Maestro je zgodba o karieri in predvsem življenju velikega Leonarda Bernsteina, pri čemer se je režiser, soscenarist in glavni igralec Bradley Cooper namesto za klasičen, linearen pristop odločil za eliptično strukturo, ki se osredotoči samo na prelomne trenutke dirigentovega intimnega življenja. Film, ki je bil posnet – tako se vsaj zdi – zato, da bi devetkrat nominiranemu Coopru končno prinesel oskarja, mora v prvi vrsti biti pač platforma za obe glavni igralski vlogi, in to je veliko lažje doseči s prizori iz zakonskega življenja. Posameznikov odnos do ustvarjalnosti in muze je pač manj oprijemljiva tema kot njegove ljubezenske eskapade.

Maestro je nastal s podporo in sodelovanjem dirigentovih otrok, kar neizbežno pomeni, da je prečiščena, idealizirana zgodba Bernsteinove velike ljubezni do igralke Felicie Montalegre (Carey Mulligan); njegovi ostali življenjski dosežki so ob tem kvečjemu obrobni, ne zares relevantni detajli. To najbolj pride do izraza pri prizorih koncertov: največ, kar film doseže, je bleda imitacija Bernsteinovih veličastnih nastopov; te boste veliko bolje razumeli, če poiščete "pravo stvar" na YouTubu.

Bradley Cooper, ki mu bo oskarja za glavno vlogo verjetno odnesla (zelo lahko predvidljiva) polemika o protetičnem nosu (ali je velik nos antisemitski stereotip ali pa zgolj telesni atribut, ki ga film lahko poustvari v imenu verodostojnosti?), ustvari karizmatičen, ekstrovertiran lik, ki za svojo priljudno masko skriva kup kontradikcij. Leonard je namreč dirigent, skladatelj, učitelj in TV-zvezdnik, ki je sposoben ustvarjati tako broadwajske muzikale kot tudi orkestralna dela. Za svoje delo potrebuje mir in samoto, a nikoli ni tako srečen kot med (obožujočimi) množicami: tako zelo ne mara biti sam, da vrat kopalnice ne zapre niti, ko gre na stranišče.

In nesrečni nos? Nos, ki ga je ustvaril mojster filmske maske Kazu Hiro, dejansko ni bil potreben, tudi če pustimo etične pomisleke ob strani: rekvizit samo podčrta artificielnost in prisiljenost celega podviga, poudari, da gledamo igralca, ki se na vse pretege poskuša preleviti v nekoga drugega. (Hiro je sicer ustvaril eno najbolj prepričljivih filmskih postaranj v zadnjem času.)

Cooper drugače lepo kontrastira "Lennyjevo" ambicioznost, ki na trenutke meji na povzpetništvo, in njegovo ležerno dobrovoljnost, diametralno nasprotno ledeni vzvišenosti, ki jo od filma Tár (2022) naprej povezujemo z dirigentskim genijem.

Podobna dvojnost zaznamuje njegovo intimno življenje: Leonard je biseksualec, kar je sicer Felicia o njem vedela že od samega začetka, a njegove včasih nediskretne afere z moškimi jo začnejo z leti vse bolj obremenjevati. Mislila je, da bo enostransko odprt zakon lahko sprejela ("Če ga osrečuje, zakaj bi mu to preprečevala?"), a laži in prevare ji sčasoma pridejo do živega. Ob tem je treba povedati, da Maestro ni kvirovski film: Coopra Lennyjeva spolna usmerjenost v resnici ne zanima – onkraj tega, kakšen vpliv je imela na njegovo ženo. Režiser zavzame zorni kot idealizirane vizije tradicionalnega zakona, ne tematizira pa morebitne stiske kvirovskega moškega, ki mora vse do zrelih let v javnosti prikrivati svojo pravo identiteto. Ne zdi se pošteno, da protagonistove "indiskretnosti" obravnava na enak način, kot bi heteronormativne skoke čez plot – konec koncev si človek Bernsteinovega statusa v petdesetih in šestdesetih ni mogel privoščiti, da bi živel popolnoma odprto in brez določene mere pretvarjanja. Kakšno bi bilo njegovo življenje, če bi bil lahko zares svoboden? Bolj kot to vprašanje Coopra zanima Felicijina neomajna podpora, ki je imela ogromne zasluge za Lennyjevo javno podobo.

Za to, da Felicia ni zgolj aboten stereotip trpeče žene, grejo zasluge predvsem Carey Mulligan, ki ustvari lik inteligentne ženske, ki pa ne more preseči kontradikcije med svojim srcem in razumsko progresivnostjo. Film v zadnji tretjini zdrsne v čustveno manipulativno, predvidljivo etapo bolezni: Felicia zboli za rakom, ob čemer takrat že odtujeni Lenny prihiti nazaj domov in zanjo skrbi do bridkega konca. Carey Mulligan ohrani igralsko dostojanstvo, pa čeprav film z neumornimi bližnjimi posnetki eksploatira vsako osamljeno solzo, ki ji počasi zdrsi po licu.

Film je, podobno kot lani Blondinka Andrewa Dominika, na pol črno-bel, na pol posnet v melodramatično zasičenih barvah. Za razliko od Blondinke Maestru sicer nihče ne bi mogel očitati, da se voajeristično naslanja nad tragedijami in ponižanji svojega portretiranca – zdi se, kot da je Cooper namenoma poskušal posneti kar najbolj nekontroverzen, neprovokativen, medel in generično všečen izdelek, kar se je dalo; namesto izrazitega avtorskega stališča si je privoščil pomirjujočo patino nostalgije in vprašljive vizualne prijeme (spomnimo se samo uvodnega prizora, v katerem se kamera v enem gibu premakne iz Bernsteinove razmetane postelje, v kateri ni spal sam, v ogromen koncertni avditorij). Zdi se, kot da je vizualna komponenta tega filma v službi golega larpurlartizma: direktor fotografije Matthew Libatique (Zvezda je rojena, Kit, Mati!) seveda najde drobce vizualne lepote in sugestivne svetlobe, ki pa se zdijo naključni, kot da ne stopajo v dialog s kakršno koli globljo resnico zgodbe.

"Umetnina ne ponuja odgovorov na vprašanja. Umetnina odpira vprašanja; bistvo njenega pomena je v trenju med kontradiktornimi odgovori." Če Maestra sodimo po vatlu, ki ga predlaga Bernsteinov slavni citat (izpisan na ekranu), morda lahko sklepamo, da film namerno nikoli ne ponudi popolnoma jasne podobe svojega protagonista. Leonard Bernstein je uganka, karizmatična in neulovljiva figura – a ravno ta nefiksiranost prepreči, da bi film lahko pustil kak globlji čustveni pečat. Pri vsem podčrtavanju, kako kompleksna osebnost je bil Bernstein, bi si najbrž zaslužil malo bolj kompleksen film z izrazitim avtorskim stališčem. Upajmo, da Akademija zgolj eno leto po zmagi (relativno) avantgardnega Vse povsod naenkrat ne bo zdrsnila nazaj v avtomatično nagrajevanje povprečnih biografij velikih mož.

Ocena: 3