V svetu kultnega Letečega cirkusa Montyja Pythona je "Gumby" ena od podvrst stalnih likov v skečih. Gumbyji so lahko različni posamezniki, ki pa jih spoznate po izstopajoči obleki in pojavi: gumijastih škornjih, volnenih brezrokavnikih, brkih in očalih ter seveda po robcu na glavi. Gumbyji po navadi stojijo v rahlo opičji drži, govorijo počasi in razločno ter praviloma poosebljajo "glas ljudstva"; najbolj prepričljiv gumby je bil vedno Michael Palin.

Prostovoljci s smislom za humor skušajo danes v Londonu postaviti svetovni rekord "največjega srečanja ljudi, oblečenih v gumbyje"; s to gesto bi se radi poklonili 50-letnici kolektiva. "Vse skupaj je tako čudovito nesmiselno," je komentiral pythonovec Terry Gilliam, ki dogodek tudi povezuje.

"Živimo v vse bolj pythonovskem svetu"
Humoristična serija Monty Python’s Flying Circus je premiero na BBC-jevem programu doživela ravno 5. oktobra 1969. Jubileju se predvsem Britanci poklanjajo z različnimi projekcijami in retrospektivami; v teh dneh bo denimo izšla restavrirana kopija posnetkov kultne nadaljevanke.

"Monty Python je preživel, ker živimo v vse bolj pythonovskem svetu," je kolektiv pred obletnico zapisal v izjavo za javnost. "Skrajna trapastost se zdi danes bolj relevantna kot kadar koli prej."

Šesterica komikov se je seznanila med študijem, pozneje pa okrepila prijateljstvo med snovanjem humorističnega televizijskega programa. Z zdaj že antologijsko burkaško TV-serijo Leteči cirkus Montyja Pythona je skupina je postavila na glavo dotlej veljavna 'pravila' pisanja skečev in prepletla eno prigodo v drugo, skeče pa končevala praktično sredi dogajanja. Pravzaprav je ta pristop predstavil že Spike Milligan, pythonovci pa so jo nato mojstrsko dodelali. Leteči cirkus je imel tudi to srečo, da so ga v nasprotju z njihovimi dotedanjimi šovi predvajali v barvah, ki so enkratno dopolnjevale njihovo nadrealistično domišljijo.

Nekaj časa je sicer bilo treba, da je serija našla pravo bazo oboževalcev. A postala je tak fenomen, da je George Harrison nekoč dejal, da je duh Beatlesov prešel na pythonovce. Na malih zaslonih se je serija obdržala štiri sezone, 'pythonovski' smisel za humor pa so nadaljevali tudi v filmih in knjigah.

V premoru med snemanjem tretje in četrte sezone so z nizkim proračunom posneli klasiko Monty Python in sveti gral, ki je takoj postala filmska uspešnica, leta 1979 pa na velikem platnu kontroverzno nadaljevali z Brianovim življenjem, ki je postalo tarča glasnih katoliških kritik. Leta 1983 so v kritiškem in finančnem pogledu ponovili uspeh s filmom Monty Python: Smisel življenja, ki je prepričal tudi žirijo canskega festivala.

Nikoli popolnoma ločene poti
Ob skupnem sodelovanju je vsak od pythonovcev začel tudi uspešno samostojno kariero, John Cleese med drugim s humoristično serijo Fawlty Towers in filmsko uspešnico Riba po imenu Wanda, v kateri je nastopil leta 1988 s Palinom. Tudi sicer je Cleese nanizal uspešno igralsko kariero – med drugim smo ga videli v filmih o Jamesu Bondu in Harryju Potterju. Filmsko kariero je kot igralec in scenarist nadaljeval tudi Terry Gilliam (Razbojniki za vse čase leta 1981 in fantazijski film Brazil ‒ pri obeh je sodeloval s Palinom, pri The Adventures of Baron Munchausen pa skupaj z Idlom). Michael Palin je med drugim igral v filmih Misijonar in A Private Function, znan pa je tudi po nagrajenih popotniških dokumentarnih filmih. Eric Idle se med drugim podpisuje pod odrsko uspešnico Spamalot, Terry Jones pa je tisti, ki je podpisal scenarij za film Labirint in cel niz dokumentarnih filmov na zgodovinsko tematiko.

Graham Chapman je umrl že leta 1989, pri Jonesu pa so zdravniki leta 2015 diagnosticirali hudo obliko demence. Cleese je bil v zadnjem času tudi na udaru kritik zaradi svojih ksenofobno obarvanih komentarjev, med drugim je tvitnil, da London "ni več angleško mesto".