Dotična galerija je leta 2018 pridobila njeno delo z naslovom Avtoportret kot Katarina Aleksandrijska. Artemisia Gentileschi je tako postala šele osma umetnica v zbirki, ki vsebuje več kot 700 umetnikov.

Artemisia Gentileschi, Avtoportret v podobi Katarine Aleksandrijske, 1615–1617. Foto: EPA
Artemisia Gentileschi, Avtoportret v podobi Katarine Aleksandrijske, 1615–1617. Foto: EPA

Da bi stopili nasproti neravnovesju spolov v zbirki, so se odločili, da ji posvetijo monografsko razstavo, kar je bil vse prej kot podvig, saj lastniki njenih slik teh niso želeli posoditi. Prav tako pa bi nekatere potrebovale konservatorsko-restavratorske posege, nekatere pa so tudi jabolko spora.

Oče, ki je prepoznal hčerin talent
Artemisia Gentileschi se je rodila leta 1593 v Rimu in je že pri starosti 12 let ostala brez mame, tako da je skrb zanjo prevzel oče, cenjen slikar Orazio Gentileschi. V delu Življenja slikarjev, kiparjev in arhitektov (1642) ga je Giovanni Baglione opisal kot "bolj zver kot človek" s "satiričnim jezikom", ki "je užalil vsakogar". Vendar se je slikar zavedal hčerinih talentov in se je zaradi toskanske vojvodinje hvalil, da je njegova hči pri 18 letih "že zmožna takšnih del, ki jih veliko glavnih mojstrov v tem poklicu nikoli ne doseže".

Umetnice so bile v tistem času v Italiji redke in so večinoma pripadale aristokraciji. Posameznice, ki so uspele kot poklicne umetnice, so po navadi imele očete v umetnostni obrti. V prvi razstavni sobi je tako slika njenega očeta Judith and her Maidservant, istemu subjektu pa se je pozneje posvetila tudi sama. Zaradi podobnosti sloga z očetovim so učenjaki včasih menili, da je dotična slika njeno delo, piše portal Art Daily.

"Strupeno" ujetništvo med stenami lastnega domovanja
Medtem ko bi lahko vajenci navdih iskali po ulicah Rima ter njihovih pročeljih in freskah, je bila Artemisia sama in večino časa omejena na dom, kjer so ji bila navdih očetova dela in gravure. V sodnih dokumentih je svoje ujetništvo opisala kot "strupeno".

Artemisia Gentileschi, Suzana in starešine, 1610. Foto: EPA
Artemisia Gentileschi, Suzana in starešine, 1610. Foto: EPA

V Londonu je na ogled tudi njeno prvo znano delo – slika Suzana in starešine iz leta 1610. Telesna razmerja niso proporcionalna, mogoče ker do takrat ni imela možnosti preučiti druge anatomije kot svoje. Suzanin izraz na obrazu je poln gneva, kar bi bil lahko odraz lastne izkušnje.

Hudodelec s papeževo zaščito
Slikar Agostino Tassi, ki ga je njen oče najel kot učitelja, je namreč posilil umetnico. Njen oče je šel na sodišče, kjer je pričal proti Tassiju, ker se ta z Artemisio ni želel poročiti, vendar ga je sodišče oprostilo, saj je Tassija ščitil papež, ki je pri njem naročil freske.

Sorodna novica "Pridnost" je precenjena: feministične pravljice za upornice in revolucionarke prihodnosti

Na razstavi so prvič prikazani podrobni dokumenti sodnega postopka, ki so jih odkrili leta 1876 in prikazujejo, kako obupno so ravnali z ženskami v Rimu v zgodnjem 17. stoletju.

Kdo je navdihoval umetnico?
Artemisio Gentileschi so navdihovale biblijske junakinje in vplivne ženske iz zgodovine: Judita, Suzana, Dalila, Betsabeja, Sibila, Katarina Aleksandrijska, Kleopatra. Slikarko pa mrzlično preučujejo tudi današnji strokovnjaki. Pojavlja se v filmih, dramskih uprizoritvah in romanih, svoje mesto je našla tudi v knjigi za otroke Zgodbe za lahko noč za uporniške punce avtoric Francesce Cavallo in Elene Favilli.

Londonska razstava, ki so jo odprli v soboto, bo na ogled do 24. januarja.