Za rešetkami nekdanje graščine, zgrajene na lepem, zelenem gričku, na Igu pri Ljubljani že vrsto let ženske iz vse Slovenije, včasih pa tudi tujke, služijo zaporno kazen ali v priporu čakajo na sojenje. Te dni tam biva 40 zapornic in 9 pripornic, najdaljšo kazen pa trenutno služi obsojenka, ki ji je sodišče za več kaznivih dejanj prisodilo skupno 12 let in 8 mesecev za zapahi. Povprečna dolžina kazni znaša tri leta.

Povratnic je nekaj več kot 20 odstotkov
Prav izguba svobode, neomejenega gibanja in prostega razpolaganja s svojim časom so stvari, ki ženske, ki so se znašle na drugi strani zakona, najbolj prizadenejo. Ker pa se nekatere kljub temu tudi po končani kazni ne znajo držati družbenih pravil, saj imajo v zaporu v tem letu okoli 22 odstotkov povratnic, se osebje zavoda posebej trudi, da bi jim omogočilo čim boljšo socializacijo in sprejemanje postavljenih norm.

O tem, kako poteka življenje zapornic in zaposlenih v zavodu za prestajanje kazni zapora na Igu, smo se pogovarjali z direktorico zavoda Danijelo Prelić. "Najtežje za obsojenke je zagotovo to, da jim je odvzeta svoboda, saj pridejo v zavod, kjer jim je omejeno gibanje, veljajo neke omejitve in držati se morajo pravil. Navsezadnje, če ne bi kršile družbenih pravil, ne bi bile na tej strani," pravi naša sogovornica.

Z najbližjimi imajo stik takoj
Zato v zavodu najprej skupaj z zapornico pripravijo njen osebni načrt, ki vsebuje določene cilje, na primer kaj bo naredila na področju dela, izobraževanja. Obsojenka v pogovoru s strokovnimi sodelavci poda svoje želje in interese, na koncu mora osebni načrt tudi podpisati. "Včasih se seveda zgodi, da katera izmed obsojenk ne želi podpisati tega načrta, kar pomeni, da ji do podpisa ne morejo biti podeljene ugodnosti zunaj zavoda – izhodi in podobno."

Zapornice imajo takoj možnost stika s svojimi najbližjimi, in sicer dvakrat na teden po eno uro, zavod pa je v hišnem redu dodal obiske še za praznike. Podaljševanje časa za obiske je ena izmed t. i. notranjih ugodnosti, ki si jih zapornice lahko pridobijo s primernim vedenjem. Če pa ima obsojenka otroke, jim triurne obiske omogočijo takoj. Ko v roku največ enega meseca zapornice končajo sprejemno fazo in se torej seznanijo z vsemi pravili ter dolžnostmi, lahko zaprosijo za stike tudi z drugimi ljudmi.

Pregledani so vsa pošta in paketi
Obsojenke, ki morajo kazen odslužiti v zaporu, so največkrat storile kaznivo dejanje tatvine, goljufije ali ropa, pa tudi kazniva dejanja zoper človeka in telo. Velikokrat so povezana z mamili, zato se v zaporu redno spopadajo s problematiko uživanja mamil. Pomoč takim obsojenkam nudi strokovno osebje, da bi preprečili vnos nedovoljenih substanc, pa v teh primerih vodstvo zavoda določi, da lahko obsojenka obiske sprejema le za stekleno pregrado. Redno pregledujejo vso pošto in pakete, namenjene zapornicam, obdržati pa jim dovolijo le originalno zapakirano hrano v manjših količinah.

V zaporu tudi niso na dopustu, saj zakon nalaga, da morajo zapornice obvezno skrbeti za urejenost osebnih prostorov in opravljati dve uri dela v zavodu ali v parku, na primer čiščenje dvorišča, delo na vrtu. "Skratka skrb za hišo, v kateri živijo, da se priučijo delovnih navad," pojasnjuje direktorica zavoda.

Ena izmed zapornic vozi taksi
Če želijo pridobiti kakšne ugodnosti, pa morajo izkazati željo po delu ali izobraževanju. A gospodarska kriza je prizadela tudi zapore in tako vodstvo s težavo pridobiva zaposlitve, ki jih lahko ponudi zaprtim ženskam. "To je pereča in splošna problematika, saj si vsak direktor takega zavoda želi, da bi zaprte lahko vključil v delo. Ig je bil nekoč znan po tiskarni in po šivalnici, a to v tistih zlatih časih, ko dobiti delo ni bilo problem. Sicer pa če pogledamo današnjo situacijo med brezposelnimi, vidimo, da ljudje zunaj zapora težko najdejo službo, toliko težje pa je to za to specifično populacijo."

Obsojenke tako trenutno delajo predvsem v likalnici in pralnici, v kuhinji pripravljajo obroke za druge zapornice in se učijo z inštruktorico kuhanja, nekaj jih izdeluje kljukice za obešanje perila, saj imajo za to naročnika. Prelićeva pa z velikim veseljem izpostavi eno zapornico, ki je dobila službo kot voznica taksija. Tako se vsak dan iz zapora za osem ur odpravi na delo in se po koncu delovnega dne vrne nazaj.

"Če se najde služba zunaj zavoda, 'zagrabimo' z obema rokama, saj je to izjemno pomemben proces socializacije in učenja spoštovanja družbenih norm ter pravil. Na tako delo seveda napotimo tistega, za katerega ocenimo, da je to sposoben opravljati, in ki mu lahko zaupamo. Mi imamo kar nekaj obsojenk, ki bi lahko delale zunaj zavoda, če bi dobili delo," pravi naša sogovornica.

Veliko možnosti za dejavno preživljanje časa
Ob delu se trudijo ponuditi čim več možnosti za izobraževanje zaprtih žensk. Omogočijo jim opravljanje izobraževanj za odrasle, septembra začenjajo tečaj angleškega jezika. Prelićeva se namreč zaveda, da je brezdelje tisto, ki sproža konfliktne situacije. Zato v zavodu organizirajo številne prostočasne dejavnosti, kot so ročna dela, likovne delavnice, zapornice sušijo zelišča za čaje, skrbijo za vrtiček, urejajo okolico.

V prostorih imajo urejeno knjižnico in minitelovadnico, igrajo odbojko, pripravljajo kulturne prireditve, na obisk pa večkrat povabijo razne pevce, komike in gledališčnike. Redno sodelujejo z društvom, ki vodi jogo, in z društvom Stigma, ki vodi delavnice ozaveščanja o škodljivosti uporabe mamil, še našteje Prelićeva, saj, kot pravi: "Človek, ki je zaposlen, ki si svoj čas zapolni z aktivnostmi, se uči in razvija, ima manj časa, da bi počel neumnosti."