Arhivsko gradivo služb nekdanjega komunističnega režima je v Sloveniji dostopno brez omejitev, razen če vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij. Foto: BoBo
Arhivsko gradivo služb nekdanjega komunističnega režima je v Sloveniji dostopno brez omejitev, razen če vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij. Foto: BoBo

Trenutni arhivski zakon določa, da je javno arhivsko gradivo dostopno vsakomur, razen če vsebuje podatke, ki se nanašajo na državno in javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države ter njene gospodarske interese ter poslovne in davčne skrivnosti, ki bi lahko povzročile škodljive posledice. To gradivo postane dostopno za uporabo najpozneje 40 let po nastanku. Javno arhivsko gradivo, ki vsebuje občutljive osebne podatke, pa je dostopno za uporabo 75 let po nastanku ali deset let po smrti osebe, na katero se nanašajo podatki.

Za gradivo nekdanjega Ministrstva za državno varnost NDR (Stasi) skrbi poseben organ, zvezni pooblaščenec za gradivo službe za državno varnost nekdanjega NDR20 (Bundesbeauftragte für die Unterlagen des Staatssicherheitsdienstes der ehemaligen DDR-BStU), ki ima sedež v Berlinu in 12 zunanjih oddelkov po nekdanjem NDR-u. Gre za enega največjih nemških arhivov, saj ima večkot 111 km gradiva in okoli 1600 zaposlenih. Foto: Reuters
SDS oddal podpise

Slovenija se bo v zgodovino referendumov zapisala kot država, ki bo imela v treh letih kar dvakrat referendum o arhivskem gradivu. Prvi je bil namreč del t. i. superreferenduma poleti 2011, kjer sta bila zavrnjena pokojninska reforma in zakon o preprečevanju dela na črno.

Medtem pobudniki novega referenduma o arhivskem gradivu trdijo, da gre v njihovem primeru za plemenito dejanje, saj skušajo ohraniti arhive "odprte", še posebej tisti kotiček Arhiva RS, ki je namenjen ohranjenim dokumentom nekdanje službe državne varnosti.

Avtorji novega arhivskega zakona pa na drugi strani trdijo, da so oni tisti, ki si odprli arhive, z novim zakonom pa naj bi enakovredno ščitili žrtve kot storilce z anonimizacijo najbolj kočljivih podatkov.

Prav anonimizacija podatkov naj bi bila tista, ki naj bi močno zavrla delo peščice raziskovalcev, ki bi naj bi morali zaradi tega novega postopka na zahtevane dokumente čakati več let. S poudarkov na "naj bi", saj anonimizacije nihče še ni izvedel v praksi in tako nihče zagotovo ne ve, kako dolgotrajen je tak postopek.

Kako dostopni so arhivi po Evropi?
V državnem zboru so se lotili raziskave, kako je dostop do arhivskega gradiva urejen v nekaterih drugih državah EU-ja, tako v starih članicah kot v nekdanjih državah Varšavskega sporazuma ter v nekdanjih sovjetskih republikah.

V Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji je po navedbah raziskave dostop do arhivskega gradiva odprt, vendar pa obstajajo določene omejitve, tako da so nekateri dokumenti dostopni šele 25 oz. 30 let ali celo več let po nastanku oziroma je v gradivo fizičnih oseb dostopno 30 let po njihovi smrti oz. 110 let po rojstvu. Obstaja pa seveda možnost, da pod določenimi pogoji izdajo arhivski dokumenti še pred potekom zakonsko določenih rokov.

Posebni arhivi totalitarističnih tajnih služb
V nekaterih nekdanjih komunističnih državah so bili poleg običajnih državnih in lokalnih arhivov ustanovljeni tudi posebni arhivi z gradivom, ki se nanaša na nekdanje totalitarne režime in njihove varnostne službe.

Češka: Nedostopne le informacije, ki bi ogrožale državo
Na Češkem je konec prejšnjega desetletja, leta 2008, začel delovati inštitut za proučevanje totalitarnih režimov, katerega naloga je raziskovanje in dokumentiranje časov okupacije (1938-1945) in časov totalitarnega komunističnega režima (1948-1989).

V sklopu inštituta pa deluje tudi arhiv varnostnih služb in komunističnega totalitarnega režima. Za gradivo izpred 1990 pa ne veljajo omejitve, razen če vsebujejo informacije, ki bi bile lahko še vedno pomembne za varstvo ustavnega sistema, pomembne gospodarske interese in za varnost ter obrambo Češke.

Litva: Zaprto gradivo o kolaborantih
V nekdanji sovjetski republiki Litvi dostop do arhivskega gradiva ni omejen, razen če gre za gradivo, ki vsebuje podatke o kolaborantih obveščevalnih služb nekdanje Sovjetske zveze, ki so uradno priznali sodelovanje, in za ljudi, ki so bile žrtve teh služb in ki so po posebej predpisanem postopku izrazile voljo, da je dostop do podatkov o njih omejen do njihove smrti.

Do zaprtih dokumentov, ki se nanašajo na kolaborante obveščevalnih služb, se sicer lahko dostopa na podlagi predhodnega pisnega dovoljenja raziskovalnega centra Litve za genocid in odpor.

Poljska: Nedostopni tajni podatki
Na Poljskem je arhivsko gradivo prav tako dostopno vsem po preteku 30 let od njegovega nastanka oz. še pred tem rokom, če gre za gradivo, nastalo pred letom 1989, ki zadeva stranke in politične organizacije.

Dostop do posebnih arhivov, denimo do gradiva inštituta narodnega spomina, ki hrani gradivo nekdanjih tajnih služb, pa je urejen s posebnim zakonom.

Tako vsakdo lahko zahteva dostop do dokumentov, ki se nanašajo nanj, če gre za umrlega, pa imajo to pravico bližnji sorodniki. Vsak lahko dobi tudi informacijo o zaposlenih tajne službe ali o drugih osebah, ki so informacije posredovale tajni službi, če se jih da nedvoumno in jasno določiti.

Dostopni so tudi osebni dokumenti, ki se tičejo zaposlenih ali funkcionarjev tajne službe. Raziskovalci in novinarji pa nimajo dostopa do gradiva, ki vsebuje tajne podatke in morajo za dovoljenje za dostop do zahtevanih dokumentov vložiti prošnjo.

Nemčija: Omejen in zapleten dostop do podatkov Stasija
Nemški arhivi so se po združitvi Nemčije obogatili tudi z arhivi nekdanjega NDR-a, tudi z arhivi nekdanje zloglasne nemške varnostne službe Stasi. Vendar ti dokumenti niso odprti javnosti.

Poseben zakon določa namene raziskovanja (proučevanje delovanja varnostno obveščevalnih služb, mehanizmov oblasti NDR-a, sovjetske okupacijske cone ali nacionalsocialistične preteklosti) in zato je treba predložiti dokazilo, s katerim morajo zasebniki izkazati resnost in pomen svojega projekta.

Gradivo z osebnimi podatki fizičnih oseb se lahko dobi le z njihovim pisnim dovoljenjem, ki mora vsebovati temo, namen in osebo, ki bo raziskovala. Le gradivo z osebnimi podatki zgodovinskih oseb ter nosilcev političnih in javnih funkcij je lahko na razpolago brez njihovega dovoljenja, vendar se tudi njih o tem in o vsebini informacije pravočasno predhodno obvesti.

Vendar tudi v tem primeru mora raziskovalni interes prevladati nad interesom varovanja osebnih podatkov. Pod navedenim pogojem je na voljo tudi gradivo z osebnimi podatki sodelavcev Stasija.

Popolnoma nedostopni pa so zaprti podatki, ki so bili pridobljeni oz. izsiljeni s prepovedanimi zasliševalnimi metodami, s prisluškovanjem, s kršitvijo pisemske ali poklicne tajnosti (npr. odvetnik, zdravnik, duhovnik).

Trenutni arhivski zakon določa, da je javno arhivsko gradivo dostopno vsakomur, razen če vsebuje podatke, ki se nanašajo na državno in javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države ter njene gospodarske interese ter poslovne in davčne skrivnosti, ki bi lahko povzročile škodljive posledice. To gradivo postane dostopno za uporabo najpozneje 40 let po nastanku. Javno arhivsko gradivo, ki vsebuje občutljive osebne podatke, pa je dostopno za uporabo 75 let po nastanku ali deset let po smrti osebe, na katero se nanašajo podatki.

SDS oddal podpise