Začnimo z anekdoto. Bodoča žena arhitekta Františka L. Gahure je opisala svoje prvo potovanje v Gahurovo rojstno mesto oziroma mestece Zlin. Opis gre približno tako: Počitnice so se začele. Tokrat sem šla z njim. Več dni je močno deževalo. Železniška postaja v Otrokovicah je bila vlažna, umazana in neprijazna. Železniška postaja v Zlinu je bila videti kot manjša različica tiste v Otrokovicah. /…/ František je s težkim kovčkom prvi izstopil. Nato mi je ponudil roko, da sem lahko skočila s stopnic. Ampak kako bi lahko skočila, ko pa je bilo spodaj blato. Morje blata. Nikoli ne bom pozabila poti od železniške postaje do njegovega doma. Cesta je bila reka blata. Ob njej so bile majhne hiše, pločnika ni bilo. Grozno je bilo. Skoraj dva kilometra sva hodila. Zdelo se je, da ni konca. Hodila sva skozi naselje koč, kjer so živeli le revni …

Ampak iz tega blatnega naselja so zgradili nekaj, kar so poimenovali mala Amerika v vzhodni Moravski.

Pred nekaj tedni je v Plečnikovi hiši češki zgodovinar arhitekture Vit Jakubíček predaval o bliskovitem razvoju mesta Zlin v prvih desetletjih 20. stoletja. V zgolj dvajsetih letih (1911–1930) je število prebivalstva naraslo z 11.900 na 33.000 in zgradili so več kot 2000 hiš za delavce. Za vsem tem sta stala tovarna Bata in njen ustanovitelj Tomaš Bat'a.

Ključ do uspeha: najcenejši čevlji na Češkoslovaškem

Vit Jakubíček Zlin dobro pozna, saj je bil tam rojen, danes pa dela na tamkajšnji univerzi. Dodobra pozna tudi življenje Tomaša Baťe, ki je ustvaril tovarno najcenejših čevljev v regiji, katere ekspanzija je vodila do vzpostavljanja podružnic tudi v drugih državah (na Poljskem, v Latviji, Romuniji, Švici in Franciji). Predvsem sredi dvajsetih let je mnogo drugih proizvajalcev čevljev propadlo, saj se je zaradi slabšanja gmotnega položaja mnogo ljudi povpraševanje po čevljih sila zmanjšalo; vendar ne po Batinih čevljih. Tudi to je eden od razlogov, da se gradnja 'novega' Zlina tudi med gospodarsko krizo tako rekoč ni upočasnila.

Tomaš Baťa direktor tovarne, pa tudi 'nadzornik' mesta

Kot pobudnika in financerja gradnje hiš za delavce bi Tomaša Baťo hitro lahko razglasili za socialnega reformatorja, vendar ne smemo pozabiti, da so bile hiše last tovarne, delavci so morali najemnino plačevati tovarni in tovarna je tudi v določeni meri nadzirala njihovo življenje. Bata je bil zelo fokusirana na ekonomičnost vsega, tudi vsakdanjega življenja, je na predavanju povedal Jakubíček in med drugim menil: "Prepovedal je alkohol v parkih in na drugih površinah, ki so bile v lasti Bate, saj naj bi delavci, če pijejo alkohol, naslednji dan slabše delali."

Jakubíček mi je o Baťi povedal: "Tomaš Bat'a je bil paradoks: bil je kapitalist, vendar je uresničeval socialni program. Kar so mnogi politiki in arhitekti v tistem času razvijali v teoriji, je on uresničil. Seveda pa je zahteval popolno lojalnost, disciplino in učinkovitost pri delu. Vendar je bilo to za delavce sprejemljivo."

Hiše so številnim prinesle veliko olajšanje, saj je prej mnogo delavcev na delo potovalo več ur in so v tovarno že prispeli utrujeni. Hiše v Zlinu so jih tega odrešile in obenem so jim nudile precej visok življenjski standard. "Običajno je bilo, da hiše, v katerih so delavci živeli prej, niso imele tekoče vode in notranjih stranišč. Poleg tega je v novih bivališčih vsaka družina imela največ troje sosedov – v primeru štiridružinskih hiš, višje rangirani delavci pa so imeli celo hiše zase."

"Gospod Gahura, tukaj ste nas arhitekturno popolnoma zaj..."

Vpliv Tomaša Baťe na življenju mesta dobro prikaže tudi usoda prvega uradnega načrta arhitekta Františka L. Gahure, in sicer za nadomestno mestno hišo, saj je prejšnja pogorela. Prvi Gahurov projekt je Bat'a, ki je med drugim imel ambicijo postati župan (pozneje je župan dejansko postal) zavrnil, saj naj bi bilo predvidenega preveč nepotrebnega okrasja. Baťa je bil strog kritik vsega nenujnega in je menil, da arhitekti zgolj načrtujejo spomenike samim sebi. Glede na načrt Gahure za mestno hišo pa je skoraj vulgarno zapisal: "Gospod Gahura, tukaj ste nas arhitekturno popolnoma zaj…"

Okrasje, za katero se je zavzemal Gahura, je bilo sicer vedno dobro premišljeno in nikakor ne neutemeljeno. Na tem mestu velja omeniti, da je bil njegov profesor tudi Jože Plečnik. In prav on naj bi imel veliko zaslug za to, da so Gahuro imenovali za najboljšega kiparja med arhitekti in najboljšega arhitekta med kiparji.

Več možnosti za oseben arhitekturni izraz pri naročilih zasebnikov

O vplivu Plečnika in o želji po zagotavljanju mesta estetiki v arhitekturnih načrtih Jakubíček pove: "Na splošno lahko rečemo, da so objekti, ki jih je načrtoval za Bat'o – čeprav so morali biti kar najbolj ekonomični in uporabni –, vedno bili načrtovani z določeno mero ustvarjalnosti in da so bili kljub minimalizmu estetski. Hkrati pa je zanimivo opazovati razlike med Gahurovim delom za korporacijo in med naročili zasebnikov. Posebej v primeru verskih objektov in zasebnih hiš se kaže njegova sposobnost pristopanja k arhitekturnemu načrtovanju s položaja kiparja. V tem se je tudi razlikoval od 'mainstream' funkcionalizma tistega časa, kakršnemu so sledili Le Corbusier, ljudje okoli šole Bauhaus ali pa tisti, ki so sledili izročilu avantgarde."

Tovarniške hale in bolnišnica sredi zelenja

Sodelovanje med Tomašem Baťo in Františkom L. Gahuro ni obrodilo le gradnje prepotrebnih stanovanjskih kapacitet, ampak je bilo mesto, ki je bilo sicer zaradi Bat'e industrijsko središče, vendar zelo humano. O tem, kar je nastalo v Zlinu, lahko govorimo kot o tovarni sredi zelenja. Velik poudarek je bil na zelenju in svežem zraku, predvsem pri gradnji nove bolnišnice. Niso zgradili ene same velike stavbe, ampak več paviljonov sredi zelenja. S tem so sledili ideji, da je uživanje na svežem zraku dobrohotno in da takšna rešitev tudi omeji širjenje okužb.

František L. Gahura je bil sicer v Baťi redno zaposlen med letoma 1924 in 1945. Če govorimo o oblikovanju javnega prostora, je treba omeniti, da je Gahura kot uslužbenec Bate načrtoval tudi parkovno avenijo, ob kateri sta bili dve vrsti domov za dekleta in fante, pa sistem šol, ki so jih pozneje imenovali Bat'a šole, veleblagovnico in največji kino na Češkoslovaškem.

Bata je proizvajala 'vse'

O izjemnem razvoju tovarne Baťa priča tudi diverzifikacija proizvodnje. Leta 1894 ustanovljena tovarna čevljev je od leta 1915, ko so se lotili strojenja, osnovni proizvodni liniji nenehno priključevala nove panoge: energetiko, kmetijstvo velikih kapacitet, industrijo gume, med drugim izdelavo avtomobilskih gum, gradbeništvo, opekarstvo, založništvo knjig, proizvodnjo procesirane hrane, premogovništvo, transport, tekstilno industrijo … Že leta 1923 je imela 113 podružnic.

Tomaš Baťa je veliko vlagal v delavce. Predvsem kvalificirane je želel čim dlje zadržati v tovarni, zato je bilo za njihovo zdravstveno oskrbo dobro poskrbljeno, želel pa je vlagati tudi v njihovo izobraževanje. Zato so vzpostavili inštitute, ki so bili neke vrste ljudska univerza in na katerih so univerzitetni profesorji delavce izobraževali za potrebe ekspanzije tovarne.

Denar, ki ga delavci zaslužijo, naj se vrne v tovarno

Pragmatizem Tomaša Bat'e dokazuje tudi to, da je sledil ideji: če nekdo dela za Baťo, tam zasluži, a z zapravljanjem (kupovanjem v Batinih trgovinah in z obiskovanjem Batinega kina) naj se denar vrača v tovarno. Denar naj kroži znotraj tovarne.

Tomaš Baťa se je leta 1932 smrtno ponesrečil med poletom z lastnim letalom. To bi zaradi njegovega sloga vodenja, ko je ves čas imel vse pod nadzorom, lahko pomenilo katastrofo za tovarno, vendar pa je Tomaš Baťa vzpostavil kompleksen sistem vodenja, in ko ga je nasledil krušni brat, je tovarna dobro delala naprej. Velik rez v razvoju Bate je prinesla druga svetovna vojna, med katero so ločili lastništvo zmogljivosti na Češkem in Moravskem ter podružnic v tujini. Po drugi svetovni vojni so tovarne v tako imenovanih ljudskih demokracijah nacionalizirali, jedro Batine čevljarske industrije pa je postala družba Bata Development Limited v Veliki Britaniji. V tujino je odšel tudi sin ustanovitelja Thomas J. Baťa, ki je Bato vodil vse do osemdesetih let, umrl pa je v Torontu v Kanadi.

Spomenik Tomašu Baťi

V zvezi z delom Františka L. Gahure je treba omeniti spomenik Tomašu Bat'i, stavbo, ki je morda celo njegovo najboljše delo. Stavba naj bi predstavljala osebnost Tomaša Baťe in Baťo kot sodobno češkoslovaško osebo. Spomenik naj bi izražal lastnosti Tomaša Baťe: radodarnost, jasnost, optimizem in preprostost. Oblikovanje je bilo zelo funkcionalistično; uporabi opek so se odpovedali, ker naj bi pripadale preteklosti, Baťa pa je bil usmerjen v prihodnost – zato uporaba betona. Veliko poudarka je Gahura dal uporabi barv – tako so bile denimo konstrukcije okoli oken pobarvano modro. Drugo nadstropje so namenili razstavam, povezanim s tovarno Bata, v objekt pa so obesili celo Bat'ovo letalo.

Danes življenje v Zlinu ni več tako povezano z Baťo. Podjetje sicer v mestu obstaja, vendar se ukvarja predvsem s tržno dejavnostjo, proizvodnja poteka drugje. V mestu je precej velikih podjetij, največji delodajalec pa je bolnišnica Tomaša Baťe z okoli 3.000 zaposlenimi. V mestu obstaja tudi univerza T. Baťe, torej je njegovo ime še vedno vseprisotno.

Spomeniško zaščitene delavske hiše

O stanju delavskih hiš in o tem, ali ustrezajo sodobnim stanovanjskim standardom, Vit Jakubíček pove: "Stanovanjske hiše v Zlinu so spomeniško zaščitene. To pomeni, da morajo lastniki ohranjati njihovo izvirno zunanjo podobo, znotraj pa je preurejanje dopuščeno. To pa ne velja v primerih, ko so objekti razglašeni za nepremičninske kulturne spomenike v celoti in se izvaja tudi nadzor nad notranjo ureditvijo. Do določene mere je dovoljeno hiše prizidati v pritličju, saj tedanji standard za trisobno stanovanje večini ljudi danes ne ustreza. Žalosten pa je razvoj, kar se tiče zelenih površin okoli hiš. Te namreč izginjajo, saj prebivalci na zunanjih površinah pogosto uredijo parkirna mesta, kajti pred 100 leti hiše niso imele niti garaž niti parkirnih mest."

Zanimivo v zvezi s sodobnim Zlinom je tudi, da je to mesto tako rekoč brez zgodovinskega središča. Od starih stavb je ostalo le nekaj pročelij, ki so denimo vključena v sodoben trgovski center, najstarejša zgradba v mestu pa je cerkev, ki so jo prenovili v 19. stoletju. In prav tako tudi mestni grad ne izkazuje več svoje prvotne podobe, saj so ga prenovili v 20. stoletju. A to, da Zlin ni zgodovinsko mesto, vendarle ne zdrži. Mesto se je razvijalo v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. In če to danes ni že zgodovina …