Karizmatični Avstralec, nepogrešljiv vir zabave, praktičnih šal in sarkazma v paddocku kraljice motošporta, je bil v nekem trenutku eden najbolj vročih dirkačev v motošportnem svetu. Dirkal je za Red Bull, kjer je zasenčil moštvenega kolega Sebastiana Vettla, štirikratnega svetovnega prvaka, poleti 2014 je nanizal dve zmagi zapored, prihodnost je dobivala vse svetlejše odtenke.
Resda je bilo to na uvodu hibridnega obdobja, v katerem je bil Mercedes razred zase in da realnih možnosti za naslov svetovnega prvaka ni imel, a leta 2014 je bil najboljši med drugimi, potem ko sta sezono na prvih dveh mestih končala Lewis Hamilton in Nico Rosberg. Zgodba se je ponovila še dve sezoni pozneje, le da sta tedaj mercedesa zamenjala vlogi na vrhu lestvice.
Nato pa se je krivulja začela počasi, a vztrajno obračati navzdol. V moštvo je prodrl komaj 18-letni Max Verstappen, ki je že na svojem krstnem nastopu za Red Bull dobil dirko za VN Španije v Montmelu pri Barceloni. Četudi sta se Red Bullova dirkača odlično razumela in sta bila zaradi svojih potegavščin izjemno priljubljena med ljubitelji formule ena, je kmalu postalo jasno, da je avstrijsko moštvo premajhno za oba.
Nekdo je moral oditi. Zlati deček in eden največjih upov v zgodovini Verstappen ali Ricciardo? Naposled je moštvu zdaj že pokojnega pionirja energijskih pijač Dietricha Mateschitza v slovo pomahal Avstralec, s tem pa je v slovo (nevede?) pomahal tudi svojim sanjam.
Možnosti za zmagovanje ali bajni zaslužek?
Ricciardo je dobil občutek, da so pri Red Bullu vse bolj naklonjeni Verstappnu, ki so ga (ne)uradno videli kot prvega dirkača v moštvu. Prepričan je bil, da bo, če ostane, hitro postal druga violina. Glede na to, da je v preteklih sezonah večkrat dokazal, da je iz pravega (šampionskega) testa, je bil ta scenarij zanj popolnoma nesprejemljiv. Naposled se je odločil za odhod in si zavetje poiskal pri povprečnem Renaultu, s katerim je podpisal nesramno bogato pogodbo. Francoski koncern je vanj položil vse upe za prihodnost. Načrt je bil jasen: skok iz sivega povprečja med najboljša moštva v formuli ena oziroma tja, kjer je ekipa iz Enstona že bila v dobi Fernanda Alonsa – na vrhu. A usoda je hotela drugače. Po zahtevni prvi sezoni pri francoskem konstruktorju – najboljši izid je dosegel v Monzi s četrtim mestom – je v skrajšani sezoni 2020, v kateri je divjala pandemija covida, vendarle dvakrat stopil na stopničke. A še predtem je v javnost pricurljala vest, da bo ekipo v naslednjem letu zamenjal za McLarna – odločitev, ki je izdatno razburila tedanjega vodjo moštva Renault Cyrila Abiteboula.
Na cedilu je pustil celotno moštvo
Ta se je počutil izdanega. Tudi z desetinami milijonov evrov mu ni uspelo zadržati dirkača, s katerim sta stkala prijateljske vezi in sta, večinoma, dobro sodelovala (zaradi Ricciardovega tretjega mesta na VN Eiffla se je moral med drugim celo tetovirati). Spoštovanje in prijaznost so hitro zamenjali hladni pogledi. Kot je priznal v podkastu Dansa La Boîta à Gantsa, ga je Avstralčeva odločitev ujela nepripravljenega. "Odločitev o odhodu iz moštva je sprejel aprila, maja. V času, ko je zaradi pandemije vse obstalo in nismo niti vedeli, ali bomo sezono sploh izpeljali in kakšna bo sploh naša usoda. Njegova odločitev je bila prehitra in, bodimo iskreni, zelo sebična. Da bi ga prepričali, nam je dal zgolj eno sezono časa. Da, njegovo odločitev sem sprejel slabo. Zelo slabo," je pojasnil Abiteboul in poudaril, da je vse skupaj vzel osebno. "To je osebna zavrnitev. To jemljem zelo osebno, vidim pa tudi, kakšne bodo posledice te odločitve," je dodal.
Novo poglavje: McLaren z Landom Norrisom
Z renaultom je imel Ricciardo kar nekaj preglavic. Vajen je bil boja za najvišja mesta, celo zmage, zdaj pa je bil potisnjen v boje za preboj med najboljših deset. Nekdaj eden izmed potencialnih kandidatov za naslov svetovnega prvaka se je zdaj bojeval za točkovne drobtinice. Novo poglavje svoje kariere je odprl v Wokingu pri McLarnu, kjer se je znašel v podobnem položaju kot pri Red Bullu. Kultno britansko moštvo ima v svojih vrstah domačega dirkača Landa Norrisa, od katerega si obeta veliko. Je pričakoval, da bo dobil boje z mlajšim nadobudnim dirkačem oziroma, da bo postal prvi dirkač ekipe? Verjetno. Ne nazadnje je v Monzi po spletu okoliščin prekinil McLarnovo sušo, ki je trajala kar devet let, in dobil dirko za VN Italije. To pa je tudi edini Avstralčev vrhunec, odkar je zapustil Red Bull. Moštvo, ki se je v zadnjih letih s serijskim zmagovanjem povzpelo na sam vrh in je postalo najdominantnejši kolektiv v zgodovini kraljice motošporta.
Ni se ujel z McLarnovim dirkalnikom
Tako kot pri Renaultu je tudi pri McLarnu zdržal le dve sezoni. Po rezultatsko slabem letu 2022, v katerem je na 22 dirkah osvojil le 37 točk, prvenstvo pa končal na 11. mestu, sta se obe strani dogovorili za sporazumno prekinitev pogodbe. Preprosto se ni ujel z mclarnovim dirkalnikom, to je tudi priznal sedmi sili ob odhodu. "Če sem iskren, bi lahko rekel, da gre za pomanjkanje samozavesti. Manjka mi tisti dodatni občutek, s katerim bi lahko dirkalnik pripeljal do skrajne meje. Letos je bilo zelo malo primerov, ko sem prečkal ciljno črto in si rekel: to je bil pa zelo dober krog," je priznal.
Kdo ve, kako bi se v mclarnu Avstralec odrezal letos, ko je britanski kolektiv izdatno izboljšal dirkalnik in postal eden glavnih tekmecev Red Bulla. Morda bi se rezultati popravili, morda bi imel še vedno težave. Tega ne bomo nikoli izvedeli.
Dogodki, ki so privedli do odhoda iz Red Bulla
Vodja moštva Red Bull Christian Horner je ves čas ponavljal, da sta oba njegova dirkača enakovredna, a dogodki in odločitve med nedeljskimi preizkušnjami so večkrat pripovedovali drugačno zgodbo. Po dirkaškem koncu tedna v Budimpešti se je Ricciardo vkrcal na letalo za Združene države Amerike in med poletom podpisal pogodbo z Renaultom. Svojo odločitev je po telefonski zvezi sporočil Hornerju, ki je sprva mislil, da gre za potegavščino. Ne on ne Zak Brown, izvršni direktor McLarna, ki je bil prepričan, da ima največ možnosti za Ricciardov podpis na pogodbi, nista mogla dojeti Avstralčeve odločitve. Zakaj bi podpisal pogodbo z moštvom, ki nima nikakršnih možnosti za vidnejšo uvrstitev, kaj šele za morebitno zmago? Nekaj tednov pozneje je Horner sedmi sili dejal, da Ricciardo beži pred bojem z boljšim in mlajšim dirkačem, kot je Verstappen.
Vrnitev k Red Bullu v Verstappnovo senco
Verstappen je od Ricciardovega odhoda iz Red Bulla postal številka ena motošportnega sveta. V izjemno napetem zaključku sezone 2021 je Hamiltonu v zadnjem krogu sklepne dirke izmaknil naslov prvaka, v zadnjih dveh letih pa je postal tako rekoč nepremagljiv. Svojo dominantnost je pokazal letos, ko je dobil kar deset nedeljskih preizkušenj zapored, podpisal pa se je pod neverjetnih 19 zmag. Kar zaboli gromozanska vrzel, ki je v zadnjih petih letih nastala med obema dirkačema. Ricciardo je zmagal enkrat, Verstappen v istem obdobju 49-krat. Resda trenutno dirka za AlphaTauri, a pred začetkom sezone se je vrnil k Red Bullu kot tretji dirkač. V tej vlogi je opravljal dejavnosti, povezane z odnosi z javnostjo, pomagal je v simulatorju in v tovarni pri razvoju dirkalnika ter njegovih komponent, med dirkaškimi konci tedna je bil bolj ali manj prisoten le še v paddocku in na družbenih omrežjih. Želel je biti prvi v moštvu, po krajših avanturah drugje je zdaj po lestvici zdrknil krepko navzdol.
Slabe odločitve ob prelomnih trenutkih
Dosti je dirkačev, ki so veliko obetali, pričakovanj pa niso (v celoti) izpolnili. Že samo v tem stoletju je takšnih kar nekaj. Denimo, Juan Pablo Montoya ali pa Robert Kubica. Ne nazadnje tudi Alonso in Kimi Räikkönen. Resda se onadva lahko pohvalita s kopico zmag in vsaj enim naslovom svetovnega prvaka, a doseči bi pravzaprav morala veliko več. Kimi je imel pri McLarnu veliko smolo z zanesljivostjo dirkalnika, Alonso je bil nato po dveh zaporednih naslovih z Renaultom trikrat blizu motošportnega prestola, vse tri boje je izgubil na zadnji dirki, kariero pa si je nato pokvaril z vrnitvijo k McLarnu, ki je tedaj eksperimentiral s Hondinimi turbomotorji. Pa Ricciardo? Pred leti je bila meja le nebo, zdaj pa je meja zmogljivost AlphaTaurijevega dirkalnika. Številni so ga videli kot prvega avstralskega svetovnega prvaka po Alanu Jonesu leta 1980, a to so želje, ki so zaprašene pristale nekje v kloaki formule ena. Vse zaradi tega, ker je Avstralec na vsaki prelomni točki svoje kariere – vsaj z vidika tekmovalnosti – sprejel napačno odločitev.
Kako naprej?
Po letošnji dirki za Velike Britanije v Silverstonu so pri AlphaTauriju odslovili Nycka De Vriesa in hitro potrdili, da bo do konca sezone dirkalnik vozil Ricciardo, ki bo za moštvo dirkal tudi v naslednji sezoni. Vidnejšega uspeha, pričakovano, za zdaj ni dosegel. Po dveh dirkah na Madžarskem in v Belgiji si je v Zandvoortu med drugim prostim treningom zlomil dlančnico, zaradi česar je bil primoran izpustiti pet dirk. Vrnil se je v Austinu za VN ZDA, edine točke pa je osvojil v Ciudad de Mexicu, kjer je mehiško preizkušnjo končal na 7. mestu. Bo moral Avstralec kmalu sprejeti še eno odločitev glede svoje kariere, ko bo leta 2026 svoje poglavje med elito odprl Audi. Nemški koncern iz Ingolstadta ima za tekmovanje v elitnem razredu motošporta v luči sprememb pravil velike načrte, eden glavnih ciljev pa je tudi zvezdniško dirkaško ime v svojih vrstah, kar bi lahko vrata na stežaj odprlo uspeha in novih izzivov željnemu Ricciardu. Ta bo morda dobil še zadnjo priložnost za dokazovanje. Kdo ve, morda se bo kdaj znašel tudi v položaju za zmago – prvo po Monzi 2021, ki je bila bolj anomalija kot kaj drugega.
Ricciardovih osem zmag v formuli ena
| # | SEZONA | DIRKA | PRIZORIŠČE |
| 1 | 2014 | VN Kande | Montreal |
| 2 | 2014 | VN Madžarske | Budimpešta |
| 3 | 2014 | VN Belgije | Spa-Francorchamps |
| 4 | 2016 | VN Malezije | Kuala Lumpur |
| 5 | 2017 | VN Azerbajdžana | Baku |
| 6 | 2018 | VN Kitajske | Šanghaj |
| 7 | 2018 | VN Monaka | Monte Carlo |
| 8 | 2021 | VN Italije | Monza |
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje