Komedija je nastala ob koncu elizabetinske dobe, ko se je vzpenjal puritanizem, ki je želel dati konec tudi spolnim svoboščinam renesančne dobe. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan
Komedija je nastala ob koncu elizabetinske dobe, ko se je vzpenjal puritanizem, ki je želel dati konec tudi spolnim svoboščinam renesančne dobe. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan
Sorodna novica Kar hočete ali Shakespearjev premislek o tem, kaj je ljubezen

Časovna umestitev predstave v režiji Janusza Kice ne bi mogla biti ustreznejša. Komedija, ki jo je ali naj bi jo Shakespeare napisal nekje v letih 1601 ali 1602, torej malo pred koncem elizabetinske dobe, je bila namreč namenjena prav za ta čas – 12. noč se navezuje na božični čas.

"Najdlje pride, kdor ne gre nikamor." To v drami izjavi Gregor Baković oziroma Andrej Medlika, eden od članov spremstva grofice Olivije (Polona Juh). Nekako se zdi, da to drži tudi za predstavo. Zanimivo pa je, da je Shakespeare dogajanje postavil v Ilirijo, torej nekam v našo bližino.

Če se vnaprej nekoliko ne pozanimate o vsebini drame, ste lahko kot gledalci hitro malo zmedeni. Ničesar ne moremo očitati igralski veščini, spretnosti in prepričljivosti.

Posamezni prizori so vrhunsko zgrajeni. Vendar gledalec nekako pade v zgodbo, ki ni povsem jasna. Če se ne pozanimamo, ne vemo povsem, kaj je izhodišče dogajanja.

Bistveno za razumevanje drame je zgodovinsko ozadje, o katerem se mora gledalec ponovno vnaprej pozanimati. Kar hočete je komedija zmešnjav o ljubezni, komedija o preoblačenju, zaljubljanju v osebe drugega spola, kot ga kažejo. Čas nastanka komedije Kar hočete je bil čas vzpona puritanizma, ki je želel Cerkev očistiti katoliških megalomanij in digresij.

Kar hočete je komedija o zakrivanjih svoje identitete in preoblačenju. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan
Kar hočete je komedija o zakrivanjih svoje identitete in preoblačenju. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan

Izhodišče je brodolom, zaradi katerega sta dvojčka Viola in Sebastian ločena. Viola, ki misli, da je njen brat dvojček mrtev, se preobleče v moškega in vstopi v službo pri grofu Orsinu z imenom Cesario. Oblikuje se problematičen ljubezenski trikotnik: Viola ljubi grofa Orsina (Marko Mandić), ta ljubi Olivijo (Polona Juh), slednja pa Violo, ki se pretvarja, da je moški z imenom Cesario.

Vse to predstava dobro prikaže. Tudi z nastopom Violinega brata dvojčka v vlogi Klemna Janežiča, saj sta si tudi zaradi identične pričeske precej podobna. Tudi tekstovno, v prevodu drame Milana Jesiha, je prestava odlična. Vendar dramaturško nekaj manjka. Kot celota je težko razumljiva.

Predstava je zanimiva tudi kot zgodovinski indic. Kakšno je bilo gledališče v času Shakespearja. Sploh Tina Vrbnjak kot Viola in obenem Cesario to vrhunsko upodobi. Kot v gledališkem listu zapiše Ksenija Vidmar Horvat, je bilo renesančno gledališče transvestitsko. Namesto žensk so nastopali mladi fantje. Lahko bi sicer pripomnili – kaj pa, če so bili ženski liki starejši?

V tokratni predstavi seveda nastopajo ženske. Težko si je predstavljati, da bi namesto (vedno) izvrstne Polone Juh v vlogi Olivije nastopil moški.

Kot sklep bi veljalo zapisati, da je predstava Kar hočete siže izvrstnih prizorov. Na bolj kot ne prazni sceni vidimo res vrhunsko igro, a kot celota nekoliko ne funkcionira. Kot že rečeno, kdor vnaprej ne prebere drame, težko zares razume potek dogajanja.

Janusz Kica