Tako vsaj menijo kritiki in testna publika, ki sta znanstveno-fantastičnima filmoma namenila porazne ocene in nekaj žvižgov. Children of Men mehiškega režiserja Alfonsa Cuarona nudi avtorjev skrajno depresiven in pesimističen pogled na prihodnost, v kateri se ljudje že nekaj let borijo z neplodnostjo, tako da jim grozi izumrtje. Svet oz. Velika Britanija je v Cuaronovem filmu spremenjen v vojno polje, kjer priseljence zapirajo v kletke, državljanske pravice pa so stvar preteklosti.

V to sredino je postavljen glavni junak (antijunak, bolje rečeno) - brezvoljen, zgubljen in nedejaven, nenadoma postavljen pred nalogo rešiti nosečnico in s tem svet. Sledijo prepričljivi vizualni efekti, grozljiva scenografija, beg, nasilje in še več nasilja, čeprav Cuaron pravi, da se je trudil nasilja ne poveličevati.

"Ta črni pogled na prihodnost je moj pogled na zdajšnjost," pravi režiser Harryja Potterja in mehiške uspešnice Jaz pa tebi mamo. Ob tem poudarja, da gre za film o upanju in o tem, kako tehnologija onemogoča komunikacijo, a pri tem verjame tudi v razvoj človeškega duha, kar vidimo pri glavnem junaku, ki ga igra vedno odlični Clive Owen. Film je težek in mnoge gledalce je resnično ganil in iskreno pretresel, a ocene ostajajo srednje slabe. Težko je verjeti, da bo v bitki za zlatega leva.

Strel v prazno Darena Aranofskega
Še slabše pa se godi The Fountainu, prvemu filmu ameriškega čudežnega dečka Darena Aranofskega po kritično izredno hvaljenemu Rekvijemu za sanje leta 2000. Film se dogaja v časovnem razponu 10.000 let - od španskega osvajanja novega sveta, prek zdajšnjosti do prihodnosti nekje v vesolju. Zgodba je zapletena in nihče je pravzaprav ni dobro razumel, razen, da gre za iskanje vodnjaka večnega življenja. V sodobni zgodbi je Jackman mož, čigar žena (Rachel Weisz) umira zaradi tumorja, v 16. stoletju je bradati dolgolasec, ki hoče svoji kraljici prinesti čudezni napoj iz mehiške džungle. Potem je tu še futuristični, obriti Jackman, ki lebdi v vesolju v lotusovem položaju in še v milnem mehurčku. Zveni obupno?

Začne se res ne najbolj obetavno, a nekje do sredine vas film posrka vase, saj mislite, da se vam obeta malo bolj nenavadna tragična ljubezenska zgodba. A zadnjih pet minut filma, ko iz junaka začno poganjati vijolice, popolnoma pokvari še tisto malo potenciala, ki ga je film imel. Aranofsky je priznal, da je velik oboževalec serije Skrivnostni otok in da bi rad režiral kak del, a verjemite, polarni medved na Havajih in vedno popolno urejene brodolomke so popolnoma logicni v primerjavi s Fountainom.

Pomagati ne more niti Jackman
Jackman sicer za film naredi največ, kar more, a drugi liki so popolnoma nedodelani. Film je bil pospremljen z žvižgi, med kritiki pa ima ene najnižjih ocen. Novinarji na tiskovni konferenci so se tako raje kot filmu posvetili odnosu med Weiszovo, ki je letos prejela oskarja za stransko vlogo v Zvestem vrtnarju, in njenim partnerjem Aranofskym. Najbolj jih je zanimalo, kako je bilo režiserju pri srcu, ko je režiral vroč ljubezenski prizor svoje najdrazje in Jackmana, če bi rad še kdaj delal z Weiszovo in ali misli, da bi to uničilo njuno zvezo. "Bil bi počaščen, če bi si še želela delati z menoj," je dejal Aranofsky in takoj prejel ljubeč pogled Weiszove. Žal je Angležinja ena redkih, ki ob tem izdelku lahko stoji Aranofskem ob strani.

Lahko Bobby prepriča žirijo?
Je pa zato na topel odziv naletel Bobby igralca, režiserja in scenarista Emilia Esteveza, ki je sicer edini film v konkurenci, ki nosi oznako "še v delu". A gre pač le za to, da manjkajo še končni napisi in pesem, je za MMC pojasnil Estevez. Bobby je več povezanih in prepletenih zgodb skupine popolnoma navadnih ljudi, ki so bili 6. junija 1968 v hotelu Ambassador, kjer je bil ubit Robert "Bobby" Kennedy. Film kombinira resnične ljudi in izmišljene zgodbe z dokumentarnimi posnetki Bobbyja Kenneddyja, vietnamskih demonstracij ipd. Izdelek odlikuje izvrsten scenarij z močnimi dialogi ter igralska zasedba, tako bogata in raznolika, kot ljudje, zbrani tiste usodne noči v Ambassadorju.

Ob samem Estevezu se pojavi še njegov oče, veteran Martin Sheen, nekdanja Estevezova zaročenka Demi Moore je izvrstna v vlogi zapite starlete, Sharon Stone po svoji hvaljeni vlogi v Strtih cvetovih in padcu v Prvinskem nagonu 2 tu spet blesti kot prevarana žena, zaposlena v lepotilnem salonu (o Stonovi krožijo celo že prve govorice o mogoči nominaciji za oskarja), Freddy Rodriguez (Pod ruso) je pravo odkritje kot mehiški natakar, Christian Slater rasistični upravnik hotela, tu pa so tudi se Helen Hunt, Anthony Hopkins, Laurence Fishbourne, Joshua Jackson, Elijah Wood, Ashton Kutcher (v vlogi, ki morda rahlo preveč spominja na njegovo iz serije Ah, ta sedemdeseta) ... in žal (edini "žal" filma pravzaprav) tudi kraljica rumenega tiska, Lindsey Lohan. Njena predstava nikakor ne prepriča, čeprav jo je Estevez na konferenci izredno hvalil kot "popolnoma predano projektu".

Dan, ko je umrl ameriški duh
Zgodba, zakaj se je Estevez (v 80. član tako imenovanega "brat-packa") odločil pokloniti Robertu Kennedyju s filmom, je filmska sama po sebi: leta 1967 je takrat petletnega Emilia politično zaveden oče Sheen na ramenih peljal gledati mimohod Bobbyja Kennedyja. Ta je fantka pobožal in očitno se je to Estevezu res vtisnilo v spomin, saj je premišljeval o scenariju več let, nato napisal nekaj strani, dobil pisateljsko blokado, ki je trajala eno leto, dokler ni scenarija pokazal bratu Charlieju Sheenu, ki ga je spodbudil, naj nadaljuje delo. Estevez je z nedokoncanim scenarijem odsel v majhno kalifornijsko obmorsko mestece, si najel sobo v zanikrnemu motelu in tam spoznal zensko, ki je bila tisto noč leta 1968 v hotelu. Potem se je scenarij pisal kar sam od sebe, a do filma je bila še dolga pot.

Ob gledanju tega močnega izdelka, ki rahlo spominja na Usodno nesrečo, le z manj patosa, je težko verjeti, da je bil scenarij končan leta 2000. Film namreč deluje kot izredno aktualna kritika Busheve administracije, njegovega zakona nezakonitih priseljencih, ameriške obsedenosti z orožjem in vojne v Iraku. Estevez sicer trdi, da film ni kritika zdajšnje administracije, a ob tem pravi, da se je narod po Kennedyjevi smrti spremenil in da so se mladi takrat počutili, kot da bi jim spodnesel preprogo izpod nog.

"Vse od takrat naš narod drvi v prepad, to je bila smrt poštenosti, smrt upanja in še vedno žalujemo. Smo cinični, vdani v usodo in potrebujemo nekoga, ki nas bo spet navdahnil, ki nam bo pognal kri po žilah in nas navdušil. Bobby Kennedy je bil seksi, in to je tisto, kar potrebujemo - politike narediti seksi, jih stresti iz oblek in dati v kavbojke ter med ljudi." Estevez tudi upa, da mu je z likom, ki ga igra Rodriguez, uspelo ustvariti zelo človeški lik mehiškega priseljenca in da bo to budnica za vse, da priznajo pomembnost tistih, ki dan za dnem garajo v ameriških kuhinjah.

Politično sporočilo je tu, zasedba je odlična, nekateri novinarji že govorijo o Bobbyju kot o mogočem zmagovalcu letošnjih Benetk, ki sicer še vedno niso ponudile kakšnega res velikega presežka ali nedvoumnega zmagovalca. Vprasanje pa je, če lahko ameriški film tudi letos premaga evropsko konkurenco, kjer sta za zdaj še vedno trdno v vodstvu Kraljica Stephena Frearsa in Srca Alaina Resnaisa.

Kaja Sajovic