V projektnem prostoru DUM – Društva umetnikov na Kolodvorski 6 je od danes na ogled razstava Vadima Fiškina z naslovom Temni časi. Ogledujeta si jo lahko do dva obiskovalca hkrati, odprta bo do 12. junija od torka do petka med 13.00 in 16.00.

Fiškinova praksa je v svoji profanizaciji vzvišenega na eni strani in na drugi v fasciniranem občudovanju najbolj vsakdanjega vselej zavezana notranjemu paradoksu, ugotavlja kustos razstave Vladimir Vidmar. Paradoks se v umetnikovem delu vedno znova kaže v ireduktibilni dvojnosti vere in nezaupljivosti, navdušenja in ironije, pesimizma in optimizma.

Fizična in metafizična raven, ujeti v enem
Fiškin postavlja soočanje teh dvojnosti na oder umetnosti, ki ni področje ustvarjanja ex nihilo, ni področje odkritij, temveč polje, kjer si fenomene sveta prizadevamo razumeti. Na splošno je naša imanentna potreba po razumevanju spiritus movens Fiškinovih del. Čas je eno od vprašanj, h kateremu se Fiškin v svojih delih redno vrača, saj kot fenomen eksplicitno ohranja dvojnost med fizičnim in metafizičnim, je predmet znanosti, fizikalni fenomen in hkrati povsem nezajemljiva in neobvladljiva sila, ki nas ljudi kot končna bitja v vsem naddoloča.

Fiškinovi pretekli deli A Speedy Clock in Stretched Time kažeta imanentno relativnost našega odnosa s časom, z delom Temni časi pa se umetnikovim tematizacijam strnjenega dneva in raztegnjenega trenutka pridruži še neprosojen čas, prostor galerije, ki ga v ravni liniji obvladuje skoraj 50 okroglih ur s črno pobarvanimi stekli. Te slepe pege spremlja samo tiho tiktakanje mehanizmov, ki nas opominjajo, da v ozadju čas še vedno neustavljivo teče, čeprav nam logika njegovega poteka uhaja.

Čas bomo vedno merili in opredeljevali
Urni mehanizmi na razstavi Temni časi so tako naši mehanizmi spopadanja z nepopustljivo nepredirnostjo časa, črna barva, ki pa vendarle ne prepušča pogleda, pa kaže na njihovo mejo. Na razstavi Temni časi je čas temačen (tudi) zato, ker si tega nočemo priznati, ker skušamo svojo zbeganost nad njegovo neizmernostjo zakriti za mero. Čas neprizadeto je, teče, onkraj mer in delitev, ki mu jih pripisujemo.

Kot je še zapisal kustos, časa ne bomo nikoli nehali kvalificirati, nikoli ga ne bomo nehali meriti ali si prizadevati razumeti njegove logike. Ker se ob njem meri naša umrljivost, mu prav tako nikoli ne bomo priznali nevtralnosti; časi bodo vedno zlati ali težavni, plodni, katastrofični, temačni. Zato nenavadno ujemanje razstave Dark Times s tem zgodovinskim trenutkom je in ni naključje.