Nobelovo nagrado za književnost je dobil švedski pesnik Tomas Tranströmer, ta veliki met Harukiju Murakamiju pač ni uspel. Mu je pa uspelo napisati eno najbolj odmevnih knjig leta: 1Q84. Epski roman priljubljenega japonskega pisatelja, za katerega se je govorilo tudi, da naj bi bil "v igri" za novega nobelovca, je v njegovi domovini v treh delih izšel že v letih 2009 in 2010, letos pa je ugledal luč zahodnega sveta: v angleščino sta ga na skoraj 1.000 straneh prelila Jay Rubin, sicer Murakamijev "hišni" prevajalec, in Philip Gabriel. Pričakovanja so bila velika in, če gre soditi po večini doslej zapisanih kritik, jih je roman, v katerem se prepletata žanra temačnega trilerja in ganljive ljubezenske zgodbe, upravičil.

Kot zanimivost naj povemo še, da smo prav v času izida romana v angleščini v slovenščini dobili prevod Murakamijevih športnih spominov O čem govorim, ko govorim o teku in na festivalu Liffe premierno v Sloveniji videli filmsko priredbo njegove največje uspešnice Norveški gozd.

A prodajni uspeh Murakamijeve knjige se ne more primerjati z biografijo v letu 2011 umrlega računalniškega guruja Steva Jobsa, ki jo je pod preprostim naslovom Steve Jobs napisal Walter Isaacson. Življenjska zgodba ikoničnega inovatorja je pravzaprav zgodba o vzponu in padcu in vnovičnem vzponu podjetja Apple ter krutih sporih v ozadju, ki so uničevali prijateljstva in kariere. Je pa tudi uresničitev sanj "tehnoloških frikov", saj pojasnjuje ozadje nastajanja kultnih izdelkov, brez katerih si danes življenja številni ne predstavljajo več: MacIntosh, iPod, iPhone in iPad.

Ena odmevnejših knjig leta je bila tudi 11/22/63, nova stvaritev ameriškega mojstra suspenza Stephena Kinga, ki že vso svojo kariero spretno kombinira vsakdanje in nadnaravno. V tem delu, ki se razpleta v njemu ljubi zvezni državi Maine, si zamisli skok nazaj v čas, ki učiteljici angleščine omogoči, da se vrne v leto 1958 in poskusi preprečiti narodno tragedijo: atentat Leeja Harveyja Oswalda na predsednika Kennedyja.

Po Kingu avtor "brezveznih trilerjev" James Patterson, najbolj znan po seriji knjig o psihologu Alexu Crossu, je po lestvici revije Forbes trenutno z naskokom najbolje plačan pisatelj na svetu. Michael Crichton je umrl leta 2008, tri leta pozneje pa je luč sveta ugledal njegov novi roman Micro, katerega osnutek je bil del pisateljeve zapuščine.

Med uspešnice leta v Sloveniji – letos smo pač dobili slovenski prevod knjige, ki je v izvirniku izšla že leta 2009 – spadajo tudi Služkinje izpod peresa Kathyrn Stockett, zgodba o rasnem razlikovanju na ameriškem Jugu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je letos dobila tudi kritiško priznano filmsko različico, o kateri se že ugiba kot o oskarjevski favoritki. Že spomladi bo v slovenščini izšel tudi roman The Sense of an Ending britanskega pisatelja Juliana Barnesa, ki mu je v četrto le uspelo dobiti bookerja na izboru, ki ga je sam nekoč označil kot "nobel tombolo".

Mednarodnega bookerja so letos namenili ameriškemu velikanu Philipu Rothu, Keith Richards je za svojo knjigo spominov dobil nagrado Normana Mailerja, dobitnik najdonosnejše nagrade za leposlovje na svetu, IMPAC-ove mednarodne dublinske književne nagrade, pa je postal Dublinčan Colum McCann, ki je za roman Naj se širni svet vrti postal bogatejši za 100.000 evrov. Najprestižnejšo francosko literarno nagrado Goncourt je letos dobil Alexis Jenni, pisatelj in učitelj biologije, za svoj romaneskni prvenec L'Art français de la guerre. Ameriško narodno knjižno nagrado je dobila Jesmyn Ward za roman Salvage the Bones, med finalisti za to priznanje pa je je bila tudi 25-letna Téa Obreht, amerikanizirana Beograjčanka bosansko-slovenskega rodu, ki je za prvenec The Tiger's Wife dobila nagrado orange, eno najuglednejših britanskih književnih priznanj, in postala najmlajša dobitnica te nagrade v njeni 16-letni zgodovini.

Najpomembnejše nemško literarno priznanje, Büchnerjevo nagrado, vredno 50.000 evrov, je prejel pisatelj Friedrich Christian Delius. Letošnji dobitnik Cervantesove nagrade, najvišjega literarnega priznanja na špansko govorečem območju, je čilski pesnik Nicanor Parra, edini še živeči član slovite čilske pesniške trojice, v katero štejemo še Pabla Nerudo in Vicenta Huidobra. Pisanje Leonarda Cohena, v katerem se poezija in glasba zlijeta v celoto trajne vrednosti, je vplivalo na tri generacije po vsem svetu – tudi to je razlog, da si je zaslužil nagrado princa Asturije.

Najuglednejše svetovno knjižno priznanje, Nobelovo nagrado za književnost, pa je šlo letos v roke švedskega pesnika Tomasa Tranströmerja. Prefinjeni, večplastni opus 80-letnega Tranströmerja pogosto tematizira razmerje med človekom in naravo ali med zavednim in nezavednim. Pesnikovo ime je bilo v zadnjih letih skoraj vsakokrat omenjeno med resnejšimi kandidati za ugledno nagrado, ki pride v spremstvu 10 milijonov švedskih kron (dober milijon evrov). Pred uradnim oznanilom pa je skupina srbskih aktivistov na spletu objavila lažno vest, da so za novega nobelovca razglasili Dobrico Ćosića.

Indija se je v iztekajočem se letu spominjala bengalskega modreca Rabindranatha Tagoreja. Tagore je bil prvi azijski nobelovec za književnost in edini človek, ki je napisal besedili himn dveh držav – Indije in Bangladeša. Prva temnopolta nobelovka, Toni Morrison, pisateljica, ki v svojih delih obravnava identiteto temnopoltih Američanov in s tem oživlja pomembni del ameriške stvarnosti, je letos praznovala 80 let. "Biblija generacije", Salingerjev Varuh v rži z najstniškim upornikom in idolom mladih Holdnom Caulfieldom, pa svojo 60-letnico. Potem ko je po prvotno precejšnji prisotnosti na slovenskih knjižnih policah zapadel v pozabo, je bila stoletnica rojstva Maxa Frischa priložnost, da se vrne med bralce.

Med odmevnejšimi književnimi obiskovalci Slovenije iz tujine sta bila poleg staroste francoske diplomacije Stephana Hessla, katerega manifest Dvignite se! je leta 2011 izšel v slovenskem prevodu, še ameriški pisatelj in scenarist George R. R. Martin, ki je zaslovel s knjigami iz serije Pesem ledu in ognja (bil pa je tudi urednik grozljive TV-nanizanke Zona somraka), pa Matias Faldbakken, avtor kontroverzne Skandinavske mizantropije.

Ko smo že pri dviganju prahu, se spomnimo na novo biografijo slovite francoske modne oblikovalke Coco Chanel izpod peresa Hala Vaughana, v kateri je avtor razburil z namigovanjem, da naj bi Coco Chanel v času okupacije Francije med drugo svetovno vojno delala kot vohunka za nacistično Nemčijo. Svojo avtobiografijo je izdala neka druga ženska ikona 20. stoletja: Diane Keaton, ki v knjigi Then Again razkriva tudi ozadje svoje poklicne in zasebne romance s filmarjem Woodyjem Allenom. V slovenskem prevodu pa smo dobili avtobiografijo "botre punka" Patti Smith, za katero je avtorica dobila ameriško državno knjižno nagrado in v kateri opisuje svoje odraščanje na newyorškem umetniškem prizorišču, neločljivo povezano s fotografom Robertom Mapplethorpom.

V tujem književnem svetu so odmevale predvsem smrti Christe Wolf, enega osrednjih imen nemške literature, in pred dnevi britansko-ameriškega novinarja in pisatelja, predvsem pa neomajnega ateista Christopherja Hitchensa, nato pa še Vaclava Havla, dramatika, ki je zlomil komunizem in Češko popeljal v demokracijo, zadnja leta pa se je preizkušal tudi kot filmar. Pred nekaj dnevi se je poslovil tudi George Whitman, lastnik slavne pariške knjigarne Shakespeare and Company in sodobnik beatnika Jacka Kerouaca, katerega literarni prvenec The Sea Is My Brother je izšel letos. Roman, ki je desetletja veljal za izgubljenega, je Kerouac napisal pri 20 letih. Sam Kerouac je nekoč menda pripomnil, da je njegov prvenec kot literatura "kup dreka" – in zdi se, da se kritiška stroka z njim bolj ali manj strinja.