Proslavil se je z znamenito trilogijo, ki se je sredi 80. let preteklega stoletja začela z enim najuspešnejših kanadskih filmov vseh časov, intelektualno čvekavo komedijo Zaton ameriškega imperija. Ta neformalna trilogija – ki jo dopolnjujeta še film Vdor barbarov, posnet po napadu na newyorška dvojčka, ter Dnevi teme iz leta 2007 – je lani dopolnil celovečerec Propad ameriškega imperija.

Nekje vmes se znajde celo omemba Slovenije kot raja za kriminalce oziroma davčne utajevalce ... kar samo dokazuje, da je komedija žanr, ki se ga vendarle splača jemati resno. Foto: Kinodvor

Osrednji protagonist filma je šestintridesetletni zagrenjeni doktorant filozofije Pierre-Paul, ki se preživlja kot kurir. Ima se za boljšega od okolja, v katerem živi, in v svoje tirade o sistemu, ki naj bi kaznoval izstopajoče, neprestano vpleta filozofske citate od Marka Avrelija do Wittgensteina. A kmalu ga usoda postavi na preizkušnjo: kot kurir se znajde na prizorišču krvavega ropa in v odsotnosti prič pobere zajeten plen. A če hoče izboljšati življenje v kapitalističnem sistemu, bo moral sodelovati prav z najslabšimi predstavniki tega istega sistema.

Film Propad ameriškega imperija je zelo iskren v tem, da že z naslovom opozori na lastno intelektualno pompoznost. Če gremo čez ta pomislek, se pod površjem oziroma za prozorno fabulo o posledicah nekega ropa skriva sijajna sarkastična komedija o nevralgičnih točkah našega časa, ki se jih je sicer Denys Arcand loteval že v prejšnjih delih tetralogije. Na prvem mestu gre za razmislek o različnih načinih, na katere se vsakodnevno prodajamo oziroma o različnih ravneh družbene kriminalitete, širše pa za premislek o denarju kot nečem sila abstraktnem in konkretnem hkrati.

Kanadski režiser o idejni podlagi svojega filma: "Celo v najbolj oddaljenih kotičkih našega planeta smo vsi podaniki ameriškega imperija. Ampak ta imperij umira in njegovi krči tudi nam povzročajo hude bolečine. Tisti, ki vse upanje polagajo v odhod Trumpa, pozabljajo, da je po Kaliguli prišel Neron, ki so mu sledila tri stoletja neusmiljenega razkroja." Foto: Kinodvor

Celovečerec sicer združuje jedko satiro s simpatično naivnostjo, klišejskost določenih likov in siceršnjo banalnost roparskega zapleta pa zakriva s posrečenimi, iskrivimi in duhovitimi dialogi in fino režijsko eleganco, ki dokazuje, da skoraj osemdesetletnemu Arcandu še zdaleč ne primanjkuje življenjskih sokov. Sicer kakšnih izvirnih rešitev za zagate poznega kapitalizma film ne ponuja – razen predloga večje mere sočutja se zdi, da je v resnici možen edino posmeh. In tako se nekje vmes znajde celo omemba Slovenije kot raja za kriminalce oziroma davčne utajevalce ... kar samo dokazuje, da je komedija žanr, ki se ga vendarle splača jemati resno.

Iz oddaje Gremo v kino.

Propad ameriškega imperija, pogovor z Blažem Kutinom, letni kino Minoriti, Grossmannov festival fantastičnega filma in vina