V Zasledovalcih sreče se Pavol Liška in Kelly Copper, ustanovitelja newyorške skupine Nature Theater of Oklahoma, spopadeta z mitom in zapuščino ameriških sanj ter njihovimi posledicami. V ustvarjanje sta vstopila z željo spoznati plesalce EnKnapGroup, v mislih sta imela edino knjigo o kavbojskih plesih iz leta 1939. Ameriška perspektiva in podoba sta se ujeli tudi v prepoznaven arhetip vesterna. Foto: Andrej Lamut
V Zasledovalcih sreče se Pavol Liška in Kelly Copper, ustanovitelja newyorške skupine Nature Theater of Oklahoma, spopadeta z mitom in zapuščino ameriških sanj ter njihovimi posledicami. V ustvarjanje sta vstopila z željo spoznati plesalce EnKnapGroup, v mislih sta imela edino knjigo o kavbojskih plesih iz leta 1939. Ameriška perspektiva in podoba sta se ujeli tudi v prepoznaven arhetip vesterna. Foto: Andrej Lamut
false
Izhodišče za predstavo je bilo vprašanje, kaj sploh je sreča kot ena izmed neodtujljivih pravic vsakega posameznika, ki mora biti javno zaščitena in zapisana tudi v ustanovnem dokumentu ZDA. Kako daleč in do katerih meja smo jo kot posamezniki in kot družba pripravljeni zasledovati? Kakšne so cena in posledice tega zasledovanja oziroma lova na srečo? Foto: Andrej Lamut
false
Besedilo za predstavo sta Pavol Liška in Kelly Copper razvijala s plesalci. Leto in pol sta si avtorja z vsakim posameznim plesalcem izmenjevala klasična, na roko napisana in po pošti poslana pisma. Foto: Andrej Lamut
false
Predstava, v kateri plesalci skorajda ne plešejo (no, tu so koreografirani pretepi in kavbojski plesi), zato pa nenehno govorijo, v kateri se banalnost govora združi s poetično formo, samonanašalne reference s popolno tujostjo vesterna in ameriških kavbojev, predstava, ki v eksperimentalnem zanosu igrivo preobrača odrska pravila, spaja raznolike materiale in estetike, številne domislice in družbenokritične aluzije. Bence Mezei v duhoviti podobi in agilni spretnosti praktično vodi več kot polovico predstave. Foto: Andrej Lamut

Čez celotno dolžino odra se razprostira lesen točilni pult, ob strani pa nihajna vrata, skozi katera vstopajo v kavboje opravljeni plesalci: tipični kavbojski škornji, klobuki, srajce, resice ob robu hlač, pa še črni zobje in revolverji za pasom. Znajdemo se sredi podobe Divjega zahoda, v kateri kavbojski plesalci (Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Lada Petrovski Ternovšek, Jeffrey Schoenaers, Ana Štefanec) med žvečenjem in pljuvanjem tobaka v tem od sveta pozabljenem kotičku obupanih izpovedujejo drobce osebnih zgodb v pogovorni angleščini z močnim narečjem, njihove toge kavbojske poze pa nekajkrat v nenadnem sunku preseneti nevidna sila, ki vse zaplete v divji in zabavno koreografiran skupinski pretep.

Kaj ta ameriška podoba počne in hoče na ljubljanskem prizorišču sodobnega plesa, ni zares razumljivo. A kmalu postane jasno, da gledalcu v predstavi ni namenjeno iskati kakšnih posebnih logičnih utemeljitev in sidrišč, preostane mu, da se prepusti, da ga ta nenavadni odrski svet preseneti in enostavno zapelje. Še toliko bolj v nadaljevanju, ki se zasuče v novo smer, ko prej tiho pišoči točaj (Bence Mezei), oblečen kot kakšen mehiški mariachi, prevzame besedo in začne voditi po vijugah svojega scenarija – scenarija o plesni skupini, ki se po opravljenem refleksivnem eksistencialnem odmiku od sveta odpravi na svojo prvo turnejo v osišče iraškega bojišča, kjer bo trosila svojo umetnost in reševala svet.

Od vsakdanjih "povprečnežev", ki se v točilnici predajajo resignirani osebni melanholiji, erotični strasti ali presežku mišične energije, se tako skozi domišljijsko pripoved prelevijo v popotniške plesalce pod vodstvom umetniškega vodje skupine, fanatičnega reševalca sveta ali zgolj lastnega smisla. Čeprav je v tej vlogi več njihove realne – in s tem neke konkretnejše, ne zgolj stereotipne – identitete (ko govorimo o plesni skupini in spraševanjih o vlogi umetnosti ter na splošno posameznika v svetu), pa tudi mnogo splošnih kritičnih aluzij na osebne in družbene absurde, je v prvem planu predvsem humorna razgrnitev kolonizatorske logike, s posegom v specifično družbeno-politično realnost pa ta ostaja predvsem znotraj ameriškega geopolitičnega in kapitalističnega okvira.

A to ne pomeni, da se predstava zaveže kritičnemu angažmaju. Kljub svojemu družbenokritičnemu odzivu na svet, ki ga lahko zaznamo v duhovitih dogodivščinah in preobratih divje pustolovščine, gre predvsem za reduciranje perspektive in vnašanje zabavljaške oddaljenosti. Ta komična distanca se sinhronizira z žanrom vesterna, v katerem se napaja odrski svet, pa tudi s specifičnim ustvarjalnim vodilom avtorjev – ameriške dramatičarke in vizualne umetnice Kelly Copper ter iz Slovaške v ZDA priseljenega režiserja Pavola Liške – ki v eksperimentalnem zanosu igrivo preobračata pravila različnih umetniških form in žanrov, raznolike materiale in uprizoritvene estetike. V tem sežeta tako daleč, da vse, kar bi v kakšnem drugem kontekstu delovalo kot napaka, tu sprejmemo kot del tega nenavadnega odrskega sveta, ki ustvarja neverjetne sprotne učinke in poskrbi za čudenje ter gledalca prisili v odpiranje pogleda na to čudaško potovanje.

Ne nazadnje gre za predstavo, v kateri plesalci skorajda ne plešejo (no, tu so koreografirani pretepi in kavbojski plesi), zato pa nenehno govorijo, v kateri se banalnost govora združi s poetično formo klasičnega deseterca, samonanašalne reference s popolno tujostjo fantazijske predstave o ameriških revolveraših in zahodnih osvajalcih, predstavo, ki na oder vnese film in podobe popkulture, spoji dve raznoliki zgodbi, linearni narativ druge pa vodi s pripovedovanjem.

Po zaslugi odličnega Bencea Mezeija v vlogi scenarista, ki se prelevi v vodjo skupine kot glavno osebo svojega scenarija, in živahne dinamike vseh plesalcev je ta plešoče pripovedni vrtiljak med streli sredi vojaškega žarišča domiselno privlačen in izvedbeno prepričljiv. A ta realnost z vidika sporočilne prepričljivosti sega kvečjemu do sfere pravljičnosti. Morda se odrski svet napaja v vsej širni realnosti, a ko jo predela in preoblikovano postavi na oder, nima več moči, da seže nazaj vanjo. Ko sprotni komični učinki izzvenijo, kaj dosti ne ostane. Ne od domiselnih zasukov in vizualno ter uprizoritveno osupljivih rab in mešanic elementov (razen nekega nedoločnega občutka energičnih navdihnjenosti in ustvarjalnega užitka) in ne od tematskega izhodišča sreče kot osebnega in političnega vprašanja, okoli katerega se raziskava in zasnova odrskega dogajanja širi prelahkotno in preohlapno.
Drugo vprašanje pa je, kakšno vlogo bo tokratno sodelovanje, ki je plesalce očitno postavilo v drugačno, povsem samosvojo izkušnjo ustvarjalnega dela in pred nove izzive, ob katerih so dokazali, da zmorejo predano delovanje tudi na nepoznanih terenih, odigralo v nadaljnjem razvoju edine sodobno plesne skupine pri nas. Lahko bi bilo plodno.