Šest let je minilo, odkar so slovenski hokejisti zadnjič igrali v elitni diviziji svetovnega hokeja na ledu, kar 18 let pa od zadnjega uspešnega obstanka v najvišjem razredu. Ta cilj bodo od sobote naprej lovili na turnirju v Rigi.

Ob tej priložnosti smo vam v športnem uredništvu MMC-ja pripravili prav poseben MMCpodrobno, ki je posvečen slovenski hokejski reprezentanci.

Kot običajno smo vam pripravili različne in pestre vsebine različnih žanrov. V podkastu SOS-odmev smo gostili vodjo reprezentance Dejana Kontreca, ki je razmišljal o položaju in možnostih risov za šele tretji obstanek med elito, veliko pa je govoril tudi o infrastrukturi, financah in prihodnosti.

Poseben članek je namenjen prav prihodnosti, v njem se ukvarjamo z dosežki in potenciali mladih reprezentanc. S tremi članki se oziramo tudi v preteklost, v enem prinašamo zgodovinski pregled tekem risov na prvenstvih elite (ogledate si lahko tudi zadnjo tretjino kultne tekme proti Estoniji), v drugem spomine obuja Ivo Jan, v tretjem pa slavimo zlato obdobje večnega rivalstva med Olimpijo in Jesenicami.

Za konec vam prinašamo še kratek portret najboljšega slovenskega hokejista Anžeta Kopitarja, za piko na i pa vas zdaj že tradicionalno čaka kviz. Vabljeni k branju, poslušanju, gledanju in reševanju! In ne pozabite, vse tekme risov na tem turnirju si boste lahko ogledali v prenosih na TV Slovenija 2, bogate vsebine pripravljajo tudi na frekvencah Vala 202 in seveda na naši spletni strani.

Slovenija po šestih letih spet igra med elito, zaradi česar je večje pričakovanje tudi v športni in splošni javnosti. "To je najvišji rang tekmovanja, za naš hokej je velika čast, da smo sploh zraven. Že kar nekaj časa nismo obstali med elito, upam, da nam tokrat uspe. Letos smo res naredili vse, kar je bilo mogoče, da bodo naši hokejisti čim bolje pripravljeni. Imeli smo dolge priprave z veliko tekmami in upam, da so trenerji in sami hokejisti dobili največ možnosti, da bodo čim bolje pripravljeni na ta svetovno prvenstvo."

Potrebna je tudi sreča
Risi so do zdaj le dvakrat v devetih poskusih obstali med elito, a vodja reprezentance je skupaj s celotno reprezentanco vseeno optimističen: "Če ne bi bili, potem bi težko delali v športu. Pomembno je, da narediš vse, kar je v tvoji moči. Vemo, da nas čakajo zelo težki tekmeci, ki imajo čez vso sezono več težkih tekem, kot jih imajo naši igralci, ki igrajo na različnih ravneh, ampak upam, da bomo z vsemi pripravljalnimi tekmami na pravi ravni. Moraš pa imeti tudi precej sreče, da ni poškodb in bolezni. Priprave so bile dobre, imeli smo kakovostne tekmece, tudi logistično ni bilo nekih večjih težjih napak. Upam na najboljše na svetovnem prvenstvu in se ne ukvarjam z zgodovino."

"Vemo, koga moramo premagati"
Reprezentanca si je edini obstanek zagotovila prek skupin za obstanek, v trenutnem sistemu, ko se je treba v osemčlanski skupini ogniti zadnjega mesta, pa ji to še ni uspelo. Kar nekajkrat se je zgodilo, da je Slovenija dobro igrala proti precej boljšim reprezentancam, nato pa na tekmah proti tekmecem za obstanek precej popustila. Kontrec je priznal, da je o tem tudi sam veliko razmišljal: "Vendar vemo, koga moramo premagati: če kakšnega težjega premagamo, hkrati pa ne premagamo tistega, ki je konkurent za obstanek, to ne bo veliko pomagalo. Vsak igralec gre 100-odstotno v tekmo in poskuša narediti čim več. Težko je tempirati celotno prvenstvo, sam samo upam, da bomo na tekmi, ki nam bo prinesla obstanek, najboljši in da se nam poklopijo vse stvari."

Pogoji so vsako leto boljši
Ko je Slovenija prva leta igrala med elito, se je veliko govorilo o slabših organizacijskih pogojih, zdaj pa je po Kontrečevem mnenju vse precej bolje: "Tudi vse drugo je na višji ravni. Ne bom rekel, da je bilo včasih vse slabo. Fantje igrajo v tujini in so navajeni na neki standard, bom rekel temu že tudi luksuz, in to jim poskušamo tudi v reprezentanci zagotoviti, da imajo res vse pogoje. Hokejska zveza v zadnjih letih zagotavlja ne samo članski, ampak vsem drugim reprezentancam boljše pogoje, od fizioterapevtov do trenerjev, trenerjev za vratarje in tako naprej za vse starostne skupine." K temu je dodal, da je članska reprezentanca najpomembnejši člen, saj "se iz tega financirajo vse druge reprezentance".

Spomin na trepljanje po ramenih
Slovenija je v času samostojnosti naredila velik korak, desetkrat se je uvrstila na SP elitne divizije, dvakrat je zaigrala na olimpijskih igrah, a zdi se, da ni najbolje izkoristila teh premikov za popularizacijo hokeja v Sloveniji. Selektor Matjaž Kopitar je v Sočiju 2014 po odličnem sedmem mestu napovedal, da jih najbrž čaka veliko trepljanja po ramenih, a ne pričakuje, da se bo veliko spremenilo. Njegove besede so se izkazale za preroške. Kontrec se je ob tej tezi najprej spomnil svojih začetkov na zvezi: "Ko smo prišli, smo imeli res težak položaj tako na zvezi kot v klubih. 12 let smo potrebovali, da bi mogoče prišli tja, kjer smo že enkrat bili, da bi tako Olimpija kot Jesenice igrale v najvišjem rangu tekmovanj. Mislim, da smo temu dokaj blizu, Jeseničani so imeli že možnost, da bi se priključili, a se to zaradi financ ni zgodilo."

Kandidirajo za denarni vložek
O priložnostih pa meni, da te niso bile zamujene, saj se je po uvrstitvi na olimpijske igre precej povečal vpis mladih: "Napolnili smo vse klube in dvorane, zato sem optimist. Res pa je, da nas ni, ko smo se vrnili z olimpijskih iger, čakalo 10 milijonov, s katerimi bi naredili novo dvorano. Pred novim letom smo imeli posvet, da bo ministrstvo namenilo 150 milijonov za infrastrukturne projekte, in sicer prav za športne objekte. Mi smo že podali svojo prijavo, povedali, kaj potrebujemo, kakšen naj bi bil razvoj slovenskega hokeja, ker hokejska zveza gotovo ne more graditi dvoran niti jih ne more vzdrževati."

Dobro razume Kopitarja
Najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar bo tokratno prvenstvo zaradi rehabilitacije manjših poškodb izpustil, a Kontrec pričakuje, da bo še kdaj oblekel slovenski dres: "Vedno smo veseli, ko pride, ampak razumemo tudi njegovo situacijo. Bil sem hokejist, ni preprosto, da pri 35 letih igra skoraj 90 tekem v sezoni. Mislim, da bi, če bi bile kvalifikacije v avgustu, kot so že bile, takrat zaigral v njih. On je vedno dodana vrednost, ne more pa reprezentanca temeljiti samo na tem, ali bo on prišel."

"Slovenci smo športni narod"
Kopitar se bo nekoč poslovil, prav tako tudi udarni napad Jeglič-Tičar-Sabolič, a Kontrec se ob tem spominja: "Že pred mano so bili veliki talenti hokejistov, pa so rekli, da takih ne bo več, pa so prišli spet in spet, zgodile so se olimpijske igre ... Slovenci smo res športni narod, težko je reči, kdaj bo prišel naslednji zvezdnik v katerem koli športu, ampak imamo kar precej talentov, imamo veliko hokejistov v tujini, nikoli ni bilo še toliko mladih v tujini. Za nas je končni cilj članska reprezentanca, vse drugo je razvoj in pomembno je, da se fantje pravilno razvijajo, da imajo dobre klube in imajo veliko igralnega časa."

Madžarom žal, ker so odstopili
Velik preboj bi bil, če bi Slovenija gostila SP elite, začela se je skupna akcija z Madžari, ki pa so potem izstopili, za kar je Kontrecu še vedno žal: "Ko smo na pripravah na to prvenstvo igrali na Madžarskem, so vsi tožili, kakšno priložnost so zamudili. Prehitro so se odločili, da ne gredo v ta projekt. To je bila velika priložnost za vse, tudi IIHF, oni bi morali to najbolj podpirati, da se pojavita dve novi državi. Smo v središču Evrope, kjer bi bilo veliko število gledalcev, v Rigi in na Finskem gotovo ne bo to takšna mednarodna zasedba gledalcev, saj bi bilo v Sloveniji in na Madžarskem prvenstvo dostopnejše. Vsa prvenstva v zadnjem času prinašajo milijon evrov dobička, potem ni težko razvijati mlajšega pogona. Velike države se tega zavedajo in hočejo čim več teh prvenstev."

Pripravljeni na vse scenarije
Rusija in Belorusija trenutno ne smeta igrati, a pripravljajo se načrti za njuno vrnitev, o katerih je govoril tudi naš sogovornik: "Pripravljen je tudi ta scenarij, ko se bo zgodil, bodo sledile reorganizacije. Vse vojne se, upam čim prej, končajo in tudi ta se bo. Rusi so velik in pomemben igralec v Mednarodni hokejski zvezi (IIHF)." Ta je odvisna tudi od delovanja in odločitev Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), ki na podlagi olimpijskih iger namenja veliko denarja nazaj v IIHF. Zato je pričakovati, da se bosta obe državi prej ali slej vrnili med elito, kar je ob koncu pogovora pokomentiral tudi Kontrec: "To se bo zgodilo, so pa scenariji že napisani in se bomo vsi morali organizirati."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah:
− koliko je v zadnjem času Kontrec igral hokej;
− spominih na zgodovinsko tekmo proti Estoniji, ki je prinesla prvi preboj med elito;
− o infrastrukturni prihodnosti na Dolenjskem, Primorskem;
− dvoranah v Kranju in Grosupljem;
− razvoju talentov v Mariboru;
− slovenski klubski sceni;
− Celju, ki bo začelo igrati v Alpski ligi;
− kako so prestopi potekali nekoč in danes;
− avstrijskih navijačih in njihovi 'klubski zvestobi';
− kakšen položaj ima Slovenija v Mednarodni hokejski zvezi;
− o nagradi za obstanek med elito;
− v kakšni finančni kondiciji je slovenska hokejska zveza;
− napredku ženske reprezentance in njenih možnostih za preboj na olimpijske igre;
− zanimivostih o številki 106.

Risi so prvo pripravljalno tekmo odigrali pred dobrim mesecem, ko so v Beljaku premagali večne tekmece Avstrijce s 5:3, priprave pa končali v torek, ko so v Københavnu ugnali Dansko s 3:1.

V spodnji tabeli so izidi vseh tekem in njihova poročila.

Opombe:
− KS: kazenski streli
− P: podaljšek
− S klikom na par dobite poročilo posamezne tekme

Na teh tekmah se je med strelce vpisalo 15 hokejistov, skupaj pa jih je 20 zbralo vsaj eno točko.

V Rigi bo Slovenija odigrala vsaj sedem tekem, za obstanek pa se mora v osemčlanski skupini B ogniti zadnjemu mestu. Tekme bo po vrsti igrala takole.

Sobota, 13. maj, ob 11.20:
ŠVICA − SLOVENIJA

Nedelja, 14. maj, ob 11.20:
SLOVENIJA − KANADA

Torek, 16. maj, ob 15.20:
SLOVENIJA − NORVEŠKA

Četrtek, 18. maj, ob 15.20:
ČEŠKA − SLOVENIJA

Petek, 19. maj, ob 15.20:
LATVIJA − SLOVENIJA

Nedelja, 21. maj, ob 15.20:
SLOVENIJA − SLOVAŠKA

Ponedeljek, 22. maj, ob 19.20:
KAZAHSTAN − SLOVENIJA

Baza igralcev se je v zadnjih letih močno povečala. Pred 15 leti so reprezentanco do 20 let pretežno sestavljali le igralci Jesenic in Olimpije, medtem ko barve Slovenije v zadnjih letih branijo hokejisti tudi iz drugih hokejskih središč v Sloveniji.

Risi U-18 srebrni na domačem prvenstvu
Na svetovnem prvenstvu do 18 let divizije I-B na Bledu sredi aprila je bilo v kadru šest igralcev Olimpije, štrije igralci Slavije, trije hokejisti Jesenic, en napadalec Maribora, kar deset hokejistov pa že igra v tujini.

Mladi risi so premagali Južno Korejo s 4:2, Poljsko s 6:3, Estonijo s 4:1 in Italijo z 2:1 v podaljšku. Odločilna je bila tekma proti Avstriji, ki so jo mladi risi izgubili s 4:6, čeprav so imeli več strelov na vrata (32:20). Imeli so tudi številne prednosti igralca več, a niso izkoristili niti ene.

“To je ekipa fantov, ki imajo velik talent. Želim, da se tega zavedajo in delajo naprej, saj njihovi cilji morajo biti večji, kot je to svetovno prvenstvo,” je povedal glavni trener Jaka Adlešič.

Reprezentanca do 20 let lani izpadla iz divizije I-A
Mladinska izbrana vrsta do 20 let je stalni član divizije I in nekajkrat so bili tudi zelo blizu uvrstitvi med svetovno elito, v kateri igra 10 reprezentanc, še najbližje temu so bili na svetovnem prvenstvu na Bledu decembra 2010, ko so zasedli drugo mesto z enakim številom točk kot Danska, vendar ker so proti njim doživeli poraz z 1:2, so se med elito uvrstili Danci.

Zaradi odločitve IIHF-a o sankcijah zoper Rusijo in Belorusijo je slovenska reprezentanca napredovala v divizijo I-A. V sezoni 2021/22 so se izbrane vrste divizije I-A zbrale v Askerju na Norveškem, kjer pa so risi zasedli zadnje mesto in se znova vrnili v nižji kakovostni razred.

Opazen vzpon pri mladincih in kadetih

V obdobju od leta 2004 do 2010 je bil vpis v hokejske šole in kategorijo U-10 izjemno slab. To je pomenilo manj konkurence, nižjo raven tekmovanja in posledično težave pri sestavljanju reprezentančnih selekcij. Igralski primanjkljaj pri mladincih in kadetih je bil nekaj let velika težava, a letošnja sezona v obeh kategorijah je dokazala velik napredek.

Mladinski finale DP-ja navdušil
Finale mladinskega državnega prvenstva je bil najbolj napet v samostojni Sloveniji. Jeseničanom je uspela epska vrnitev po zaostanku z 0:2 v zmagah. Peto tekmo v Tivoliju so dobili s 3:2 v podaljšku, potem ko je Olimpija vodila vse do zadnje sekunde. Ažbe Glavič je dosegel odločilni zadetek v 68. minuti. Take vrnitve so zares redke, saj so železarji zaostajali na tretji, četrti in peti tekmi, vedno pa so se rešili v podaljšku.

Vzdušje na tribunah je bilo odlično. Na peti tekmi se je zbralo več kot 700 gledalcev. Obisk je bil boljši od nekaterih tekem Lige IceHL v Tivoliju. Zelo veliko je bilo mladih ljubiteljev hokeja, ki so zelo strastno spremljali vseh pet tekem.

Rivalstvo med Ljubljančani in Jeseničani ni veliko le med člani, tudi v mladinski in kadetski kategoriji boj za lovoriko poteka do zadnjega atoma moči.

"Toliko gledalcev ni bilo na tekmah mladincev in kadetov že dolgo. Rivalstvo še kako živi! To je bil vrtiljak čustev na ledeni ploskvi in tribunah," je po koncu finala razmišljal trener mladincev Olimpije Bojan Zajc, ki je vodil ekipo s skupaj z Ildarjem Rahmatulinom. Oba sta vodila člansko ekipo Olimpije na začetku prve sezone v Ligi Ebel jeseni 2007.

Za mladince je naslednja stopnica Alpska liga, kjer bodo v prihodnji sezoni Jeseničani branili naslov, Celjani pa bodo prvič zaigrali v tej ligi.

"Imamo kar nekaj potenciala, ampak iz mladinske kategorije je zelo težek prehod v Ligo IceHL. Nekaj fantov bi se lahko priključilo članski ekipi Olimpije. Idealna bi bila Alpska liga za te fante. Žal se Slavija ni prijavila za prihodnjo sezono, mladi igralci nujno potrebujejo težke tekme," je dodal 57-leti strokovnjak.

Zmaji prvaki med kadeti
Olimpija je premagala Bled s 3:2 v zmagah v kategoriji kadetov. Na odločilni tekmi v Tivoliju je v drugi tretjini pri izidu 1:1 zadel Ian Petronijevič Lepša, v 43. minuti pa po sijajnem samostojnem prodoru še Bruno Kuret, ki je z bekendom zatresel mrežo. Olimpija je dobila napeto tekmo s 3:2.

Na Jesenicah imajo najboljše dečke do 15. leta
Jeseničani so osvojili naslov državnih prvakov v kategoriji dečkov (U-15). Na poti do finala so v polfinalu premagali SŽ Olimpijo (3:1, 2:3 in 3:1) ter v četrtfinalu Slavijo Junior (6:2 in 3:0). Drugo mesto v državnem prvenstvu so osvojili hokejisti Triglava iz Kranja, tretje mesto pa Olimpija.

Zamujena priložnost po prvi uvrstitvi med elito
Med letoma 2000 in 2008 je bila zamujena velika priložnost, da hokej v Sloveniji postane šport številka ena. V času gospodarske rasti in rasti življenjskega standarda se v Sloveniji ni pristopilo k širitvi hokejskih središč in postavitvi nacionalnega hokejskega centra. Uspehi članske reprezentance in vodilna funkcija Ernesta Aljančiča v Mednarodni hokejski zvezi (IIHF) Sloveniji niso prinesli krepitve in razvoja hokeja, ne novih dvoran, zastali sta delo z mladimi in mednarodno povezovanje z razvitejšimi hokejskimi deželami.

Po številu pokritih drsališč na ravni Litve in Estonije
Primerjave s tekmeci so neugodne. Le Litva in Estonija imata manj registriranih hokejistov v nižjih kategorijah. Tudi pregled dvoran pokaže, da ima le Romunija eno pokrito drsališče manj, Estonija jih ima enako število, a seštevek pokritih in zunanjih pokaže, da jih imata obe državi več.

Tomaž Vnuk bi lovorike zamenjal za dodatno pokrito drsališče
Predsednik SŽ-ja Olimpije Miha Butara je na novinarski konferenci septembra 2019 predstavil načrt za postavitev pokritega drsališča, kar bi bil za razvoj hokeja v Ljubljani in Sloveniji velik korak. Zaradi pandemije so se nato načrti spremenili. Najprej so prenovili garderobe in ogrado v dvorani Tivoli.

"Slovenski hokej je pred velikim izzivom, kako zadržati mlade, ki končujejo šolo. Pristop pokrovitelja, podpora občine in stabilna članska ekipa so spodbuda, da ostajajo v tem okolju, da vidijo prihodnost in ostanejo v športu. Dodatno drsališče je izjemnega pomena za naš klub. Če se malce pošalim, ga zamenjam za vse lovorike, ki so jih osvojili v prejšnjih letih," je razmišljal legendarni Tomaž Vnuk, nekdanji predsednik in direktor Olimpije.

V dvorani Tivoli visi urnik zasedenosti dvorane, ki je popolnoma zapolnjen. Tekme nočne hokejske lige, v kateri nastopajo nekdanji odlični hokejisti, so velikokrat na sporedu v zelo poznih večernih urah. Svoje termine imajo drsalci, poskrbeti je treba za rekreacijo. Pokrito drsališče je nujno za razvoj.

Predsednik HZS-ja Rakovec na potezi v Kranju
Triglav se je aprila 2022 prvič v zgodovini kluba prebil v finale državnega prvenstva. Dvorana Zlato polje za tako velike tekme ni primerna. Bila je polna, vzdušje je bilo odlično, a Kranj nujno potrebuje novo dvorano. Župan Kranja Matjaž Rakovec je na zadnjih volitvah postal predsednik Hokejske zveze Slovenije.

Slovenska hokejska reprezentanca je prvo uradno tekmo odigrala 20. marca 1992 v Celovcu, kjer so bili Avstrijci boljši z 1:0. Cilj je bil jasen: čim prej zaigrati med elito.

Svoj pohod proti njej je začela na svetovnem prvenstvu v skupini C leta 1993. To je potekalo v Sloveniji, a Slovenci so imeli smolo, da je po razpadu Sovjetske zveze (in tudi Češkoslovaške) vzklila kopica odličnih reprezentanc, zaradi katerih je bila uvrstitev v višji rang tekmovanja precej otežena.

Po petih letih in drugem mestu na prvenstvu v Estoniji ji je leta 1997 vendarle uspelo. Sledili so nastopi na prvenstvih skupine B v Ljubljani in na Jesenicah, v Odenseju in Rodovru ter v Katovicah in Krakovu, nato pa se je (končno) zgodil prelomni trenutek na domačem prvenstvu leta 2001.

Točka preloma: zmaga nad Estonijo s 16:0
Po visoki zmagi Velike Britanije nad Kazahstanom (11:2) so slovenski hokejisti za prvo mesto na turnirju in posledično uvrstitev med elito potrebovali zmago z najmanj 12 zadetki razlike proti Estoniji. V ledeno tivolsko dvorano se je nagnetlo pet tisoč hokejskih navdušencev, ki so morali na prvi zadetek počakati do 17. minute, ko je zadel Robert Ciglenečki z modre črte. Estonski vratar Andrej Šestakov je bil zelo razpoložen, Slovence je s svojimi obrambami spravljal v obup, po prvi tretjini je bilo le 2:0, odprlo se je šele v drugi tretjini. Na 3:0 je povišal Valerij Šahraj, zatem je mrežo zatresel še Tomaž Vnuk. Sledile so minute Iva Jana, ki je tudi s pomočjo izjemne igre v napadu (Kontrec-Zupančič-Jan) Šestakova premagal v 32., 34. in 37. minuti. Slovenci so zavohali kri, cilj je bil znova viden, po dveh tretjinah tekme so vodili z 10:0, razmerje v strelih na gol pa je bilo neverjetnih 66:5!

Beribak: Ni bilo težko zadeti potrebnih 12 golov
Ko je Dejan Kontrec v 45. minuti dopolnil svoj hat-trick in zadel za 12:0, je bilo jasno, da bo reprezentanci uspel velik podvig: uvrstitev med najboljših 16 reprezentanc sveta. Prednost so nato še povečali na končnih 16:0. O potniku med elito je na koncu odločala boljša razlika v golih. To je imela Slovenija, ki je na prvenstvu dosegla 44 golov in jih šest prejela, Britanci so turnir končali z razliko 42:9. "Pričakovali smo, da bomo morali loviti razliko, vendar ne tolikšne. Izredno dobro smo igrali v obrambi, tako tudi v napadu ni bilo težko zadeti potrebnih 12 golov. Mislim, da smo si ta uspeh res zaslužili," je po tekmi dejal Igor Beribak, eden najizkušenejših slovenskih reprezentantov, ki je bil po obračunu z Estonijo izbran za najboljšega v slovenski vrsti.

Sekelj: Popoldne je bilo za nas malo mučno
"Potrebno bo veliko časa, da strnemo vtise, morda kakšen teden. Današnje popoldne je bilo za nas malo mučno, toda zbrali smo se v garderobi in fantom sem povedal: če smo naredili toliko na tem tekmovanju, zdaj ne bomo spustili priložnosti iz rok. Zahvaljujem se vsem igralcem, ki so to izpeljali, da jim je uspelo in da bodo nastopili na svetovnem prvenstvu skupine A," pa je po tekmi povedal selektor Matjaž Sekelj. "Občutki so odlični, celotna ekipa je verjela v uspeh in prav to nam ga je prineslo. Pri svojem prvem golu sem dobil polet, nato je šlo vse samo še navzgor. Po visokem porazu Kazahstana smo vedeli, da moramo iti na vso moč, in uspelo nam je," pa je svoje misli po tekmi strnil najboljši strelec prvenstva Jan.

Deset let od prve uradne tekme je slovenska hokejska reprezentanca torej nastopila na svojem krstnem svetovnem prvenstvu elitne divizije. Od tedaj je nato na zaključnih turnirjih elite nastopila še osemkrat. Sprehodite se z nami skozi vse dozdajšnje nastope med elito ...

Ruski krst med elito, konec s tremi zaporednimi zmagami
Veliki dan so slovenski hokejisti dočakali 26. aprila 2002, ko so prvič v zgodovini nastopili na svetovnem prvenstvu elitne divizije. Doživeli so rusko dobrodošlico, potem ko so uvodno tekmo prvenstva izgubili z 8:1. Tekma je bila v uvodnih minutah precej izenačena, prvi strel na gol tekmeca je v 4. minuti sprožil Ciglenečki, za prvi slovenski zadetek na prvenstvih pa je poskrbel Marcel Rodman, ki je 33. minuti v igri z igralcem več odbiti plošček strpal v mrežo za 5:1. A ruski stroj je bil, pričakovano, prevelik zalogaj. Sledila je nova osmica proti Švedski (2:8), boljši so bili tudi Avstrijci, potem ko so slavili s 5:3. Predtekmovanje so Slovenci končali brez zmage oziroma osvojene točke, a svoje delo so nato z odliko opravili v skupini za obstanek, kjer so si s tremi zaporednimi zmagami zagotovili nastop na naslednjem prvenstvu med elito. Prvo zmago med elito so dosegli proti Japonski 2. maja v Jönköpingu, odločilni zadetek je v 22. minuti prispeval Andrej Brodnik. Dan pozneje so s 4:2 premagali Poljake, za konec so strli še Italijane (4:0).

Finci poskrbeli za najhujši poraz v zgodovini risov
Selektor Sekelj je svoje varovance že čez leto dni popeljal na novo prvenstvo, ki je potekalo na Finskem. Tako kot pred letom dni je tudi tokrat Slovenija predtekmovanje končala brez osvojene točke, za nameček pa je 28. aprila v Helsinkih utrpela še najhujši poraz v zgodovini, potem ko so bili z 12:0 boljši domačini Finci. Skoraj osem tisoč gledalcev je lahko uživalo ob strelskih vajah njihovih ljubljencev, risi so v vsaki tretjini od strah vzbujajoče finske zasedbe, v kateri so bili med drugimi Teemu Selänne, Saku Koivu, Janne Niinimaa, Mikka Eloranta in Olli Jokinen, prejeli po štiri zadetke. Slovenci so na vrata tekmeca sprožili zgolj sedemkrat, medtem ko sta slovenska vratarja Klemen Mohorič in Gaber Glavič ubranila 55 od 67 poskusov. Tokrat v skupini za obstanek risi niso imeli sreče, gladko so izgubili proti Američanom (7:2), remizirali z Japonci (3:3) in tesno izgubili še z Belorusi (3:4), potem ko je nekaj upanja po vrnitvi z golom v 58. minuti vrnil Tomaž Razingar, a je beloruska obramba zdržala do konca. Končno 15. mesto in izpad iz elite.

Veliki preobrat proti Danski, nato lepa zmaga nad domačini
Leta 2005 so se risi ekspresno hitro vrnili med najboljših 16 reprezentanc na svetu, SP so tokrat v Innsbrucku začeli z dvema visokima porazoma brez doseženega zadetka. Najprej je bila s 7:0 boljša reprezentanca ZDA, še gol več so jim zabili Kanadčani (0:8). Tudi proti Latviji ni bilo uspeha (1:3), zato je znova sledil boj za obstanek – in tista tekma proti Danski, kjer je Slovencem uspel neverjeten preobrat! Danci so vodili že 0:3 in malokdo je verjel v kakršen koli uspeh, a v zadnjih 24 minutah je danska obramba kapitulirala, slovenski napad pa se je razplamtel. Jan je začel preobrat z zadetkom v 38. minuti, šest minut pozneje je po njegovi podaji zadel še Anže Kopitar, za katerega je bil to prvi nastop med elito. Peter Rožič je že nekaj sekund pozneje izenačil na 3:3, odločilni zadetek pa je v 52. minuti prispeval Edo Terglav. Glavnino dela je s prodorom na desni strani opravil Kontrec, ki je nato podal pred vrata, tam pa Terglavu ni bilo več težko ploščka le še potisniti v mrežo za veliko zmago. Resda so Slovenci naslednjo tekmo visoko izgubili proti Nemcem (1:9), a obstanek so si vendarle zagotovili z zmago nad domačini Avstrijci (6:2). Jan je dosegel hat-trick, med strelce so se vpisali še Rodman, Razingar in Damjan Dervarič.

Strazzabosco rise pahnil iz raja v pekel
Leta 2006 je Slovenija SP elitne divizije odigrala v Rigi, kjer je na vseh tekmah predtekmovanja prejela po pet zadetkov. Finci so bili boljši s 5:3, Čehi s 5:4, domačini Latvijci s 5:1. V skupini za obstanek risom nato ni uspelo ponoviti izida izpred leta dni, ko so Dance premagali s 4:3, tokrat so se morali za remi pošteno potruditi, dve minuti pred koncem je prvo točko na prvenstvu priboril Mitja Sotlar, ki je izkoristil odlično Kopitarjevo podajo izza gola in vratarja Petra Hirscha premagal s strelom z leve strani. Ničla proti Kazahstanu (0:5) je pomenila, da bodo Slovenci za obstanek morali premagati Italijane. Dolgo jim je kazalo dobro, vso tekmo so vodili, nato pa je slabo minuto in pol pred koncem Michele Strazzabosco kaznoval zmedeno igro risov v obrambi in izenačil na 3:3. Ostalo je premalo časa, da bi Slovenija lahko organizirala obetaven napad za zmago.

"Žal mi je, verjel sem, da to lahko naredimo. Vodili smo s 3:0, pri 3:1 sem še verjel, da lahko obstanemo. Naredili smo veliko napako za 3:2, Italijani so videli, da je še možnost. Tudi mi smo imeli priložnosti, če bi iz 'power playa' povišali na 4:2, bi mi pili šampanjec, ne pa Italijani. Žal mi je fantov, ki zdaj sedijo tam v garderobi in so zelo žalostni," je po tekmi dejal slovenski selektor František Výborný.

Loterija kazenskih strelov proti Slovakom ni prinesla dobitka
Na prvenstvu elitne divizije leta 2008, ki ga je gostila Kanada, so Slovenci odigrali pet tekem. Razpored predtekmovanja bi bil težko težji, za uvod so se pomerili z domačini Kanadčani in klonili s 5:1, z enakim izidom so jih dva dni pozneje premagali Američani. 6. maja 2008 se je na zadnji tekmi predtekmovanja izbrana vrsta švedskega strokovnjaka Matsa Waltina pomerila z Latvijo, a brez uspeha. Latvijci so bili boljši s 3:0, sledil je boj za obstanek s Slovaki. Dve tekmi proti istemu tekmecu v Metro Centru v Halifaxu 9. in 10. maja. Prvo tekmo so Slovaki dobili s 5:1, druga se je zavlekla v podaljšek in kazenske strele, potem ko je po zadetkih Marjana Manfrede in Davida Rodmana v 56. minuti izid na 3:3 izenačil Kopitar. Selektor Waltin je za loterijo kazenskih strelov izbral Kopitarja, Razingarja in Davida Rodmana. Prvemu je strel vratar Jan Lašak ubranil, ob poskusu Razingarja ni imel možnosti. Odločala je tretja serija strelov, v kateri je mlajši od bratov Rodman zgrešil, za zmago Slovakov pa je poskrbel Ľubomír Višňovský in dokončno razblinil upe Slovencev v morebitno tretjo tekmo. "Škoda, ker nam je zmanjkalo pri kazenskih strelih. Pokazali smo povsem drug obraz, igrali smo zase, hoteli smo dokazati, da veljamo več, kot smo pokazali na dosedanjih tekmah. Žal smo izpadli, kajti dobršen del prvenstva smo igrali katastrofalen hokej," je po izpadu iz elite čistega vina nalil Razingar.

Zgodovinska točka v predtekmovanju, a kljub vsemu izpad iz elite
Tri leta so minila, da so se risi znova znašli v elitni diviziji, tokrat je svetovno prvenstvo potekalo na Slovaškem, kjer so slovenske hokejiste v predtekmovanju čakali obračuni s Slovaki, Rusi in Nemci. Uvodno tekmo z domačini so izgubili (1:3), tudi Rusom so se dobro zoperstavili, a so bili ti vseeno boljši s 6:4, za zgodovinsko prvo zmago v predtekmovanjih prvenstva jim je nato malce zmanjkalo proti Nemčiji, a so kljub vsemu osvojili zgodovinsko točko. Redni del tekme se je končal z izidom 2:2 (za Slovence sta zadetka dosegla Žiga Jeglič in Rok Tičar), a ker tudi po podaljšku ni padla odločitev, so zmagovalca izluščili kazenski streli. Blestela sta vratarja, potrebnih je bilo kar osem serij, odločilni zadetek je dosegel Frank Hördler. Znova boj za obstanek, v katerem so risi najprej ugnali Latvijce (5:2), nato pa izgubili ključno tekmo proti Avstriji (2:3) pred polomom proti Belorusiji (1:7). Končno 16. mesto in vnovičen izpad iz elite. "Skupina za obstanek je bila spet izredno močna in nekako potrebuješ tudi nekaj sreče. Ne moremo iskati izgovorov, cilja nismo dosegli, smo pa postavili mejnike in načela za naprej," se je kljub izpadu optimistično v prihodnost uzrl selektor Kopitar.

Sedem porazov na sedmih tekmah, a velika točka proti Kanadi
Leta 2013 je svetovno prvenstvo elitne divizije potekalo na Švedskem. Slovenci so izgubili prav vse tekme, od teh dve v podaljšku. Blizu uspeha so bili na tekmi z Belorusijo, ki jo je v 56. minuti odločil strel Alekseja Ugarova (4:3), tekmi z Dansko in Kanado so izgubili šele v podaljšku. Zelo razburljiv je bil prav zadnji obračun proti močno favoriziranim Kanadčanom, na katerem je vratarja Devana Dubnyka dvakrat premagal Jan Urbas, Razingar je sredi druge tretjine poskrbel za vodstvo s 3:2, a je Kanadčanom prek branilca Brendena Dillona uspelo izenačiti in izsiliti podaljšek. Risi so v podaljšku igrali pogumno, a kakovost je bila vseeno na kanadski strani. Zvezdnik Steven Stamkos je ušel slovenski obrambi, odločil srečanje in Kanado zavihtel na vrh lestvice, medtem ko se je že pred tekmo vedelo, da so Slovenci v boju za obstanek odpisani. Kljub vsemu so turnir lahko zapustili dvignjenih glav, doseči točko proti Kanadčanom, eni najuspešnejših reprezentanc v zgodovini svetovnih prvenstev, ni kar tako. Iz elite sta tako izpadli Slovenija in Avstrija.

Kopitar po koncu prvenstva nepreklicno odstopil
Leta 2015 so o naslovu svetovnega prvaka med elito odločali boji na Češkem, Slovenija je uvodnih šest tekem prvenstva izgubila. Najprej so bili s 4:2 boljši Belorusi, nato s 5:3 še Rusi. Tekmo s Slovaki so Slovenci z golom Urbasa začeli dobro, a je tekmec nato zadel trikrat zapored in poskrbel za preobrat. Finci so gladko zmagali s 4:0, Norvežani in Američani pa s 3:1. Edino zmago je ekipa Matjaža Kopitarja dosegla nad Dansko.

Ta si je obstanek že zagotovila, Slovenci so vedeli, da izpadajo v nižji rang tekmovanja, zato je bilo mogoče pričakovati precej miren obračun (sodniki so se, denimo, za prvo izključitev na tekmi odločili šele v 43. minuti). Na koncu je edini zadetek dosegel Žiga Pance, ki je pred vrati v mrežo preusmeril plošček po silovitem strelu Sabahudina Kovačevića. Takoj po koncu slovenskega sodelovanja na prvenstvu je z izjavo o odstopu kar nekoliko presenetil selektor Kopitar.

"Za prihodnost ne vem, kje je, zase pa vem in samo enkrat vam bom povedal. Jaz sem to zgodbo zaključil, povem samo enkrat, ne bo nobenih izjav. Moja zgodba s to reprezentanco je končana. Žal je v Sloveniji toliko negativcev, in če lahko živijo s tem, naj živijo. Sam bom težko živel brez teh fantov, ker so dobri. Zaslužijo boljšo podporo, kot jo imajo," je povedal. In sklenil: "Hotel sem končati že lani po Koreji, ki je bila zame velik uspeh. Tam sem videl, da je upanje, da igro nadgradimo. Tukaj je nismo. Upal sem, da bi vsaj ostali v skupini. Žal nam ni uspelo in zdaj grem."

V Parizu zadnji nastop med elito
Nazadnje so Slovenci na svetovnem prvenstvu elitne divizije nastopili leta 2017. Odprli so ga udarno, z osvojeno točko na tekmi s Švico, ki je bila s 5:4 boljša šele po kazenskih strelih, a sledilo je šest zaporednih porazov, po katerih je sledil nov izpad. Na nobeni od tekem Slovenci niso bili pretirano izenačeni s tekmecem, proti Kanadi so izgubili s 7:2, Norveški 5:1, Finski 5:2, z enakim izidom je bila boljša Belorusija, Češka spet s 5:1. Zadnjo tekmo prvenstva so odigrali 15. maja 2017 proti domačinom Francozom, ki so bili boljši s 4:1. Edini slovenski zadetek je v dvorani Bercy, kjer se je zbralo skoraj 13 tisoč hokejskih navdušencev, dosegel Jan Muršak v igri z igralcem manj v 45. minuti.

"Pred zadnjo tekmo smo vedeli, da oboji igramo le za čast. Ritem je bil dober, imeli smo nekaj priložnosti, a je v drugi tretjini Francija znala zadržati plošček v naši tretjini, dosegli so gol z igralcema več. Potem so hitro dosegli še en gol, mi pa smo se trudili in skušali tudi doseči gol. Vratar Huet je dobro opravil svoje delo, s samo enim golom pa je težko kaj doseči. Čestitke Franciji," je po tekmi s Francijo dejal selektor Nik Zupančič.

Po šestih letih znova med najboljšimi
V naslednjih letih se slovenski reprezentanci ni uspelo uvrstiti na SP elitne divizije, na SP-ju divizije I je bila leta 2018 na Madžarskem peta, leto dni pozneje je na turnirju, ki ga je gostil Kazahstan, zasedla četrto mesto. Zaradi pandemije covida-19 sta bili dve prvenstvi elitne divizije nato odpovedani, preboj ji je vendarle uspel na prvenstvu divizije I v Ljubljani lani, ko si je po zmagah nad Madžarsko, Romunijo, Litvo in Južno Korejo zagotovila prvo mesto in je dvignila vozovnico za Rigo 2023.

Pred svetovnim prvenstvom elitne divizije, na katerem bodo Slovenci prvič po letu 2005 poskušali obstati med najboljšimi, smo se o nekaterih mejnikih slovenskega hokeja in pričakovanjih pred turnirjem v Rigi pogovarjali z dolgoletnim reprezentančnim napadalcem, 48-letnim Ivom Janom.

22 let je že minilo od svetovnega prvenstva skupine B v Tivoliju, ko si je Slovenija z vami v glavni vlogi prvič priigrala nastop na svetovnem prvenstvu A-skupine. Kaj najprej pomislite, ko se spomnite na tisti uspeh?
Da gre čas zelo hitro naprej (smeh). Vseeno se uspeha spominjam, kot da je bilo prejšnji teden. Celo tega, o čem vse smo se takrat pogovarjali. Prvič v zgodovini smo se prebili v elito, in to doma. Tako polnega Tivolija pozneje nisem več videl. Vsekakor eden najlepših spominov v karieri in tega ne moreš kar tako pozabiti.

Verjetno tudi zaradi 15 golov, ki ste jih dosegli na petih tekmah!
Že res, ampak če ne bi imel odličnih soigralcev, tega ne bi zmogel. Prej pozabiš na osebno statistiko kot to, kaj smo dosegli kot reprezentanca. Nekaj zgodovinskega! Podobno, kot je zdajšnji generaciji uspelo, da so se uvrstili na olimpijske igre.

Na zadnji tekmi ste morali Estonijo premagati z 12 goli razlike, uspelo pa vam je celo zmagati s 16:0, vi ste blesteli s šestimi zadetki!
Če bi bilo treba dati 20 golov, bi jih pa dali 20. Dolgo smo se mučili proti Estoniji, preden smo v 17. minuti dosegli prvi zadetek, potem pa je steklo. Na koncu smo imeli neverjetnih sto strelov. Že če imaš 35 strelov, je dobro.

Naslednje leto (2002) ste na Švedskem obstali med elito, kar je Sloveniji uspelo le še na SP-ju v Innsbrucku 2005, ko ste bili ob ključni zmagi nad Avstrijo (6:2) s hat-trickom glavni junak tekme.
Veliko sem igral v Avstriji, vse igralce sem dobro poznal. Dobro vzdušje je bilo (leta 2005) v ekipi, nihče ni dvomil o tem, da Avstrijcev ne bomo premagali. A na Švedskem je bilo vseeno veliko težje obstati. Japonci so takrat avtomatično ostali v A-skupini, zato smo morali v skupini za obstanek zmagati na vseh treh tekmah. Igrali smo sproščeno in cilj dosegli.

Kaj ste dobili kot nagrado za uvrstitev v elito?
Avtomobil citroen saxo. A najlepša nagrada je, da ljudje teh uspehov še danes niso pozabili.

Slovenci bodo na letošnjem svetovnem prvenstvu elitne divizije igrali v skupini B v Rigi. V skupini so še Kanada, ZDA, Švica, Slovaška, gostiteljica Latvija, Norveška in Kazahstan. Kakšen razplet napovedujete?
V zadnjih letih je tako, da redkokdaj odloča samo ena tekma. Res moraš vsako tekmo igrati na vso moč in na vsak način dobiti kakšno točko, da obstaneš. Zelo težko bo, skupina je nadvse zahtevna. Velika večina nosilcev igre je prezgodaj končala sezono. Dobrodošlo je vsaj to, da imajo pred SP-jem deset pripravljalnih tekem, tako da bodo v nekem ritmu. Noben trening ti namreč ne da tega, kar dobiš na tekmi.

Kje ima Slovenija šibko točko?
Pri branilcih. Imamo sicer izkušene igralce, kot sta Pavlin in Gregorc, a nista več najmlajša in ob tako zgoščenem ritmu tekem, kot bo na SP-ju, se to na koncu pozna. Zadaj je žal precejšnja praznina. Premalo se v slovenskem hokejskem razvoju vlaga v branilce. Po mojem mnenju se tudi napačno gleda nanje – zgolj skozi dosežene točke oziroma skozi to, ali si napadalen ali nisi. In če nisi ofenziven branilec v mlajših kategorijah, nihče ne računa nate. Trenerjem je pomembno le, da osvajajo prvenstva U-13, U-15 in U-17, kar prinesejo ofenzivni branilci. Nimamo pa na primer nekega naslednika Andreja Tavžlja. Nasploh je reprezentanca dokaj stara. Dolgo se ni vklapljalo mlajših generacij, vsaj na teh pripravljalnih turnirjih. In lahko se zgodi, da po tem svetovnem prvenstvu, če Sloveniji ne bo uspelo obstati, kar nekaj igralcev reče, da končujejo reprezentančno kariero. Si predstavljate: Tičar, Jeglič, Sabolič, Urbas, Krošelj. No, vratarje se še da nadomestiti, če pa pet napadalcev konča kariero, zadaj skorajda ni nikogar, ki bi jih lahko zamenjal.

Ko ste bili vi v najboljših letih, je bilo drugače. Z Dejanom Kontrecem in Nikom Zupančičem ste sestavljali izjemno napadalno trojko. Na ledu ste odlično ujeli, ste bili tudi sicer prijatelji?
Res smo dobro funkcionirali in dopolnjevali drug drugega, po koncu kariere pa smo se še bolj združili. Nikomur ni bilo nič težko, nikoli se nismo prepirali, nikoli zmerjali, bila je le kdaj kakšna dobronamerna kritika, ki je nihče ni jemal osebno. Vedeli smo, da je to dobrodošlo za napredek. Veliko spoštovanja smo imeli drug do drugega, sploh jaz, saj sem pet let mlajši od Kontreca in sedem od Zupančiča in sem skoraj kot mulček prišel v reprezentanco ter se vklopil v to kombinacijo.

Je ta uigrana napadalna trojka sploh potrebovala trenerja oziroma selektorja? Verjetno vam je bilo vselej jasno, kako odigrati?
Lahko smo igrali miže in trenerja nismo niti potrebovali, vse smo se znali sami dogovoriti, kar danes pogrešam pri mladih. Točno sem vedel, kam se postaviti, če ima Kontrec plošček ali če je Zupančič na sredini.

Tisto sezono pred SP-jem v Innsbrucku 2005 ste igrali za Krefeld, pa za finale slovenskega prvenstva okrepili Jeseničane in jim prinesli naslov prvaka (prvega po desetih zaporednih naslovih Olimpije), nato pa odšli na Dunaj na odločilno tekmo Lige Ebel, pri čemer ste z golom in podajo prispevali lep delež k naslovu dunajske ekipe.
Z Jesenicami sem v soboto osvojil naslov slovenskega prvaka, v torek pa z Dunajem naslov avstrijskega prvaka. Le za sedmo tekmo finala sem okrepil Dunaj. Tudi nekaj igralcev v Italiji je to naredilo, tako da so potem spremenili pravilo, kdaj lahko opraviš prestop.

Februarja 2009 ste odigrali še olimpijske kvalifikacije, potem pa počasi končali reprezentančno kariero. Zakaj?
Po olimpijskih kvalifikacijah sem imel vsega dovolj. Niso me hoteli v tisti vlogi, v kateri bi po mojem mnenju lahko najbolj pomagal reprezentanci. Pestile so me tudi poškodbe. Želel sem si še za dve ali tri sezone podaljšati klubsko kariero, a za to sem potreboval tista dva meseca na leto, ki sta sicer namenjena reprezentanci, za počitek. Poleg tega: enkrat moraš reči dovolj. Samo trpel bi. In če nisi zadovoljen, potegneš še nekaj ljudi za seboj. Zakaj le? Prinašati slabo voljo v neki kolektiv je najslabše. Tudi mentalno nisem bil več sposoben, da se odrekam toliko stvarem.

Verjetno zato toliko bolj podpirate Anžeta Kopitarja, ki se je odločil, da letos ne bo igral na SP-ju?
Popolnoma ga razumem. Veliko trenira, da zdrži vse napore Lige NHL, kjer je po vsaki tekmi nekaj malih poškodb. A on je kot terminator, v tej sezoni ni izpustil ene tekme in to pomeni ogromno. Sam sem se pri 31 letih odločil, da je bilo dovolj reprezentance, on je star 35 let. Seveda se z njim ne morem primerjati, nisem nikoli odigral 90 tekem, kar je občudovanja vredno. Skratka, razumem in spoštujem njegovo odločitev. Ni lahko reči ne. Včasih glava bi, a telo ne more.

Zakaj ste bili za nekatere problematičen igralec?
Za določene trenerje sem bil naporen, ker sem vedno povedal, če je bilo kaj narobe. Nikoli nisem bil tiho. Zdaj ko sem tudi sam trener, še lažje priznam, da sem bil problematičen. So bili pa trenerji, ki so me doumeli. Matjaž Sekelj je dobro vedel, kako in kaj. Vse sva se pogovorila, povedal sem mu, da ni treba, da nekdo nenehno stoji za mojim hrbtom. Sam bom svoje vedno naredil. In je rekel: dogovorjeno. Podobno je bilo v Gradcu z Michaelom Zettlom, ki je točno vedel, da bom dal svoj delež, ne glede na to, ali mi kaj reče ali ne. Značajsko me je dobro spoznal. Sovražil pa sem, če je kdo nenehno izvajal name pritisk. Rad sem bil svoboden. A svoboden si lahko le, če nekaj daš. Če nisem dal, sem se tega zavedal in se opravičil. Nikoli mi ni bilo težko priznati krivde, če sem kaj narobe naredil.

Kaj je bilo narobe aprila 2019, ko ste bili selektor slovenske reprezentance na prvenstvu v Astani? V ekipi ste imeli tudi Anžeta Kopitarja, a si je Slovenija šele zadnji dan zagotovila obstanek.
Začeli smo s tremi porazi. Kazahstan in Belorusija sta bila premočna, premagala nas je tudi Koreja, proti kateri nam preprosto ni uspelo zadeti. Manjkalo mi je kar nekaj nosilcev igre. Poškodovani so bili Jeglič, Urbas, Tičar, tudi Krošelj, v ekipi pa sem imel šest debitantov. Potem smo premagali Madžare s 6:0 in Litvo z 9:0. Ne bi rekel, da smo se komaj rešili izpada v skupini C, vsekakor pa nismo dosegli cilja. To je bil neuspeh in logično, da sem kot selektor moral oditi. To sem brez težav sprejel. Poskušal sem, ni se izšlo, gremo naprej.

Več grenkega priokusa je najbrž pustila tista epizoda pri Olimpiji poleti 2020, ko so vas odpustili še pred 1. krogom Alpske lige?
To je bilo zelo grdo in tega ljudem, ki so takrat vodili Olimpijo, ne bom nikoli odpustil. Niti priložnosti mi niso dali. Ni bil moj cilj, da bomo v najboljši formi avgusta, ampak ko bo to najbolj potrebno.

Že od prej vam je Olimpija dolgovala tudi precej denarja!
V tujini sem vedno dobili plačano vse, pri 'stari' Olimpiji pa sem izgubil ogromno denarja, vsaj za en dober avtomobil. Zamerili so mi, ker se nisem želel odpovedati 80 odstotkom dolga. Vztrajal sem, da raje vidim, da sam ne dobim ničesar, kot da praznih rok ostane še nekaj igralcev, ki jim klub dolguje manjše vsote. To so mi verjetno zamerili, ampak če ne morem dobiti vsega, ne potrebujem niti tistih nekaj 100 evrov.

Je bila ta zgodba zelo boleča?
Boli te, da ti ljudje gledajo v obraz in ti lažejo. Zelo veliko mi pomeni dana beseda. Moja največja težava je, da prehitro zaupam ljudem, če se nekaj dogovorimo. Preveč sem zaupljiv in vedno pričakujem, da dana beseda nekaj velja.

Tudi vaš sin, 19-letni Lan Matija, je hokejist. Kako mu gre?
Zadnji dve leti je bil pri Gradcu, zdaj pa je malo v precepu, kako in kaj. Vpisal se je na fakulteto za fizioterapijo. Hokej je vsekakor njegova strast in upam, da bo še malo vztrajal, čeprav morda ne na takšen način, kot bi si želel. Ne verjamem, da se bo v prihodnjih desetih letih kaj drastično spremenilo, da bi lahko doma zaslužil, kot sem sam pri 19 letih.

Se je dalo dobro zaslužiti?
V Ljubljani in na Jesenicah takrat vsekakor, zato tudi ni bilo toliko odhodov v tujino. Predvsem v prvi ekipi so igralci dobro zaslužili, bili so spoštovani. Hokej je bil po osamosvojitvi v razcvetu, tako kot preostali zimski športi.

Ste znali ravnati z denarjem? Ste kdaj izgubili večje vsote, na primer v kakšni igralnici?
S tem nisem imel težav. Sem šel seveda tudi kdaj v igralnico, a sem eden redkih, ki je bil v plusu. Tja sem bolj hodil zaradi družbe. Zelo težko sem prigaral denar, da bi ga vrgel kar tako stran.

Veljate za precej skromnega človeka, kakšnih luksuznih avtomobilov verjetno niste kupovali?
Nimam potrebe, da bi jih imel. Na koncu je tako, da večji kot je avtomobil, večji je strošek (smeh).

Zdaj živite mirno družinsko življenje. Kakšno službo imate?
Ves čas sem bil v tujini in prišel je čas, da se prilagodim družini, ne da se vedno oni meni. Imam čudovito ženo, ki me pri vsem podpira. 25 let sva skupaj. Drži, imam redno službo, delam v zagonskem podjetju v prodaji. A hokej bo vedno moja strast. Morda se kdaj vrnem na trenersko klop. Za zdaj sem zelo zadovoljen, da sem doma.

Najbolj nepozabni obračuni med najboljšima slovenskima ekipama so se zgodili v osemdesetih in devetdesetih letih, ko se je iskala vstopnica več. Tivoli in Podmežakla sta bila nabito polna že na derbijih rednega dela jugoslovanskega in pozneje slovenskega prvenstva, v končnici pa so se zgodile številne nepozabne tekme.

Jan najboljši strelec z 72 goli
Najboljši strelec derbijev je Ivo Jan z 72 goli. Ildar Rahmatulin je dosegel 62 zadetkov, Tomaž Vnuk 49, Dejan Kontrec pa 46.

Zajc odigral kar 277 derbijev
Največ tekem na derbijih je odigral Bojan Zajc (277 za Olimpijo), pri Jeseničanih pa Andrej Razinger (214).

Tavželj, Rožič in Roman Smolej kapetani obeh ekip
61 igralcev je igralo za obe ekipi. Andrej Tavželj, Peter Rožič in Roman Smolej so bili kapetani obeh ekip.

Na prvi uradni tekmi zmaga B-ekipe Ljubljane nad Gregorčičem
Prva uradna je bila na prvenstvu Socialistične Republike Slovenije 13. februarja 1949. Na turnirju na Jesenicah je B-ekipa Ljubljane premagala ekipo Gregorčiča z Jesenic s 4:3. V Poletu so takrat zapisali, da ima novoustanovljena ekipa z Jesenic smisel za kombinacije, veliko borbenost in tudi obvlada drsanje.

Dva tedna pred tem je bil v Ljubljani finalni turnir za naslov jugoslovanskega prvaka. Mladost iz Zagreba je premagala Ljubljano s 6:1 in osvojila naslov kljub porazu proti Partizanu s 3:6, saj je zadnji dan Ljubljana presenetila Beograjčane z 2:0. Gregorčič Jesenice na tem tekmovanju niso sodelovale.

Ljubljančani sredi tekme zapustili ledeno ploskev v Beogradu
Partizan je bil petkrat zapored jugoslovanski prvak. Zadnjič februarja 1954, ko je bil turnir na novem umetnem drsališču na Tašmajdanu. Partizan in Ljubljana sta bila favorita, srečala sta se tretji dan tekmovanja. Ljubljančani so sredi druge tretjine zapustili ledeno ploskev, ker je po njihovem mnenju sodnik neupravičeno priznal zadetek za Partizan. Tekmovalna komisija je določila, da se tekma registrira z izidom 6:0 za Beograjčane, tudi preostali tekmi Ljubljane proti Jesenicam in Zagrebu sta bili registrirani s tem izidom. O naslovu je odločala tekma med Partizanom in Jesenicami, ki so jo Beograjčani dobili s 6:2. Oba gola za Gorenjce je dosegel Turnšek.

15 let popolne prevlade Jesenic
Igralci Jesenic so bili v povprečju stari 18 let in že takrat je bilo jasno, da bo njihov čas še prišel. Jeseničani so kmalu postali razred zase. Osvojili so kar petnajst zaporednih naslovov jugoslovanskega prvaka med letoma 1957 in 1971.

Osem golov Felca za zmago železarjev s 16:0
16. januarja 1968 so v Tivoliju dosegli najvišjo zmago na derbiju z Olimpijo, ko sta se srečali prvi ekipi. Izjemni Albin Felc je dosegel osem zadetkov. Igralcem Olimpije je hitro pošla sapa, večji del tekme so se le branili in le vratarju Antonu Galetu so se lahko zahvalili, da niso prejeli še več zadetkov.

O veliki premoči Jeseničanov veliko pove podatek, da je bil v jugoslovanskem prvenstvu zadnji remi na derbiju 1. februarja 1957, naslednji pa šele 26. januarja 1969. V tem času so Jeseničani vpisali 23 zmag na derbiju z razliko v zadetkih 218:25.

Ob koncu šestdesetih let je Olimpija počasi lovila priključek. Veselila se ja naslova v jugoslovanskem pokalu 6. februarja 1969. Prvo zmago na derbiju 1. zvezne lige v Jugoslaviji je Olimpija dočakala 24. januarja 1970, ko je Jesenice premagala s 3:2. Pred 3000 gledalci v izjemnem vzdušju v Tivoliju so za Ljubljančane zadeli Štefan Seme, Rudi Hiti in Slavko Beravs, ki je odločil tekmo v 51. minuti. Za Jesenice sta bila natančna Sašo Košir in Franci Žbontar.

Olimpija prvi jugoslovanski naslov osvojila leta 1972
Leta 1972 je Olimpija končala dolgoletno prevlado Jesenic in osvojila prvi naslov jugoslovanskega prvaka. Češki trener Miroslav Kluc, ki je bil tudi selektor Jugoslavije na olimpijskih igrah v Saporu, je imel na voljo zelo močno zasedbo. V Zagrebu so si Ljubljančani v predzadnjem krogu zagotovili naslov, v zadnjem krogu pa je bil na sporedu derbi, ki so ga pred 5000 gledalci v Podmežakli dobili Jeseničani s 4:3. To je bil edini poraz Olimpije v desetih krogih. Na tivolskih tribunah je na začetku sedemdesetih najpogosteje odmevalo "Rudi Hiti, Gorazd Hiti, gol, gol, gol!".

Velika vrnitev zmajev pred rekordnimi 9000 gledalci v Podmežakli
Rivalstvo je polnilo obe dvorani, rekordni obisk na derbijih se je zgodil 3. februarja 1973. V Podmežakli se je na stojiščih nagnetlo 9000 gledalcev, ki so pričakovali potrditev naslova. Jeseničani so v 25. minuti povedli že s 5:1, nato pa je ostrostrelec Vlado Jug zadel trikrat, dvakrat pa Janez Petač in Olimpiji je uspel sanjski preobrat (6:7). Ljubljančani so s tem preložili slavje, pokal je bil že pripravljen za podelitev. Vseeno so Jeseničani osvojili naslov v naslednjem krogu.

Jeseničani trikrat odšli z ledu v Tivoliju
Največji incident se je zgodil v boju za naslov v sezoni 1973/74. 10. februarja 1974 so Jeseničani zapustili led v Tivoliju na začetku zadnje tretjine pri izidu 2:2. Za Olimpijo sta zadela Petač in Gorazd Hiti, za Jesenice pa v zadnji minuti druge tretjine Felc in Tomaž Košir. Sodnika sta se popolnoma izgubila, ob odhodu v garderobo sta razveljavila drugi zadetek Jesenic, ker naj bi bil dosežen po pisku sirene. Ob ponovnem prihodu na ledeno ploskev sta gol priznala.

Po številnih prepirih se je zadnja tretjina le začela z izidom 2:2, Roman Smolej pa je zadel za vodstvo Jesenic v prvi akciji. Kapetan Olimpije Bogdan Jakopič se je takoj pritožil, ker so železarji igrali s petimi igralci na ledeni ploskvi, čeprav so imeli hokejista na kazenski klopi. Zadetek je bil razveljavljen in Jeseničani so dobili še dodatno dvominutno kazen. Vodstvo Jesenic se je ni strinjalo s kaznijo in igralci so drugič zapustili ledeno ploskev.

Sodnik Hegeduš je nato predlagal, da zadnjo tretjino začnejo znova pri izidu z 2:2. Vse je kazalo, da bo ta "salomonska" rešitev rešila derbi, a je Vlado Jug naredil prekršek nad Rudijem Hitijem. Vratar Rudi Knez (sedem naslovov jugoslovanskega prvaka, za Jesenice je branil na 312 tekmah) je izgubil živce in napadel sodnika. Prejel je desetminutno kazen in Jeseničani so tretjič in s tem tudi dokončno zapustili dvorano Tivoli.

Ponovljeno tekmo dobili železarji ...
Tekmovalna komisija je najprej registrirala tekmo s 5:0 za Olimpijo, a je nato Hokejski odbor Jugoslavije preklical to odločitev in 22. februarja 1974 sta se ekipi znova srečali v Tivoliju. Jeseničani so prikazali imenitno predstavo, povedli so s 5:1, Petač, Smene in Rudi Hiti so znižali, a je za preobrat zmanjkalo časa (5:6).

... nato pa tudi osvojili naslov ...
27. februarja 1974 je bila nato v Podmežakli odločilna tekma za naslov v 1. zvezni hokejski ligi. Olimpija je do 45. minute imela minimalno prednost (1:2), potem pa so Franc Smolej, Slavko Beravs, Silvo Poljanšek in Roman Smolej zagotovili naslov Jesenicam. Ljubljančani so v izjavah po tekmi športno priznali poraz pred 4000 gledalci, brata Hiti, Petač, kapetan Jakopič in trener Kluc so Jeseničanom čestitali za 17. zvezdico.

Olimpija do naslova za zeleno mizo
V Podmežakli pod stropom še vedno visi šampionski prapor iz te sezone, čeprav je tekmovalna komisija Zveze drsalnih in kotalkarskih športov Jugoslavije 8. maja odločila, da se tekma, ki je bila prekinjena 10. februarja v Tivoliju, registrira z izdiom 5:0 za Olimpijo. Ljubljančani so za zeleno mizo uradno postali jugoslovanski prvak za sezono 1973/74. Glasovalo je 14 delegatov iz vseh republik, za registracijo tekme s 5:0 jih je glasovalo devet, štirje pa so bili proti. Na končni lestvici je Olimpija zbrala 20 točk, Jesenice pa 18. Predsednik Jesenic Emil Ažman je izrazil veliko presenečenje nad sklepom.

G. Hiti in Gorenc zrežirala zmago zmajev z 12:1
Olimpija je bila nato jugoslovanski prvak tudi v letih 1975, 1976, 1979, 1980, 1983 in zadnjič leta 1984. Ljubljančani so v obdobju prevlade Jesenic doživeli številne visoke poraze. Najvišjo zmago na derbijih, ko sta igrali prvi ekipi, so dosegli 28. novembra 1982 v Tivoliju.

Pred 3000 gledalci so bili boljši z 12:1, v drugi tretjini so dosegli sedem golov, Gorazd Hiti je dosegel hat-trick v desetih minutah, dvakrat je zadel tudi Marjan Gorenc, ki je postavil končni izid v 43. minuti. Navdušil je tudi pretep Dušana Lepše in Raspeta. Oba jeseniška vratarja sta imela slab dan, Pretnarja je zamenjal Češnjak, ki pa je tudi prejel pet zadetkov. Domineta Lomovška je ukanil le Šuvak.

Sekelj zagotovil Olimpiji zadnji jugoslovanski naslov
11. marca 1984 je bila v Podmežakli odločilna peta tekma za naslov prvaka. 6500 gledalcev je napolnilo dvorano na Ledarski 4. Dušan Lepša, ki je praznoval 23. rojstni dan, je v 9. minuti s treh metrov ukanil Cveta Pretnarja, a so Jeseničani zrežirali preobrat in v 42. minuti povedli, ko je zadel Zvone Šuvak. Ko je na kazenski klopi sedel Andrej Razinger, je Jože Kovač ob prednosti igralca več izenačil v 47. minuti. Odločitev je padla v 59. minuti, ko je obrambi Jesenic ušel Matjaž Sekelj, preigral Pretnarja in zadel za naslov zmajev. Takrat si navijači niso mislili, da bo na naslednjega treba čakati dolgih enajst let.

Jeseničani niso imeli več prevlade, a vseeno so v osemdesetih letih v vitrino pospravili pet naslovov (1981, 1982, 1985, 1987 in 1988).

Jeseničanom zadnjo jugoslovansko zvezdico pripeli februarja 1988
19. februarja 1988 so si železarji pripeli 23. zvezdico v 41. povojnem jugoslovanskem prvenstvu. Finalno serijo proti Olimpiji so dobili s 3:1 v zmagah, potem ko napeto četrto tekmo dobili po kazenskih strelih. Olimpija je z dvema zadetkoma Tomaža Lepše vodila s 4:2 v 42. minuti, nato pa sta zadela Drago Mlinarec in Ivan Ščap. Odločali so kazenski streli. Vratar Olimpije Zvone Bolta je ubranil dva, Raspet, Tišler in Šuvak pa so ga premagali. Pretnarja je matiral le Tomaž Pavlin. Pred 7000 gledalci v Podmežakli je član predsedstva Hokejske zveze Jugoslavije Franc Smolej predal pokal kapetanu Jesenic Edu Hafnerju.

Olimpija povedla s 4:0, nato pa ostala brez finala
Starejše navijače Olimpije zelo boli poraz na odločilni peti tekmi polfinala 10. februarja 1989. Po vodstvu s 4:0 so Ljubljančani popolnoma popustili in izgubili s 5:7. Uradni napovedovalec je že vabil gledalce na finale v Zagreb ob visokem vodstvu Olimpije ...

Zmaji so udarno odprli tekmo pred 7000 gledalci v nabito polnem Tivoliju. Dejan Kontrec in Nik Zupančič sta zadela po dvakrat in v 23. minuti je na semaforju pisalo 4:0. Šuvak je v 36. minuti dosegel prvi gol za železarje. Že v naslednjem napadu je Hafner podal pred vrata Bolte, Šuvak pa je velemojstrsko zadel plošček v zarku in znižal na 4:2. V zadnji tretjini so Jeseničani prevladovali, Razinger je zadel dvakrat in še podal do Tišlerja za 4:6. Nikolaj Ladigin je nato ob prednosti igralca več znižal, Kovač pa je zadel vratnico. Horvat je štiri sekunde pred koncem potrdil veliko zmago Jesenic. Navijači rdečih so vdrli na ledeno ploskev. Trener Rudi Hiti je po tekmi povedal, da je verjel v veliko vrnitev. Strateg Olimpije Štefan Seme je bil zelo jezen, večkrat je poudaril, da se hokej ne igra le pol ure.

V finalu je naslov osvojil Medveščak, ki je bil zadnje tri sezone skupne države jugoslovanski prvak.

Nova izjemna vrnitev Jesenic na odločilni tekmi
Prav nič boljše je ni odnesla Olimpija 20. februarja 1990 na odločilni peti polfinalni tekmi. Pred 5000 gledalci v Podmežakli so Igor Beribak, Kontrec in Tomaž Lepša zrežirali vodstvo Olimpije s 3:0 po dveh tretjinah. V zadnji tretjini znova stara zgodba. Mlinarec, Horvat in Razinger so v sedmih minutah izenačili. Pri kazenskih strelih sta zadela Bojan Magazin in Tišler, Cveto Pretnar pa je vse štiri strele zmajev ubranil. Trener Olimpije Janez Petač je bil zelo razočaran, saj je menil, da so bili 55 minut boljši tekmec, a se niso uvrstili v finale.

Kozar zagotovil Jeseničanom prvi naslov v samostojni Sloveniji
Na Gorenjskem se še posebej radi spominjajo prvih treh sezon v samostojni Sloveniji, ko so trikrat zapored dobili sedmo finalno tekmo v Tivoliju.

Leta 1992 so železarji povedli s 3:1 v zmagah, zmaji so izenačili na 3:3, potem ko so peto tekmo doma dobili s 3:0, šesto pa celo s 5:2 na Jesenicah. Sedma tekma je bila odigrana 26. marca 1992 v Tivoliju. Junak finala 1984 Matjaž Sekelj je bil osem let zatem glavni trener zmajev. Z 31 leti je prevzel to odgovorno funkcijo. Andrej Martemjanov, Irek Gimajev in Nikolaj Maslov so bili tujci. Železarji so stavili na udarni napad Sergej Varnavski, Nikolaj Varjanov, Sergej Povečerovski.

Olimpija je prvo tretjino sedme tekme dobila z 2:1, nato pa je odlični vratar Cveto Pretnar klonil le še enkrat. Odločilni zadetek je v 47. minuti z močnim strelom z leve strani dosegel Marjan Kozar. Končni izid je bil 3:6, saj so Ljubljančani v zadnji minuti prejeli še dva zadetka.

"Ko smo šli prvič v Ljubljano na sedmo tekmo, smo se pogovarjali, da nam tega naslova nihče več ne bo odvzel. Prvič smo osvojili naslov v samostojni Sloveniji. Odločilni gol je dosegel Marjan Kozar. Psihično je bila to voda na naš mlin za naslednji dve leti, ko je bila znova na sporedu sedma tekma. Olimpija je imela nato veliko breme," je poudaril oče najboljšega slovenskega hokejista Anžeta Kopitarja, ki je dvakrat osvojil Stanleyjev pokal.

Malgin na četrti tekmi finala 1993 dosegel pet golov
Leto zatem je bila Olimpija v vlogi favorita. Obe ekipi sta dobili vse finalne tekme na domačem ledu. Na četrti tekmi je sijajni napadalec Albert Malgin s petimi zadetki zrežiral zmago Jesenic z 9:6.

Kazenski streli: Kopitar v polno, Beribak v vratnico
Na sedmi tekmi se je v 3. marca 1993 v Tivoliju nagnetlo več kot 7500 gledalcev (finalno serijo si je skupaj ogledalo kar 42.000 navijačev), vsaj tretjina je bilo navijačev Jesenic. Jay Moore, Jim Nesich, Tom Sagissor in ljubljenec občinstva Neil Sheehy so bili aduti zmajev, ki sta jih vodila Bogdan Jakopič in pomočnik Dušan Lepša. Vladimir Krikunov se je veselil že drugega naslova na klopi železarjev. Poleg Malgina sta bila v udarnem napadu še Sergej Borisov in Andrej Kvartalnov. V finalni seriji je blestel napad Matjaž Kopitar-Andrej Razinger-Marko Smolej.

Po 60 minutah je bilo 5:5, v podaljšku sta mreži mirovali, čeprav je imela Olimpija izrazito premoč. Sheehy je zgrešil iz zelo ugodnega položaja, Cveto Pretnar pa je branil odlično. Po takratnih pravilih so bili na sporedu kazenski streli, pri čemer je odločilni zadetek dosegel zdajšnji selektor Matjaž Kopitar. Kapetan Olimpije Igor Beribak je zadel vratnico in še danes ga veliko ljudi sprašuje o tej tekmi. Razočaranje v garderobi Olimpije je bilo težko opisati, nekateri igralci so šele zjutraj odšli domov popolnoma poklapani.

Olimpija zapravila vodstvo s 3:1 v zmagah
Leta 1994 se je zgodba ponovila. Olimpija je imela izvrstno ekipo, v vratih je bil Stan Reddick, v napadu pa sta bila izjemna Kanadčana Colin Patterson (deset let je igral v Ligi NHL za Calgary in Buffalo) in Trevor Jobe. Zmaji so po uvodnem finalnem porazu s 3:5 dobili tri zaporedne tekme (6:2, 3:0 in 6:4). Ostrostrelec Jobe je na četrti tekmi v Podmežakli zadel dvakrat, izkazal se je tudi Marjan Gorenc.

Med olimpijskimi igrami v Lillehammerju je bila 22. februarja 1994 na sporedu peta tekma. Več kot 7000 gledalcev je napolnilo Tivoli. Navijači Olimpije so bili prepričani, da je to njihov večer, a Igor Beljajevski in Pavel Kadikov sta imela drugačne narte. Oba sta po dvakrat ukanila Stana Reddicka (2:5). Na šesti tekmi je Ildar Rahmatulin z dvema goloma in dvema podajama poskrbel za zmago Jesenic s 6:2.

Samostojni prodor Rahmatulina za tretji zaporedni naslov
Žilavi Gorenjci so znova prišli v Tivoli po naslov in ga tudi osvojili pred 6500 gledalci. Vratar Sergej Drozdov je odlično branil, ko so zmaji močno pritisnili na začetku tekme, ukanil ga je le Blaž Lomovšek. Po pol ure je bil izid izenačen na 2:2. Jeseničani so bili nevarni predvsem v protinapadih in v zadnji minuti je po lepem samostojnem prodoru Rahmatulin dosegel odločilni zadetek. V zadnji tretjini so se železarji spretno ubranili in še posolili rane Ljubljančanov, ki so bili celo desetletje brez naslova.

Leta 1995 Jeseničani dobili uvodni dve tekmi finala
Pred začetkom sezone 1994/95 je predsednik Olimpije Janez Dolenc napovedal, da bodo zmaji osvojili prvi naslov v samostojni Sloveniji in nato prevladovali celotno desetletje. Imel je prav, čeprav se je finalna serija znova začela izjemno slabo za Ljubljančane.

Marca 1995 je bilo na sporedu svetovno prvenstvo skupine C v Sofiji in finale se je začel šele 14. aprila. Olimpija je bila znova papirnati favorit, a je izgubila prvo tekmo na domačem ledu s 3:4. Andrej Razinger je zadel dvakrat, odločil pa je Kozar v 52. minuti. Na drugi tekmi v Podmežakli se je v 52. minuti ob igralcu več pred vrati Stana Reddicka najbolje znašel Drago Mlinarec in iz neposredne bližine odločil tekmo. Jeseničani so bili na pol poti do četrtega zaporednega naslova.

Štiri zmage zmajev v tednu dni za prvi naslov po enajstih letih
V Tivoliju je bil alarm. Igralci so imeli sestanek brez trenerja Pavleta Kavčiča. Nekaj je bilo treba spremeniti. Le še 3500 gledalcev je prišlo v Tivoli in Dejan Varl je že v 3. minuti zadel za vodstvo Jesenic. Odgovor Olimpije je bil silovit. Tomaž Vnuk je dosegel dva zadetka, Dejan Kontrec se je izkazal z golom in tremi podajami. Tudi Kanadčana Kimbi Daniels in Kraig Nienhuis sta blestela. Z zmago s 5:1 se je Olimpija dvignila. Na četrti tekmi je po zaostanku z 0:2 izenačila v 58. minuti, ko je zadel Ivo Jan. V podaljšku sta mreži mirovali, pri kazenskih strelih pa sta odločila Tomaž Vnuk in Kontrec, sijajno je branil Reddick.

Tehtnica se je nagnila na stran zmajev. Jeseničani so imeli velike težave, saj so se poškodovali Rahmatulin, Kozar in na peti tekmi še Mlinarec. Vseeno jim je uspelo izenačiti na 4:4, nato pa je Ed Kastelic z dvema zadetkoma zagotovil Olimpiji tretjo zmago. Številni navijači Olimpije so že razmišljali o sedmi tekmi, saj je to že postala tradicija, a zmaji so enajstletno sušo končali 26. aprila 1995 v Podmežakli. Šesto tekmo so dobili kar s 5:1, dva zadetka je dosegel Tomaž Vnuk.

To je bil prvi naslov Olimpije po letu 1984. Začela se je zeleno-bela serija, ki je trajala vse do leta 2004.

Polom Jeseničanov v Podmežakli marca 1996
Že leta 1996 so imeli zmaji za dva razreda boljšo ekipo. Vseeno na začetku finala ni šlo vse gladko. Prvo tekmo so dobili s 6:4 v zadnjih minutah, povedli z 2:0 v zmagah in nato izgubili napeto tretje srečanje v Tivoliju po kazenskih strelih. Taktika njihovega trenerja Francija Žbonterja – obrambna igra s protinapadi – se je tokrat obrestovala. Po rednem delu je bilo 5:5, junak pri kazenskih strelih pa je bil ruski vratar v dresu Jeseničanov Oleg Brataš. To je bila njihova edina zmaga v finalni seriji, saj so Ljubljančani 8. marca 1996 v Podmežakli dosegli najvišjo zmago na medsebojnih tekmah v finalu (0:9). David Haas in Kastelic sta zadela po dvakrat, Kontrec je bil natančen celo ob igralcu manj na ledu.

Peto tekmo so zmaji dobili s 6:1. Navijači so vdrli na led in uprizorili pravi mali karneval, ki za ledeno dvorano Tivolija ni ravno značilen. Olimpija je naslov prvaka zadnjič slavila doma leta 1983, prav zato pa je bilo slavje toliko večje.

Velika premoč Olimpije se nadaljuje
Leta 1997 so zmaji pometli z železarji na štirih tekmah. Napeto je bilo le prvo srečanje, ki ga je v 63. minuti odločil Chris Imes, potem ko je Tomaž Vnuk zadel vratnico. Olimpija je bila boljša z 2:1, nato pa je zanesljivo dobila preostale tri tekme, tujci so bili izjemni. Poleg Haasa je blestel tudi Len Hachborn, v vratih pa je bil odlični Reddick.

Podobna zgodba je bila v finalu leta 1998, ko je prvo tekmo v zadnji minuti odločil Tomaž Vnuk, potem pa so Ljubljančani s 4:0 v zmagah osvojili četrti zaporedni naslov.

Jeseničani niso pripotovali v Tivoli in si prislužili izključitev iz DP-ja
Velike finančne težave Jeseničanov so dosegle vrhunec 21. februarja 1999, ko ekipa ni pripotovala na tekmo v Tivoli. Jeseniški igralci, do katerih klub ni poravnal obveznosti že vse od oktobra, so se odločili, da do nadaljnjega ne bodo igrali tekem državnega prvenstva. Direktor Boštjan Gasser je sicer poudaril, da niso izplačali le decembrskih in januarskih plač. Železarji so imeli v drugem delu DP-ja tri točke prednosti pred Olimpijo in kazalo je, da bodo prvič v samostojni Sloveniji finalno serijo lahko začeli na domačem ledu.

Izvršni odbor Hokejske zveze Slovenije je izključil Jeseničane iz državnega prvenstva, saj že drugič v sezoni niso prišli na tekmo. Tudi na tekmo Alpske lige v Vipitenu niso odpotovali, točke pa so takrat štele tudi za DP. V finalu je nato Olimpija brez težav odpravila Slavijo.

Olimpija leta 2002 po zaostanku z 1:2 dobila zadnje tri tekme
Finalna serija je bila nato napeta leta 2002. Jeseničani so prvo tekmo v Tivoliju dobili v podaljšku, ko je v 64. minuti zadel Tomaž Razingar. Na drugi tekmi so po pol ure vodili s 3:1, na koncu pa klonili s 3:5. Tretjo tekmo so dobili z odločilnim golom Marcela Rodmana, ki je ukradel plošček vratarju Klemnu Mohoriču za vrati v 59. minuti. Po zaostanku z 1:2 v zmagah so se Ljubljančani zbrali in zadnje tri tekme dobili s 4:0, 3:2 in 5:2. V Podmežakli so igrali odlično in se veselili osmega zaporednega naslova, potem ko so v tej sezoni že osvojili tudi Mednarodno ligo.

Četverica nosilcev igre zapustila Tivoli in odšla na Gorenjsko
Po desetih zaporednih naslovih Olimpije se je zasuk začel 14. septembra 2004. Jurij Goličič, Gregor Polončič, Peter Rožič in Luka Žagar so se preselili na Jesenice, potem ko se jim v Tivoliju ni uspelo dogovoriti za želene plače.

Železarji v sezoni 2004/05 dobili vseh 50 tekem
Jeseničani so odigrali sanjsko sezono 2004/05, ko niso doživeli niti enega poraza. Dobili so vseh 50 tekem! Na začetku februarja so osvojili Mednarodno ligo, potem ko so v finalu s 3:0 v zmagah odpravili Albo Volan iz Szefekesfehervarja. Ko je bil na Jesenicah predsednik Slavko Ažman, so stvari na Ledarski 4 delovale odlično.

V Ligi NHL je bil "lockout", celotno sezono so hokejisti počivali, saj se jim z lastniki ni uspelo dogovoriti o kolektivnih pogodbah. Kanadski napadalec Manny Malhotra je navduševal v Tivoliju, v vratih je bil odlični Finec Tommi Satosaari.

Železarji so imeli odlično moštvo, ki pa ga je pred finalom okrepil še Ivo Jan, potem ko se Krefeld ni uvrstil v končnico Lige DEL. Sijajni napadalec je v finalni seriji prispeval pet golov in pet podaj, vrhunsko pa je branil Robert Kristan. Jeseničani so dobili vse štiri tekme in sezono končali neporaženi.

Na četrti finalni tekmi Olimpija pravzaprav ni imela prednosti domačega terena. Zahodna tribuna, nekdanje stojišče, tradicionalno razdeljena na pol za navijače zelenih in rdečih, je bila pretesna za vse navijače Jesenic, ki so v pričakovanju prvega naslova po enajstih sušnih letih napolnili dvorano.

Prvi derbi v Ligi Ebel odločil Šved Matthiasson
Jeseničani so v sezoni 2006/07 postali prva slovenska ekipa, ki se je pridružila Ligi Ebel. Odigrali so odlično sezono, a v zadnjem krogu rednega dela izgubili proti Dunaju z 1:2 po kazenskih strelih pred 5000 gledalci v Podmežakli in tako ostali brez polfinala.

Sezono zatem so v razširjeno avstrijsko prvenstvo vstopili tudi Ljubljančani. Prvi večni derbi v Ligi Ebel je bil na sporedu 7. oktobra 2007 v Tivoliju. V polni dvorani je bilo po 60 minutah 1:1, pri kazenskih strelih pa je edini zadetek dosegel Šved Markus Matthiasson. Preostale strele je Alex Westlund odbil, Robert Kristan pa ni klonil niti enkrat in zmaga je odšla na Gorenjsko.

Neresen pristop tujcev pri zeleno-belih v DP-ju
V Ligi Ebel je Olimpija igrala v finalu marca 2008, ko je vodila že s 3:1 v zmagah proti Salzburgu, a nato po registraciji četrte tekme za zeleno mizo v korist rdečih bikov ostala brez naslova. Marca 2012 se je uvrstila v polfinale, v katerem je bil boljši poznejši prvak Linz.

Jeseničani nikoli niso igrali v polfinalu Lige Ebel, a so med letoma 2008 in 2011 štirikrat zapored osvojili naslov državnega prvaka. Todd Elik, Brandan Yarema in Ralph Intranuovo so blesteli v Ligi Ebel, v državnem prvenstvu pa niso bili motivirani. Finale aprila 2008 so izgubili z 0:4 v zmagah. Tudi v letih 2009 in 2011 so Jeseničani pometli z Olimpijo s 4:0 v zmagah.

Po odličnih predstavah v Ligi Ebel je bil trener Olimpije Hannu Järvenpää zaskrbljen pred finalno serijo državnega prvenstva. Na prvih dveh tekmah John Hughes, Brock McBride, Justin Taylor in Jamie Fraser niso bili na pravi ravni in izid v zmagah je bil izenačen na 1:1. Zadnji dve tekmi so zmaji dobili z 8:3 in 5:2, potem ko je finski strateg spremenil taktiko in tudi pristop tujih okrepitev je bil popolnoma drugačen.

Nova kluba, rivalstvo pa ostaja veliko
Leta 2012 so najprej bankrotirali Jeseničani, pet let zatem pa še Ljubljančani. Nova kluba SŽ Olimpija in SIJ Acroni Jesenice sta ostala velika tekmeca. Železarji so osvojili štiri naslove prvaka v zadnjem desetletju (2015, 2017, 2018 in 2021), SŽ Olimpija pa tri (2019, 2022 in 2023).

Državni prvaki v samostojni Sloveniji:
1991/92: Acroni Jesenice
1992/93: Acroni Jesenice
1993/94: Acroni Jesenice
1994/95: Olimpija Hertz
1995/96: Olimpija Hertz
1996/97: Olimpija Hertz
1997/98: Olimpija Hertz
1998/99: Olimpija
1999/00: Olimpija
2000/01: Olimpija
2001/02: Olimpija
2002/03: ZM Olimpija
2003/04: ZM Olimpija
2004/05: Acroni Jesenice
2005/06: Acroni Jesenice
2006/07: ZM Olimpija
2007/08: Acroni Jesenice
2008/09: Acroni Jesenice
2009/10: Acroni Jesenice
2010/11: Acroni Jesenice
2011/12: Tilia Olimpija
2012/13: Telemach Olimpija
2013/14: Telemach Olimpija
2014/15: SIJ Acroni Jesenice
2015/16: Olimpija
2016/17: SIJ Acroni Jesenice
2017/18: SIJ Acroni Jesenice
2018/19: SŽ Olimpija
2019/20: DP zaradi pandemije predčasno prekinjen
2020/21: SIJ Acroni Jesenice
2021/22: SŽ Olimpija
2022/23: SŽ Olimpija

Državni prvaki v Jugoslaviji:
1990/91: Medveščak Zagreb
1989/90: Medveščak Gortan Zagreb
1988/89: Medveščak Gortan Zagreb
1987/88: Jesenice
1986/87: Jesenice
1985/86: Partizan Beograd
1984/85: Jesenice
1983/84: Olimpija Ljubljana
1982/83: Olimpija Ljubljana
1981/82: Jesenice
1980/81: Jesenice
1979/80: Olimpija Ljubljana
1978/79: Olimpija Ljubljana
1977/78: Jesenice
1976/77: Jesenice
1975/76: Olimpija Ljubljana
1974/75: Olimpija Ljubljana
1973/74: Olimpija Ljubljana
1972/73: Jesenice
1971/72: Olimpija Ljubljana
1970/71: Jesenice
1969/70: Jesenice
1968/69: Jesenice
1967/68: Jesenice
1966/67: Jesenice
1965/66: Jesenice
1964/65: Jesenice
1963/64: Jesenice
1962/63: Jesenice
1961/62: Jesenice
1960/61: Jesenice
1959/60: Jesenice
1958/59: Jesenice
1957/58: Jesenice
1956/57: Jesenice
1955/56: S.D. Zagreb
1954/55: Partizan Beograd
1953/54: Partizan Beograd
1952/53: Partizan Beograd
1951/52: Partizan Beograd
1950/51: Partizan Beograd
1949/50: Prvenstva bilo prvenstva zaradi odjuge
1948/49: Mladost Zagreb
1947/48: Partizan Beograd
1946/47: Mladost Zagreb

Ponos slovenskega hokeja se je rodil avgusta leta 1987, rojen je bil v hokejsko družino, oče Matjaž je bil celo življenje zaprisežen hokeju. Svojčas je sam uspešno igral na drsalkah, po koncu kariere pa je postal trener, večkrat je tudi vodil reprezentanco (tudi zdaj opravlja vlogo slovenskega selektorja).

Letos mineva že 20 let, odkar je Anže Kopitar prvič nastopil za slovensko reprezentanco, leta 2003 je namreč v Latviji pri komaj 15 letih zaigral za reprezentanco do 18 let, kjer je na petih tekmah zbral tri točke (v tisti generaciji sta, denimo, igrala tudi Rok Pajič in Žiga Svete). Naslednje leto je prvič zaigral v reprezentanci do 20 let, že leta 2005 pa je pri 17 letih igral za vse tri reprezentance (do 18 in 20 let ter prvič za člane). Takrat je Slovenija na turnirju v Avstriji tudi zadnjič obstala med elito.

Reprezentančni vrhunec je doživel v Sočiju 2014, kjer je s Slovenijo zaigral na olimpijskih igrah in z njo osvojil sedmo mesto.

Za Slovenijo je v vseh kategorijah na velikih tekmovanjih in kvalifikacijah za olimpijske igre odigral 72 tekem, na katerih je zbral 87 točk.

Opomba: pod olimpijske igre so vštete tudi tekme v kvalifikacijah.

S temi številkami ni rekorder, saj je veliko prvenstev izpustil, ker je bil z Los Angelesom še v konkurenci za zmago v Ligi NHL. S Kralji je v letih 2012 in 2014 tudi osvojil Stanleyjev pokal, s čimer je napisal novo zgodovino slovenskega hokeja. Za ekipo iz Kalifornije je odigral več kot tisoč tekem in zbral več kot tisoč točk, s čimer je že zdavnaj postal večna klubska legenda ter eden najboljših hokejistov v zgodovini te lige. Po koncu kariere ga skoraj zagotovo čaka uvrstitev v Hišo slavnih.

Kopitarjeve točke v rednem delu Lige NHL

Kralji: Drugi najboljši podajalec, tretji pri točkah
Celotno kariero je odigral za Los Angeles in ni čudno, da je že drugi najboljši podajalec, tretji pri zbiranju točk in četrti pri zadetkih.

Pri tem smo največ pozornosti namenili prav svetovnim prvenstvom elitne divizije. Kviz sprožite s klikom na "začni".