Ken Loach je v boju za zlato palmo premagal, po mnenju večine kritikov, zelo močno konkurenco. Foto: Reuters
Ken Loach je v boju za zlato palmo premagal, po mnenju večine kritikov, zelo močno konkurenco. Foto: Reuters
Bruno Dumont
Francoz Bruno Dumont je nagrado prejel iz rok eksotične lepotice Michelle Yeoh. Foto: Reuters
Film Indigenes se ukvarja z vlogo, ki so jo imele v razpletu druge svetovne vojne čete v severni Afriki. Foto: EPA
Ekipa filma Volver
Alejandro Inarritu je s svojim babilonsko zapletenim izdelkom očaral žirijo, nagrado mu je izročil Tim Burton, ki pa se od sončnih očal vseeno ni mogel ločiti. Foto: EPA
Anouk Aimee v filmu Življenje je sladko režiserja Federica Fellinija
Anouk Aimee so želeli v svojih filmih videti številni priznani evropski režiserji.

Filmsko nagrado, ki po prestižu stoji na prvi stopnički za oskarji, gre torej v roke ustvarjalcem drame o irskem boju za samostojnost leta 1920. Britanski režiser, ki ga zaznamuje socialno obarvana tematika, je v zadnjih dneh festivala dejansko veljal za enega od favoritov za glavno nagrado. Festivalski spored je bil namreč obarvan z izrazito političnimi toni in večina filmov je odpirala aktualne družbene problematike.

V filmu The Wind That Shakes The Barley je po besedah 69-letnega režiserja mogoče najti celo vrsto vzporednic s trenutno vojno v Iraku. V obeh primerih gre za trmasto upiranje manjšega naroda, ki se noče ukloniti pritisku močnejšega sovražnika.

Grand Prix bo ostal v Franciji
Grand Prix, nekakšna "srebrna medalja" canskega festivala, je šla v roke Francoza Bruna Dumonta, ki se je podpisal pod film Flanders. Tudi ta film odpira umazano drobovje vojne in raziskuje učinke, ki jih ima vojna vihra - tako na tiste, ki jih potegne vase, kot na tiste, ki ostanejo v zaledju. Filmski junak Demester je vpoklican v boj v neimenovani državi, vsajeni v puščavski pesek, in med zamaskirane ostrostrelce - tudi ta film torej jasno namiguje na Irak ali Afganistan.

Na vrhu letos ni samotno
Šopek muz španskega mojstra Pedra Almodovarja s Penelope Cruz in Carmen Mauro na čelu si je sestrsko razdelil nagrado za najboljšo igralko (oziroma igralke). In zanimivo, tudi nagrada za najboljšega igralca je šla v več parov rok, in sicer zasedbi filma Indigenes (Days Of Glory), ki jo sestavljajo Jamel Debbouze, Samy Naceri and Sami Bouajila.

Volver - "le" najboljši scenarij
Pedro Almodovar, enfant terrible evropskega filma, sicer ni najboljši režiser, je pa najboljši scenarist - Volver, grenkosladka zgodba o družini, vraževerju in predsodkih španskega podeželja, je bil v očeh mnogih kritikov pred podelitbijo skoraj gotovi zmagovalec. A izkazalo se je, kot se v Cannesu rado zgodi, da je žirija pogosto nepredvidljiva.

Viva el español!
Najboljši režiser si z Almodovarjem deli (vsaj) jezik - letošnji najboljši režiser je Alejandro Gonzalez Iñarritu, avtor filma Babel. Velikopotezna epopeja je bila posneta na treh kontinentih, gledalci pa si lahko v njej oči pasejo na Cate Blanchett in Bradu Pittu.

Nagrado žirije so stroga kritiška očesa namenila Britanki Andrei Arnold, ki je na Azurno obalo pripotovala s svojim prvim celovečercem, filmom Red Road - zgodbi o ženski, ki mora turobne ulice glasgowa opazovati skozi lečo varnostne kamere.

In nagrada za življenjsko delo?
Prva zvezda festivala v Cannesu je bila znana že včeraj: to je francoska igralka Anouk Aimee, dobitnica priznanja za življenjski prispevek k filmu.

74-letna francoska igralka v Cannesu tokrat ne blesti prvič. V soju žarometov se je "sončila" že leta 1980, ko ji je vloga v filmu Le saut dans le vide (naslov filma so prevajali kot Skok v praznino in Skok v temo) režiserja Marca Bellochia prinesla zlato palmo za najboljšo igralko. K filmu je Anouk Aimee prestopila, ko je bila stara komaj 14 let. Nič presenetljivega. Rodila se je namreč v gledališki družini, zato je bilo skoraj pričakovati, da se bo tudi sama navdušila za igro.

Anouk Aimee zares nikoli ni uspelo doseči "razvpitosti" in svetovne slave, ki sta ju bili deležni Brigitte Bardot in Catherine Deneuve, a je kljub temu pustila pečat na evropskem filmu celotne druge polovice 20. stoletja. Njen prispevek k razvoju francoske kinematografije je potrdila tudi francoska filmska akademija, ki ji je leta 2002 podelila častnega cezarja, med večjimi uspehi Anouk Aimme pa velja omeniti tudi nagrado zlati globus za najboljšo igralko leta 1966. Odločilen je bil nastop v drami Un homme et une femme (Ženska in moški) francoskega režiserja Clauda Leloucha.

Kaprice članov žirije
Na čelu glavne festivalske žirije je letos sedel kitajski režiser Vong Kar Vaj, pod njegovim nadzorom pa so deset dni delali Monica Bellucci, Helena Bonham Carter, Žang Dziji, Samuel L. Jackson in Tim Roth.

Zadnja tri leta je ob koncu festivala v Cannesu vsakič obveljalo, da se je žirija "presneto čudno odločila". Zmage so namreč pobrali filmi Slon režiserja Gusa van Santa (2003), Fahrenheit 9/11 Michaela Moora (2004) in Otrok francoskega režiserskega tandema Luc in Jean-Pierre Dardenna (2005).

Slovenska (ne)prisotnost
Slovencem tudi letos ni uspelo v festivalski program "vriniti" niti ene filmske produkcije. Vseeno pa canski festival ni minil brez slovenske prisotnosti. Slovenski film se je predstavil na filmski tržnici, Blaž Kutin pa je prejel naziv novi talent Evropske unije. Tega so mu za projekt Lara podarili scenaristi, ki so v Cannesu presojali scenarije projektov, ki so jih evropski avtorji, stari do 35 let, razvijali v programu Media.