"Jaz sem migrantka, sem Britanka, ki živi v Italiji. A ko govorimo o migrantih, ne mislimo na bele predstavnice srednjega razreda iz Velike Britanije," se Sarah Walker odzove na vprašanje, kakšen odnos do migrantov zavzemamo v Evropi. Vztraja, da je govor o migrantski krizi prenapihnjen, umetno ustvarjen in služi zastraševanju. Temu se pridružujejo predstave o množicah podnebnih migrantov, ki pred naravnimi katastrofami bežijo v Evropo. Walker poudarja, da se večina ljudi zaradi posledic podnebne krize razseli v notranjosti svojih držav, le peščica jih odide drugam. Na drugi strani imamo resničen problem podnebne krize, ki jo včasih razumemo kot naravni fenomen, čeprav te krize ni ustvarila narava. Za njen nastanek smo odgovorni ljudje, v največji meri prebivalci globalnega severa. "Res je, kar pogosto slišimo, in sicer da zaradi podnebne krize najbolj trpijo ljudje, ki so zanjo najmanj odgovorni."

Kakšni so trendi podnebnih migracij v zadnjih letih?

Podnebna kriza in migracije sta pojava, ki sta prepoznana kot dva največja izziva našega časa. Podnebna kriza je res ogromen izziv oziroma problem, njeni učinki so uničujoči tako za človeške kot za nečloveške ekosisteme. Migracije pa niso težava, kot take se jih obravnava in prav to je problematično. Hkrati se pojava povezuje na zelo nekoristen način. Pojavil se je trend, ki slika podnebne migrante kot grožnjo, kot da na stotine tisočev ljudi beži pred podnebnimi katastrofami, ki so posledica divjanja narave. Kakor da podnebje samo povzroča naravne nesreče, ki prisilijo ljudi v beg na globalni sever, v Evropo. Prikazovanje, da gre za invazijo sto tisočih, je zgolj strašenje, saj ne drži, ni resnično. Nikakršnih empiričnih dokazov nimamo, da ljudje, ki jih je prizadela podnebna kriza, množično migrirajo čez meje svojih držav oziroma na dolge razdalje.

Ali so ekonomski in politični razlogi torej še vedno glavni vzrok migracij?

Pretežno res, a mislim, da je razlogov za selitev toliko, kolikor je ljudi. Gre za zelo zapleteno vprašanje, povezano z vrsto socialnih, ekonomskih in političnih dejavnikov ter ne nazadnje s samo zmožnostjo selitve. Veste, nimajo vsi te možnosti. Obstaja ogromno raziskav, ki kažejo, da bo podnebna kriza najbolj vplivala na ljudi, ki se ne bodo mogli umakniti drugam. Za selitev potrebujete tako denarna sredstva kot socialni kapital. To bo še velika težava.

Kdo so podnebni migranti?

Ker ni neposredne vzročne zveze med podnebno krizo in migracijami je o podnebnih migrantih pravzaprav težko govoriti. Ne moremo reči, da podnebna kriza sama po sebi poganja migracije, položaj je precej bolj zapleten. Hkrati ne želim reči, da podnebje ne vpliva na selitve ljudi. Seveda vpliva, vse bolj, a so vzroki povezani tudi s socialno-ekonomskimi dejavniki.

Orkan Katrina, ki je prizadel ZDA, je tipičen primer naravne katastrofe, ki je ljudi prizadela zelo različno, odvisno od njihovega družbeno-ekonomskega statusa. Najbolj prizadeta v New Orleansu je bila afroameriška populacija, ki je zgodovinsko družbeno marginalizirana, slabše situirana, slabši je bil dostop do avtomobilov za pobeg iz mesta, večja je bila verjetnost, da živijo na poplavam bolj izpostavljenih območjih. Enako položaj lahko vedno znova opazujemo v svetovnem merilu.

Nenadne poplave ali orkan bodo na vas vplivale drugače, če imate sistem za zgodnje opozarjanje, zatočišča pred poplavami … Takšne stvari igrajo bistveno vlogo, ko govorimo o vplivih podnebne krize na ljudi. Znova bi poudarila, da pravzaprav ne bi smeli govoriti o "naravnih" nesrečah. Razumeti bi jih morali kot naravno povzročene nesreče, ki so posledica družbeno-ekonomskih razmer in temeljnih strukturnih neenakosti.

Govorite o "denaturalizaciji" podnebne krize?

Tako je. Podnebna kriza je produkt izkoriščevalnega svetovnega gospodarstva, ki temelji na fosilnih gorivih in še vedno smo del tega. Ta kriza ni naravna, ta kriza je produkt globalnega sistema, ki temelji na globoki, globoki neenakosti. Marsičesa ne bi smeli imenovati "naravna katastrofa", saj je takšno pojmovanje lahko zelo zavajajoče. Točneje bi bilo, če bi posamezen dogodek označili za nesrečo in nato raziskali, zakaj so nekatere nesreče bolj uničujoče od drugih. Vzemimo poplave, do katerih res pride zaradi nestalnih padavin in ogromnih količin dežja. Morebitni uničujoči učinki teh poplav so odvisni tudi od urbanizacije, slabega odvodnjavanja …

Status podnebnega begunca za zdaj ne obstaja. Mislite, da se bo sčasoma uveljavil?

Mislim, da nam ta izraz ne bo v pomoč. Osredotočiti se moramo na dejstvo, da je opustošenje, ki ga povzroča podnebna kriza, posledica industrije, ki uporablja fosilna goriva. Govor o migrantih služi preusmerjanju pozornosti. Velika večina ljudi, prizadetih zaradi podnebne krize, ne more zapustiti svoje države, temveč se preselijo znotraj regije.

Sistem mednarodne zaščite v Evropski uniji pa se tako ali tako ne upošteva. Ljudje bežijo pred vojnami, pred kršitvami človekovih pravic, a je pravico do azila, do priznanja statusa begunca skrajno težko pridobiti. Zato mislim, da izraz podnebni begunec ne bi prinesel nobenih koristi.

Obenem številni ljudje, ki bi sicer lahko ustrezali definiciji podnebnega begunca, zavračajo ta izraz in ne želijo biti obravnavani na ta način. Razumejo ga kot viktimizacijo, kot nekaj, kar kliče k reševanju, med tem ko sebe razumejo kot borce. Vzemimo primer Pacifiških podnebnih bojevnikov. Preseči želijo pripovedi o tem, da jih moramo rešiti, opredeljujejo se kot bojevniki pacifiških otokov in uporabljajo slogan: Ne utapljamo – borimo se! (Pacifiški bojevniki oziroma 350 Pacific je množično gibanje prebivalcev pacifiških otoških držav za podnebno pravičnost. Op. a.)

V okviru raziskave, ki sem jo izvedla na temo podnebne krize in migracij v sklopu projekta Climate of Change, ki ga je financirala Evropska unija, smo obiskali Senegal. Ljudje, s katerimi smo se srečali, živijo v ribiških skupnostih v Dakarju in Saint-Louisu, ki sta na podnebno zelo občutljivih območjih. Izpostavljeni so obalni eroziji, dvigu morske gladine in poplavam, kar jim otežuje preživetje. A glavno tveganje za preživetje tamkajšnje ribiške skupnosti so industrijski ribiči iz držav svetovnega severa, vključno z državami članicami EU-ja, ki imajo sklenjene sporazume s senegalsko vlado. Zaradi njihovega izlova rib je preživetje domačinov vse težje. Ko smo se z njimi pogovarjali o občutku, da morajo oditi, je bil izlov glavni razlog za odhod, ne podnebje. Podnebna kriza vpliva na že obstoječe težave in ranljivosti in razmisliti moramo, zakaj so te nastale.

Govorimo torej o dvoličnosti Evrope, ki se po eni strani prikazuje kot žrtev migracij, na drugi strani pa izkorišča naravne vire držav, ki jih prebivalci zapuščajo?

To je skrajno hinavsko. Znanstvene raziskave dokazujejo, da EU z obstoječimi ribiškimi praksami negativno vpliva na biotsko raznovrstnost morja v tej regiji. Ne pozabimo na onesnaževanje in izvoz odpadkov. Evropska unija izvozi ogromen delež svojih odpadkov, od plastike do odpadnih oblačil. Oblačila, ki jih preprosto zavržemo, niso biološko razgradljiva. Vse to ima vpliv na svetovni jug, cilji trajnostnega razvoja tukaj niso podprti, kar močno otežuje preživetje ljudi, tudi v Senegalu.

Sezonske in krožne migracije so del življenja Senegalcev že stoletja. Kmetje iz notranjosti države se že od nekdaj sezonsko selijo na obalo, da bi delali v ribiški industriji in s prisluženim denarjem financirali svoje kmetijske dejavnosti. Te sezonske selitve je prizadela podnebna kriza, katere vzrok so, ne pozabimo, emisije toplogrednih plinov. Kdo nosi največji delež odgovornosti? Evropska unija in druge države svetovnega severa. Če povemo le eno plat zgodbe, zlasti ko peščico ljudi, ki pridejo in iščejo boljše življenje v EU-ju, prikazujemo kot grožnjo, postane ta zgodba zelo hinavska, absurdna. Res je, kar pogosto slišimo, in sicer da zaradi podnebne krize najbolj trpijo ljudje, ki so zanjo najmanj odgovorni.

V raziskavi smo se osredotočili na manjšo skupnost, da bi razumeli, zakaj se nekateri ljudje z lesenim čolnom, pirogo, prek morij Atlantskega oceana odpravijo na pot do Španije oziroma Kanarskih otokov. Hkrati to strašno potovanje zahteva precej denarja. Zakaj to počnejo, če vedo, da tvegajo smrt? Senegalci poznajo frazo "Barcelona or die" (Barcelona ali smrt, op. a.). Zavedajo se tveganj, a za nekatere je to edini način ohranjanja upanja. Poudarjam, da gre tu za manjšo skupino ljudi, ne želijo si vsi Senegalci oditi v Evropo.

Kako migrante z globalnega juga dojemamo v Evropi?

Glede na jezik, ki ga uporabljamo v zvezi z migracijami, jih dojemamo kot invazivno grožnjo. Najprej se moramo vprašati, kaj razumemo pod pojmom migrant. Jaz sem migrantka, sem Britanka, ki živi v Italiji. A ko govorimo o migrantih, ne mislimo na bele predstavnice srednjega razreda iz Velike Britanije. V Slovenijo sem priletela iz Velike Britanije, pobral me je prevoznik s slovenskim voznikom in ko sva se vozila v Ljubljano, sem ga vprašala, kakšno je stanje na meji med Slovenijo in Italijo, saj se po konferenci vračam v Bologno. (Konferenca je potekala v drugem tednu novembra.) Kot vemo, je bil schengenski sporazum suspendiran. Genocid, ki se dogaja v Palestini, pa se izkorišča kot izgovor za blokado meja. Voznika sem vprašalam, ali na slovensko-italijanski meji prihaja do zastojev. Zagotovil mi je, da ne in da je italijanska policija zgolj enkrat preverila njegov avto in ga vprašala, ali ima kaj migrantov. Odgovoril jim je, da ne, da ima v avtu le dva Nemca.

Migrant je rasiziran in marginaliziran pojem, ki se uporablja slabšalno. Zelo povedna je tudi razlika v obravnavi ukrajinskih beguncev in nebelih ljudi, ki v Evropi iščejo boljše življenje. Ljudje, ki prek morja pridejo na italijansko obalo, so obravnavani kot grožnja, invazija in nezaželeni "drugi". Čeprav jih je v Italijo od začetka vojne v Ukrajini prišlo občutno manj kot ukrajinskih beguncev. A ti niso problem, nihče jih ni obravnaval kot problem. Ves čas smo priča neki lažni narativi, a pravzaprav gre za rasizem. Če primerjamo, kako drugače so bili ljudje v obeh primerih obravnavani, je to več kot očitno.

Nekatere evropske države zaostrujejo svojo politiko priseljevanja. Nemčija navaja, da preveč migrantov prihaja v državo iz ekonomskih razlogov in izkoriščajo njihove socialne transferje.

V vzhodnem Londonu imamo Muzej migracij in raznolikosti, v ta del mesta so skozi čas prihajali zelo različni ljudje, hugenotski begunci, Bangladeševci, prosilci za azil itd. Če se vrnemo daleč v preteklost in pogledamo takratne naslove časopisov, opazimo popolnoma enak jezik. Ekonomski problemi, kraja služb itd. Gre za odvračanje pozornosti od dejanskih vzrokov za pomanjkanje služb in šibko socialno državo. Če se v Evropo preseliš zaradi ekonomskih razlogov, je to razumljeno kot nekaj napačnega, kot da želiš izigrati sistem in si zato ne zasluziš biti tu. Kot da je trg dela tu le za nas. Migranti so postali grešni kozli za pomanjkanje služb, grešni kozli za zmanjšano blaginjo in celo za podnebno krizo, kar je absurd.

Čeprav se evropska populacija stara in EU potrebuje delovno silo?

Migrante potrebujemo. Celo Italija pod vlado Georgie Meloni je uvedla daljše vizume, Italija ima eno najnižjih rodnosti v Evropi. Združeno kraljestvo od brexita dalje povečuje izdajo delovnih vizumov, ker primanjkuje zaposlenih.

Položaj je zelo nenavaden. Kontrole na meji, pripori, denar, ki ga za to porabimo … In na drugi strani dejstvo, da sistem ne deluje. Nobena od politik odvračanja ni ustavila ljudi, da pridejo v Evropo. V zadnjih tridesetih letih EU-ja (skupaj z Veliko Britanijo) ni storila drugega kot to, da je ljudem oteževala pot. A ljudi ni odvrnila od migracij, le povzročila je več smrti. Veste, to je res žalostno, gre za razčlovečenje, razvrednotenje, ki je povzročilo le več smrti, več poškodb, več travm … Politike niso delovale na način, kot so bile zastavljene, a pri njih še vedno vztrajajo, kar je zelo bizarno.

Kakšni so razlogi za to?

Najbrž jih je več. Mislim, da je predstavljanje migrantov kot grešnih kozlov lahko za marsikoga uporabno in nekako zadovolji volivce na kratek rok. Migracije so postale stalen problem, ki hrani samega sebe, razumna razprava o migracijah je postala nemogoča, ne moremo je več preprosto razvozlati. Če bi jo želeli, bi se morali bi se vrniti daleč, daleč nazaj v preteklost, kar je zelo težko in zdi se, da si politiki tega ne želijo, splošna javnost pa marsičesa ne ve.

Hkrati je v centrih za pridržanje veliko denarja. Italija je letos uvedla deset novih pravil priseljevanja, eno med njimi predvideva še več centrov za pridržanje, ki so izjemno dragi. Hkrati država ves čas govori, da nima dovolj denarja za sprejemne centre. Ljudje tam živijo v grozljivih razmerah. V Bologni je sprejemni center popolnoma prenatrpan, ljudje so nastanjeni po šotorih, razmere so klavrne, nečloveške. Deloma gre za problem upravljanja oziroma odločanja, kam usmeriti denar. Deloma pa gre za ustvarjanje podobe, ideje o grožnji, katastrofi, krizi. Migrantske krize ni, ta kriza je proizvedena. Krizen je način, na katerega se z migracijami soočamo. Število ljudi, ki prispe na obale Evrope, je miniaturno v primerjavi z evropsko populacijo.

Omenili ste, da bi si morali prizadevati za sistem, ki ne bi temeljil na nasilju na mejah. Ali to pomeni, da upravljanje migracij trenutno temelji na nasilnem varovanju meja?

Na žalost ja. Pomislite na ladje, na čolne, ki se potapljajo, na številne smrti, ki se vedno znova dogajajo, na ljudi, ki umirajo. Tudi pri vas so ljudje prisiljeni v iskanje zelo težkih terenov, izpostavljeni so vremenskim vplivom, mrazu in dolgim ​​potovanjem. To na žalost v različnih državah postaja trend. To je nasilje.

Drži, da ste svojo raziskovalno pot začeli v azilnem centru v Londonu?

Drži, tam sem delovala hkrati kot raziskovalka in kot podporna delavka. Bila sem pravzaprav neke vrste "profesionalna prijateljica", ne socialna delavka, ampak oseba, ki pomaga ljudem v vsakdanjem življenju v Londonu.

Se spomnite ljudi, s katerimi ste se srečali v tem centru?

Bilo je okoli leta 2010, ljudje so večinoma prihajali iz Irana in Afganistana. Delovala sem v sklopu projekta, ki je beguncem, ki so bili prepoznani kot posebej ranljivi, zagotavljal podporne delavce. Pomoč so torej prejeli le, če so bili razvrščeni v razred "ranljivih". Šlo je za ljudi s hudimi travmami, ki so bili pod psihološko oskrbo in so se borili s svojim življenjem. Nekaj njihovih težav pa je izhajalo tudi iz azilnega sistema. Delala sem z Eritrejko, ki je leta čakala na odobritev prošnje za azil. Včasih se je morala iz stanovanja ali hostla seliti vsaka dva tedna. Bilo je res neverjetno in zelo utrujajoče.

Nesposobnost notranjega ministrstva Združenega kraljestva pri ponovnem obravnavanju prošenj za azil je neke vrste oblika nasilja. Ljudje ves ta čas ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi in čakajo v negotovosti. Pogosto so se jim duševne težave pojavile v Združenem kraljestvu. Ne zaradi travme, ki so jo npr. doživeli v Eritreji ali zaradi potovanja. Temveč zaradi vseh težav, s katerimi so se spopadali v Združenem kraljestvu, zaradi revščine življenja, pomanjkanja podpore, krajev, v katerih so bili nastanjeni. Stanovanja včasih res niso bila primerna za človeško bivanje, bila so polna plesni … Bilo je res grozljivo. Vse to je posledica pomanjkanja skrbi za prosilce za azil, ki v družbi nimajo svojega glasu.

Večkrat ste omenili, da migracije same po sebi niso problem, od nekdaj so ljudje zapuščali svoje domove iz različnih razlogov. Problem je torej v načinu, kako prišleke obravnavamo. Kaj bi lahko storili drugače?

Negativne in zastrašujoče pripovedi o migrantih v medijih zagotovo ne pomagajo. Mislim, da bi se morali izogniti tej "vodni simboliki", ki govori o valovih migrantov, kot da gre za nekaj, kar je popolnoma neobvladljivo in nas bo preplavilo.

Sicer pa bi lahko naredili marsikaj. Lahko bi vzpostavili humanitarne vizume in delovna dovoljenja. Med rešitvami vidim tudi lažje prehajanje meja, saj v selitvah ljudi ne vidim problema. Lahko bi torej omogočili zakonite poti za migracije. Številne raziskave kažejo, da mejne kontrole zgolj povečujejo število ljudi, ki se zatečejo k nevarnim in nelegalnim prehodom meje, na ta način pa se ustvarja nekakšno ozko grlo. Tudi če govorimo o denarju, bi takšni ukrepi stali precej manj. Namesto, da trošimo denar za orožje in nasilje, ki se izvaja na mejah, bi ga lahko vložili v sprejemne centre, zagotavljanje vizumov in integracijo.

Najpogostejši argument proti vsemu, kar ste navedli, je, da bi takšni ukrepi čezmerno spodbudili priseljevanje.

Prvič, ljudje vseeno prihajajo. Drugič, ljudem trenutno ne omogočamo, da bi se vrnili ali preselili nazaj. Pred schengenskim sistemom so obstajale sezonski delovni vizumi. Senegalci so hodili na sezonsko delo v Italijo in Španijo in se nato vračali v svojo državo, s čimer bi želeli nadaljevati, če bi bil omogočen prost pretok ljudi.

Dokazano je celo, da vzpostavljene mejne kontrole ljudem onemogočajo, da bi odšli. Ko enkrat pridete v EU in nimate vizuma za sezonsko delo, ne boste odšli. Če odideš, izgubiš pravico vrniti se. Nobenih dokazov ni, da si vsi želijo živeti v Evropski uniji, pravzaprav si številni želijo prožne mobilnosti. Stanje je res absurdno, če pomislite, da obstoječa zakonodaja in mejne kontrole dejansko ustvarjajo problem, za katerega trdijo, da ga skušajo rešiti.

Bi se morali na globalnem severu odpovedati delu ugodja, če bi resnično želeli nasloviti reševanje podnebne krize?

Ja, a ne toliko kot posamezniki, saj je vloga posameznikov zanemarljiva v primerjavi z industrijo ali na primer bankami, ki vlagajo v fosilno industrijo. Največ bi k reševanju podnebne krize morala prispevati globalna elita. Ljudje z najvišjimi dohodki povzročajo največ emisij toplogrednih plinov. Potem je tu še vojska in naftne družbe, spremembe na tem področju bi imele največ učinka. Če se sama odrečem letenju, je to precej bolj zanemarljivo.

Vseeno lahko tudi takšne geste, sploh če jih izvajamo kolektivno, naredijo pomembno razliko. A jih ne bi smeli razumeti kot žrtvovanje. Namesto občutka, da se nečemu odpovedujemo ali da se žrtvujemo, lahko to razumemo kot nekaj, kar naredimo zase, za podnebje. Slovenijo in Italijo so v zadnjem času prizadele poplave, zemeljski plazovi, požari, grozljive stvari. Višajo se temperature, poleti je v Bologni tudi več kot 40 stopinj. Vse več je krajev, v katerih je težko živeti. Narediti neko majhno dejanje tako ni žrtvovanje, temveč pozitivna gesta za boljše življenje. Nekaj daš, da se ti povrne nekaj boljšega, gre pravzaprav za skrb. Številne feministične teoretičarke menijo, da bi morali podnebno krizo sprejeti skozi etiko skrbi. Skrbi za druge, za okolje, v katerem živimo, za ekosisteme. Ne nazadnje gre za skrb zase in za druga človeška in nečloveška bitja.