V Ljubljani je diplomirala na oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete, leta 2010 pa prvič odšla v ZDA, kjer se je med drugim izobraževala na NYFA (New York Film Academy) in The Acting Studio. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
V Ljubljani je diplomirala na oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete, leta 2010 pa prvič odšla v ZDA, kjer se je med drugim izobraževala na NYFA (New York Film Academy) in The Acting Studio. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Poudarja, da preboj na newyorško umetniško sceno ne dopušča ega, ki "ti ga tujina tako ali tako zbije, govorim o zavedanju, da si zaslužiš biti tam, na odru, na avdicijah. Da imaš pravico ustvarjati. In se promovirati v tem svetu."

Tam deluje že desetletje – njeni vsakoletni nekajmesečni študijski obiski so se polagoma prelevili v odločitev, da se v New York preseli. Leta 2017 je tako diplomirala na broadwajski igralski šoli Circle in the Square Theatre School, od tedaj sodeluje s številnimi newyorškimi neodvisnimi gledališči in gledališkimi institucijami. V letu 2019 je dobila odmevno nominacijo newyorškega Sklada neodvisnega gledališče (New York Innovative Theatre Award) za glavno igralko za vlogo Claire v drami Služkinji Jeana Geneta.

Pogovarjali sva se med njenim nedavnim obiskom Ljubljane, kjer je bila skupaj z ekipo mednarodnega neodvisnega gledališkega gibanja Outer Gaea Company, s katerimi so v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) premierno uprizorili svojo predstavo Antigona. V njej je odigrala naslovno vlogo.

Vabljeni k branju intervjuja.


Kako je nastal projekt v londonski produkciji ravno po motivih besedila Dušana Jovanovića in vojne na Balkanu? Kako sta se povezali z režiserko Sanjo Gregorčič?
S Sanjo se poznava iz časov, ko sva v Šentjakobskem gledališču skupaj igrali v predstavi Bog Woodyja Allena v režiji Gašperja Tiča. Sanja je sprva študirala v Los Angelesu, nato se je preselila v London in ustanovila gledališče Outer Gaea Company. Takrat sva se tudi ponovno povezali, z Outer Gaea Company sem začela sodelovati kot njihov predstavnik v ZDA. Sanja je odraščala v času razpada Jugoslavije in ostali so ji globoki spomini na stvari, ki so se dogajale med vojno na Balkanu. V Tolminu je prijateljevala z veliko priseljenci, ob čemer ni razumela, zakaj so "naši, vaši", zakaj je to nekdo drug. Ni razumela njihovih stisk, tega, da so morali zapustiti domove, družine. Otroci se o tem niso pogovarjali. Retrospektivno je stvari razumela na drugačen način in tema jo je vedno preganjala. Ko je naletela na Antigono Dušana Jovanovića iz cikla Balkanska trilogija, je dobila navdih za razvoj priredbe. Sama sem k projektu najprej pristopila kot koproducentka, pozneje pa mi je bila tudi ponujena vloga Antigone, ki sem jo z veseljem sprejela. Tudi mene je poleg vloge pritegnila tematika dogodkov iz meni znanih krajev.

Ste tako doživljali in ustvarjali tudi vlogo Antigone?
Antigona je moja sanjska vloga. Z njo sem se vedno rada poistovetila, ker sem prvinski pomen vedno dajala ljubezni oziroma nekakšni človečni naivnosti, prepričanju o "božjih zakonih", ki so večinoma v nasprotju s političnimi ureditvami. Vedno sem dala prednost temu, srce mi ni dalo drugače. Poistovetim se tudi z njenim uporništvom in pogumom. Nekako sem se sprijaznila s tem, da zaradi svoje starosti ne bom nikoli igrala Antigone, tako da sem bila zelo vesela te priložnosti. Še posebej zato, ker smo načrtovali svetovno premiero v Sloveniji.

"Ni mi treba biti diplomatska, kakor morajo biti politiki, lahko sprožim polemiko, moje poslanstvo je pogumno govoriti o vsem." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Vedno sem ohranjala stike s Slovenijo, zelo cenim slovenske umetnike in rada nastopam na naših odrih. Imeli smo tri predpremiere v Tolminu in premiero v MGL-ju. Naslednja postojanka je predvidoma London, želimo tudi na mednarodne festivale. Je pa to vse zelo logistično zahtevno, z mednarodno zasedbo, v kateri vsi delajo po vsem svetu. Iščemo ljudi, ki bi jim bilo v interesu popeljati predstavo naprej, verjamemo v pomembnost tematike, za svet danes. Vojne se dogajajo ves čas, svet pa nemo gleda, tudi o balkanski vojni se v svetu še ni dovolj govorilo.

Kaj se dogaja z slovensko dramsko pisavo, ko je prevedena in uprizorjena v angleščini? So opazni drugi poudarki, je besedilo v prevodu zahtevalo predrugačenje?
Vsak jezik ima svoje značilnosti, ritem, pregovore; tudi s tem se je avtorica spoprijela. Največji izziv so fraze iz časa Jugoslavije, recimo "Bomo videli, je rekel slepec". Cel kup pregovorov in frazemov je uporabljenih, ki jih je težko neposredno prevesti. Pomembno je bilo ustvariti tisti "jugoslovanski" pridih, s katerim sva s Sanjo odraščali.

S kakšnimi besedili se sicer ukvarjate kot igralka v New Yorku? Kakšne vloge dobivate?
Kot Slovanki v ZDA mi ležijo evropska, predvsem čehovljanska besedila, močne ženske vloge. Če govoriva, recimo, o Shakespearu, lahko rečem kraljevske vloge. Rada imam klasike, nazadnje sem bila Claire v Služkinjah.

Kot Slovanki v ZDA mi ležijo evropska, predvsem čehovljanska besedila, močne ženske vloge. Če govoriva, recimo, o Shakespearu, lahko rečem kraljevske vloge.

.

Veliko ustvarjate na neodvisni sceni, tudi tokrat, ko ste zaradi vaj začasno živeli v Londonu. Je bil ta proces v čem nov za vas?
Posebno vrednost je imela zame predstava zaradi narave dela gledališča, ker je utemeljeno na ansambelskem gledališču Stanislavskega. Gre za zelo organski proces dela, iskali smo temeljne človeške vzgibe, raziskovali, kaj pomeni biti človek – nepreračunljivo, ne iz potrebe po zaslužku, čeprav smo vsi umetniki in od tega živimo. Iskali smo most med državami in ljudmi. Zaradi tematike projekta smo se pogovarjali s številnimi politiki in državniki in zavedela sem se, da jaz kot umetnica nimam zavezanih rok. Ni mi treba biti diplomatska, kakor morajo biti politiki, lahko sprožim polemiko, moje poslanstvo je pogumno govoriti o vsem.

Se z umetniškim uveljavljanjem vaša svoboda širi? Je vsak projekt nosilec večje možnosti, da izrazite, kar želite?
Se širi, tudi sama izbiram tako. Ko začneš sebe nositi na neki način, tudi drugi temu verjamejo, če si gonilna sila, se ti ljudje pridružijo. Če v nekaj verjameš in si močno prizadevaš za to, se slej ko prej na neki način realizira. Ugotovila sem tudi, katere vloge niso vredne truda. Vedno se namreč vlogam docela posvetim in jih na tej podlagi izbiram ali tudi zavrnem, če se počutim, da ne bodo imele prave vrednosti. Morda bi kdo rekel, da si kot mlada umetnica tega ne morem privoščiti, vendar pa se je sosledje vedno izkazalo le za dobro, kadar sem rekla ne.

Pa vas je strah, kaj se bo zgodilo, če rečete ne? Kaj če potem ne bo več ponudb?
Ko sem bila mlajša, sem imela večjo potrebo po potrditvi okolice, nisem zaupala vase. Še vedno ne rečem vedno "ne", ko bi morala, ampak čutim, da postajam vedno bolj suverena. Če ne bi začela postavljati prioritet, bi izgorela, sploh v New Yorku. Po nekaj ne-jih se je izluščilo, kdo sem in kaj delam. Za zdaj se, na srečo, še nisem opekla.

Vas je zdaj – po tej predstavi – začel profesionalno zanimati London?
Včasih sem bila obsedena z Londonom, v najstniških letih sem tam preživela kar nekaj časa, obvladala mesto. Zdaj po nekaj letih New Yorka sem bila prav presenečena, da mi ni bil več tako privlačen. Verjetno bi se morala nanj ponovno privaditi – čeprav bodo zdaj zaradi brexita možnosti za delo tam omejene. Imam se za državljanko sveta, zato mi je tako dragocena ta izkušnja. Ne morem biti na enem mestu. Tudi v New Yorku se začnem počutiti utesnjeno, če sem tam predolgo. V newyorški Astorii, kjer živim, se sicer počutim doma, a obenem nenehno potrebujem občutek svobode, razpiranja kril.

"Še vedno ne rečem vedno "ne", ko bi morala, ampak čutim, da postajam vedno bolj suverena. Če ne bi začela postavljati prioritet, bi izgorela, sploh v New Yorku." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Bi bilo enostavneje z zeleno karto ali celo ameriškim državljanstvom? Kakšen odnos imate do tega, si ju želite?
Zeleno karto zagotovo, to je cilj, za državljanstvo pa ne vem. Zelena karta bi mi močno olajšala življenje, saj odpira vrata na avdicije za Netflix in ABC Networks, ki sem jih morala preskočiti, ker je nimam. Tudi agenti ne marajo podpisovati s tistimi, ki je nimajo.

Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili poskusiti delovati v enem od središč umetniške produkcije?
Morala sem iti. V tistem času v Sloveniji nisem bila srečna in umetniško izpopolnjena. Vedno grem za tem, kar si želim in imam v tem smislu pogum in vztrajnost.

Ker naredite stvari, tudi če vas je zelo strah?
Še toliko bolj, če me je strah. Večji kot je strah, odpor, bolj je pomembno zame, da ga premagam. Zanimivo, ravno včeraj mi je kolegica, s katero sem pred leti delala v Šentjakobskem gledališču, rekla: "Se spomniš, kako te je bilo strah, preden si šla?" Debelo sem pogledala, ker se tega sploh ne spomnim. Meje se vedno s premagovanjem strahu premikajo naprej, merila tega, kaj je strašljivo, se spreminjajo. Kar doživljam danes kot stres v New Yorku, bi bil morda za nekoga v Sloveniji, kjer je vsakdan bolj ležeren, veliko bolj stresno. Če pomislim, kaj vse sem morala premagati, domotožje ... najtežje mi je bilo pustiti psa, zelo sva bila navezana, počutila sem se, kot da sem pustila za seboj otroka.

Ves čas sem vedela, kaj sem pustila doma, in zato sem bila delu toliko bolj predana - vedela sem, kaj vse je zame na nitki. Vedela sem, da moram. Seveda sem pogosto pogrešala mamin kavč, ampak New York ni prostor za malodušnost.

.

Najprej ste odhajali za krajši čas in šele potem ostali, kajne?
V New York hodim že več kot deset let, živim pa tam že več kot pet let. Na začetku sem hodila vsako leto tja za nekaj mesecev. Sem pa že prej veliko potovala – ob sodelovanju z Društvom Ustvarjalcev Taka Tuka sem svetu sodelovala z umetniki z vseh koncev sveta, v glavnem je to vplivalo na moj umetniški razvoj. S poznavanjem številnih tehnik in igralskih slogov, sem odšla v Ameriko z bogatimi izkušnjami. Za podiplomski študij sem iskala intenziven, eklektičen program, ki bi me čim hitreje spravil v igralsko industrijo. Kljub mojemu svetovljanstvu je bilo prvih nekaj let v ZDA težkih. Vse dneve smo tičali v kleti na Broadwayu, bil je mrzel tuš, strašanska disciplina, še bolj za nekatere sošolce z manj izkušnjami. Ves čas sem vedela, kaj sem pustila doma, in zato sem bila delu toliko bolj predana – vedela sem, kaj vse je zame na nitki. Vedela sem, da moram. Seveda sem pogosto pogrešala mamin kavč, ampak New York ni prostor za malodušnost.

Za podiplomski študij je iskala intenziven, eklektičen program, ki bi jo čim hitreje spravil v igralsko industrijo. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Za podiplomski študij je iskala intenziven, eklektičen program, ki bi jo čim hitreje spravil v igralsko industrijo. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Kako bi opisali newyorški način življenja neodvisne umetnice?
Ves čas se premikam po metrojih, tempo je intenziven, tako načina življenja kot težkih, emotivnih stvari, ki jih počnem kot igralka. Za vse to moraš imeti trdo kožo, moja izbrana šola je bila dobra priprava.

Pa je v New Yorku šola pomembna za nadaljnje projekte, vas lahko šola kam usmeri ali vse temelji na avdicijah?
To, da vedo zate, je največ. Da se spomnijo nate, ko potrebujejo takšen tip igralke. Šole naredijo predstavitev (showcase), kamor pridejo agenti. Potem se začne življenje. Morala sem se naučiti veliko tudi o podjetništvu. V Ameriki že od malega učijo otroke, kako se tržiti: "bodi, kar si", "bodi velik". Morala sem psihološko premagati svoje ovire, to, da se kot umetnica potiskam navzdol in si mislim, da je moje delo ničvredno. S takim mišljenjem zunaj ne preživiš. Moraš se prodajati, biti podjetje sam zase. V šovbiznisu ni prostora za samosabotažo. Ego ti tujina tako ali tako zbije, govorim o zavedanju, da si zaslužiš biti tam, na odru, na avdicijah. Da imaš pravico ustvarjati. In se promovirati v tem svetu. Že proces za pridobitev vize svobodne umetnice v Ameriki je takšna izkušnja – v njem sem se morala predstaviti kot ustvarjalka, ki si zaluži biti tam, izpolnjuje njihova merila za umetniški status.

V New Yorku so vsi ambiciozni, individualistični, tja pridejo ljudje delat na sebi. Mislim, da okolje tam bolj spodbuja individualen (umetniški) izraz, v Sloveniji si se bolj primoran prilagajati zahtevam in pričakovanjem okolja.

.

New York vas je očitno oblikoval kot osebo, kaj pa kot igralko? Kaj povzroči v ustvarjalki zahodna zabavna industrija, avdicije, tekmovalnost, velika tveganja?
Svet zunaj ti odvzame možnost ukvarjanja s tem, kaj bo kdo rekel, ali pa kako si videti. Obkrožen si z enakovrednimi umetniki z vsega sveta, ki se ukvarjajo s perečimi vprašanji. Življenje je preveč naporno, da bi imel čas za kar koli nepomembnega. Vse bolj se luščijo družbene zadeve, čustvena prtljaga, mislim, da sem prišla do bistva tega, kar sem. V New Yorku so vsi ambiciozni, individualistični, tja pridejo ljudje delat na sebi. Mislim, da okolje tam bolj spodbuja individualen (umetniški) izraz, v Sloveniji si se bolj primoran prilagajati zahtevam in pričakovanjem okolja.

Kaj je prineslo to soočenje s sabo zunaj poprejšnjih družbenih in podjetniških vzorcev?
Spustile so se mi zavore, postajala sem bolj samozavestna, prizemljena, mirna, vse bolj se je kazalo to, da to živim in to sem. Ni bilo več vprašanja, da bi počela kaj drugega. Imela sem družino in mrežo umetnikov, ki me je podprla, da sem zaživela sebe kot igralko. Tukaj sem imela občutek potlačenosti, v New Yorku pa sem prenehala biti sugestibilna, moje mnenje je dobilo kredibilnost. Največ mi pomeni, da sem v igralskih studiih spoznala ljudi, ki sem jih občudovala, in so me obravnavali kot enakovredno. Enako tudi pri Antigoni, kje sodelujem z igralci z vseh koncev sveta. Pippa Winsow na primer nastopa v seriji Krona na Netflixu, ogromno igra na Westendu in ni nikdar dala občutka, da se počuti kakor koli boljšo od nas. Vsi zelo spoštujejo mlado, neodvisno gledališče, z veseljem so zaupali mladi režiserki. Zdi se, da večje umetniške dosežke kot človek ima, manj je aroganten. Seveda, igralci raziskujemo človeškost, in če si zaprt ali vase zagledan, ne boš našel v sebi drugih likov.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Hodite tudi na filmske avdicije? Je ta svet povsem ločen od Broadwaya? Lahko srečaš zjutraj na gledališki avdiciji istega človeka, kot ga boš popoldne na avdiciji za TV-serijo?
Svetova se do neke mere prepletata. Če si medijsko že bolj uveljavljen, te bodo potegnili v teater. Vendar pa je po mojih izkušnjah gledališki svet drugačen. Na filmskih avdicijah je zunanjost morda pomembnejša, ljudje so bolj urejeni. Veščine, ki jih potrebuješ za film ali gledališče, so drugačne, zato so tudi avdicije drugačne. Drugače si v prostoru, ko gre za avdicijo na kameri, definirati moraš, kaj bodo videli. Pripovedovanje zgodbe na kameri ali v živo se razlikuje. Potrebuješ precej vaj s poskusnim snemanjem, da vidiš, kako se kamera obnaša, kako izpadeš. Gledališče je bolj prosto, ni treba imeti telesa tako zelo pod z nadzorom. TV-serije so spet druga sfera, tudi igralski slog je drugačen. Ko si bolj uveljavljen, se svetovi začnejo prepletati, kolesje te potegne. Moj cilj je zagotovo več igrati pred kamero. Ko se vrnem v New York, me čakata snemanje dveh neodvisnih filmov. Tako da se pomikam proti cilju, z nekaj domotožja, ampak brez dvomov.