V prihodnjih dneh naj bi britanski poslanci še tretjič odločali o dogovorjenem brexitu, šele nato bi se znalo zgoditi, da bo Theresa May zaprosila za preložitev datuma izstopa. Še vedno in ves čas so na voljo sicer le tri mogoče poti. Dogovorjeni brexit, izstop brez dogovora ali preklic brexita. Preložitve tega ne spreminjajo. Foto: Reuters

13 dni je do predvidenega datuma brexita. Bližamo se odločitvi o morebitnem sodniškem podaljšku, saj je pogojno rečeno 90 minut že skorajda minilo. A nekaj dni pred tem, ko naj bi prvič v zgodovini Evropske unije katera od članic izstopila, še naprej zgolj ugibamo, kaj, če sploh kaj, se bo zgodilo 29. marca. Kar je izjemno. V vseh pogledih.

Če se najprej osredotočim na pogajanja, ki jih je London vodil s predstavniki Evropske unije v zadnjih letih. Lahko se zgodi, da so bile ure, prebite v zatohlih sobah pod neonskimi lučmi popolnoma odveč. To je scenarij, ki naj bi se mu skušali izogniti, saj vodi k britanskemu izstopu iz EU-ja brez kakršnega koli dogovora o tem, kaj sledi 30. marca. Pogajalci z EU-ja so odpadali drug za drugim, eden je odstopil, potem ko je bilo jasno, da je sklenjen dogovor, o katerem se je sam pogajal. Manj bi verjetno evropsko stran motilo, če bi se dolgotrajna pogajanja izkazala za nepotrebna, ko bi London preklical izstop, saj bi s tem preprečili brexit, pogajalci pa bi imeli svojevrstno zadoščenje, češ da so z neizprosnim pristopom nemara spametovali britanske politike.

Britanski poslanci glasovali za preložitev brexita

V Bruslju so na začetku pogajanj celo razpredali o tem, da so prebrisani britanski predstavniki zvito in hladno pristopili k pogajanjem ter da njihova hladnost in navidezna nezainteresiranost kažeta na njihovo preračunljivost in usmerjenost k cilju. Tako je to z videzom.

Zadnji dnevi so prinesli polet Therese May v Strasbourg, kjer je uprizarjala še eno predstavo za javnost, kot da je hipna pot v tujino dovolj za to, da se doma vse skupaj spremeni. Že lep čas je namreč jasno, da je edini dogovor, ki ga je mogoče doseči s preostalimi državami članicami, kadar neka država izstopa, tak dogovor, kot ga je uspelo sestaviti Mayevi z evropskimi voditelji oziroma pogajalci. To je to. A vendar je očitno v naravi angleškega (verjetno pa tudi drugih) jezika, da nesporni trditvi lahko vedno sledi tudi ampak.

Doslej je bilo brexit nemogoče prijeti za kar koli, za kar velja več razlogov. Preprosto nismo vedeli, kaj zares brexit je. Lahko je reči, brexit pomeni brexit, a če prej brexita nikoli ni bilo, potem je to le prazen slogan, ki ne pove ničesar. Zdaj približno že vemo, kaj pomeni dogovorjeni brexit in kaj pomeni brexit brez dogovora. Za marsikaterega zagovornika novega referenduma o brexitu je to dovolj dober razlog za vnovično referendumsko odločanje, saj bi tokrat dejansko lahko odločali o tem, kaj brexit zares pomeni. Nekaj deset milijard finančne poravnave, po večini prilagajanje stališčem in pravilom EU-ja brez vpliva nanje (kar je nedvomno nasprotje od prevzemanja nadzora, kot so si ga zamislili zagovorniki brexita) ter na neki način opozorilo komur koli tretjemu, da se zadeva na izplača. Nikakor to ne pomeni, da bi nov referendum o brexitu prinesel kaj drugačen izid. Če kje, potem pri referendumih nima smisla ugibati.

Britanski poslanci zavrnili brexit brez dogovora

V prihodnjih dneh naj bi britanski poslanci še tretjič odločali o dogovorjenem brexitu, šele nato bi se znalo zgoditi, da bo Theresa May zaprosila za preložitev datuma izstopa. Še vedno in ves čas so na voljo sicer le tri poti. Dogovorjeni brexit, izstop brez dogovora ali preklic brexita. Preložitve tega ne spreminjajo. Če se v naslednjih 13 dneh ne spremeni nič, potem Združeno kraljestvo izstopi iz Unije brez dogovora in bo to brexit.

A škoda se ves čas kopiči na več ravneh. Še najbolj dolgočasna so bila očitno pogajanja z Unijo. Popolnoma drugače je s političnim življem na Otoku. Tam se bije politični spopad znotraj stranke vladajočih torijcev, med torijci in laburisti v parlamentu, med parlamentom in šibko vlado Therese May ter na idejni ravni med ideologi brexita, ki nimajo prave politične teže (Nigel Farage, Ukip), a izjemen odtis v javni razpravi, ter zagovorniki obstanka v Uniji, ki neutrudno opozarjajo na laži in prevare, s katerimi so Farage in druščina zavajali javnost.

Vsemu zapisanemu ob bok. V Evropski uniji vedno lahko računamo tudi na odločitve, ki so sprejete pet pred dvanajsto in se na koncu izkažejo kot rešilni, končni kompromis. Ampak popolnoma mogoče je tudi, da je iskanje kompromisa pet pred dvanajsto zgolj nova zabloda britanske pogajalske taktike in v sodniškem dodatku ne bo niti minute.