Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, so odgovarjali v oddaji Intelekta na Prvem.

Več izbire prinaša kakovost
Čeprav se bomo v članku posvečali romanu, bomo vseeno nekaj besed namenili seriji. Začnimo pri aktualnem, o kritiki, polemiki, zakaj v mariborskem okolju inšpektor Vrenko in drugi nimajo štajerskega narečja. Naj spomnimo, da je bil pri Jezeru težava slab zvok in nerazumljiv dialog. Treba je gledati širšo sliko, pravi glavni urednik Cankarjeve založbe, publicist, literarni kritik in sodelavec pri podkastu O.B.O.D. dr. Aljoša Harlamov: "Predvsem je tu pomembno, da obe kriminalki, obe seriji zdaj orjeta neko ledino. Vendarle se tukaj zdaj slovenski gledalec prvič navaja na serijo v slovenščini, na to, da gledamo žanrsko serijo v slovenščini, in to je samo dobro. Moramo iti prek nekaj poskusov napak dobrih izdelkov. Bralci ob izidu (Olje na balkonu je izšlo leta 2007, op.a.) niso takoj popadli romane Avgusta Demšarja pa ga mogoče zdaj za nazaj. Imam podatke, da se na primer tudi kompleti njegovih prvih treh knjig prodajajo precej bolje, kot bi recimo kdo pričakoval, posebej pa bolje za neke knjige, ki so izšle že pred več kot desetletjem. Bralci tukaj znova odkrivajo slovensko kriminalko, zdaj pa morajo tudi gledalci nekako odkriti slovenski žanr in se tudi tukaj navaditi. Jaz mislim, da glede na produkcijo, sijajnost produkcije, tudi igro nekaterih, fotografijo RTV ustvarja neko publiko, ki se bo z vsako serijo manj pritoževala, seveda pa bo treba vedno poskrbeti za to visoko kakovost produkcije, ne nazadnje tudi v književnosti. Bralcev se ne bo dalo vleči za nos; več ko bo ponudbe, bolj bodo pravzaprav postali izbirčni, nekateri bolj za Vrenka, nekateri bolj za Birso. To samo prispeva nekaj dobrega, moram reči, da je pravzaprav odlično, da se lahko odločam o dveh kakovostnih serijah."

Sorodna novica Avgust Demšar: "Kriminalke se ne splača pisati za kaj manj, kot je umor"

Kriminalka prinaša razkrinkovalno pripoved in bistvo njene lepote je – tako literarna zgodovinarka, literarna teoretičarka, redna profesorica za slovensko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Alojzija Zupan Sosič – prav v tem, da lahko bralec izredno sodeluje v njej. Dobra kriminalka ti daje indice, s katerimi te ves čas vabi, da ti sam interpretiraš, kaj se je zgodilo, rekonstruiraš pripoved o zločinu, kdo je ubil oziroma storil neki zločin in zakaj. Morda so prav zato bralci kriminalk eni izmed bolj strastnih, saj nenehno iščejo napake, pomanjkljivosti, nedoslednosti.

Položaj kriminalke je v literarni teoriji nejasno definiran. V članku Kriminalkina uganka Alojzija Zupan Sosič tako piše, da je bila med "nižjimi" besedili prav kriminalka tista, ki si je pridobila veliko bralske naklonjenost in vmesni položaj, saj je ni bilo mogoče zadovoljivo uvrstiti ne v nizko ne v visoko literaturo. Literarna zgodovinarka pojasni, da obstajata visoka in nizka književnost: "Kriminalka je do postmodernizma spadala še v trivialne žanre, s postmodernizmom pa se je tako in tako premešala ta hierarhija med t.i. visoko in in nizko oz literarno in trivialno književnost. Je bilo pa za kriminalko že prej značilno, da je bila ena izmed redkih žanrov, ki je nekako nihala, da je bila med resno in zabavno, trivialno, plažo, kič literaturo."

Sorodna novica Avtoportret: 58 sekund z Jurijem Drevenškom

Kriminalko so včasih imenovali celo intelektualno uspavanka oziroma uspavanka za intelektualce. Zakaj, pojasni sogovornica: "Včasih je bilo jasno, da če si bil intelektualec, si moral res tudi kaj prebrati, kaj povedati o tej temi. Z veseljem pa so vedno povedali, da so zvečer brali kriminalko, ni bilo nič pregrešno, če je intelektualec bral kriminalko. Zakaj? Za kriminalko se je že od nekdaj vedelo, da temelji na miselno analitičnih postopkih. To pomeni, da moraš v mislih razrešiti neki problem. Zakaj pa uspavanka? Zato, ker že vnaprej veš, da prvič, problem ti prinaša zunanje okoliščine, se pravi, to ne bo problematično, da bi se ti o tem sekiral, kajti že vnaprej veš, da bo zločin razrešen. Drugič, ker si vnaprej vedel, da dejansko bo detektiv vse razrešil in si vedel, da boš pomirjeno zaspal."

Slovenska kriminalka ali kriminalka, ki se dogaja v Sloveniji?
Bralci in bralke domačih krimi avtorjev navdušeno spremljajo, ali se bo umor zgodil v njihovem kraju, njihovi ulici, v njihovi bližini. A tu se zastavlja vprašanje: ima Slovenija lahko svoj specifični kriminalni žanr – pomislimo kar na skandinavski noir - ali pač gre za kriminalko, ki se dogaja v Sloveniji? Takole razmišlja Avgust Demšar: "Potrebnega bo še kar nekaj dela, preden bi se dalo sintetizirati iz teh naših tekstov nekaj takega, kot je naš lastni kriminalni žanr. Imamo pa že zdaj kriminalke, ki se dogajajo v Sloveniji, kar pa je že kar nekaj. Hkrati pa se mi zdi, da je literarno polje pri nas tako majhno, da bomo težko sami presegli tisto kritično maso piscev, ki bi se v določenem žanru preizkušali, da bi se lahko res podale na neko svojo pot. Če gledamo malo širše, pa bi kaj takega bilo mogoče, na primer, če bi gledali območje Balkana, Srednje Evropa, bazen Alpe Adria… Tu znotraj pa bi se dalo kaj najti." Demšar sicer vidi vzporednice z avstrijskimi kriminalkami, ki bi jih lahko skupno poimenovali podalpski noir.

Sorodna novica Tadej Golob: Umor je v teh geografskih širinah zelo osebna, intimna zadeva

Kaj torej prodati tujim bralcem? To vprašanje si nemalokrat zastavlja Aljoša Harlamov, ko v tujini zastopa Cankarjevo založbo: "Na sestankih ti tuji agenti rečejo, da bi radi nekaj specifično slovenskega, nekaj, kar nas loči od drugih, po drugi strani pa ne sme biti preveč slovensko, da se seveda tuji bralec ne bi znal vživeti ali pa razumeti. A bolj kot specifična slovenskost nas tu bolj ovira to, da smo majhen jezik, da nenazadnje celo malo vlagamo v prevode, malo vlagamo na neki širši nacionalni ravni v ta segment, da bi imeli enega ali dva agenta za slovensko literaturo, ki bi pač trkala na vrata založniških hiš v tujini."

Sorodna novica Aljoša Harlamov: "Družbeni zločini so večji od posameznikovih"

Vsak v svoji kočiji ali vsi v skupni kočiji?
Slovenski žanrski kriminalni bazen vsebuje še veliko več, kot le Demšarja in Goloba, v tem žanru so se preizkusili Ljuba Prenner, Vladimir P. Štefanec, Maja Novak, Branko Gradišnik, Franček Rudolf, Igor Karlovšek in še kdo. Tudi dandanes najdemo avtorje in avtorice, ki so skočili na ta vlak priljubljenosti, pisatelje in pisateljice, ki se drugače ne bi spuščali na področje žanrskega romana. A prav poplava številnih avtorjev bo ločila zrno od plevela. Pisatelj Avgust Demšar bi namesto konkurence uporabil prispodobo: "Vidim to kot eno velikansko kočijo, v in na kateri je naloženo vse, kar sestavlja naš žanr, kar je bilo napisano. Vsi glavni junaki tam sedijo, vsi zapleti so tam, dogajalna okolja so tam, in to je en veliki voz slovenske žanrske literature. Vanj pa smo vpreženi vsi mi, ki jo pišemo. In vsi skupaj to kočijo počasi vlečemo nekam naprej. Več kot nas bo, več kot se nam jih bo pridružilo, laže bomo ta voz žanrske krimi literature pripeljali nekam naprej in višje."

Sorodna novica Dario Varga: "Martin Vrenko svoje bližnje opazuje, kot opazuje osumljence zločinov"

Tudi avtor štirih romanov z inšpektorjem Tarasom Birso Tadej Golob je prepričan, da ima več od tega, če jih je čim več in da je panoga čim močnejša: "Seveda čutim zunanji pritisk, si pa v tekmovanju boljši, ker se trudiš biti boljši od tistega, s katerim tekmuješ. Ljudje začnejo to dojemati širše, da nisi edini pisec kriminalk, da nekaj že mora biti na tem, če se več ljudi ukvarja s tem." Tako nekako, če ste sami v tem, boste sicer vedno prvi, preprosto zato, ker ne bo drugega, tretje… Človek se težko veseli tega. "Prvi na vasi je lahko biti, prvi v mestu pa malce težje," sklene misel Golob.

Sorodna novica "Gledalec kriminalke mora biti aktiven. Ne smemo podcenjevati njegove inteligence."

Se bosta kdaj inšpektor Birsa iz Ljubljane in inšpektor Vrenko iz Maribora srečala na pol poti?
Nič nenavadnega ni, da se pisec kriminalk – pa naj piše pod psevdonimom, kot na primer Avgust Demšar, ali ne – odloči, da po uspehu serije z enim literarnim junakom ustvari novega. Si avtor na ta način odpočije? Nenazadnje je tudi Avgust Demšar po inšpektorju Vrenku ustvaril inšpektorja Miloša in oba se v eni knjigi celo srečata, pride do t.i. cross-overja. Svojo odločitev pojasni takole: "Miloša sem uvedel zato, ker mi je sčasoma začelo nekaj manjkati pri Martinu Vrenku… Mogoče sem si želel malo manj pravovernega ravnanja, tu in tam mogoče kakšen skok prek še dovoljenega. Drugače pa roko na srce, Miloš ni toliko drugačen od Martina Vrenka." Seveda ne moremo mimo tega, da ne bi sanjali in vprašali, ali je medavtorsko sodelovanje s Tadejem Golobom, s katerim bi v eni knjigi združila inšpektorja Vrenka in Birso, mogoče? Na veliko veselje ljubiteljev kriminalk je odgovor usmerjen v pozitivno smer: "O tem sem že razmišljal včasih, ko so potem govorili o konkurenci in mislim, da prvič, ko se bova s kolegom Tadejem kje srečala na kakem literarnem večeru, mu bom poskušal to idejo prodati."

Sorodna novica Avtoportret: 59 sekund z Lotosom Vincencem Šparovcem

Glavni junak kriminalk so po navadi moški srednjih let, s hibo (naj bodo to težave z alkoholom, drogami, morda ima telesno hibo), seveda ima skorajda nadnaravne kognitivne sposobnosti. A kdaj bo slovenski literarni svet dobil detektivko ali inšpektorico? "Ja, jo je pa Slovenija že našla," pravi Alojzija Zupan Sosič in pojasni, da "moramo natančno brati. Prvič, smo lahko veseli, da je prvo kriminalko v Sloveniji napisala ženska, to je Ljuba Prenner in 'Neznani storilec' leta 1939. Drugič, najpomembnejša detektivka je Rebeka v romanu Maje Novak 'Cimre'. Je pa res, da se tu avtorica posmehuje, namreč preiskavo vodi Cimerman, njen brat. Norčuje se iz tega, da bi policija težko zaposlila tukaj žensko, ker preiskovalni detektiv mora biti moški. Ampak njen brat ima veliko t.i. feminilnih, negativnih lastnosti se pravi, da je neodločen, pasiven, da se pusti voditi, Rebeka ima pa popolnoma druge, te stereotipno moške lastnosti: odločna, pogumna, drzna, ona ukazuje. Pravzaprav ona vodi raziskavo, pred policijo pa se pretvarjata, da je to njen brat."