Osnovna zgodba, kolikor je za tovrstne videoigre ta sploh pomembna, je bila pravzaprav jasna – zlobni zeleni pujsi so ptičem ukradli jajca in sledilo je jezno maščevanje. Poleg maščevanja pa tudi zelo uspešna franšiza, ki je poleg številnih sezonsko in tematsko obarvanih različic prvotne igre na trg že kmalu potisnila plišaste igrače, figurice, oblačila itn., kot tudi animirano serijo kratkih ptičjih prigod. Jasno je bilo, da bo slej ko prej nastal tudi celovečerni animirani film.
Film Angry Birds, režijski prvenec dveh izkušenih animatorjev Claya Kaytisa in Fergala Reillyja, ki bi sicer veliko več zanimanja požel, če bi na platna prišel kakšno leto ali dve prej, v svojih privlačnih napovednikih obljublja svež in duhovit vpogled v ozadje ptičje-pujsjega spora in razkritje (sicer že vsem znanih) vzrokov, zakaj so ptiči tako zelo jezni. A žal so napovedniki precej bolje zrežirani kot malo več kot uro in pol trajajoča animirana pustolovščina z razvlečenim scenarijem, obupno predvidljivo zgodbo in številnimi neposrečenimi šalami na prvo žogo. Ptički in tudi pujsi so dokaj simpatični in film premore tudi nekaj duhovitih dovtipnih poskusov, ki se v slovenskem prevodu sicer na žalost precej izgubijo, a zgolj zanašanje na priljubljenost jeznoritih junakov za uspešno adaptacijo na veliko platno seveda še zdaleč ni dovolj.

Konec filma Angry Birds že obljublja nadaljevanje, a glede na to, da ima gledalec večino časa čuden občutek, da se je znašel v videoigri, ki se dogaja mimo njega, medtem ko sam lahko le nemočno opazuje dogajanje, je morda bolje, če ustvarjalci – glavni producent filma je družba Rovio – ostanejo na terenu, ki jim je domač. Konec koncev so videoigre zares zanimive samo, če jih igraš sam.

Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).