V trenutnem simetričnem šoku, ki ga povzroča epidemija, se morajo vse države brez izjeme zadolžiti. Predsednik vlade Janez Janša je konec marca skupaj z voditelji Belgije, Francije, Grčije, Irske, Italije, Luksemburga, Portugalske in Španije pozval k prizadevanjem za vzpostavitev skupnega evropskega dolžniškega instrumenta v boju proti koronavirusu.
Prepuščene trgu se države z izdajo obveznic zadolžujejo po različni ceni, donosnost na desetletne slovenske obveznice je za dobro odstotno točko višja od nemških. V splošnem je danes denar poceni, državne dolgove kupujejo večinoma finančne institucije, od teh jih nato kupi Evropska centralna banka. Cena zadolževanja je zato precej manj pereča tema kot pred leti v času grške krize. Ne glede na to bi skupne obveznice pomenile političen izkaz solidarnosti. Nekdanji minister za finance, profesor Dušan Mramor se pridružuje pozivom k njihovi uvedbi.
Mramor poudarja razdor med severnimi in južnimi članicami
Znotraj evrskega območja se spet rišejo stari, iz finančne krize poznani bloki – na eni strani Nemčija s "severnimi članicami", ki skupnim obveznicam nasprotujejo ali o njih še premišljujejo, na drugi pa t. i. južne države, med njimi tudi Slovenija. Severne države so se vedno držale načela, da ni vzajemnosti pri sprejemanju obveznosti drugih članic. "Po njihovem mnenju naj bi se južne članice vedle neodgovorno, zapravljivo, potem pa izstavile račun gospodarnim severnim sosedam. To stališče z vidika dejstev ni pravilno, kar smo pokazali v raziskavi Ekonomske fakultete v Ljubljani in EIPF-ja. Sistem omogoča severnim državam, da lahko na šoke reagirajo proticiklično, periferne države pa ne morejo nevtralizirati slabih vplivov ciklov," na svojo študijo spomni Mramor. Kot finančni minister je izkusil, da severne države ne morejo privoliti v skupne obveznice zaradi nasprotovanja domače javnosti.
Obstaja še ena pot lažjega in cenejšega zadolževanja, na katero je pokazala nemška kanclerka Angela Merkel. To je najem ugodnih posojil prek Evropskega mehanizma za stabilnost (ESM), ki kot institucija (vodi jo Nemec Klaus Regling) deluje od kriznega leta 2012 in ima prostor še za 350–400 milijard evrov. "Težava je, da južne države v ESM-ju vidijo trojko in pogojevanje," razlaga Mramor.
Tako v primeru skupnih obveznic ali ESM-ja bi za dolg jamčile vse države skupaj. "Glede jamstev je logika enaka, v politiki pa so pomembne podrobnosti in to, kakšno podobo ima posamezen instrument. Koronaobveznice za financiranje velikih stroškov te krize, ki bi nato ugasnile, imajo na severu drugačno podobo od ESM-mehanizma, ki naj bi bil neka stalnica in se celo spremenil v obliko evropskega mednarodnega sklada."
"Neka akcija, ki bi zdaj pokazala najbolj prizadetim državam – Italiji, Španiji – da je evrsko območje trdno, bi bila izjemno pomembna. Navsezadnje v omenjenih državah obstajajo protievropska gibanja. Predsedniki vlad so aktivnost preložili na finančne ministre, ti bodo zdaj skušali najti rešitev. Ta pa je zelo politična in mislim, da bodo finančni ministri to morali vrniti v roke premierjem, da to presekajo. Zdajšnji trenutek je za EU in evrsko območje izjemno pomemben."
Evropa se spopada z očitki, da je v tej krizi precej neučinkovita in neoperativna. Ne moremo ji sicer očitati pomanjkanje pobud. Milijardnih skladov za brezposelne, manjša podjetja in zdravstvo je veliko. "Tudi centralne banke bodo pri bankah s sproščanjem kapitalskih zahtev dosegle 300-milijardni potencial za posojilno dejavnost v Uniji. Pobud je ogromno, ampak tisto, kar se pričakuje na ravni EU-ja in evrskega območja, je, da bo neka solidarnost jasno izkazana prek enega od instrumentov," dodaja Mramor. Če tega ne bo, potem se pridružuje bolj črnogledim napovedim o razdvojenosti Unije in njeni popolni oslabitvi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje