bo počel z nevtronskim spektrometrom NSS, ki bo zaznaval prisotnost vodika do globine 90 centimetrov. Nato bo z instrumentom TRIDENT vrtal do taiste globine in pridobil vzorec prsti in ledu, ki ga bosta pregledala dva dodatna spektrometra (MSolo, NIRVSS). Tadva ne bosta iskala samo vode, temveč preverjala širšo kemično sestavo.

Instrument NIRVSS bo preučeval kemično sestavo izkopane lunarne prsti. Foto: Nasa

Rover bo izstreljen predvidoma decembra 2022, deloval pa 100 dni. Vse to je še v okviru programa Artemis.

Prisotnost vodika na Luni, še posebej pa zaplatah južnega pola, so z oddaljenosti potrdili različni orbiterji. Toda Nasa potrebuje precej natančnejšo mapo. Astronavti namreč ne morejo prekopati kilometrov površja v iskanju želenega.

Video: Nasina predstavitev projekta


5. Poletel je oskrbovalni labod

Tovorna ladja Cygnus. Foto: Nasa

Na raketi Antares je bila ob 15. uri izstreljena kapsula Cygnus. Proti Mednarodni vesoljski postaji (MVP) tovori 3,7 tone potrebščin, opremo in sveže znanstvene eksperimente. Prispela bo predvidoma 4. oktobra.

Video: Celoten postopek se še vedno prenaša v živo

Na postaji bo pritrjena do januarja, ko se bo odklopila, bo v orbito odvrgla peščico miniaturnih satelitov, nato pa zgorela v ozračju.

Več o vsebini tovora tukaj, spodaj kratek videopregled.

Že v petek pa se je s postaje odklopilo japonsko plovilo HTV-8, ki je tako končalo svojo 34-dnevno misijo. Skupaj s smetmi in odsluženo opremo bo v ozračje padlo nekoč v soboto.

Ta teden je posadka vadila pobeg s postaje, torej čim hitrejšo evakuacijo v kapsulo Sojuz in odhod. Če gre morebiti kaj narobe: požar, trk z orbitalnimi smeti in razpad postaje itd.

Na znanstvenem področju se je ukvarjala z – vrtnarjenjem. Že lep čas vzgajajo japonsko mizuno (Brassica rapa niposinica), zdaj pa so jo v imenu znanosti okusili. Nekaj listov bodo posušili in poslali na tla za kemijsko analizo. Nato so nosili šlem za navidezno resničnost in s sledenjem piki preverjali, kako se v vesolju dojema čas.

Nasa kupuje vozovnice v Rusiji
Medtem je Nasa rusko vesoljsko agencijo Roskozmos uradno zaprosila za dodaten prostor v Sojuzih za prevoz astronavtov na postajo, poroča medij Ria novosti. Kapacitete naj bi želela tako prihodnje leto kot v letu 2021.

Nasa sicer domačim podjetjem plačuje za razvoj ameriških vesoljskih ladij za prevoz posadke, a vse skupaj precej zamuja. SpaceX bo svojega Crew Dragona (spet) testno izstrelil predvidoma januarja. Boeingov CST-100 Starliner je še počasnejši. V ponedeljek bodo testirali zmožnost pobega kapsule ob morebitni eksploziji rakete (t. i. pad abort test). Če koga zanima: vse skupaj bodo prenašali v živo (povezava), začetek ob 14. po našem času.

CST-100 Starliner čaka na test pobega. Foto: Boeing


6. Najmanjši pritlikavi planet?

10 Higeja, torej deseti zapovrstjo odkriti asteroid, je obenem pritlikavi planet. Verjetno. Oktober 2019. Foto: ESO/P. Vernazza et al./MISTRAL algorithm (ONERA/CNRS)
Objava je v znanstveni publikaciji Nature Astronomy.

Astronomi so s pomočjo Zelo velikega teleskopa (VLT) ugotovili, da je asteroid Higeja okrogle oblike, in bi ga zato lahko uvrstili med pritlikave planete.

Po merilih Mednarodne astronomske zveze je pritlikavi planet telo, ki kroži okoli Sonca, ni luna in je dovolj masivno, da je okroglo.

Higeja vse to izpolnjuje pri samo 450 kilometrih premera, piše v ESO-jevem sporočilu za javnost. Tako je s "prestola" najmanjšega pritlikavega planeta brcnila Cerero.

Video: Kje je Higeja

Silen trk pred dvema milijardama let?
Ugotovili so še nekaj zanimivega: Higeja utegne biti ostanek silnega trka. Na površini so namreč iskali velik krater, kakršnega imajo tudi preostali asteroidi tega tipa. A ga niso našli.

Nato so z računalniško simulacijo prišli do scenarija, ki se jim zdi najverjetnejši: pred dvema milijardama let je Higeja trčila z do 150 kilometrov velikim telesom, kar jo je segrelo in raztreščilo na majhne koščke, ti pa so se skozi čas pod silo težnosti nazaj združili. Zato naj bi bila Higeja skoraj pravilne okrogline in brez velikih kraterjev.

Takšni trki so bili pogosti v prvi milijardi let Osončja, pozneje pa jih tako rekoč ni bilo.

Video: Simulacija trka in ponovnega zlepljenja


7. Krt je pobegnil ven

Prej ... Foto: NASA/JPL-Caltech

Zapletom z vrtanjem v Mars kar ni videti konca. Instrument HP3 se že skoraj leto dni muči prodreti v tla sosednjega planeta, a mu nikakor ne uspe.

Pred dobrimi 14 dnevi so Nasini inženirji dobili idejo, ki je sprva obetala. Ob instrument, podolgovat kovinski valj, so pritisnili robotsko roko sonde, da so povečali trenje, in zadeva se je prejšnji teden dejansko začela spuščati. Prodrla je dodatna dva centimetra.

Potem pa popoln preobrat. Ko so ravno poskušali doseči še tretji centimeter, počasi in previdno, se je HP3 umaknil nazaj in skoraj cel zlezel iz luknje, sporoča Nasa.

... potem. Foto: NASA/JPL-Caltech
Širši (računalniško ustvarjeni) načrt za ponazoritev. Foto: NASA/JPL-Caltech

Na Nasi in nemškem DLR-ju, ki soupravlja instrument, so se iz praskajočih skalpov umaknili. Kaj sledi, ni znano, vse bolj pa je videti, da je instrument propadel. Več o celotni izkušnji so DLR-jevci opisali na tej povezavi.

Moral bi se počasi, s tolčenjem, prebiti do petih metrov globine in pri tem meriti pretok toplote, s čimer bi sklepali, kako hitro se Mars kot celota ohlaja.

HP3 je sicer samo en instrument na sondi InSight. Njen prvotni namen je seizmologija, torej merjenje marsovskih potresov.

Marsovski rover v pripravi, Mars 2020, je medtem v laboratoriju prvič obstal na lastnih šestih kolesih. Video:


8. Skrivnostno letalo letelo kar dve leti

X-37B. Foto: US Air Force

Avtonomni raketoplan X-37B se je po 780 dneh v orbiti vrnil na tla. Kaj je počel v orbiti? Javnost ne ve, ker gre za projekt ameriške vojske, ne Nase.

X-37B je podoben starim vesoljskim čolničkom (Space Shuttle), le da je z devetimi metri dolžine neprimerno manjši. V nebo mu pomaga raketa, tam je sposoben samodejnega delovanja, nato se vrne v orbito in pristane na letalski stezi.

"Program X-37B je eksperimentalne narave. V njem preizkušamo tehnologije za zanesljivo, večkrat uporabno vesoljsko platformo brez posadke," piše v sporočilu za javnost ameriških zračnih sil. Te redno zavračajo namigovanja, da gre za razvoj orbitalnega orožja.

Omenjeni raketoplan je opravil že več tovrstnih misij, skupno je v vesolju preživel 2.865 dni, tja se bo vrnil predvidoma prihodnje leto. Izdelal ga je Boeing.


9. FOTO: Veliki kalifornijski požari

Kalifornija z Mednarodne vesoljske postaje. Foto: Nasa
Zaradi požara v Kaliforniji odredili evakuacijo 180.000 ljudi

Mediji ta teden poročajo o hudih in obsežnih požarih v ameriški zvezni državi Kalifornija. Evakuirali so skoraj 200.000 ljudi, skoraj več kot milijon jih je brez električne energije. Požar se je razširil na 260 kvadratnih kilometrov, uničil je 96 zgradb, od tega 40 stanovanjskih hiš, ogroža jih še 80.000.

Astronavt Mednarodne vesoljske postaje Andrew Morgan je dogajanje posnel z višine skoraj 400 kilometrov.


10. SKOK V ZGODOVINO: Prvič poslali sondo proti Marsu

Mars 1 Foto: NASA/NSSDCA

1. novembra 1960 je Sovjetska zveza izstrelila sondo 1M No. 1, na Zahodu znano tudi kot Marsnik 1 in Korabl 4. To ni bil zgolj prvi poskus priti do Marsa. Je nasploh prva sonda, ki jo je človeštvo poslalo proti kateremu koli drugemu planetu. No, poskusilo poslati. Rusi so jo posadili na preizkušeno raketo Molnija, ki pa je izkoristila nepreizkušeno tretjo stopnjo. Ta je visoko v atmosferi odpovedala – ni proizvedla dovolj pritiska – in Marsnik je padel nazaj na Zemljo.