Edgarja Allana Poeja, ki se je 19. januarja 1809 rodil v Bostonu, danes poznamo predvsem kot avtorja tako imenovanih gotskih grozljivk, žanra, katerega priljubljenost nikoli ne presahne; prav v zadnjem času je z velikim interesom, ki ga posebno Hollywood znova izkazuje za prigode vampirskih in drugih polživih bitij, spet en vogue, s tem pa se znova povečuje tudi zanimanje za Poeja. Poe je aktualen še zaradi nečesa. Njegova dela so izraz nečesa, kar bi lahko imenovali ameriška nervoza. To je psihološka patologija, ki je predhodnik fenomena sodobnega patološkega narcisa in pojava tako imenovanega "borderline" subjekta, kaotičnega sodobnega človeka, ki ima izredno spremenljive, zmedene, nestabilne predstave o samem sebi, odnosu drugih do njega in o vsem, kar ga obdaja. Njegove reakcije so nepredvidljive - včasih popolnoma nadzirane, spet drugič popolnoma podvržene nagonom.

Destruktivni nagon v vsakem od nas
Nagon v vsakem od nas je bil tisto, kar je Poe postavil v jedro svojih detektivskih del. Njegovi umori, kot na primer tisti v Črni mački, so namreč umori, ki jih zagreši vsak. In to večkrat. Kajti v vsakem živi zlobni škrat, ki je poosebljenje prvobitnega nagona. Poe o tej 'nadlogi' piše v kratki zgodbi The Imp of the Perverse (Škrat perverznosti) - izraz Imp of the Perverse se sicer splošno uporablja kot metafora za nagnjenje otrok ali deviantnežev, da se obnašajo kot škrati ali zlobni demoni, ko pa prizadenejo nekomu neko škodo, se spet prelevijo v svojo normalno osebo in se popolnoma distancirajo od dejanja -, v kateri je tematiziral pripovedovalčeve samodestruktivne impulze: "Kdo se ni že stokrat zalotil pri nekem nespametnem ali nizkotnem dejanju, ki se ga je lotil zgolj in samo zato, ker je bilo prepovedano? Ali nas ne ravno zato, da bi bilo naše spoznanje, naše vedenje, večje, nenehno mami, da bi zakon kršili ravno zato, ker smo ga kot zakon priznali?"
Odrešilna norost, moreča umirjenost duha
Psihologija je bila v jedru vseh Poejevih del. In da bi jo bolje spoznal, je Poe, kot piše Gregor Dotzauer v časopisu Tagesspiegel, protagoniste svojih del, s tem pa tudi bralca, vedno znova vrgel v skrajna, mejna stanja, iz katerih sta bila mogoča le dva izhoda: bodisi v v histerijo in norost, ki pa s seboj prinese veliko novo spoznanje, ali pa v navidezno mirnost, ki pa je začetek propadanja, zakrnevanja duše. S to navidez fantazijsko literaturo in s pogosto uporabo terminov, kot so melanholija, šibkost živcev in pretirana vzdraženost, je Poe pravzaprav napovedoval sodobnost. Ravno psihiatrični diskurz 19. stoletja, ki je populariziral razpravo o degeneriranosti, hipohondriji in histeriji in ki se je obenem vpenjal v rasne teorije in v stopnjevani nacionalizem 19. stoletja, je napovedoval sodobnost, ko je bolestno ukvarjanje z zdravjem postalo skoraj norma. Gre za degeneriranje urbanega človeka, za civilizacijsko bolezen, ki se začne z nenehnim pogledovanjem na zapestno uro in preštevanjem telegrafskih drogov (gibljemo se v mestu 19. stoletja), konča pa z masakrom v domači ali sosedovi dnevni sobi. Ali v kleti, če se navežemo na nam časovno bližje afere.

Usoda ameriškega 'Ivana Cankarja'
Poejeve osebe iščejo red in mir v svojem življenju, najdejo pa ga ne. Kakor ga tudi ni našel Poe sam, ki je v svojem vedno vnovičnem obdelovanju tem smrti in z njo povezanih fizioloških znakih, v 'prezgodnjem' pokopu, oživitvi mrtvih, žalovanju in boleznih, ki to niso, črpal iz sebe in svojega življenja. To ni bilo lahko. Falirani študent jezikov namreč velja za prvega Američana, ki se je skušal preživljati zgolj s pisanjem. Nekakšno ameriško dopolnilo Ivana Cankarja, tudi v tem, da je bil vedno brez denarja. Veliki komercialni uspeh je dosegel šele leta 1845, ko je izšla njegova pesem Vran. Pesem, ki jo zaznamuje poetično in skrivnostno nadnaravno vzdušje, je nemudoma dosegla izreden uspeh. A kaj, ko je že dve leti pozneje umrla Poejeva ljubljena žena, veliko mlajša sestrična Virginia (ko sta se poročila, je imela komaj 13 let). Poe smrti nikoli ni povsem prebolel. Umrl je leta 1849, vzrok smrti uradno nikoli ni bil določen, do danes pa je bilo kot domnevnih navedenih že mnogo vzrokov: kolera, alkoholizem, samomor, zloraba drog, steklina, tuberkuloza ...

Polona Balantič