Dušan Jovanović (1939–2020). Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Dušan Jovanović (1939–2020). Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Eden najplodovitejših slovenskih dramatikov in gledaliških režiserjev se je poslovil letos, na prvi dan novega leta.

Žalna seja po konceptu ravnatelja ljubljanske Drame Igorja Samoborja se je začela z dokumentarnim videom, posnetim 2. oktobra 1999 na Jovanovičevi rojstnodnevni zabavi.

Iskanje odrsko prepričljivega prestopa iz življenja v smrt
Na nocojšnjem spominskem večeru so sodelovali njegovi številni sopotniki. Prva je spregovorila igralka Polona Juh. Delila je svoje spomine na ustvarjanje predstave Kdo to poje Sizifa iz leta 1997, ki jo je Jovanović napisal in režiral, ona pa je v njej igrala Sizifovo mamo. Pokojnega umetnika se spominja kot človeka "noro lepe domišljije". Zatem je spomnila še na ustvarjanje predstave Ana Karenina, v kateri je Jovanović po njenih besedah iskal odrsko prepričljivost prestopa iz življenja v smrt. Prav smrt je enako nedoumljiva na odru in v resničnem življenju, je dejala. "Vmesnega prostora, kjer bi lahko na smrt čakali, ni. Pretrese nas nedoumljivost zlitja življenja in smrti."

Sorodna novica Umrl je dramatik in režiser Dušan Jovanović

Sledil je spletni monolog srbskega igralca Svetozarja Cvetkovića, ki ga je poimenoval Biologija skrivnosti alias Dušan Jovanović. Med drugim je dejal, da Dušanova Duša ostaja, pluje po naši stvarnosti, spominih, preteklosti, pa tudi prihodnosti, "ker jo je nemogoče izpustiti, pozabiti v vsem tem, kar je ta prečudoviti človek ustvaril v času svojega časa na Zemlji".

Prav tako na spletu se je s svojimi spomini oglasil hrvaški igralec Rade Šerbedžija. Zanj je bil Jovanović najpomembnejši gledališki ustvarjalec 70. in 80. let prejšnjega stoletja. Obenem je bil velik, sijajen pisatelj in prav zaradi te kombinacije poseben in pomemben. Citiral je Ljubišo Ristića in njegovo misel, da jim "Dušan s tem, kar naredi v Sloveniji, pokaže pot, po kateri moramo iti mi vsi". Šerbedžija pravi, da so prijatelji in kolegi hodili občudovat njegove predstave skoraj kot učenci. V svojem delu je sledil krleževski nalogi umetnosti, kako naj se vede do oblasti, države, avtoritete.

Za njim je govoril igralec Bogdan Diklić – Dik. "Kadar koli sem se udobno namestil v naročje igre, si prišel ti – na srečo. Nevsiljivo, a nepogrešljivo si me obdaroval z razpletanjem klobčiča mojih igralskih zablod," je dejal. Povedal je tudi, da ga je režiser naučil estetike igre, igralske etike in človeškega dostojanstva.

Darja Dominkuš je povedala, da je režiral 21 uprizoritev v ljubljanski Drami – prvič leta 1969 in zadnjič leta 2016. Devet njegovih dram je doživelo krstno uprizoritev prav v Drami.

Ivo Svetina je popeljal v konec 60. let, "ko smo bili Pupilčki tvoje pleme", in od tam v 80. leta, ko se je pri Jovanoviću učil, kaj je gledališče in kaj je novo gledališče, ki si ga je zamislil v Mladinskem gledališču. "Tudi če bi trikrat doktoriral na igralski akademiji, ne bi mogel imeti takšnega učitelja," je poudaril. Spomnil je na predstavo Besi, "za katero je moral celo Josip Vidmar priznati, da je genialna predstava".

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Dramaturg Tomaž Toporišič je Jovanovića opisal kot meteor, ki je vstopil v gledališče. Po njegovih besedah je skozi nove dramske in gledališke svetove govoril o vsem, o čemer politika ni zmogla ali ni hotela govoriti. "Uročil nas je z neposredno spontanostjo," je še dodal.

Emil Hrvatin je povedal, da "kot Dušanu ni bilo vseeno, v kakšni družbi živi, mu tudi ni bilo vseeno, v kakšnem gledališče dela". Spomnil je na Jovanovićev "utopični" poskus narediti vseevropsko gledališko revijo Evromaska.

Dramaturginja Petra Pogorevc je poudarila, da slovensko gledališče brez njega preprosto ne bi bilo takšno, kakršno je. "Čeprav si na svoji poti pogosto dvigoval prah, ti nikoli ni šlo za škandal zaradi škandala. Zanimalo te je raziskovanje gledališkega medija. Trmasto si eksperimentiral z možnostmi in se zaganjal v omejitve," je dejala.

Kostumografka in scenografka Bjanka Adžić Ursulov se je spominjala njune prve skupne predstave, Tita Andronika, ki so jo delali v Subotici. Povedala je, da ji je izpolnil veliko željo, da bi skupaj naredila opero – v Novem Sadu se je to tudi zgodilo.

Sorodna novica Dušan Jovanović bo pokopan z vojaškimi častmi, žalna slovesnost na spletu

Hrvaška kostumografinja Doris Kristić je poudarila, kako strašansko domišljijo je imel in kako pomembna je bila zanj likovnost inscenacij pri predstavah. "Vedel je, da obstajajo svetovi, večji od tega našega."

Režiserka Meta Hočevar je Jovanoviću v spomin napisala in prebrala posebno zgodbo z naslovom Pri Dušanu v njegovem mrzlem logu nad Črnim vrhom.

Igralka Jožica Avbelj je delila anekdoto z vaj, Saša Pavček je v poetičnem monologu med drugim povedala, kako "med nas Dušan deli vprašanja, strast, srce", Davor Rocco je povedal, da sta se skozi skupno ustvarjanje tako ujela, da so besede postale odveč. Drago Ivanuša je ob glasbeni podlagi povedal, kaj vse se mu ne bi zgodilo, če ne bi nikoli srečal Jovanovića. Jurij Zrnec je interpretiral pesem Molitev Edvarda Kocbeka, Bojan Emeršič je povedal, kako je še danes vesel kot majhen otrok, "da je bil del tvojega Godota".

Svetlana Slapšak ga je opisala kot nekoga, ki ni pustil, da se ideja izgubi, kot človeka, ki je v nasprotju z večino vedel, kaj hoče, in znal razložiti, kaj hoče, spoznati druge s svojimi idejami in jih s tem narediti boljše.

Dramatik László Végel pa ga je opisal kot nekoga, ki je znal pohvaliti nasprotnike in pokritizirati prijatelje. Saša Tabaković je zapel pesem Po mestu nosim cvet. Režiser Sebastijan Horvat je dejal, da je Jovanović užival ob metanju bomb in bil po svojih besedah razbojnik. "Ampak svoje razbojništvo je vedno plasiral z dramaturško natančnostjo. Bil je mojster besede in geste," je dodal.

Igor Samobor ga je opisal kot rdečelasca med rjavolasci, Bizantinca med Avstrooogrci. Dejal je, da se mu priklanja in mu izreka največje spoštovanje. Prebral je tudi pesem Dušan je car pesnika Borisa A. Novaka. Za konec je govoril Radko Polič – Rac, ki je med drugim izrekel: "Vse dobro na poti, Dušan, zajahal si čas in tvoja duša leti skozi nekončnost prostora." Zatem so prikazali še posnetek Jovanovića, kako na svojem rojstnem dnevu govori o življenju in umetnosti.

Premiera arhivskega posnetka uprizoritve igre Boris, Milena, Radko
Ob 21.00 je na tem mestu sledila še spletna premiera arhivskega posnetka uprizoritve igre Boris, Milena, Radko, ki jo je Jovanović napisal za Dramo in režiral na velikem odru v sezoni 2013/14. Dveurni posnetek odmevne premiere, ki je bila 14. septembra 2013, si je mogoče ogledati do polnoči.

Na spletni strani Drame in v digitalni žalni knjigi so objavljeni spominski zapisi članov gledališča. Svoje zapise so prispevali tudi drugi ustvarjalci v kulturi in vsi, ki jim je bil Dušan Jovanović blizu.