V središču je bila torej knjiga, ki se je po besedah predlagatelja teme Mitja Čandra znašla v novih okoliščinah, povezanih predvsem z digitalizacijo. A težave tičijo tudi drugje. Čander je izpostavil tako nižja sredstva za redne in programske razpise Javne agencije za knjigo, ki je ravno z januarjem zaznamovala leto dni delovanja, kot potrebo po problematizaciji pomena slovenskih knjižnic.

Skrb zbujajoča statistika najbolj izposojenih knjig
Po mnenju Čandra in gosta seje, glavnega urednika Mladinske knjige Založbe in predavatelja na oddelku za bibliotekarstvo Mihe Kovača so podatki o izposoji v slovenskih knjižnicah skrb vzbujajoči. Kot opozarja Kovač, so med najbolj izposojanimi knjigami žanrsko zelo sorodna dela, ki jih podpisujejo avtorice, kot so Kathleen Woodiwis, Julie Garwood, Sandra Brown in Amanda Quick. Urednik je mnenja, da slovenske splošne knjižnice dajejo prednost bolj žanrsko uniformiranemu branju kot slovenske knjigarne. Čander pa se ob tem sprašuje, kakšen je odstotek subvencioniranih knjig, ki jih odkupijo knjižnice.

Tatjana Likar, sekretarka na direktoratu za umetnost na ministrstvu za kulturo, opozarja, da si prizadevajo, da bi knjižnice sledile dokumentu o nabavni politiki, ki ne daje prednosti "šund" literaturi. A zavedati se je treba, pravi Likarjeva, da marsikateri bralec "Pahorja kupi, knjige za sprostitev pa si izposodi".

'Za kakovostne bralce bi moral skrbeti tudi izobraževalni sistem'
Da za raven bralne kulture ne gre kriviti le knjižnic, je opozorila sekretarka na direktoratu za kulturni razvoj in mednarodne zadeve na ministrstvu Nataša Bucik. Prepričana je, da bi morali pomembno vlogo odigrati izobraževalni sistem, ki, kot kaže, pogosto ne vzgoji kakovostnih bralcev.

Manj sredstev Agenciji za knjigo in okosteneli razpis
Direktor agencije Slavko Pregl je potrdil Čandrove podatke, da je denarja za knjigo nekoliko manj kot prejšnja leta, a verjame, da se z nekaterimi potezami, ki so jih potegnili v zadnjem letu, "prostor za mahinacije oži". Podatek, da se sredstva za postavko knjige nižajo, pa je zavrnil državni sekretar na ministrstvu za kulturo Stojan Pelko, ki področje knjige razume širše, medtem ko je Čander osredotočen na štiri postavke, ki jih je država prenesla na Javno agencijo za knjigo.

K razpravi je bil povabljen tudi pisatelj Miha Mazzini, ki je opozoril na nelogičen in okostenel razpis agencije, ki zadeva prodor slovenske literature v tujino. Avtor naj bi namreč kot prilogo za prevod dela podal pogodbo s tujo založbo, kar je nemogoča zahteva. Poudaril je, da je bistven avtor; tuje literarne agente zanima pisatelj in njegova promocija, ne toliko sama knjiga. Slovenski mehanizem bi se moral prilagoditi svetovnim usmeritvam, ne pa da je z razpisi obtičal nekje v 50. letih pretekega stoletja, še dodaja.

Sramoten položaj literarnega ustvarjalca
Na samega literarnega ustvarjalca, pri katerem se vse začne, a je v Sloveniji v sramotnem položaju ter je prisiljen ustvarjati kot ljubiteljski, nedeljski pisatelj, od svojega dela pa ima pri poslu s knjigo najmanj, pa je opozoril predsednik Društva slovenskih pisateljev Milan Jesih. Z njim so se strinjali člani sveta Meta Hočevar, Barbara Jaki, Miran Mohar, Jože Vogrinc in Matjaž Zupančič.

Potrebni jasni podatki
Po štiriurni razpravi je predsednik nacionalnega sveta Miran Zupanič sklenil, da je področje knjige večplastno, predvsem pa, da so za ukrepe in za seznanitev s tematiko DZ-ja potrebni natančni podatki.

Na to temo bodo v Javni agenciji za knjigo pripravili strokovno razpravo, hkrati pa mora skupaj z ministrstvom za kulturo svetu za kulturo posredovati številne podatke, na podlagi katerih bo jasna izmenjava mnenj sploh mogoča. Predvsem so pomanjkljivi podatki o nakupni politiki knjižnic in o finančnih plateh knjige, sploh avtorskih honorarjev.

Najbolj žgočim temam kulturne politike bo odslej posebej sledila tudi ekipa, ki so jo oblikovali izmed članov sveta. To so Mitja Čander, Jože Vogrinc in Miran Mohar.