Ljubica Jelušič, sicer profesorica Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, pa nam ni predstavila le svojih pogledov na negativno zaposlitveno gibanje v SV-ju, temveč nam je tudi razložila, kako bi na tem področju morala po njenem ravnati država, kaj meni o zakonu o Slovenski vojski in kakšne bi lahko bile posledice neizpolnjevanja obljub Natu.

Leta 2007 je iz Slovenske vojske odšlo 518 pripadnikov, medtem ko se jih je zaposlilo le 244. Kaj je po vašem vzrok temu negativnemu zaposlitvenemu trendu - verjetno ne zgolj nizke plače, kot je mogoče najpogosteje slišati?
Poklicna vojska je po svoji naravi vojska fluktuacije, pri čemer ima vsakdo možnost, da v vojski ostane in celo napreduje, če izpolnjuje strogo predpisana merila, ali vojsko zapusti po izteku pogodbenega obdobja. Zato se odhodom ne smemo čuditi, lahko nas le skrbi struktura tistih, ki odhajajo. Skrbi pa vstop v vojsko, ker kljub visokemu zaupanju javnosti v vojsko nima dovolj novih kandidatov. Plače sploh niso prioriteta pri iskalcih prve zaposlitve – njih privlači vojaški način življenja, tovarištvo, vojaška tehnika, možnost avantur, nova spoznanja o sebi in o drugih deželah – kar so vse vrednote, ki jih pripisujemo vojski, jih pa ministrstvo za obrambo očitno ni sposobno posredovati v javnost.

Kaj bi morala država storiti, da bi vojaško službo napravila privlačnejšo?
V tem hipu je nujno narediti res obsežno moderno promocijsko akcijo, ki bi presegla sporočila tiste, ki jo je sprožila prejšnja vlada ob uvedbi popolnoma poklicne vojske. Potrebujemo vsebinsko nadaljevanje prejšnje strateške kampanje. Hkrati pa bi morala zaposlovanje narediti dovolj fleksibilno, da bi v vojsko lahko prišli tako tisti, ki imajo časa za (aktivne) predahe le kaki dve do tri leta, kot za tiste, ki vojsko vidijo kot svojo organizacijo za mnogo let.

Mors je vladi predlagal posebne nagrade za sklenitev in podaljšanje delovnega razmerja. Po tem predlogu bi se posebna denarna nagrada v višini ene povprečne slovenske bruto plače izplačala vojakom, ki pogodbo o zaposlitvi sklenejo za najmanj pet let. Pet povprečnih bruto plač pa bi pripadlo vojakom, ki sklenejo ali podaljšajo pogodbo o zaposlitvi za najmanj deset let. Bi bil to lahko del promocijske akcije, o kateri govorite?
Omenjena nagrada izhaja iz določila Zakona o službi v Slovenski vojski. Iz analiz politik zadrževanja kadra v tujih vojskah vemo, da taka nagrada ne more biti nekaj, kar pripade vsakomur in vedno, in zato tudi ne sme postati orodje za zadrževanje slabih kadrov v SV. To je orodje, s katerim se poskuša v vojski zadržati tiste profile zaposlenih, ki so deficitarni (vojaki, letalski mehaniki, piloti), ali pa so odlični delavci. Če ima SV trenutno primanjkljaj v novih kadrih, je lahko ta nagrada, seveda z obveznostjo, da vojak res ostane v vojski zapovedano pogodbeno število let, del promocijske akcije oziroma del instrumentov politike zadrževanja ali politike pridobivanja. Če izvedbeni akti ne bodo narejeni tako, da bi dopuščali kompetentno in sprotno presojo, kdaj in komu nagrado podeliti, bo ta nagrada vir dodatnih zdrah in tožb o nepravičnosti v SV, ne pa način za doseganje popolnjenosti in kvalitete SV.

Predsednik parlamentarnega odbora za obrambo Tone Anderlič razmišlja, da bi bilo morda treba vojsko izključiti iz javnega sektorja, da bi tako lahko vojaki resnično prišli do ustreznih plač. Kaj menite o tem?
Slovenska vojska je državna organizacija, ustanovljena za uresničevanje skupno definirane javne dobrine, to je varnosti. Kot taka je nujno sestavina javnega sektorja, znotraj zakonodaje, ki ureja javni sektor, pa je treba izpogajati plače, ki ustrezajo vsem specifikam vojaškega življenja. Če to ne gre in preveč ruši plačna sorazmerja v državi, potem se je šele smiselno pogajati za izločitev vojske predvsem iz sistema javnih uslužbencev, ne pa nujno javnega sektorja. Vojaki bi v tem primeru morali biti znotraj svoje strukture skrajno profesionalni in strogi v selekcijskih merilih ter transparentni v spoštovanju teh strogih meril do javnosti. Kdo bi sicer tvegal politična pogajanja za skorumpirano in nizko profesionalno vojsko?

Zakon o Slovenski vojski, ki ste ga že omenili in s katerim so se nekoliko dvignile tudi plače vojakov, za zdaj ni zavrl odhodov. Je zakon sploh dober?
Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSV) je na svoji ravni dober zakon, saj daje obrambnemu ministru in vojski v roke veliko moči. Uvaja in dviguje predvsem dodatke k plači, ki so orodje ministra oziroma vlade za nagrajevanje dobrih in bolj obremenjenih vojakov. Vendar se mora izvajati na pravičen in za ljudi v sistemu pregleden način.

Za neki tednik ste dejali, da zakon ni skladen z zastarelim, vendar še veljavnim zakonom o obrambi. Kako vse se to kaže?
Zakon o obrambi ureja še zadeve iz časov totalne obrambe, splošne vojaške obveznosti in ne zadeva novosti v kriznem upravljanju in vodenju ter zaščiti kritične infrastrukture, kar zahteva praksa. Da ga je treba spremeniti, je vedela sedanja vlada, saj je ta proces začela leta 2005. Žal je pod težo iskanja kompromisov glede nacionalne varnosti klonila in spravila skupaj samo sistemsko nižji ZSSV.

Slovenija se je po vstopu v Nato zavezala, da bo za obrambo porabila dva odstotka BDP-ja. Zaveze ne izpolnjuje. Kakšne so lahko posledice neizpolnjevanja obljube?
Če bi Slovenija zmogla imeti samo tiste deleže obrambnega sistema, ki jo vključujejo v kolektivno obrambo zveze Nato, in bi se bila pripravljena odpovedati celi vrsti nacionalnih posebnosti in obrambnih značilnosti, podedovanih iz časov velike vojske ter totalne obrambe, bi zmogli tudi z manj kot 2 % BDP pod pogojem, da je gospodarska rast takšna, kot je bila v zadnjih letih. Tako pa bo – ker vzdržuje tudi nacionalne zmogljivosti za drag denar, ukinja oziroma v naslednja leta prelaga obveze do kolektivne obrambe, ocenjena kot neverodostojna država. Posledice so običajno vidne v položaju znotraj sistema kolektivne obrambe, v neprepoznavnosti, v omalovažujoči politiki drugih držav, v nepodpori slovenskim zunanjepolitičnim interesom na drugih področjih in podobno. Posledice so torej strateško politične narave in državi, vsem prihodnjim vladam, škodujejo na dolgi rok.

Drugi del pogovora si lahko preberete v nedeljo.

M. N.