"Najbolje je, da opravim z vsemi naenkrat. Že tako mi telefon neprestano zvoni," pove, preden po nekajminutnem čakanju zaradi intervjuja s kolegom pred mano začneva pogovor v njegovem priljubljenem lokalu za Bežigradom.

Selektor slovenske reprezentance je živa legenda. Leta 1974 je na SP-ju v dresu Jugoslavije na otvoritveni tekmi proti Braziliji (0:0) tik pred koncem z glavo zadel vratnico. Proti Zairu (9:0) se je nato vpisal med strelce, proti Škotski pa se je veselil remija (1:1), s katerim so si "plavi" v predtekmovalni skupini zagotovili prvo mesto.

Dober začetek, slab konec
V drugem delu prvenstva so varovanci Miljana Miljanića popustili: najprej so z 0:2 klonili proti gostiteljem, ki so kasneje tudi osvojili naslov, nato pa z 1:2 še proti Poljakom in Švedom. Nastopi Oblaka kljub trem porazom niso ostali neopaženi, saj je bil izbran za petega najboljšega nogometaša prvenstva, nekaj let kasneje pa je v Nemčiji nadaljeval tudi bogato klubsko kariero (Schalke, Bayern).

Oblak, ki je v soboto praznoval 59. rojstni dan, se je pred kratkim znova tudi sam podil za žogo. Na dobrodelni tekmi na Dunaju je preizkusil svoje znanje v družbi uglednih pomembnežev, med katerimi je bilo največ politikov. O tem in še marsičem je za MMC spregovoril v svojem slogu - brez dlake na jeziku.

Pred tremi tedni ste se pri igranju nogometa pridružili najbolj znanim evropskim politikom. Kdo od njih najbolje obvlada žogo?
Janša in avstrijski premier Schüssel. Janša je zagrizen, Schüssel je pa tehnično zelo dobro podkovan, čeprav je bolj "švoh". Janše se bolj žoga drži. Bilo je zelo zanimivo. Najslabše igra Barroso (smeh).

Kaj pa turški premier Erdogan, ki naj bi imel v Ankari pred tekmo celo poseben trening?
Erdogan je imel strašne navijače, ki so noreli. To je nacija, ki se najbolj patriotsko vede do sebe. Spremljali so ga z zastavami. Ni mi bil všeč, ni dobro igral.

Pri skoraj 60 letih verjetno ni več tako enostavno igrati nogomet. Kako pogosto ga danes sploh še igrate?
Malega nogometa nisem igral 10 let. Je pa res, da se gibam, saj igram tenis in sem veliko na kolesu. Preden smo začeli, sem rekel Janši: "Že dolgo nisem igral. Ne vem, kako bo to izpadlo." Ker pa sva malo prej prišla in sva se malo ogrevala, sem takoj videl, da sploh ni nobenega problema. Žoga se me še vedno drži, tako kot včasih.

Bliža se svetovno prvenstvo v Nemčiji. Vi ste vrhunec svoje kariere doživeli prav tam leta 1974. Jugoslavija bi takrat lahko verjetno osvojila tudi boljše mesto, kot je bilo osmo. Veliko se govori o uvodnem srečanju drugega dela proti Nemčiji. Nekateri celo namigujejo, da je bila to prodana tekma.
Ne, ne, prodali smo si jo kvečjemu sami. Problem je bil v nogometni zvezi, ki ni pravočasno rešila finančnih zadev. Takrat nismo dobili denarja in je nato Džajić rekel, da bomo "štrajkali", pa smo ga potem dobili. Poleg tega sva jaz in Džajić na tej tekmi igrala slabo, pa še smolo smo imeli, ko je pri prvem golu Breitner streljal od daleč, žoga pa je zadela Katalinskega v nogo in lobala vratarja Marića. Sicer pa so imeli Nemci sijajno podporo, čeprav tudi mi: na tekmi sta bila Tito in Jovanka. Zaradi tega je bila ta tekma nekaj posebnega.

Kaj vam je na sprejemu pred tekmo povedal Tito?
Rekel je: "Dajmo fantje. Ne dajmo se." Tudi Jovanka je nekaj rekla, a se ne spomnim več, kaj.

Potem ste imeli še popravna izpita proti Poljski in Švedski? Kako bi opisali ti dve tekmi?
Proti Poljski sem si poškodoval stegensko mišico, tako da imam še zdaj "luknjo". Takoj so me "zapakirali" in sem moral domov. Mislili so celo, da mi bodo operirali nogo, tako da nisem mogel več igrati. Sicer pa smo imeli izredno smolo. Oni so povedli, mi izenačili prek Karasija, potem pa je sodnik piskal enega najbolj komičnih "penalov", kar sem jih doslej videl. Ko smo bili mi v napadu, je Katalinski udaril enega igralca v svojem kazenskem prostoru. Stranski sodnik je to videl in je piskal "penal". Žoga pa pred njihovim golom ... Tekmo smo izgubili, kaj "češ". Zadnja tekma proti Švedski pa je bila za peto ali osmo mesto. Če bi zmagali, bi bili peti, kar pa v bistvu nič ne pomeni.

Ste še v stikih s kom od nekdanjih soigralcev?
Z vsemi. Z vsemi smo prijatelji, razen tistih, ki so umrli. V glavnem se ne kličemo po telefonu, ko pa se vidimo, gremo vedno na en "drink".

Kdaj ste pa nazadnje igrali skupaj?
Ko je bil leta 1979 odprt Poljud, Hajdukov novi štadion. To je bilo naše slovo, potem pa smo nehali igrati.

Kaj bi rekli o selektorju Miljanu Miljaniću, glede na to, da ste zdaj vi selektor? Nekoč ste dejali, da je v vašem življenju obstajal samo en človek, ki vas je takoj o vsem prepričal in ste mu verjeli na prvo besedo.
Ja, on je fascinantno govoril, on je bil govornik. Mislim, da bi lahko vodil državo. On je Črnogorec: zna govoriti, zna povzdigniti glas, zna se umiriti, zna se "zezati" in mislim, da je edini, ki te lahko prepiča, da si dober. Ker ne moreš vsakemu verjeti, če te nekdo hvali. Če te pa on pohvali, je pač pohvala drugačna, seže v srce. Spomnim se, ko sem bil vojak v Beogradu; kar naenkrat se je kolona ustavila. Stopi ven iz taksija Miljan Miljanić ter me objame in poljubi na vse strani. Potem se usede v avto in gre naprej. Kolona pa stoji ... Vsi so debelo gledali, moji prijatelji in vojska tudi.

Nemčija je pred 32 leti pred domačimi navijači osvojila naslov. Lani ste v nekem intervjuju dejali, da bi lahko rekli, da Nemci na letošnjem svetovnem prvenstvu ne bodo naredili nič. Ste še vedno takega mnenja?
Nemci imajo samo eno "šanso": dobro morajo odigrati prvo tekmo, da jih potem "publika" ponese. To je edina stvar. Drugače pa nimajo ekipe za karkoli narediti. Lahko pa se s prvo tekmo tako dvignejo, da potem postane to avtomatizem.

Lahko sploh kdo ustavi Brazilce na poti do novega naslova?
Seveda! Takoj lahko naštejem pet kandidatov za prvaka. Mislim, da imajo največ možnosti Anglija, Italija, Portugalska, Argentina, Nizozemska in Francija. Ti so vsi boljši od Nemcev. Vprašanje pa je, kako bodo igrali Brazilci. Ker so to evropski Brazilci, so "prečitani". Če bi prišli Brazilci iz Brazilije, bi bila to druga zadeva, ker jih ne poznaš, težko se je pripravljati. Proti tem Brazilcem pa lahko že delaš neke zanke. Vemo, kaj igrajo Ronaldinho, Ronaldo, Adriano in Roberto Carlos. Vemo, kdo strelja: Juninho. Za vsakega vemo točno, kako in kaj. Njemu lahko postaviš človeka, če ga imaš. Če ga pa nimaš, potem je on v prednosti, kdo bo koga čuval.

Katera ekipa bi pa lahko bila najtrši oreh za njih?
Ne vem, že Hrvati so problem. Imajo krasno ekipo. Samo Hrvati so Hrvati, ne morejo izpeljati zadeve do konca. Isto Srbi ne, pa imajo krasno ekipo. Bodo pa zelo visoko prišli, eni in drugi. Pri Srbih je tako, da imajo probleme v sami zvezi, Hrvati pa nimajo nobenih problemov. Denarja imajo veliko, Srbi pa denarja nimajo veliko. Hrvati imajo ogromno denarja, pa "štimung" dober. Pri Srbiji bodo "štimung" pokvarili menedžerji, ki bodo vse razprodali. Hrvati so pa več ali manj vsi pripeljani od zunaj, so že prodani. Srbija igra pa z mlajšimi.

Kaj pa Italija? Mislite, da lahko kaj vpliva ta škandal na njih?
Še kako! Za vsako reprezentanco od naštetih je prva tekma zelo pomembna. Če prvo izgubiš, bodo rekli: "Škandal je kriv." Če boš zmagal, bodo rekli: "Kakšen škandal. Mi smo strašni, sploh ni vplivalo nič na nas." In bodo naprej šli. Samo prva tekma je pomembna. Samo, da ne izgubiš. Neodločeno te še pelje naprej, že vsak neodločen rezultat je dober.

Srečko Katanec je pred Eurom 2004 dejal, da bodo imeli največ uspeha tisti selektorji, ki jim bo po silno napornih ligaških prvenstvih najbolj uspelo osvežiti in spočiti igralce. Je res kaj na tem?
Časa je več kot preveč. Igralci so tako narejeni, da rabijo vsaj 10 dni pavze, da se zredijo vsaj "kilo" in pol do dve. Vsako telo rabi mast, da se hrani z njo. In ti moraš ti dve "kili" potem dol vreči med pripravami za svetovno prvenstvo. Mislim, da ni nobenega problema. Ne poznam selektorja, ki bo kogarkoli obremenjeval tako, da ne bo tam nič naredil. Vse bo doziral. Saj so testi vmes, saj teste narediš.

Si boste SP ogledali tudi v živo?
Ogledal si bom našega nasprotnika v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo Nizozemsko proti Slonokoščeni obali v Stuttgartu, potem grem pa še na tekmo osmine finala v Münchnu.

S tekmama proti Trinidadu in Tobagu ter Slonokoščeni obali začenjate priprave na kvalifikacijski ciklus za EP. S kakšnimi občutki vstopate vanj?
V bistvu so občutki zelo mešani. Če bi bil "kompleten" - z obrambo in s kvaliteto Mileta Ačimoviča - se ne bi bal veliko. Čeprav smo v skupini, kjer če bi vrstni red naredili, pademo v spodnji konec v vsakem primeru. Ampak danes lahko vsak vsakega premaga. Če bi le imel 50.000 gledalcev, če bi bila samozavest večja ... Ti že nimaš samozavesti, ko vidiš 14.000 gledalcev. Koliko pa je to gledalcev, nič, ne. V moji karieri sem igral pred 2.300.000 gledalci samo na 46 reprezentančnih tekmah. 2.300.000! Imam izračunano vsako tekmo. Gledalce sem spisal iz ene knjige ven in toliko jih pride. Mi pa igramo tu … vse skupaj jih nabereš 200.000 po 20 tekmah. In ko ti vidiš maso ljudi, ki prihaja na štadione ... Igral sem pred 180.000 in 150.000 gledalci v Riu de Janeiru, trikrat pa po 100.000: v Rusiji, Varšavi in Beogradu. To so take tekme, da ko ti to maso vidiš, začneš sebe ceniti. Če pa je tako malo ljudi, se pa ne moreš ceniti.

Pa bo ogrodje ekipe ostalo isto kot v kvalifikacijah za SP ali bo več mladih zraven?
Vse bo ostalo isto. Mi ne moremo eksperimentirati. Jaz bi imel raje več starejših, pa jih ni. Ni starejših dobrih. Mladih je pa polno, so pa "zeleni". Mi lahko tekmujemo, ne moremo pa zmagovati. Čeprav bomo presenetili marsikoga. Zdaj imamo največji problem, da imamo ogromno "špic". Kar naenkrat je nastalo od Cimerotiča, Rodiča, Lavriča in Novakoviča do Birse, Burgiča, Dediča in Semlerja. "Špic" je noro. Nimamo pa v obrambi niti enega igralca. Nismo naredili enega igralca odzadaj! Upam, da se nam bo čez dve leti priključil Balažic iz Portugalske, ki je zelo kvaliteten igralec.

20. maja je minilo natanko 40 let, odkar ste prvič zaigrali za Olimpijo. Se bo v Ljubljani še kdaj igral vrhunski klubski nogomet?
Mislim, da se bo. Če se bo naredil stadion, se bo moral narediti tudi "ornk" klub. Nekdo bo moral priti z nekim denarjem od zunaj, edino tako bo šlo. V Ljubljani je problem predvsem v tem, da vsi politiki ob petkih zaprejo pisarne in gredo domov. Nihče ne ostane v Ljubljani in jih ne zanima. Če bi bili vsi politiki iz Ljubljane in bi se zanimali za šport, bi šli na tekmo, tako pa ni nobenega in gleda vsak samo svojo vas, kaj bo tam naredil.

Zaenkrat se nič ne premakne z mrtve točke.
Ne, ne, se bo premaknilo. Sem slišal. Zdaj sem bil z Janšo, pa to. Pravijo, da se obetajo lepši časi. Predvsem gre za gradnjo drugega gospodarskega razstavišča, v tem kontekstu pa bi bila tudi stadion in košarkarska dvorana.

RTV SLO/M. R.