Bila sta pravi tandem, ki sta z združenimi močmi obnovila marsikateri spomenik in postavila temelje za nadaljnji razvoj stroke.

Danes ima konservatorsko-restavratorska stroka za seboj neverjetno pot, na kateri znanja in metode ves čas izpopolnjuje, popravlja stare restavratorske posege – tudi delo Mateja Sternena je na marsikaterem spomeniku doživelo kakšno obnovo –, ob vedno novih medijih, v katerih človek ustvarja, in širših spremembah miselnosti družbe pa vedno znova premišljuje tudi lastno etiko. Pa vendar se kljub vsemu tehnološkemu napredku in vedno drugačnim smernicam ena, vsaj v jedru, ni bistveno spremenila od prvih postavljenih temeljev spomeniškemu varstvu v okviru dunajske Umetnostnozgodovinske šole, ki je delovala vzporedno s tamkajšnjo Centralno komisijo, ter od velikanov, kot sta Alois Riegel in Max Dvořák, pri nas pa seveda Stele: Konservirati, ne restavrirati, se poudarja že več kot stoletje.

Načelo je sicer v tem času doživelo različne izpolnitve in interpretacije, a v resnici je v izhodišču daljnosežno. Danes se kot ključni poudarjata preventivno varstvo in sprotno vzdrževanje. Predmeti so izpostavljeni propadanju od samega nastanka in tukaj nastopijo konservatorji-restavratorji, ki malim in velikim dragocenostim preteklosti vračajo nekoč izgubljeni sijaj.

Tokratni sklop člankov posvečamo prav njihovim dosežkom, ki pa se razpenjajo pahljači prevelikega mnoštva spomenikov, materialov, tehnik, metodologij in pristopov, da bi zmogli zajeti vse. Zato se dotikamo le nekaterih primerov, kot so štafelajno slikarstvo, dela na papirju, vezave knjig, leseni predmeti, pozabili pa nismo niti na film. Veliko poglavij torej manjka, marsikatero pa je podano vsaj v obrisih.

Pred dnevi je Društvo restavratorjev Slovenije podelilo nagrade za najboljše restavratorske dosežke preteklih let, namen katerih je tudi opozoriti javnost na pomen njihovega dela in vrednost, ki jo ima lahko ustrezna skrb za kulturno dediščino.

Želja po ohranjanju, popravljanju in obnavljanju ni bistveno mlajša od prvih predmetov, ki jih je izdelal človek, in tudi njegove želje po tem, da ne izgubi stika s preteklostjo. Tej želji, predvsem pa strokovnosti in predanosti konservatorsko-restavratorske stroke se moramo torej zahvaliti, da lahko še vedno občudujemo tudi stoletja, celo tisočletja stare spomenike.