Konec novembra je izvršni odbor DeSUS-a potrdil tri kandidate, ki se potegujejo za predsednika stranke, čeprav je najprej kadrovska komisija DeSUS-a do Aleksandre Pivec in Boruta Stražišarja "izrazila vsebinske zadržke". Kot je za POP TV takrat pojasnil Karl Erjavec, je pri Stražišarju problem, ker se je v stranko vpisal šele pred nekaj dnevi in ga nihče ne pozna. Medtem ko naj bi bili pri Pivčevi razlog za zadržek očitki o nepravilnostih pri projektu SRIPT, pri katerem je sodelovala še kot državna sekretarka v prejšnji vladi. Ko je konec oktobra prišlo do izbruha afere SRIPT, se Erjavec za Aleksandro Pivec, ki prihaja iz njegove stranke, ni ravno potegnil. Odločitev o njeni usodi je prepustil premierju Marjanu Šarcu, rekoč, da vsi vemo "kako visoke kriterije ima".
"Ali mislim, da je do te afere prišlo naključno? Niti slučajno. Mislim, da je do tega prišlo, ker se je Pivčeva odločila kandidirati za predsedniško mesto v stranki, in potem se rade zgodijo afere v politiki. Morda javnost sicer ne bi niti izvedela za ta nesrečni projekt," nenavadno stanje v DeSUS-u komentira Miro Haček s Fakultete za družbene vede. "DeSUS je pred volilnim kongresom, in očitno se je po dolgem času pojavila dovolj resna protikandidatka dolgoletnemu predsedniku Karlu Erjavcu."
"Kako se je predsednik stranke postavil do svoje ministrice, je nezaslišana aroganca. In dokaz pomanjkanja osnovne politične kulture in empatije do svojih sodelavcev," je bil do Erjavca kritičen nekdanji evropski poslanec Ivo Vajgl, ki je konec novembra izstopil iz DeSUS-a. "Bridko je, da nekdo ne zna živeti s tem, da je izpostavljen konkurenci in da konkurenca pomeni splošno dobro. To ne sme biti bavbav, temveč spodbuda za boljše delo, za boljši program. A vsega tega v tej zgodbi ni, in zato je bridka. Občutek imam, da je zelo veliko igralcev v ozadju in v ospredju zainteresiranih za to, da se Pivčevo diskreditira ter da se o njej piše in govori v čim bolj negativnih terminih," je dejal Vajgl.
Erjavec: Če je bilo delovanje Pivčeve nezakonito, ji ne morem nuditi podpore
A kot je za MMC pojasnil Karl Erjavec, kandidatur Pivčeve in Stražišarja ne razume kot kritiko svojega dosedanjega dela, temveč njuni kandidaturi razume "kot pravico, da lahko vsakdo kandidira za predsednika stranke DeSUS-a, čeprav je v stranko vstopil pred kratkim. To pa razumem tudi kot demokratičen proces znotraj stranke."
Na vprašanje, ali stoji za argumenti kmetijske ministrice in zakaj ji ne daje odločne podpore, pa je Erjavec odgovoril: "Ne gre se za vprašanje argumentov, temveč gre za vprašanje zakonitega ali nezakonitega ravnanja ministrice Aleksandre Pivec. Če se bo izkazalo njeno ravnanje za nezakonito, ji tako jaz kot tudi stranka DeSUS ne moreva dajati podpore."
Ne gre za majhno, nepomembno stranko, gre za resno politično silo
"Na eni strani imamo predsednika stranke, ki to funkcijo opravlja že skoraj 15 let, na drugi strani pa imamo ministrico, ki ima v DeSUS-u precej kratko kilometrino in je v stranki bolj ali manj neaktivna in neznana." Če ne bi bilo političnih ozadij in bi štela le kilometrina udejstvovanja in resnost dela v politični stranki, bi bile volitve na kongresu zgolj formalnost, je prepričan Haček.
Haček opozori na to, je DeSUS od leta 2004 sodeloval prav v vseh slovenskih vladah. "Ne gre za brezvezno stranko, četudi je glede na trenutno število njenih poslancev relativno majhna parlamentarna stranka. Gre za resno politično silo, ki je pravzaprav določala politično barvo vlad v zadnjih petnajstih letih. Zato gre za zelo resen spopad za predsedniško mesto."
Karl Erjavec je bil na čelo DeSUS-a izvoljen leta 2005. Stranka ga je kot svojega predsednika nato potrdila na vseh nadaljnjih kongresih v letih 2009, 2013 in 2017. Daljši staž predsednika ima le še Janez Janša v SDS-u. Kongres DeSUS-a tokrat prihaja leto prej kot običajno, od zadnjega kongresa pa do 18. januarja 2020, ko je napovedan naslednji, bodo namreč minila le tri leta. Leta 2017 je bil Erjavec edini kandidat za predsednika stranke, tokrat bo drugače, saj se bosta za vodstvo potegovala tudi pravnik Borut Stražišar in kmetijska ministrica Aleksandra Pivec.
Leta 2004 je DeSUS vstopil v Janševo vlado, v kateri je Erjavec prevzel mesto obrambnega ministra. Šele leto pozneje je na mestu predsednika stranke nasledil Antona Rousa. DeSUS se je leta 2008, ko je bil na oblast izvoljen levi trojček (SD, Zares, LDS), pridružil tudi tej koaliciji. Najprej je sodelovanje Erjavec pogojeval z ohranitvijo svojega položaja na obrambnem ministrstvu, a mu je resor prevzela Ljubica Jelušič, Erjavec pa je postal minister za okolje.
Leta 2010 je zaradi poziva Računskega sodišča, ki je zaznalo nepravilnosti na ministrstvu, oziroma zaradi "afere kante" Karl Erjavec odstopil kot okoljski minister. To je tudi edini Erjavčev odstop s katere koli od pomembnejših političnih finkcij, ki jih je zasedal. Pospremil pa ga je z besedami: "O odstopu me je prepričal predsednik vlade (Borut Pahor, op. a.), ker sem videl, kako se muči zraven mene. Tega ne morem gledati."
Maja 2011 je DeSUS izstopil iz Pahorjeve vlade. Že februarja 2012 pa se je pridružil drugi Janševi vladi, v kateri je Erjavec zasedel mesto ministra za zunanje zadeve. Leto pozneje je bila Janševi vladi izglasovana nezaupnica, Erjavec pa je ostal zunanji minister tudi v vladi Alenke Bratušek in nato še v vladi Mira Cerarja.
Karla Erjavca ni odnesla ne afera Patria, čeprav je bil takrat obrambni minister, ne afera prisluhi, čeprav je bil v tistem času zunanji minister. Z vlado Marjana Šarca se je vrnil na čelo obrambnega ministrstva, na mesto, iz katerega se je izstrelil v prvo vrsto slovenske državnozborski politike. A ni rečeno, da bo z vrnitvijo na svoj izhodiščni položaj tudi dejansko sklenil svoj politični krog.
"A očitno se v ozadju precej dogaja… Morda niti ne toliko znotraj DeSUS-a kakor znotraj koalicije, ki je s Karlom Erjavcem precej nezadovoljna in bi si želela bolj zanesljivega partnerja oziroma partnerja, ki bo manj "tečen" v neprijetnih trenutkih. Partnerja, ki bi bil sposoben izsiliti manj stvari, kot sta npr. redna in izredna uskladitev pokojnin," razmišlja Haček.
DeSUS ni nikoli vodil ministrstva, ki je pristojno za področje pokojnin in upokojencev
Če je DeSUS po volitvah leta 2014 v parlamentu pridobil deset sedežev, jih ima po zadnjih parlamentarnih volitvah polovico manj. Letos je izgubil še evropskega poslanca. A po Hačkovem mnenju to ni vzrok za razočaranje znotraj stranke. "Najverjetneje so člani DeSUS-a na neki točki pričakovali, da si bo stranka upala prevzeti resorje, ki so za DeSUS pomembni. DeSUS nikoli ni vodil resorja za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je pristojen za področje pokojnin in upokojencev, čeprav je bil ta resor po zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2018 na voljo. Prevzeti pa ga nista hotela ne SAB ne DeSUS, čeprav sta oba tu začrtala svoje politične cilje."
Tokrat je drugače tudi to, da sta v parlamentu dve stranki, ki zagovarjata upokojence. "DeSUS nima več monopola, ki ga je dolga leta imel pri skrbi za upokojence, ne glede na to, koliko je bila ta skrb resnična in resna. DeSUS ima konkurenco, ki se ji reče SAB. Tudi tu se vzpostavlja tekmovanje in med politično tekmo je vsaka oslabitev nasprotnika moja zmaga. Tudi tako lahko razumemo boj za vodenje DeSUS-a," meni Haček in doda, da čeprav se DeSUS razglaša kot stranka, ki skrbi za upokojence, svojih deklaratornih ciljev v zadnjih 15 letih ni nikoli prelila v konkretna dejanja. "Vprašanje pa je, ali bi se to zgodilo pod vodstvom koga drugega."
Vajgl o položaju starejših: "Vsi se zaklinjajo, kako je stanje nevzdržno, a nihče ne naredi nič."
Podobno položaj v stranki pojasnjuje Vajgl, ki je pogrešal tudi vsebinske premike. "Prepričan sem, da Slovenija v tej fazi tranzicije še vedno potrebuje stranko, ki se bo izrazito zavzemala za izboljšanje in utrditev položaja starejše generacije. Kar se lahko uresniči z zelo konkretnimi programi in idejami." Vajgl, ki je bil v Evropskem parlamentu tudi podpredsednik posebne mednarodne skupine, ki se je zavzemala za izboljšanja položaja starejših, je imel priložnost spoznati, kako se druge države EU-ja lotevajo problematike.
"V vseh državah je vprašanje starejših prioritetno vprašanje. Pri nas je to postalo predvsem na verbalni ravni, površno. Vsi se zaklinjajo, kako je stanje nevzdržno, a nihče ne naredi nič in ne sprejme nobene konkretne politične obveze. To pa je naloga politikov in političnih strank. DeSUS se v tem smislu ne razlikuje od drugih. Vodja stranke se oprijema nekih stereotipnih fraz, ko pride do vsakoletnega regresa in simboličnih popravkov pokojnin. V resnici pa se strukturno ne dela ničesar oziroma se na ta način v stranki sploh ne razmišlja."
Vajgl dodaja, da v Evropi že obstaja mnogo dobrih praks, ki bi jih lahko posnemali, a v DeSUS-u za kaj takega posluha očitno ni. "Trenutno ni takšne želje in ni pripravljenosti za resno delo." Iz stranke je Vajgl torej izstopil tako iz vsebinskih kot formalnih razlogov. "Zazdelo se mi je še, da se vprašanja vodstva stranke in možnosti, da se to vodstvo osveži in se programsko in kadrovsko okrepi, obravnavajo površno, grobo in tudi nedemokratično. V nobenem trenutku nisem želel biti del tega," je bil jasen.
Karl Erjavec: politična mačka z devetimi življenji
"Karl Erjavec vsekakor ni strokovnjak za katero koli izmed področij, ki jih je doslej pokrival kot minister. Je pa vsekakor pravi politik. Minister nazadnje ne rabi biti strokovnjak za področje, ki ga pokriva, mora pa biti sposoben sprejemati politične odločitve in stati za njimi. Karl Erjavec je politik, ki pozna politično igro, ima odličen občutek za politično preživetje. Je neke vrste politična mačka z devetimi življenji. Ne glede na to, s kakšne višine ga vržeš, vedno pristane na nogah. Zato Erjavca ne smemo podcenjevati in nikoli odpisati," opozarja Haček.
Na drugi strani pa je vprašanje, ali je Karl Erjavec tudi koristen za državo in javni interes na resorjih, ki jih pokriva. "Vsaj v zadnjem mandatu, ki ga je končal kot zunanji minister, bi težko rekli, da bil to zanj uspešen mandat. Čisto vseeno je, zakaj je padla zadeva arbitraža, ali je to zaradi nevestnega dela in nerodnosti dveh uradnikov. Politično odgovoren je pač minister."
Haček ob tem doda, da se koncepta objektivne odgovornosti številni politiki v Sloveniji izogibajo. Pri čemer afera prisluhi ni bila edina na Erjavčevem seznamu. "Podobno je bilo že na drugih resorjih, ki jih je Erjavec zasedal: obrambni minister – Patria, okoljski minister – afera kante, vedno je nekaj …"
Glede prevzemanja odgovornosti je do Erjavca kritičen tudi Vajgl: "Kadar neki predsednik v kateri koli evropski državi postane stranki breme in ne dodaja k ratingu stranke, temveč stranka celo trpi zaradi njegovega nizkega ugleda, takrat je čas, da se umakne častno in dostojanstveno, ne da bi zaradi tega moral biti potisnjen v kot," sklene.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje