STA se je ob 30-letnici delovanja znašel v nemilosti slovenske vlade, ki je ustavila financiranje agencije iz proračuna. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
STA se je ob 30-letnici delovanja znašel v nemilosti slovenske vlade, ki je ustavila financiranje agencije iz proračuna. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Mineva 30 let od vpisa STA-ja v sodni register, s čimer je pred osamosvojitvijo Slovenije nastala nacionalna tiskovna agencija, ki je prvo novico objavila 17 dni pozneje, 20. junija 1991.

Med najbolj znanimi proizvodi je visokotehnološka aplikacija NewsMapper, ki je nastala v sodelovanju z raziskovalnimi ustanovami in s katero lahko STA sledi smernicam v slovenski medijski krajini. Na podlagi aplikacije med drugim ugotavljajo, da približno četrtina celotne spletne novičarske produkcije oz. tretjina produkcije večjih slovenskih spletnih medijev vsaj deloma sloni na novicah Slovenske tiskovne agencije. Lani so skupno zaznali 150.000 primerov uporabe STA-jevih novic na slovenskih novičarskih portalih.

Ukvarjajo se tudi s programiranjem robotov, ki znajo iz množice podatkov sami spisati novice, kar v svetu novinarstva že dolgo ni več znanstvena fantastika. Za prihodnje "supervolilno leto" načrtujejo robotske programe, ki bodo v realnem času ustvarjali novice o izidih na posameznih voliščih, ne samo na državni ravni. V redakciji imajo že nekaj let sodelavca Stanka, ki zna sam pisati novice, a jih še ne sme objavljati.

STA-jev oddelek za razvoj vodi dolgoletni novinar in urednik Aljoša Rehar, ki pravi, da se je "treba ves čas in sproti razvijati". Hkrati poudarja, da lahko tehnologija močno olajša delo novinarjem, nadomestiti pa jih ne morejo, saj lahko le novinarji opravljajo funkcijo psa čuvaja in novice ustrezno kontekstualizirajo.

Vabljeni k branju intervjuja.

Rehar na pogovoru z naslovom Komunikacijski šumi med znanstveniki in novinarji ali kako prevajati znanost, ki ga prireja Društvo novinarjev Slovenije v okviru projekta Prihodnost specializiranega novinarstva. Foto: Nebojša Tejić/STA
Rehar na pogovoru z naslovom Komunikacijski šumi med znanstveniki in novinarji ali kako prevajati znanost, ki ga prireja Društvo novinarjev Slovenije v okviru projekta Prihodnost specializiranega novinarstva. Foto: Nebojša Tejić/STA

Veliko ljudi ne ve, da ima STA tudi svoj oddelek za razvoj, v katerem razvijate različne tehnološke rešitve. Lahko predstavite svojo ekipo in s čim vse se ukvarjate?

Na STA-ju smo pred slabimi desetimi leti ustanovili razvojno skupino, ki je zastavljena zelo interdisciplinarno. V njej sodelujemo člani uredništva z novinarskimi znanji, oblikovalec, naša IT-služba, pri nekaterih projektih pa tudi marketinška služba. Kaj počnemo? Če zelo posplošim, zaznavamo trende – kaj se dogaja na tehnološkem in poslovnem področju. Pri tem skušamo oceniti, kaj je uporabno za nas, kaj nam lahko olajša delo ali odpre poslovne priložnosti. Najprej predebatiramo, kaj se nam zdi obetavno in kaj bi preizkusili, nato se lotimo zasnove, testiramo in implementiramo. Del rešitev, ki jih razvijemo, se nanaša na interna orodja in procese, del pa jih meri na zunanje uporabnike oziroma na trg. Tipičen primer interne rešitve je nadgradnja redakcijskega sistema STAnka, ki je v celoti nastal z našim lastnim znanjem. Primer rešitve, ki se je razvila v tržni produkt, pa je storitev za spletne prenose v živo STAvživo.

Veliko poskušamo razviti sami. Pri najzahtevnejših tehnologijah, kot je umetna inteligenca, pa sodelujemo z zunanjimi partnerji, običajno v okviru raziskovalno-inovacijskih projektov, ki jih sofinancirajo različne ustanove, v večini primerov Evropska komisija. Velikokrat smo že sodelovali z Inštitutom Jožef Stefan, z njihovim laboratorijem za umetno inteligenco. Prek njih smo začeli sodelovati tudi s tujino, predvsem s Poljaki, z Varšavsko tehnično univerzo in Vroclavsko politehniko. Tako pridemo do produktov, ki jih sami ne bi znali narediti. To je naš glavni model za razvoj naprednih rešitev, pri katerih nimamo dovolj lastnega znanja, in z doseženim smo zadovoljni. Alternativna možnost je kupovanje rešitev pri komercialnih ponudnikih, vendar pa so običajno žal dodatni stroški, kar si težko privoščimo.

Delovna ekipa za razvoj robotov za angleški servis STA-ja: urednik angleškega servisa Sebastijan R. Maček, programer Aleš Pečnik in vodja razvoja Aljoša Rehar (desno). Foto: Nebojša Tejić/STA
Delovna ekipa za razvoj robotov za angleški servis STA-ja: urednik angleškega servisa Sebastijan R. Maček, programer Aleš Pečnik in vodja razvoja Aljoša Rehar (desno). Foto: Nebojša Tejić/STA

Je za tiskovne agencije po svetu običajno, da imajo svoje oddelke za razvoj tehnologije ali pogosteje kupujejo produkte?

Različno. Tiskovne agencije se s tega vidika zelo razlikujemo. Največje svetovne tiskovne agencije, kot so AFP, AP ali Reuters, imajo velike razvojne oddelke ali pa preprosto kupijo izdelke na trgu. V drugem rangu so nato malo manjše svetovne agencije, ki so bolj odprte za razvijanje rešitev v sodelovanju, podobno velja tudi za največjo skupino, srednje velike in male nacionalne tiskovne agencije. Rekel bi, da v povprečju zagotovo vsi nekaj ustvarjamo na tem področju, uspešnost pa variira. Tiskovne agencije smo med seboj zelo povezane. Narava našega ekosistema je takšna, da sodelujemo. Izmenjujemo si tekstovne novice, fotografije, videoposnetke, napovedi dogodkov. To ustvarja okolje, v katerem lažje sledimo, kdo kaj počne tudi z razvojnega vidika. In to na vsako od agencij deluje tudi kot spodbuda, da vsak poskuša slediti razvojnim smernicam ter s tem bolje opravljati svoje poslanstvo.

Kar zadeva STA, smo bili pri marsičem med prvimi ali vsaj v prvem valu. Pri nekaterih rešitvah zelo izstopamo, pri nekaterih pa na vlak skočimo pozneje. Usmeritev razvoja posamezne agencije je namreč zelo odvisna od specifik trga, na katerem nastopa. Na vsakem posameznem trgu medijska krajina potrebuje različne stvari. To vpliva na to, za katere smeri razvoja ali možne produkte se posamezna agencija na koncu odloči. Veliko je torej odvisno od zunanjih okoliščin, ki nekomu dajejo spodbudo za razvoj neke rešitve, ker v tem vidi neko priložnost oziroma potrebo.

Takšen primer so bili vaši spletni prenosi med epidemijo?

To je dober primer. Prenose smo sicer začeli že pred kakšnimi štirimi leti. Nato se je po dveh letih od zagona te naše storitve zgodila koronska kriza, ki je potrebo po prenosih postavila v čisto novo luč. V prvem valu so novinarji zelo omejeno hodili na teren, ker ni bilo dogodkov ali so bile omejitve na prireditvah zelo stroge. Takrat so se prenosi v živo izkazali za nekaj zelo uporabnega – tako za novinarske kolege kot za končno javnost. Nekaj tednov v prvem valu epidemije so bili pravzaprav edini dogodki novinarske konference, povezane z epidemijo. To je dober primer tega, kako lahko neka okoliščina spodbudi razvoj. V tistem času smo precej razvili storitev v produkcijskem smislu, število prenosov smo podvojili. Hkrati pa ta primer kaže tudi na to, da se je treba ves čas in sproti razvijati, saj je v neki specifični okoliščini potem bistveno lažje odreagirati, če že imaš določeno znanje.

Pred slabim letom dni ste postali ime tedna na Valu 202 v povezavi z neko drugo storitvijo, in sicer aplikacijo NewsMapper, ki jo je tudi Evropska komisija uvrstila na seznam odličnih inovacij. Lahko predstavite to aplikacijo in kako jo uporabljate?

Aljoša Rehar na novinarskem festivalu Naprej leta 2017. Foto: Bor Slana/STA
Aljoša Rehar na novinarskem festivalu Naprej leta 2017. Foto: Bor Slana/STA

Tehnološko gledano je to naša najbolj napredna rešitev. Upam si reči, da smo v svetovnem merilu s to aplikacijo v špici med tiskovnimi agencijami. NewsMapper je storitev, ki je nastala kot prototipno orodje v okviru projekta Renoir, ki ga je financirala Evropska komisija v programu Horizon. Sodelovali smo z Inštitutom Jožef Stefan in že omenjenima poljskima univerzama. Lani smo nato to prototipno rešitev razvili do operativne ravni, in sicer v okviru projekta, ki ga je sofinanciral Google v razpisu DNI Fund za financiranje razvoja tehnoloških inovacij v medijih. Lani je to orodje torej v polnosti zaživelo.

NewsMapper nam je že uspelo prodati tudi v tujino. Uporabljajo ga tudi na Poljskem, njihova tiskovna agencija prav tako sledi domačim novičarskim portalom. Interes za aplikacijo smo zaznali tudi pri nekaterih drugih agencijah, kar je za nas, da je to trenutno nekaj, kar izstopa in ima potencial tudi na mednarodnih trgih.

Kaj se počne z NewsMapperjem?

Nastal je na osnovi potrebe uredništva, da dobimo povratno informacijo, koliko so naše novice v slovenski medijski krajini dejansko uporabljene. Poleg javne službe je funkcija tiskovne agencije tudi dobavljati novinarske vsebine medijskim naročnikom. Vedno smo imeli željo po tem, da natančno vemo, koliko nekdo uporablja naše novice.

V Bruslju pričakujejo hitre rešitve za ustrezno financiranje STA-ja

NewsMapper tako v osnovi sledi našim člankom, deluje pa na tehnologijah umetne inteligence. Aplikacija v realnem času spremlja, kaj se objavlja na novičarskih spletnih portalih v Sloveniji. Vse novice, ki so objavljene, program primerja z vsemi našimi novicami. Na podlagi tega se ugotavlja podobnost, sistem pa oceni, ali je neka novica nastala na podlagi naše novice.

Ugotavljamo, da se naše novice uporabljajo zelo različno – od popolne kopije do delne uporabe, ko je objavljena samo tretjina naše novice v nekem članku drugega medija.

Na podlagi tega smo razvili več dodatnih funkcionalnosti. Na primer, zaznava potencialnih primerov nedovoljene rabe. Vemo, kdo so naročniki in kdo ne, in v realnem času zaznavamo nedovoljeno rabo.

In kaj storite, ko to zaznate?

Prodajna služba takrat sproži svoje postopke. Običajno kontaktirajo ta medij in se poskusijo dogovoriti za ustrezno obliko sodelovanja.

NewsMapper tudi omogoča, da točno zaznamo, kaj neki medij potrebuje od nas. Velike razlike so namreč med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi mediji. Vidimo, katere rubrike se največkrat uporabljajo, v kolikšnem obsegu so kopirane …

Torej natančno veste, kdaj neki medij nekaj dobesedno kopira od vas?

Da (smeh). Natančno vidimo tudi, kaj je bilo spremenjeno. Kar je lahko uporaben podatek, ko na STA dobimo klic, zakaj smo napisali neki čudni naslov, pa se izkaže, da ga nismo mi napisali.

V donacijski kampanji Za obSTAnek zbranih več kot 260.000 evrov

Seveda pa vseh teh podatkov ne spremljamo ves čas v take podrobnosti. Sproti spremljamo predvsem kumulativne podatke, ki dajejo uredništvom informacijo, kaj od naše produkcije novinarski kolegi v drugih medijih uporabljajo.

News Mapper omogoča tudi podatek o tem, kako hitri smo. Zelo nazorno vidimo, kateri mediji so najhitrejši. Glavni namen te funkcionalnosti je sicer ta, da v primerih, ko povzemamo, kaj drugi mediji poročajo, z NewsMapperjem ugotovimo, kdo je o nečem prvi poročal. Na to smo mediji posebej občutljivi. Pošteno je omeniti, kdo je prvi ustvaril novico, ne pa navajati nekoga, ki je po njem povzemal.

Verjetno je to uporabno tudi v primerih napak, da se izsledi njihov izvor?

To pa sploh (smeh). NewsMapper zaznava najbolj aktualne zgodbe dneva v realnem času. Te se spreminjajo iz ure v uro. Vseskozi imamo pregled, o čem se največ poroča v slovenskih medijih. Podfunkcionalost tega je zgodnje zaznavanje novih pomembnih zgodb, orodje namreč poleg najbolj vročih zgodb tudi zaznava, katere so najbolj sveže. Občasno s tem zaznamo kakšno relevantno zgodbo, ki je vzniknila na mikro lokalni ravni. Tako lahko v lokalnem okolju hitreje opazimo kakšno zgodbo, ki je relevantna tudi za nacionalne medije.

Lahko navedete kakšen primer?

Zanimiv primer so kronike, ki jih vsako jutro objavi policija. Nacionalni mediji to naredimo na krovni ravni, lokalni mediji pa znajo iz teh suhoparnih kumulativnih podatkov na račun svojega poznavanja lokalnega okolja zaznati morebitne posamične relevantne zgodbe. Primer so tudi smrti javnih oseb, ta informacija se ne tako redko najprej pojavi iz lokalnega okolja.

Naslednja možnost NewsMapperja so različne analitike. Na primer, v katerem delu dneva so najbolj odvzemane naše novice, ali v katerem dnevu v tednu, ali iz katere rubrike. Novice s katerimi ključnimi besedami so najbolj odvzemane. Lani in letos je to seveda koronavirus. Uredništvo lahko sledi vsem tem trendom.

Lahko potem poveste, koliko slovenske medijske hiše odjemajo novice STA-ja?

STA je ključni vir novic za slovensko medijsko krajino. Foto: BoBo
STA je ključni vir novic za slovensko medijsko krajino. Foto: BoBo

Skozi oceno NewsMapperja lahko rečemo, da četrtina spletne novičarske produkcije v Sloveniji v celoti ali vsaj delno temelji na STA-vsebinah. Pri glavnih novičarskih medijih, nacionalnih in regionalnih, pa je ta delež nekoliko večji, približno tretjina. Treba je pripomniti, da govorimo o novicah na spletnih portalih, to ne zajema časopisov ter novic v radijskih in televizijskih formatih. Pri manjših medijih oziroma portalih zaznavamo zelo različno uporabo, od teh, ki skoraj v celoti slonijo na naših novicah, do drugih, pri katerih samo deset odstotkov temelji na naši produkciji. Če se pri katerem od portalov občutno spremeni raven rabe naših novic, pa je to signal, da se vprašamo, kaj temu botruje – da si za nekoga postal manj ali bolj uporaben.

Koliko vaših člankov na primer povzamemo slovenski mediji na letni ravni?

Lani smo v slovenskem novičarskem spletnem prostoru, kjer sledimo več kot 200 spletnim portalom, zaznali okoli 150.000 uporab naših novic. Morda se komu zdi ta številka velika, vendar moramo upoštevati, da je to veliko medijev in da so v ta podatek zajeti tudi primeri novic, ki samo delno slonijo na novicah STA-ja.

Poleg razvoja aplikacij za sledenje člankom razvijate tudi robotsko opremo za avtomatizirano ustvarjanje novic ...

V zadnjih letih se veliko tiskovnih agencij usmerja v razvoj programov, ki pišejo novice. Lahko jim rečemo tudi roboti, v osnovi pa je to razvoj algoritmov. Za zdaj se to počne pri novicah, ki temeljijo na strukturiranih podatkih. Tipični primeri so borza, gibanje tečajev delnic ali športni rezultati in različne statistike. Osnovna surovina, ki jo robot vzame v obdelavo, so podatki v strukturirani obliki. Ključen element razvoja pri tem pa je, da robota opremimo z naborom pravil za pisanje. V to je vloženega največ intelektualnega dela. Pri tem je tudi nujno sodelovanje z ljudmi, ki sicer pišejo tovrstne novice. V sodelovanju z novinarji je treba ustvariti nabor pravil, ki bodo robotu razumljiva. Osnovni nabor pravil pomaga, da lahko robot izdela oziroma ustvari neki osnutek novice.

Torej se robot uči tudi tipičnih novinarskih fraz?

Robot se jih ne nauči sam, to bi bila umetna inteligenca, ampak jih vdelamo v algoritem. Če se zgodi tak in tak scenarij, robot naredi to in to. Če se zgodi drug scenarij, robot naredi nekaj drugega. Takšen razvoj terja nekaj časa. Sploh, če želiš končno novico vsaj malo približati človeškemu izdelku. Da ni vedno enako strukturiran stavek, da niso vedno uporabljene enake besedne zveze. Končno produkcijo skušamo malo obogatiti. Takšen tip robotov se veliko uporablja na področju športa in gospodarstva, pri katerih gre za velike količine podatkov.

Robot zmanjša možnost človeške napake pri prepisovanju in poveča hitrost produkcije.

Aljoša Rehar

Zakaj to počnemo?

Ker je tovrstna produkcija precej hitrejša in ker so takšne novice tako ali tako zelo rutinske. Tudi novinarji v številnih medijskih hišah imajo za določene tipe novic pripravljene vzorce, v katere samo vnesejo podatke, da porabijo čim manj časa. To so na primer statistike, ki se pojavijo vsak mesec. Ne potrebujemo za vsako novico leposlovnega presežka in na tem področju lahko roboti zelo pomagajo. Roboti so v osnovi samo pripomoček, ki se odpravi po podatke k različnim virom, jih prinese v redakcijski sistem in strukturira v tabele. Na tej točki se večina naših robotov ustavi in delo prevzame novinar, ki dokončno oblikuje novico.

Prednost takšnega robota je zagotovo manjša možnost napake pri vnosu podatkov, ki se lahko zgodi le, če je na primer kaj narobe pri viru podatkov. A ta napaka bi se zgodila tudi, če bi jih uporabil novinar. Robot torej zmanjša možnost človeške napake pri prepisovanju in poveča hitrost produkcije.

Veliko manj pa je robotov, ki dejansko tudi spišejo novico. Problem ali izziv robotov je namreč v tem, da mora po dosedanjih praksah novinarskega dela še nekdo novico nato preveriti. Na STA imamo robota za področje borze, ki spiše osnutek novice, novinar pa nato oblikuje končno verzijo, vse skupaj pa pred objavo pregleda še dežurni urednik. Nimamo torej še takšnih robotov, katerih produkcija bi bila neposredno objavljena.

Rehar pri Anžetu Tomiću in Maruši Kerec v oddaji Vala 202 Odbita do bita. Foto: Daniel Novakovič/STA
Rehar pri Anžetu Tomiću in Maruši Kerec v oddaji Vala 202 Odbita do bita. Foto: Daniel Novakovič/STA

Predvidevam, da je to robot Stanko, ki ste ga pred dvema letoma predstavili v oddaji Odbita do bita?

Robotizacija novic

Tako je. Stanko je moška oblika imena našega redakcijskega sistema, ki se imenuje STAnka. V testni fazi imamo sicer tudi poseben tip robota, ki poskuša iz istega nabora podatkov sam spisati različne variacije novice. Tipičen primer so statistike, ki se redno posodabljajo, na primer višina povprečne plače ali stopnja brezposelnosti. Pri tem so na voljo podatki za nacionalno raven in za statistične regije. Tiskovna agencija dobavlja novice tako nacionalnim kot tudi lokalnim medijem, želimo pa si narediti korak v smeri slednjih in jim ponuditi novice, v katerih so izpostavljeni regionalni ali lokalni podatki o neki statistiki. Ročno tega ne moremo početi, saj nimamo na voljo dovolj ljudi, pri taki količini produkcije pa bi se tudi povečalo število napak.

Roboti lahko priskočijo na pomoč pri ustvarjanju lokaliziranih novic in s tem obogatijo produkcijo oz. pomagajo lokalnim oz. regionalnim medijskim naročnikom. V tujini je že nekaj primerov tovrstnih robotskih novic. Takšen pristop omogoča ustvarjanje vsebin za ožje javnosti, lahko se na primer osredotočimo na pregled trgovanja ene delnice na borzi ali pa statistike o prodaji knjig določene založbe – česar novinarji v redakciji ne bi pisali, saj za to preprosto ni časa.

Največ robotskega ustvarjanja lokaliziranih novic je v primeru volitev. Tega se imamo namen lotiti tudi na STA-ju.

Pojavlja se vprašanje odgovornosti in nadzora. Kdo je odgovoren za napake? Gre za tolikšno količino novic, ki jih je človeško nemogoče pregledati.

Aljoša Rehar

Ko se volišča zaprejo in začnejo prihajati prvi delni izidi, lahko robot zelo obogati ponudbo novic z informacijami s posameznih volilnih območij. Bralca običajno poleg končnega izida volitev na nacionalni ravni zanima tudi izid na njegovem volišču oz. lokalnem okolju. Seveda lahko sam preveri uradne podatke, a marsikdaj je lepše oziroma lažje prebrati novico.

Če strnem, robotov bo vedno več. Gredo pa v dve smeri – ena je pomoč pri delu novinarju, da mu robot dostavi ali poišče določene informacije. Druga skupina pa so roboti, ki doprinesejo k večji oziroma bolj diverzificirani produkciji, prilagojeni različnim javnostim, česar človek ne bi zmogel sproducirati.

Stanko torej še ne zna napisati novice?

Ne da ne zna, ne dovolimo mu, da bi jo sam objavil brez predhodnega človeškega nadzora (smeh). Pri nas tega torej še ne počnemo. Sicer pa mora biti bralcu vedno jasno, da je novico spisal robot. Pomembno mu je tudi omogočiti dostop do podatkov, na podlagi katerih so bile spisane novice, da lahko hitro preveri, ali je težava v izvornih podatkih.

Na tem področju se vsekakor veliko dogaja. Tiskovne agencije so zaradi svoje specifične vloge v medijski krajini vse bolj zainteresirane za to. Pred njimi ni samo splošna javnost, so tudi medijski naročniki, ki so zelo raznoliki – nacionalni, regionalni, lokalni – in njihove potrebe se zelo razlikujejo. Roboti omogočijo, da se pri končni produkciji bolje prilagodiš njihovim potrebam.

Vendar debate o robotih vedno spremlja neki strah, tudi v novinarstvu, saj so roboti hitrejši, učinkovitejši, se ne utrudijo, niso lačni in ne zahtevajo povišice. Že od samega začetka pogovorov o robotizaciji novinarstva so prisotni pomisleki, da bodo roboti izpodrinili novinarje. Kakšna je torej prihodnost dnevnoinformacijskih novinarskih redakcij?

Strah je povsem razumljiv. Marsikatera nova tehnologija v zgodovini, ki je vplivala na delovne procese, je vzbudila strah in odpor. Veliko je odvisno od tega, na kakšen način se lotevaš razvoja. Če greš prehitro ali preveč na silo, bo odpor večji. Če pogledam čisto osebno, poznavajoč razmere širše, strahu, da bi roboti povzročali izgubo delovnih mest v novinarstvu, ni. Roboti omogočajo razvoj rešitev, ki olajšajo in izboljšajo delo novinarjev. To ne bo kar neposredno rezultiralo v izgubi delovnih mest oz. v tem, da bi se lastniki odločili, da ne potrebujejo toliko novinarjev, ker jih lahko nadomestijo roboti. Določene spremembe pa roboti vseeno prinašajo.

Novinarju se ne bo več treba toliko ukvarjati z rutinskimi, suhoparnimi novicami. Za to bo porabil bistveno manj časa in morda še z manj napakami, saj mu ne bo treba ročno vpisovati podatkov.

Aljoša Rehar

Seveda bo to vplivalo na delovni proces, a ga bo na določenih področjih pohitrilo, kar bo vplivalo na čas, ki ga v novinarstvu že tako ali tako primanjkuje. Več časa bo za naloge, pri katerih je človek ključen oz. brez njega ne gre. Res je, da so zlorabe vedno mogoče. Nekdo, ki to počne z nekimi drugimi nameni, kot bi bili sicer – pomagati redakcijam – lahko to tudi zlorabi. A na splošno gledano razlogov za strah v trenutni fazi ni.

V celotnem novinarskem procesu – zaznavi in zbiranju informacij, obdelavi in izdelavi novice ter njeni distribuciji in diseminaciji – v vseh treh fazah novinarskega dela se že zdaj pojavlja vrsta orodij. Na voljo imamo ogromno količino podatkov, bistveno več kot pred 20 leti. Samo spletna družbena omrežja, ki jih nekoč ni bilo, so ogromen vir informacij, tudi takih, ki prvič vzniknejo tam. Človek vsega tega ne more zaznavati, to je nemogoče. To je lep primer, kjer lahko tehnologija priskoči na pomoč, kar pa ne pomeni, da bo novinar ostal brez dela, le manj časa bo porabil za iskanje in bo morda lahko novinarsko zaradi prihranka časa obdelal več zgodb.

V fazi obdelave oz. produkcije so lep primer orodja, ki še niso tako razširjena. Novinar piše novico in robot že sproti na podlagi spisanega išče podporne podatke – povezave, sorodne novice, dodatne vidike zgodbe, ki jih je zaznal z analizo novic drugih medijev o isti temi.

Pri distribuciji je prav tako na voljo veliko orodij. Ko so družbena omrežja prvič vstopila v svet novinarjev in medijev in je redakcija morala vsako novico posebej objavljati na Facebooku ali Twitterju, je bilo s tem kar nekaj dela. Zdaj obstaja kup orodij, ki olajšajo delo – objave se lahko časovno nastavijo, z enim orodjem lahko poskrbiš za več družbenih omrežij sočasno itd.

"STA je bil najpomembnejši medijski projekt prvega desetletja samostojne Slovenije"

Tudi glede družbenih omrežij še zmeraj obstaja strah, kaj pomenijo za novinarstvo. V trenutnih debatah o pomenu in smislu novinarstva se pogosto sliši argument, da novinarjev ne potrebujemo, ker imamo družbena omrežja in splet. Vendar takšne ocene izhajajo iz nepoznavanja. Večina novic, ki se premikajo po spletu, je v osnovi nastala v novinarskih hišah, nista jih ustvarila Google ali Facebook. Seveda pa marsikatera informacija pride tudi od nemedijskih virov, pri čemer pa je treba biti previden – eno je informacija, ki jo nekdo objavi na svojem kanalu na družbenem omrežju, nekaj drugega pa je profesionalno pripravljena novica.

Veliko virov informacij je torej super z vidika pluralizacije, a to še ne pomeni, da ti sledijo profesionalnim standardom novinarstva.

Tako. Koronakriza je dober primer, ki je pokazal na pomembno razliko med informacijo, ki pride v javnost skozi resen medij, in nenovinarsko informacijo, ki se širi po družbenih omrežjih. Bilo je veliko dezinformacij, polinformacij, ki so zelo vplivale na javno mnenje in ustvarile informacijsko zmedo pri bralcu. Prepričevanje javnosti, da je smiselno bolj zaupati informacijam, ki pridejo iz uradnih virov oz. resnih novinarskih hiš, je nenehno delo.

To je že star problem, pojavil se je tudi s prihodom tabloidnega novinarstva oz. "penny pressa" pred desetletji.

Problem je res star, a se je znova manifestiral. Razlika je v tem, da še nikoli ni bilo tolikšne količine informacij, ki so tako enostavno prihajale do končnega uporabnika. To ima sicer tudi dobro plat, saj nas, medije, postavlja v vlogo, da smo dodatno spodbujeni k temu, da gradimo na svojih najbolj osnovnih profesionalnih načelih. Upam, da bomo mediji to znali prebroditi oz. se s tem spopasti na način, ki bo dober za medije in za državljane, za javnost.

Zdi se torej, da nam roboti in umetna inteligenca lahko zelo pomagajo pri iskanju informacij in podatkov, da jih dobimo čim več, lahko tudi ustvarjajo faktične novice. Vendar bo v ozadju še zmeraj človek tisti, ki se bo odločil, kaj s temi podatki narediti, kako jih postaviti v družbeno-politični kontekst. Vloga novinarja kot psa čuvaja, "watchdoga", je še zmeraj tista, ki je tehnologija ne zna opraviti.

Še nikoli ni bilo tolikšne količine informacij, ki so tako enostavno prihajale do končnega uporabnika

Aljoša Rehar

Prihod robotov in umetne inteligence v novinarstvo prinaša s seboj tudi okrepljeno zavedanje pomena uredniške ali "watchdogovske" funkcije medijev. Povprečen državljan nima časa spremljati vseh informacij. Tudi specializiran novinar jih težko, a vsekakor lažje, hkrati pa še ocenjuje, katera je vredna zaupanja. Običajno pozna tudi več konteksta od povprečnega bralca. Že skozi svoje vsakodnevno sledenje dogajanju na nekem področju je bolje opremljen. Če izkoristi pomoč tehnologije in hkrati svoje znanje, da naredi dober novinarski izdelek, potem je s tem opravil svojo vlogo in pomagal povprečnemu bralcu, da se mu ni treba prebijati skozi vse informacije oziroma da ima na voljo profesionalno obdelane novice, ki ga kakovostno informirajo o vseh relevantnih dogodkih.

Tiskovne agencije v tej verigi informiranja javnosti ostanemo na ravni dejstev. Agencijski novinarji v novice ne vključujejo svojih mnenj in komentarjev, ampak le na jasen in nazoren način podana dejstva o poročani temi – za vsako informacijo, ki je v novici, je jasno, kdo je njen vir. S takšnim pristopom smo verodostojen in koristen servis tako javnosti kot našim medijskim naročnikom. Slednjim smo partner, dostavimo in morda olajšamo njihovo novinarsko delo. Vsak poskuša opraviti svojo vlogo s skupnim ciljem informirati javnost. V idealnem svetu bi se vsak trudil v skupno dobro, a to je že druga debata (smeh). Kljub vsem tehnologijam, ki prihajajo, bomo mediji in novinarji še zmeraj potrebni, če ne celo bolj. Koronakriza je pokazala, da je poplava informacij in dezinformacij lahko kontraproduktivna oz. škodljiva, zato je vloga medijev toliko bolj ključna. Če jo seveda znajo dobro opraviti.