V filmu se astronavt David Bowman sprehodi skozi sobo, ob tem je vidno, kako se protagonist stara, najprej v skafandru, potem v halji, sedeč za dobro obloženo mizo. Nato se vidi na smrtni postelji, ko se mu pri nogah prikaže četrti monolit. Bowman seže proti monolitu in se transformira v zarodek. Nato se film vrne v vesoljski prostor med Luno in Zemljo.

Svetloba kot v filmski mojstrovini
Instalacija, ki je delo v Hongkongu živečega britanskega umetnika Simona Bircha v sodelovanju z arhitektom Paulom Kemberjem, nosi naslov Fantastična gostija. V repliki sobe prav takšna svetloba kot na filmu. "Kubricku je bilo pomembno, da osvetlitev ni bila postavljena posebej, ampak da je bila vgrajena v samo sceno," je po pisanju francoske tiskovne agencije AFP razložil kustos postavitve Martin Collins.

Collins je dejal še, da je leto dni, preden je človek leta 1969 prvič stopil na Luno, vladalo veliko zanimanje glede prihodnosti. To je bil trenutek v zgodovini tako v ZDA kot v tedanji Sovjetski zvezi, ki ga je zaznamoval dramatičen napredek v znanosti in tehnologiji. Vendar je napredek kot zmeraj sprožal številna vprašanja, predvsem o prihodnosti človeštva. In prav teh vprašanj se je na svoj način lotil tudi Kubrick v svojem znamenitem filmu. Film 2001: Vesoljska odiseja sodi med mejnike v zgodovini filma, saj je ne le vplival na številne znanstvenofantastične filme, ampak tudi na popularno glasbo in oblikovanje.

Štiri nominacije, en osvojeni oskar
Kubrick je film posnel po istoimenskem romanu Arthurja C. Clarka. Film se spoprijema s temami, kot so človeška evolucija, tehnologija, umetna inteligenca in zunajzemeljsko življenje. Znan je predvsem po znanstvenem realizmu, pionirstvu na področju posebnih učinkov in minimalni uporabi dialoga. Nominiran je bil za štiri oskarje, prejel pa je oskarja za vizualne učinke.

Od šaha prek fotoaparata do filma
Leta 1928 v New Yorku rojeni Stanley Kubrick je bil v mladih letih izvrsten šahist. Kariero je začel kot fotograf pri reviji Look, nato je snemal kratke in dokumentarne filme. Kot režiser je svoj prvi celovečerni film Strah in poželenje predstavil leta 1953, uveljavil pa se je s filmom Steze slave. Med njegovimi pomembnejšimi filmi so še Lolita, Peklenska pomarančna, Izžarevanje, Popolna bojna oprema in Široko zaprte oči. Kot ustvarjalca je Kubricka odlikoval perfekcionizem, veliko pozornosti je namenjal skrbno vodeni kameri, znan pa je tudi po svojem nepristranskem, pogosto tudi ironičnem in pesimističnem pogledu na svet. Umrl je leta 1999.

V instalacijo, ki bo v muzeju stala od 8. aprila do 28. maja, bodo obiskovalci lahko vstopali v manjših skupinah in tako izkusili nadrealistično okolje iz filma, še piše na spletni strani washingtonskega muzeja.