Foto: Najlepše mesto na svetu

Kar se je pred nekaj leti začelo kot fotoblog Roberta Marina in Matjaža Rušta, naslovljen s krilatico Najlepše mesto na svetu, je leta 2015 zaživelo še kot istoimenska knjižna izdaja oziroma fotoknjiga. Od prve fotografije na fotoblogu, na kateri je bila Marinova mačka, ki stopa skozi okno (oziroma “Mačka gre v svet”, kot pove sam), prek prijateljeve grožnje s smrtjo zaradi ene izmed objavljenih fotografij do knjige in razstav v tujini ‒ avtorja sta "ponesla v svet" glas o kdaj tudi ne prav diskretnih dekadentnih dražestih najlepšega mesta na svetu.

V teh dneh so fotografije Matjaža Rušta (1982) in Roberta Marina (1984) na ogled tudi v vhodni avli Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, kjer so uvedli redno rubriko Komentar, v sklopu katere umetniki z različnih področij komentirajo "ključne trenutke sodobnih političnih sprememb v svetu, ki se odražajo tudi in predvsem na lokalni ravni". Foto: MMC RTV SLO

Posnetki, ki jih v večini preveva veristični duh, kdaj tudi estetika grdega, razkrivajo grenko-sladko dvojnost življenja v mestu, katerega središče postaja vse bolj podobno središčem drugih evropskih mest, ki so si prav tako medsebojno vse bolj podobna. Kar seveda zahteva svoj davek. Prebivalci mesta tako kdaj delujejo kot tujki, ki so se znašli pred naglo spreminjajočimi se kulisami, spet drugič kot njegovi osnovni ‒ pogosto tudi zelo markantni ‒ gradniki.

Fotoblog Najlepše mesto na svetu je kontinuirano rastoč projekt. Fotoknjiga, ki na 128 straneh prinaša 74 izključno analognih barvnih fotografij, pa ne bo doživela ponatisa in ima potencial, da postane dragocen zbirateljski kos. Ponatis torej ne pride v poštev, vendar obstaja možnost, da bomo kdaj v prihodnosti deležni knjižne izdaje nove serije fotografij ...

Vabljeni k branju intervjuja z avtorjema Robertom Marinom in Matjažem Ruštom!

Sta si kdaj v rani mladosti predstavljala, da bosta razprodala svoj tako rekoč knjižni prvenec?
Robert Marin: Nikoli. Pravzaprav si tudi nisem predstavljal, da bom sploh kdaj izdal fotoknjigo. Kaj šele, da bo razprodana. Res pa je, da mi je bila fotografija že v mladosti zanimiva. Prej sem kar več let treniral plavanje in ko sem ga na neki točki opustil, sem se posvetil fotografiranju koncertov v lokalnem klubu v Ravnah na Koroškem. Imel sem sicer idejo, da bi postal fotoreporter, vendar sem nato pristal pri pisanju in ne fotografiranju za medije ...

Matjaž Rušt: Tudi jaz si nisem tega predstavljal, hkrati pa sem imel v mladosti drugačne ideje o tem, kaj bi počel v življenju. Dejansko sem tudi sam začel s fotografiranjem koncertov. Okoli leta 2006 smo s prijatelji vzpostavili kanonfuter.net, nekakšen spletni zin, posvečen predvsem punk rocku in hardcore glasbi. Nekateri so v okviru tega pisali recenzije glasbenih albumov ali koncertov, jaz sem prispeval fotografije. Iz tega je potem izšla želja, da bi tudi zares delal za kak časopis kot fotoreporter, ki ga pošiljajo na tisoče koncev in ima posledično zelo dinamično delo ter doživi vsak dan nekaj čisto drugega. Začel sem iskati delo v tej smeri in tako sem več časopisom poslal prošnjo za delo, a nisem dobil prav nobenega odgovora.

V tistem času pa je obstajal še tabloid Direkt in so iskali fotografa ‒ pravzaprav paparazza. Na razgovoru, ki je bil na petek, je urednica poklicala v pisarno še fotografinjo Nado Mihajlović, ki je takrat že delala za njih, jo povprašala, ali je moj fotoaparat primeren za delo. Nada je pritrdila in tako sem dobil delo na Direktu, ne da bi kdo preveril, kakšno je sploh moje znanje ‒ v ponedeljek sem že delal. Sčasoma sem začel sodelovati še z drugimi mediji in tako spoznal, da je to delo precej drugačno, kot sem si ga predstavljal ali kot bi si morda želel.

Foto: Najlepše mesto na svetu

Kaj predstavlja ta razkorak med predstavami oziroma željami in dejanskim stanjem?
MR: Sčasoma vidiš, kako to funkcionira in kaj vse se objavlja, izgine tudi neka začetna romantika. Žal je tako, da se na primer večkrat ne objavi tista fotografija, ki je meni kot fotografu najboljša. Objavljajo se pač tiste, ki so najbolj informativne ‒ lahko bi dejali tudi, da se objavljajo tiste fotografije, ki vse servirajo. Sebe ne dojemam kot fotoreporterja, to je zgolj moje delo.

Se je tudi iz tega porodila ideja oziroma želja, da ustvarita Najlepše mesto na svetu? In katere korake sta morala ubrati, da sta prišla do knjige?
MR: Najbrž je res to bil tudi neki povod. Začelo se je z željo, da bi ustanovila svoj zin, vendar tiskanje pomeni stroške, tako da sva se potem odločila za fotoblog. Pozneje je Photon - Center za sodobno fotografijo razpisal natečaj za izdajo fotoknjige, na katerega sva se prijavila in zmagala.

Foto: Najlepše mesto na svetu

Gradiva imata najbrž zelo veliko. Kako ste se odločili, katere fotografije bodo pristale v knjigi?
RM: Prvo grobo selekcijo sva naredila sama. Skozi to prvo sito so šle fotografije, za katere sva oba menila, da imajo neko estetsko vrednost oziroma da te pač nekaj zgane, ko jih pogledaš. Jaka Babnik, ki je tudi fotograf, je urednik knjige, tako da smo se nato večkrat vsi trije sešli in se skupaj odločali glede izbora. Tukaj je bilo pomembno še vprašanje, kako izbrane fotografije funkcionirajo tudi medsebojno. Končno selekcijo pa smo naredili z Babnikom, Asiano Jurca Avci in Katjo Goljat. Tako je v knjigi pristalo 74 fotografij, nekatere so namreč natisnjene čez dve strani.

S katerim pridevnikom bi opisala fotografije, objavljene na vajinem fotoblogu Najlepše mesto na svetu?
MR: Hm, recimo vsakdanje.

Vsakdanje tudi za tako rekoč vsakdanjega prebivalca tega mesta?
RM: Da, nemara prav za tega prebivalca. Tudi ljudje iz okolice Ljubljane nama kdaj rečejo: "Uah, to je Ljubljana! Saj je isto kot pri nas ..."

MR: Sam pa bi dejal, da morda ne vidijo vsi tega, ker mogoče nekam hitijo, ne gledajo okoli sebe ali pač niso občutljivi na te stvari in se mogoče tudi ne gibajo po teh prostorih, po katerih se midva. Konec koncev je to na neki način najina avtobiografija v fotografijah. Nikoli se nisva posebej odpravila ven, da bi šla fotografirat mesto. Fotografirava, kaj se nama dogaja, in nekatera obdobja so bila bolj divja kot druga, dandanes sva tudi malo manj dejavna kot pred leti.

RM: Mogoče sva se na začetku še skoraj malo prerekala, kateri bo kdaj kaj objavil, danes pa se morava kdaj tudi že rahlo medsebojno spodbosti, da se kaj objavi.

Foto: Najlepše mesto na svetu

Bi te svoje fotografije opredelila kot dokumentiranje, kot komentiranje ali kot kaj povsem tretjega?
RM: Verjetno bi bila najboljša opredelitev kar dnevniški zapis. Precej fotografij je iz popolnoma zasebnih situacij, tako da tudi ne bi dejal, da gre za ulično fotografijo v klasičnem smislu. Ne bi pa dejal, da gre za komentar, nimava kake politične agende, ki bi jo želela posebej izpostavljati. Gre za slog fotografije, ki nama je bil že od prej všeč.

Fotografije Matjaža Rušta so do 24. marca na ogled tudi v MSUM-u v okviru skupinske razstave Nezanesljiva okolja: 17 primerov sodobne fotografije v Sloveniji, kjer se predstavlja s serijo fotografij slovenske diaspore v ZDA, Argentini in Avstraliji. Foto: MMC RTV SLO

MR: Kljub temu pa se lahko te fotografije razumejo tudi kot komentar. Na neki način vendarle s fotografijami komentirava našo okolico in življenje, ki ga živimo. Je pa res, da to ni najin prvotni namen. Zagotovo gre za dokumentarno fotografijo, najbrž tudi za ulično, vendar menim, da so nasploh dandanes meje med žanri že zelo zabrisane. Nikakor pa ne gre za estetiko klasične ulične fotografije, kot bi si jo mogoče večina ljudi predstavljala ‒ črno-bela tehnika, močna kompozicija z odločilnim momentom. Če bi moral izpostaviti kakšno fotografsko ime, bi kot prvega estetsko sorodnega najbrž navedel Martina Parra. Sicer pa dokumentirava prostor in čas, v katerih živiva, kot rečeno je torej prisotna tudi nota najinega zasebnega življenja. Preprosto gre za preplet več različnih pristopov.

Ljubljana je na eni strani opredeljena kot najlepše mesto na svetu, k njenemu blišču seveda tudi močno prispeva gentrifikacija. Na drugi strani pa imamo prostore, ki so vse prej kot bleščeči in imajo precej specifični živelj, vendar ti morda pogosteje pristanejo na vajinih fotografijah. Eni prostori torej vznikajo, drugi izginjajo ...
MR: Kar nekaj fotografij je tudi iz strogega središča mesta. Spremembe pa vsi zaznavamo na dnevni ravni, najbrž se to komentira kar samo od sebe. Ljubljana je vsak dan lepša in čistejša (smeh).

Foto: Najlepše mesto na svetu

Fotografija je ena izmed umetniških panog, na katere je močneje vplival tehnološki razvoj. Se zaradi narave vajinih izdelkov sama na neki način omejita glede tega, da se na primer ne bi v ključnem trenutku ukvarjala s stoterimi nastavitvami? In kako je z obdelavo materiala, da prideta do končnega izdelka?
RM: Fotografij nikoli ne obdelujem, niti jih ne obrezujem ali kaj drugega, čisto nesmiselno bi se mi zdelo spreminjati analogno fotografijo. Moj moto je "no crop, no photoshop". Odkrito povedano tudi zato, ker se mi preprosto ne ljubi. No, pravzaprav tudi ne znam (smeh). Uporabljava preproste fotoaparate, ki so brez nastavitev, opremljeni zgolj z bliskavico. Sam sem si fotoaparat s filmom omislil, potem ko sem po enem mesecu od nakupa izgubil precej drag digitalni fotoaparat. Potem sem si preprosto nabavil aparat za enkratno uporabo, kar je bila pač prva rešitev, vendar sem posledično začel kar nekako drugače dojemati fotografijo. Tako da je iz nečesa slabega izšlo nekaj, kar danes vidim kot eno boljših stvari, ki so se mi zgodile.

Fotografije Roberta Marina, ki je sicer dejaven kot novinar črne kronike, so bile do danes poleg samostojnih razstav na ogled tudi na več skupinskih razstavah sodobne slovenske fotografije. Foto: MMC RTV SLO

MR: Ko sem začel službeno fotografirati, sem v ta namen že od začetka uporabljal digitalni fotoaparat. Tako da mi je pri tem najinem projektu všeč prav to, da se ne ukvarjam z nastavitvami. Prav osvobajajoče je, da nisem vpet v to, kar se pričakuje od fotografije, kaj naj bo na njej, kako mora biti osvetljena in še vse te druge "pravilnosti". V užitek mi je uporabljati fotoaparat, pri katerem mi ni treba razmišljati o njem, temveč predvsem gledati okoli sebe. S tem odpade ta vmesna komponenta in je stik s tem, kar vidiš, boljši.

Je uporaba analognega fotoaparata prinesla nazaj spet to vznemirjenje, ko moraš nekaj časa počakati, da vidiš, kako je posnetek sploh uspel?
RM: Ne razvijava sama svojih fotografij, tako da ta del odpade. Pa tudi sicer me ti postopki nič kaj ne zanimajo. Včasih je dejansko zabavno, ko dobiš fotografije, ker si morda že vmes pozabil, da si naredil katerega izmed posnetkov, in je prisoten še element presenečenja.

Nekateri izmed prizorov na vajinih posnetkih so ‒ recimo temu ‒ precej mejni, saj prinašajo od golote na javnih mestih prek raznih drugih neslavnih trenutkov do posledic očitnega čezmernega vnosa ali pa kar vnašanja psihotropnih snovi ... Glede na to, da imata na svojem fotoblogu objavljen tudi kontakt, me zanima, ali sta bila kdaj deležna pritožb ali vsajanja vzornih občanov.
MR: Do naju je prišla edino ena precej resna grožnja. Prijatelj nama je namreč grozil, da naju bo ubil. Resno. Objavila sva fotografijo, na kateri je bil konkretno opit. No, po približno desetih zaporednih grozilnih elektronskih sporočilih sva jo umaknila s spleta.

In koliko se pobrigata za vnaprejšnjo privolitev portretirancev?
RM: Se ne. Najprej fotografirava, nato morda povprašava. Tudi zato ne, ker potem ti ljudje pozirajo in posnetek izpade povsem drugače.
MR: Praviloma se res ne pobrigava za to. Morda je v zadnjih letih težje kot nekoč dobiti privolitev, ljudje so dandanes bistveno bolj boječi, čeprav jim razložiš, da bi jih rad fotografiral, ker se ti zdijo zanimivi.

Foto: Najlepše mesto na svetu

Ob zadnjem preletu objav na vajinem fotoblogu, ki ga imata na družbenem omrežju Tumblr, sem zaznala, da dve fotografiji manjkata z utemeljitvijo, da gre za vsebino za odrasle in sta zato umaknjeni od oči javnosti. Je bila golota tista, ki je bila moteča?
RM: To je precej sveže. Tumblr je namreč pred kakšnim mesecem dni zaostril svojo politiko glede tega.

MR: Da, dejansko je bila težava v goloti. Nekaj fotografij so nama umaknili iz nama neznanih razlogov, vendar sva se pritožila in so jih nato spet objavili. Zanimivo pa je na primer, da niso zaznali zadnje objavljene fotografije, na kateri je v smislu golote res zelo ekspliciten koledar.

Nekaj razstav sta imela še v drugih slovenskih krajih in tudi v tujini, predvsem na območju nekdanje Jugoslavije. Vama ljudje, ki pridejo na odprtje razstave, predlagajo, da bi morala nujno s fotoaparatom obiskati še kako njihovo specifično lokacijo?
MR: Da, vsekakor. Sploh v Mariboru, kjer sva imela razstavo v GT22, so naju nagovarjali, da bi morala obresti par lokacij. Nekajkrat se je zgodilo tudi, da so nama ljudje poslali svoje fotografije s podobno estetiko.

RM: Sva pa imela leta 2017 umetniško rezidenco v Slovenj Gradcu, ki jo skupaj s tamkajšnjo Koroško galerijo likovnih umetnosti organizira društvo Umetnost za vse. V okviru rezidence sva izvedla delavnico, nastalo pa je tudi deset slovenjgraških razglednic z naslovom Mesto miru, ki smo jih skupaj s fotografijami udeležencev predstavili na zaključnem večeru v atriju Čajnice Peč.

Matjaž, vaše fotografije so trenutno na ogled v okviru skupinske razstave Nezanesljiva okolja: 17 primerov sodobne fotografije v Sloveniji v MSUM-u. Predmet vaše serije, naslovljene Novi svet, je slovenska diaspora v ZDA, Argentini in Avstraliji. Obstaja nemara vzporednica med Slovenci, ki so se odselili v novi svet, in tukajšnjimi portretiranci, ki jih gentrifikacija z izgradnjo nekakšnega novega sveta odriva iz njihovega siceršnjega okolja?
MR: Izseljenci so pogosto pozabljeni v svoji domovini in o njihovem življenju ne vemo prav veliko. Tako da bi s tega vidika lahko res potegnil vzporednico s tem, kar počneva z Robertom. Neredko gre za zapostavljene ljudi, obstoja katerih se drugi sploh ne zavedajo dobro. Zagotovo me zanimajo zadeve, ki niso tako zelo vidne na prvi pogled.


V spodnji galeriji si lahko ogledate še nekaj izbranih utrinkov!