V noči pred poroko se ponosna mati Šracia, ki bo naslednji dan oddala svojo hčer Velvecijo v zakon Popočenku, prebudi ob silovitem trkanju na vrata. Na skorajšnjo poroko, na katero se je pripravljala vse življenje, je namreč povabila dvesto gostov, zato ne bo dopustila, da bi kakšna slaba novica skazila poročni obred. Foto: Peter Giodani/MGL
V noči pred poroko se ponosna mati Šracia, ki bo naslednji dan oddala svojo hčer Velvecijo v zakon Popočenku, prebudi ob silovitem trkanju na vrata. Na skorajšnjo poroko, na katero se je pripravljala vse življenje, je namreč povabila dvesto gostov, zato ne bo dopustila, da bi kakšna slaba novica skazila poročni obred. Foto: Peter Giodani/MGL

V Mestnem gledališču ljubljanskem bo danes sezono odprla premiera črne komedije Zimska poroka enega najbolj znanih in samosvojih izraelskih dramatikov, Hanoha Levina. Režijo prve slovenske uprizoritve besedila, v katerem Levin razgali vso človeško plehkost, pritlehnost in pogoltnost, je prevzel Matjaž Zupančič.

MGL: Sezona Velikih pričakovanj bo nasledila sezono Zamujenih priložnosti

V Zimski poroki srečamo tri matere: vsaka od njih usodno vpliva na življenje svojega potomca. Šracia in Cickeva sta svoj življenjski smisel našli v poroki svojih dveh potomcev in sta za ta cilj pripravljeni žrtvovati vse in vsakogar. Medtem pa umirajoča Alte Bubiček, ki ji za svojega sina Lačeka ni uspelo najti partije, sinu zapove, naj poskrbi, da jo bo na njeno zadnjo pot pospremilo sorodstvo. Pogreb in poroka tako na isti dan trčita drug v drugega.

Svatje na begu pred slabo novico
Svatje se pod vodstvom Šracie poženejo v beg pred Lačekom, ki nosi novico o smrti in vabilo na pogreb. Beg svatov pred slabo novico oziroma novico o smrti na koncu spremeni v beg pred samo smrtjo, "kar pa je pravzaprav naša vsakdanja situacija, saj se se s tem najtežje soočimo", kot je interpretirala dramaturginja Ira Ratej.

Levin v svoji komediji izriše obče arhetipe: zahtevne matere, ki brezkompromisno odločajo o usodi svojih otrok, da bi osmislile svoje bivanje, upogljive očete, ki so po rojstvu otrok postali povsem nekoristni, apatične potomce, ki bistvene odločitve v svojem življenju prepuščajo staršem, in vse druge osamljene ljudi, ki tečejo, da bi ubežali smrti. Foto: Peter Giodani/MGL
Levin v svoji komediji izriše obče arhetipe: zahtevne matere, ki brezkompromisno odločajo o usodi svojih otrok, da bi osmislile svoje bivanje, upogljive očete, ki so po rojstvu otrok postali povsem nekoristni, apatične potomce, ki bistvene odločitve v svojem življenju prepuščajo staršem, in vse druge osamljene ljudi, ki tečejo, da bi ubežali smrti. Foto: Peter Giodani/MGL

Lotos Vincenc Šparovec, ki nastopa v vlogi Lačeka Bubička, pravi, da mu je v veliko čast igrati vlogo, "ki je magistralna, še posebej po svoji misiji oziroma upravičenosti". Srečanje z besedilom, ki je tako "nadzemeljsko, nadčasovno in univerzalno", je po njegovih besedah redkost. "Levin s svojim besedilom časti gledališče, like, situacije in človeškost. In kaj je gledališče drugega kot nastavljanje ogledala družbi, v kateri živimo?" Igralec verjame, da je Levinovo besedilo "za vse večne čase in da tudi za čas v katerem živimo, čas nekih prisilnih osam, ponuja odgovor". Levin v njem preko specifičnega humorja, brutalnega in hkrati nežnega, namiguje na to, da je vsak, ko se znajde pred neko informacijo oziroma dejstvom, v stanju pobegniti.

Oviran v domovini
Levin danes velja za enega najpomembnejših izraelskih dramatikov, ki ga polagoma odkrivajo tudi gledališča v Evropi in ZDA. A pot do vsesplošnega priznanja je bila trnova, saj je izraelska oblast njegova dela obsojala in se vpletala s cenzurnimi posegi, medtem ko ga je servilna kritika neusmiljeno trgala in zahtevala, naj se gledališču Kameri iz Tel Aviva, kjer je ustvarjal, ukine subvencioniranje.

Hanoh Levin je svoj umetniški credo ubesedil takole:
Hanoh Levin je svoj umetniški credo ubesedil takole: "Moj cilj ni, da bi občinstvo razveseljeval. Gledališka predstava je boksarski spopad med odrom in gledalci. In jaz jih hočem udariti zato, da bi se slabo počutili, ker jim kažem, kako slabi so!" Foto: Peter Giodani/MGL

Levinovo dramatiko dosedanje analize delijo v tri časovno-tematske sklope: sprva je pisal politično-satirične kabarete, osrednji del njegovega ustvarjanja je dramatika soseske, ta pa vsebuje že prvine tretjega sklopa, v katerem prevladujejo mistične oziroma biblične teme. Zimska poroka spada v dramatiko soseske, v kateri Levin obravnava običajne ljudi, družinske in sosedske odnose, vpliv politike na vsakdanje življenje in seveda tudi kritike potrošništva.

Zimska poroka je že tretje Levinovo besedilo, ki ga uprizarjajo v MGL-ju, saj ga dojemajo kot izjemno kompleksnega dramatika, ki v svojih delih mojstrsko prepleta humor z bridkostjo. Zupančič je v MGL-ju leta 2011 že uprizoril poslednje Hanohovo delo Rekviem.

Dramo je prevedel Klemen Jelinčič Boeta, scenografka predstave je Janja Korun, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik, avtor glasbe Jani Kovačič. Ob Šparovcu v glavni vlogi Lačeka Bubička je na odru številčna igralska ekipa: Iva Krajnc Bagola, Viktorija Bencik Emeršič, Jožef Ropoša, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Mojca Funkl in drugi.

Foto: Peter Giodani/MGL
Foto: Peter Giodani/MGL