Muzej sodobne umetnosti je tudi sam na sebi koncipiran kot umetniško delo. Vanj se tako vklaplja skulpturalni tobogan Carstena Höllerja, del njegove fasade pa deluje kot zaslon, na katerem se predvajajo instalacije. Trenutno sta že 'inštalirani' dve, med njimi tudi delo Braca Dimitrijevića. Foto: MMC RTV SLO/Polona Balantič
Muzej sodobne umetnosti je tudi sam na sebi koncipiran kot umetniško delo. Vanj se tako vklaplja skulpturalni tobogan Carstena Höllerja, del njegove fasade pa deluje kot zaslon, na katerem se predvajajo instalacije. Trenutno sta že 'inštalirani' dve, med njimi tudi delo Braca Dimitrijevića. Foto: MMC RTV SLO/Polona Balantič
Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu
Pod imenom Galerija sodobne umetnosti so muzej ustanovili že leta 1954. Njegova zbirka danes obsega več kot 12.000 del, a do dograditve nove stavbe nikoli ni bila razstavljena. Foto: MSU/Jasenko Rasol

Okvir, ki smo ga dali stalni razstavi, je metakonceptuaen. Vsaka od petih zgodb ima svoj začetek in konec, vendar se vsaka tudi navezuje na druge.

Nada Beroš
IRWIN
V stalni zbirki je tudi nekaj slovenskih avtorjev, med njimi tudi kolektiv IRWIN. Foto: MMC RTV/Polona Balantič

Muzej sodobne umetnosti je nastal zelo zgodaj za ta tip ustanove. Muzeji sodobne umetnosti so začeli nastajati šele v šestdesetih in morda je bil zagrebški celo prvi v Evropi. Razlog za to pa je, da se je nova ustanova želela razlikovati od Moderne galerije in je zato potrebovala neko drugo ime.

Tihomir Milovac
Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu
V kvalitativnem oziru izstopa zbirka optične umetnosti, v kateri je med drugim tudi delo Victorja Vasarelyja. Foto: MMC RTV SLO/Polona Balantič
Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu
Čeprav gre za muzej sodobne umetnosti, stalna zbirka naracijo začenja pri historični avantgardi, ki jo z nadaljevanjem pri pozni avantgardi v petdesetih v muzeju pojmujejo kot izhodišče sodobne umetnosti. Foto: MMC RTV SLO/Polona Balantič

Razočaranje je bilo dokajšnje. A to nima nič opraviti z muzejem, za katerega prav gotovo lahko rečemo, da je zagotovo najboljši izraz sindroma ekspanzije muzejev sodobne umetnosti in sodobnega kulta 'vsemogočnega' kustosa, čigar muham se uspeha željni umetniki 'morajo' ukloniti, v naši neposredni bližini. Razočaranje je veliko bolj povezano z deževnim vremenom v zadnjih dneh, zaradi katerega sem bila oropana vožnje po vrtoglavem toboganu, saj se na njegovih stenah, kot so me opozorili v muzeju, v dneh z izredno visoko vlažnostjo nabere tudi do centimeter vodnega kondenza. Za vse, ki ne vedo natančno, kaj imajo tobogani opraviti z muzejem sodobne umetnosti …
To je edini primer danes že skoraj kultnega objekta-skulpture belgijskega umetnika Carstena Höllerja, ki se je med zvezdnike sodobne umetnosti prebil po tem, ko so njegove tobogane postavili v Turbinski dvorani muzeja Tate Modern. O tem nakupu, ki zagrebški muzej utrjuje na zemljevidu referenčnih muzejev sodobne umetnosti, nam ravnateljica muzeja Snježana Pintarić pove: "Za nakup smo se odločili, ker se delo odlično ujame z arhitekturo Igorja Franića, torej z arhitekturo našega muzeja. Severna stran, na kateri najdemo tobogan, je monumentalen, napol odprt prostor, ki je bil že v izhodišču namenjen site-specific projektom. Interes za instalacije Carstena Höllerja je po vsem svetu izredno velik, saj gre za odlične, lahko rečemo, skulpture v svojem žanru."
150.000 evrov letn o za nakup novih del
Nakup skulpturnega objekta Carsetna Höllerja, obenem pa tudi še nakup arhitekturne instalacije Kdo se v digitalni dobi še boji volka, s katero sta se arhitekta Vinko Penezić in Krešimir Rogina predstavila na glavni razstavi lanskega beneškega arhitekturnega bienala, ali pa del izjemnega belgijskega multidisciplinarnega umetnika (pri nas smo ga spoznali kot gledališkega ustvarjalca) Jana Fabra potrjujejo besede ravnateljice muzeja, da je temeljno vodilo muzeja sledenje dogajanju v sodobni umetnosti in redno dokupovanje del avtorjev, ki v polju sodobne ustvarjalnosti zasedajo vidno mesto. Uresničevanje te strategije je za zagrebški muzej precej lažje kot na primer za Moderno galerijo v Ljubljani, ki bi jo v našem prostoru lahko razumeli kot pendant zagrebški ustanovi. Po besedah Pintarićeve namreč njena ustanova od države in mesta za nakupe novih del letno dobi do 100.000 evrov, k čemur je dodano še okoli 50.000 evrov, ki jih muzeju namenja njegov glavni sponzor, telekomunikacijska družba T-HT, medtem ko dobi Moderna galerija vsako leto približno trikrat manj sredstev.
Avtorji, ki pišejo individualne mitologije
V Zagrebu zatrjujejo, da ne želijo postati kopija velikih muzejev na Zahodu, zato tudi ne nameravajo na slepo kupovati privlačnih imen, ampak jih prvenstveno zanimajo avtorji, ki so v polju sodobne umetnosti nekaj izjemnega. Tisti, ki pišejo neke vrste individualne mitologije. Ta izraz se navezuje tudi na eno od petih tematskih polj, v katera je razdeljena stalna postavitev, ki se ogiba kronološki naraciji razvoja sodobne umetnosti, ampak v približno polstoletnem zamahu te umetniške ustvarjalnosti išče neke prevladujoče teme oziroma tipe umetnikov. Če se torej vrnemo k izrazu individualne mitologije, s katerimi naj bi bili povezani umetniki, predstavljeni v sklopu Velika enigma sveta, moramo omeniti tudi znamenitega kuratorja in teoretika umetnostne zgodovine Haralda Szeemanna, ki je vpeljal izraz individualne mitologije v diskurz sodobne umetnosti.
"Na ta način je opozoril na fenomen, ki se je pojavljal od osemdesetih, ko se pojavljajo umetniki, ki kreirajo lastne mitologije. Gre za umetnike, ki s svetom ne komunicirajo z znanimi in preprostimi jeziki, ampak ustvarjajo nove jezike in svetove," nam pove Tihomir Milovac, ki je skupaj z Nado Beroš avtor stalne razstave. Med temi umetniki je tudi že omenjeni Jan Fabre, tukaj pa najdemo tudi že pokojnega kitajskega umetnika Čena Džena, ki je zadnjo razstavo imel prav v Muzeju sodobne umetnosti. V kontekstu piscev individualnih mitologij Milovac omenja še nek hrvaški pojav. To je močna tradicija naivnih umetnikov, ki sega že v trideseta leta in kateri na primer pripada tudi danes mednarodno uveljavljeni umetnik Željko Kipke. Ti, kot jih v Zagrebu imenujejo, umetniki 'fomalne margine' so bili tudi pisci samosvojih mitologij, k njim pa prištevajo tudi Josipa Seissla, arhitekta, ki je po vrnitvi iz Pariza oblikoval samosvoj nadrealistični jezik.
Zapuščine hrvaških umetnikov
Omemba Josipa Seissla nas pripelje še k eni z novim muzejem, ki ga je menda v samo dveh tednih od odprtja obiskalo že 75.000 ljudi, pomembni temi. To so zapuščine posameznih umetnikov oziroma njihovih družin. Poleg donacije Josipa Seissla, ki velja za enega ključnih slikarjev gibanja zenitizem (k tej avantgardni struji se še vrnemo), muzej hrani tudi zbirko Vjenčeslava Richterja, prav tako izjemnega poznoavantgardističnega 'konstruktorja', bogato fotografsko zbirko več kot 200.000 negativov fotografa Toša Dabaca, pravi fenomen pa je tudi prenos celotnega ateljeja Kožarić v novo muzejsko zgradbo. Snježana Pintarić pove, da ta čas v muzeju razmišljajo tudi o pridobitvi zapuščine hrvaške umetnice Edite Schubert.
Pet tematskih sklopov
Stalna postavitev v Muzeju sodobne umetnosti pravzaprav ni zares popolnoma stalna. V muzej je namreč mogoče naenkrat postaviti nekaj več kot 600 del, medtem ko jih muzej, ki deluje že od sredine petdesetih in od takrat tudi zbira dela, hrani več kot 12.000. In iz tega korpusa bodo vsake toliko časa vzeli nekaj novih del in jih začasno 'vstavili' v stalno razstavo. Dela v stalni zbirki, ki je tematsko razdeljena v sklope Umetnost o umetnosti (dela umetnikov, ki – tako temu reče teoretik Boris Groys – komentirajo svoj lastni razvoj), Umetnost kot življenje (gre za v avantgardi začeto težnjo brisanja meja med umetniškim delom in življenjem), Projekt in usoda (tukaj so predstavljeni umetniki in skupine, ki delujejo na podlagi manifesta), Besede in podobe (gre za razvojno linijo od protokonceptualne, prek konceptualne do postkonceptualne umetnosti) in v že omenjeni sklop Velika enigma sveta.
Avantgarda, sonova sodobne umetnosti
V tej predstavitvi v oči nekoliko zbode zastopanost historičnih avantgard, katerih vrhunec na Hrvaškem predstavlja zenitizem z Ljubomirjem Micićem in njegovim konceptom barbarogene umetnosti, ki se zoperstavlja dominaciji zahodne umetnosti. Beroševa in Milovac pritrdita, vendar pa poudarita, da je avantgarda osnova dela mnogo sodobnih hrvaških umetnikov, pri čemer velja omeniti skupini Exat 51 in posebej Gorgono, ustanovljeno konec petdesetih in včasih – kot poudari Beroševa – imenovano za zadnjo skupino evropske historične avantgarde. In ob tem omenimo še hrvaško abstraktno umetnost petdesetih in šestdesetih, ki je z delom Ivana Piclja, Miroslava Šuteja, Vlada Kristla, že omenjenega Richterja in nekaterih drugih doživljala razcvet in kakovost, primerljivo z evropskimi zvezdniki, kakršen je bil na primer Victor Vasarely, sicer prav tako zastopan v stalni postavitvi.
In če smo že nekaj hvale namenili 'ljubiteljem geometrije', se obrnimo k še pomembnemu momentu hrvaške sodobne umetnosti. Kot poudari Milovac, je za razumevanje sodobne hrvaške umetnosti ključno poznavanje umetniške scene v sedemdesetih in posebej hrvaškega konceptualizma. Iz te scene izidejo tudi na primer Braco Dimitrijević, Grupa šestorice autora ali sodobnejša avtorica Sanja Iveković.
Slovenci v hrvaškem muzeju
V Muzeju sodobne umetnosti so zastopani tudi slovenski umetniki. Pričakovana je navzočnost kolektiva IRWIN, v predelu z naslovom Elastični prostor najdemo tudi vizualno konstrukcijo Dragana Živadinova in Dunje Zupančič, v muzeju odkrijemo še dela Gabriela Stupice, skupine OHO, Vadima Fiškina, morda najpresenetljivejše pa je delo pri nas manj znanega Franca Berčiča – Berka s hiperrealističnim portretom Roberta Redforda z naslovom Najdražji bicikel na svetu. V Zagrebu so novi muzej zastavili zelo velikopotezno. Že za prihodnje leto so namreč napovedali nekaj velikih projektov, med katerimi je tudi razstava zadnje serije slavnega britanskega (pravzaprav italijansko-britanskega) tandema Gilbert & George. Leto naj bi sklenila razstava del iz zapuščine umetnika Eda Murtiča.

Okvir, ki smo ga dali stalni razstavi, je metakonceptuaen. Vsaka od petih zgodb ima svoj začetek in konec, vendar se vsaka tudi navezuje na druge.

Nada Beroš

Muzej sodobne umetnosti je nastal zelo zgodaj za ta tip ustanove. Muzeji sodobne umetnosti so začeli nastajati šele v šestdesetih in morda je bil zagrebški celo prvi v Evropi. Razlog za to pa je, da se je nova ustanova želela razlikovati od Moderne galerije in je zato potrebovala neko drugo ime.

Tihomir Milovac