Daljši kreativni oddih je "umazani" trojici koristil: medtem ko so na tihem začenjali verjeti, da so The Dirty Three stvar preteklosti, je Ellis kolovratil po svetu z Grinderman, Jim White je koncertiral z ustvarjalci, kot je PJ Harvey, Mick Turner pa se je v domačem Melbournu

posvečal likovni umetnosti. A vendarle glasbeno še niso povedali vsega: letos je luč sveta uzrl "punk avan-garde art-jazz" plošček Toward the Low Sun; v živo ga lahko na odru Kina Šiška slišite danes ob 20.00. Pravzaprav gre za instrumentalni "double bill": v navezi z the Dirty Three v Ljubljano prihajajo še enigmatični Kanadčani Godspeed You! Black Emperor, prav tako

instrumentalni bend, ki v svoji glasbi gnete elemente progresivnega rocka, punka in klasične glasbe.

Sicer pa imam srečo, da Warrena Ellisa poleg brade in ustvarjalne vizije z Nickom Cavom ne druži tudi odnos do sedme sile: če zna biti Cave v svojih intervjujih neverjetno osoren in odrezav, je Ellisov glas - po telefonu se je oglasil iz Pariza, ki je trenutno njegov drugi dom - topel in, najbrž tudi po zaslugi priljudnega avstralskega naglasa, sončen. Ko se najin pogovor začne povsem zgrešeno - na podlagi moje napačne obveščenosti, da je med drugim tudi avtor ostrega in pronicljivega političnega bloga, si vzame čas, da me potolaži, da ga s "tistim drugim Warrenom Ellisom" kar naprej zamenjujejo in da, če že ravno sprašujem, v bistvu je spremljal ameriške volitve ... "Brez skrbi. Doma je nek časopis celo objavil recenzijo njegove knjige s komentarjem, da očitno ne znam le igrati, ampak tudi pisati ... Tako torej oba zmagava."

Del (tokrat s pravim Ellisom povezanega) pogovora lahko preberete spodaj.

V Ljubljani imate The Dirty Three skoraj kulten status - deloma po zaslugi koncerta proti koncu devetdesetih, na katerem ste si porezali roko, kravaveli tako močno, da ste morali na urgenco - in se nato dve uri pozneje vrnili in koncert dokončali. Se spominjate tistega večera? Obstaja namreč kar nekaj anekdot o tem, kako krvavite na odru …

Aha, ja spominjam se tistega koncerta. Pravzaprav imam doma še vedno okrvavljene bobne od tistega večera - iz tega ali onega razloga smo jih nehali uporabljati in pristali so v moji lopi. To je bil eden izmed koncertov, kakršne si zapomniš, in tisto so bili za bend precej divji časi. Pravzaprav se mi je v Ljubljani zgodilo še nekaj nenavadnega: igral sem z Nickom Cavom, mislim, da je bilo z The Bad Seeds, ko se mi je odlomila glava violine. V Ljubljani se mi očitno dogajajo čudne reči.

Torej se lahko nocoj bojimo kake nezgode?
Upam, da ne. Postajam rahlo prestar za te reči; zdaj bi ob takih incidentih samo še končal v bolnišnici. Ampak nikoli ne veš.

Za vaše nastope v živo je ključnega pomena improvizacija, kar seveda pomeni, da je vsak koncert unikatna izkušnja in verjetno doživetje tudi za bend - obenem pa je to toliko bolj tvegano početje. Če ima eden izmed vas slab dan, je torej lahko cel koncert zgrešen? Vas to ne dela niti malo živčnih?

Ne ravno živčnih, je pa, kot pravite, pri vsem skupaj določen element tveganja in to nam je pri tem bendu že od samega začetka najbolj všeč. Koncert je lahko fantastičen, lahko pa gre zelo hitro k vragu in se prevesi v popolno "sranje"; med enim in drugim je zelo tanka meja. Glede improvizacije pa ni tako kot pri kakem džezu, da bi vsakega odneslo v svojo smer - obstaja neka osnovna struktura vsake pesmi, h kateri se vedno vračamo. Od nekdaj pa je naš cilj interakcija, zaradi katere je dinamika na vsakem koncertu drugačna. Gre za to, da slediš glasbi … Mislim, da je naš bend vedno skušal podčrtati predvsem izkušnjo ustvarjanja glasbe v skupini. Ne gre za to, da bi pač vsak večer odigrali določen repertoar pesmi.

Kako se to obnese, ko je treba material posneti v studiu, kjer se je treba odločiti za eno samo, dokončno obliko pesmi? Vam je celoten proces manj v veselje kot koncertiranje?

No, kot pravim, obstaja neka shema vsake pesmi, niso vse neprepoznavne ali zamenljive med seboj - vsaj če poznate našo glasbo ne. Glede tega je denimo Bob Dylan na koncertih veliko abstraktnejši od nas - včasih igra kako svojo silno znano pesem, kak Hey Mr. Tambourine Man, pa je nihče ne prepozna, dokler ni že na polovici. V tem pogledu je dosti večji džezist kot mi. Na snemanju nimamo pristopa, po katerem bi kar začeli igrati in potem posneli, kar bi pač nastalo; vedno izhajamo iz vnaprej pripravljenega ogrodja.

Novi album ste menda posneli v vsega skupaj nekaj dneh?

Vedno jih posnamemo zelo hitro. Vse, kar počnem, je končano v relativno kratkem času, vsaj po merilih glasbene industrije - tudi vse, kar počnem z The Bad Seeds, Grinderman in v kontekstu filmske glasbe. To je stara šola. Čas, ki ga imaš na voljo v studiu, pač porabiš za dokumentacijo tega, kje se v tistem trenutku glasbeno nahajaš. Vem, da kakšni ljudje porabijo po osemnajst mesecev za snemanje albuma, ampak, iskreno rečeno, ne vem, kaj delajo ves ta čas. Moda ustanavljanja domačih studiev je še dodatno spodbudila to nenehno preizpraševanje končnega izdelka. Nisem prepričan, da je za glasbo to pozitiven napredek. Lepota kakršnega koli ustvarjanja je ravno v tem, da nekaj narediš, greš dalje in se iz vsega skupaj česa naučiš. Če imaš možnost nenehnega popravljanja, dvomim, da si se zares kaj naučil. Pošiljanje svojega izdelka med ljudi je šele to, kar mu da življenje; če ne dobiš nobenega "feedbacka" in tujih mnenj, vse skupaj nima smisla. Všeč mi je celoten proces lovljenja rokov, ki se jih je treba držati. Nato začenjanja naslednjega poglavja. Seveda včasih izdaš tudi kaj, kar ti ni všeč, ampak to te samo prisili, da na novo zastaviš svoja izhodišča.

Pa delo z na primer The Bad Seeds v tem pogledu res ni bolj utesnjujoče? Pri tako visokoproračunskih projektih je pritisk, izdati dovršen izdelek, verjetno vseeno večji?

Ne, nikoli ni kakega pritiska - oziroma vsak pritisk pride od znotraj, od samega benda. Izjema je morda edino snemanje glasbe za kako veliko filmsko produkcijo; tam pritisk v resnici prihaja od zgoraj in včasih te prisilijo vse skupaj črtati in začeti še enkrat od začetka. Vem, da so The Bad Seeds večja skupina od The Dirty Three in da je za njimi tudi več zgodovinske teže - a vseeno nikoli nismo čutili kakega pritiska od založbe ali kaj podobnega.

Sami radi poveste, da za vas ni hujšega od nevtralnega, mlačnega občinstva. Se zato kdaj zavestno trudite izzvati negativne reakcije?

To pravzaprav mislim za katero koli področje, ne samo za koncerte. Raje vidim, da imajo ljudje močno reakcijo, kot da jim je vseeno. Tako se tudi sam odzivam na svet: če sem do nečesa mlačen, tega moj radar niti zares ne zazna, če mi pa gre kaj zelo zelo na živce, se k temu vedno znova vračam, da bi ugotovil, zakaj je tako. Sčasoma mi mogoče postane celo všeč.

Verjetno pa, odkar imate med svojimi oboževalci skoraj kulten status, malo težje izzovete goreče neodobravanje? Ali kdaj pogrešate žvižganje in konfrontacije?

Oh, saj se nam ni treba zelo potruditi, da bi šli ljudem na živce. (Smeh.) Še zmeraj premoremo nekaj, kar gre marsikomu silno v nos. Sovraštvo, ki smo ga bili sposobni izzvati na svojem začetku, je bilo nekaj fantastičnega; ljudje so vedno vedeli, na kateri strani brega so: ali smo jim bili zares všeč ali pa nas res niso mogli prenesti. Eni in drugi so se včasih na koncertih celo fizično spopadli, kar je bilo skrajno fascinantno opazovati. Taka močna reakcija, pa ne spregovorimo niti besede - še besedil ni, na katere bi se kdo lahko obesil; razkol je sprožila čista glasba.

Ali to pogrešam? Mislim, da še ni čisto izginilo. Precej ljudi pride na koncert, ker se jim zdi, da bi jim morali biti všeč - in potem na licu mesta ugotovijo, da nas ne prenesejo. Nekdo mi je razlagal, da mu je pri naših koncertih najbolj všeč ravno poslušanje komentarjev med občinstvom; za vsakega, ki se pritožuje, da "vse skupaj zveni kot mačje scanje", se najde kdo drug, ki je čisto osupel: "A ne slišiš, kako fantastično je?"

Vedno se bo našel kdo, ki bo mislil, da smo najhujša, najbolj neuglašena reč, kar jih je kdaj slišal. Kar se mi zdi super. Konec koncev se z glasbo nismo začeli ukvarjati, da bi komur koli olajšali življenje, ampak zato, ker smo hoteli nekaj povedati. Pred tem albumom je bil dolg premor predvsem zato, ker smo rahlo izgubili rdečo nit. Počasi se mi je začelo zdeti, da je s skupino konec, pa očitno ni bilo tako.

Je bilo na tihem že sklenjeno, da novega albuma The Dirty Three ne bo?

Če v teh sedmih letih od zadnjega albuma ne bi imel drugih glasbenih projektov, bi se verjetno posvetil čemu popolnoma drugemu ... ali pa si odgriznil roko od nemira. V bistvu pa je bilo to eno izmed kreativno najplodnejših obdobij mojega življenja, na leto sem bil del vsaj po dveh novih izdaj, pa naj je bilo to z Grinderman ali The Bad Seeds. No, če vsega tega ne bi bilo, bi se morda hitreje prisilili k snemanju albuma. Smo pa v tem vmesnem času še nastopali - in vsakič, ko smo stali na odru, smo ugotovili, da nam je to še v veselje in da še imamo kaj povedati. Mogoče smo pa potrebovali odmor, da je ta album sploh lahko nastal, ne vem. Dvomim, da bi The Dirty Three lahko funkcionirali kot stalen bend ... všeč mi je, da se zberemo s konkretnim ciljem in se nato spet porazgubimo. To je v samem bistvu naše glasbe.

Torej ne morete reči, da ste kot bend na začetku novega poglavja? To bi prav lahko bil vaš zadnji skupni album?

Vsaka stvar, ki jo počneš, bi lahko bila tvoja zadnja. Po navadi do zadnjega hipa ne veš, ali sploh imaš kaj ... včasih poslušaš posnetke in ugotoviš, da je vse skupaj zanič. Nikoli se nočem počutiti, kot da sem v službi in samo "klamfam" zadeve skupaj po tekočem traku. Vem, da obstaja določen pristop h glasbi, ki ga obvladam, a tega nočem več početi. Vedno poskušam iti naprej; vem, da se določenih lastnosti glasbeno ne bom nikoli otresel, se bom pa vedno trudil. Mogoče bom nekega dne končno ustvaril nekaj zares velikega; nimam občutka, da bi mi to do zdaj že uspelo.

V skladu s tem morate verjetno verjeti, da je Toward The Low Sun najboljša stvar, kar ste jih kdaj posneli?

Ja, seveda se moraš vsaj na neki točki počutiti, da česa boljšega v življenju še nisi naredil, sicer ne moreš nadaljevati. Šele ko se v projekt zaljubiš, ga lahko potem izpustiš iz rok in rečeš "prav, to je opravljeno, lahko izdamo". V tretjem stadiju opaziš napake in na podlagi teh skleneš, kaj boš počel na naslednjem albumu. Preprosto, kajne?

Zanimivo se mi zdi, da ste instrumentalen bend, po drugi strani pa ste vi sami na odru s svojimi anekdotami in pogovarjanjem prav klepetavi. Kako sami komentirate ta kontrast? Anekdot verjetno ne vključite zato, da bi "razložili" glasbo, ali pač? Je to način iskanja stika z občinstvom ali pa vam je pač všeč stand up?

Verjetno je vse od naštetega. V resnici zelo uživam v navezovanju stika z ljudmi, tudi kadar sam hodim na koncerte, imam raje tiste, pri katerih imam občutek, da sem del predstave. Mislim, da sem začel govoriti, ker se mi je zdelo, da so ljudje malo zmedeni, ker ni na odru nobenega frontmana. Ne skušam razlagati, za kaj gre v pesmih, bolj je to del predstave, ki se je počasi razvila v zadnjih dvajsetih letih. Včasih vnaprej vem, o čem bom govoril, včasih pa me odnese tok asociacij. Podobno je kot z glasbo - včasih deluje in včasih malo manj.

Na vsakem vašem koncertu se obvezno znajde kakšen ogromen oboževalec Nicka Cava, ki avtomatično hoče slišati vse, kar ima z njim kakršno koli povezavo. Vas to vsaj malo moti?

Ne ... niti ne. Vseeno mi je. Prestar sem, da bi se obremenjeval s takimi rečmi. Če kdo pride in na kraju samem ugotovi, da mu glasba ni všeč, bi morda moral malo bolje narediti domačo nalogo. Raje igram za petdeset ljudi, ki vedo, kaj so prišli poslušat, kot za pet tisoč, ki mislijo, da smo Van Halen.

Ana Jurc