Razplet za drugi zaporedni naslov svetovnega prvaka Loulouja je najbolje opisal Britanec Tom Pidcock, ki je na koncu skoraj ujel skupino, kjer se je odločalo o srebrni in bronasti medalji.

"Sam sem imel samo en naboj energije za napad. Alaphilippe pa je deloval kot brzostrelka s svojimi nenehnimi napadi na vsakem klancu," je slikovito dejal 22-letni olimpijski prvak v gorskem kolesarstvu, ki je na koncu osvojil šesto mesto in obžaloval, da ni šel na bregu Sv. Antona v Leuvnu v akcijo za vihravim Francozom.

Žvižgi Belgijcev podžgali Alaphilippa

Morje navijačev, samo v mestu je bilo nagnetenih 350 tisoč ljudi, med katerimi so seveda prevladovali Belgijci, zlasti pa zagrizeni Flamci. Glasna večina (ali manjšina, odvisno od zornega kota opazovalca) je med 17,4-kilometrskim solonapadom temeljito izžvižgala Alaphilippa, ki pa je to izrabil za dodatno gorivo.

"Zadnji kilometri so bili grozni. Mislil sem na svojega malega sina. Bil sem jezen, vsemu sem se odrekel. Belgijci so bili za Wouta van Aerta, zato so mi v zadnjem krogu rekli, naj grem počasneje. Niso imeli prav lepih besed zame. Zahvaljujem se jim, lepo sem jim postregel!"

Od žvižgov in žaljivk, do skupnega slavja z navijači

V prvem odzivu na reakcije domačega občinstva je bil neposreden, a vseeno diplomatski. Ni ostalo spregledano, da je bil v zaključku tudi tarča polivanja z vodo. A brkati mušketir iz doline Loare zna zaigrati na prave strune in je na odru za zmagovalce znal očarati ter navdušiti navijače, ki so se medtem tudi že ohladili in svoje razočaranje raje usmerili v analiziranje taktičnih napak belgijske reprezentance.

Ne nazadnje zdaj dvakratni svetovni prvak že vso svojo profesionalno kariero med elito vozi za belgijsko ekipo, ki jo pod različnimi imeni, a stalnim pridevnikom QuickStep vodi preveč jezični menedžer Patrick Lefevere. A če je Belgijec velikokrat brez dlake na jeziku, o Alaphilippu vedno govori z izbranimi besedami, s čimer potrjuje odnos, ki spominja na očeta in sina. In po lanski smrti očeta vemo, kako veliko mu je pomenil lastni oče ‒ po etapni zmagi v Nici na začetku lanske Dirke po Franciji se je ob ograjah skrušeno zjokal do konca.

Pritisk mavrične majice ga je težil

"Dobro sem se počutil, a nenehno je treba misliti, koliko energije porabiš. A na takšnem krogu je bolje biti spredaj kot zadaj. Zjutraj sem bil popolnoma sproščen. Nisem imel kaj izgubiti, ni se mi bilo treba dokazovati. Ob sebi sem imel res močno ekipo. Mogoče res nisem verjel, da lahko ubranim naslov. Ni bilo v načrtu, da napadem sam in končam s solonapadom," je recept za kar nekoliko nepričakovano zmago na cestni dirki svetovnega prvaka.

Pet zlata vrednih napadov

Med 268-km maratonom 94. SP-ja je ob nesebični pomoči reprezentančnih kolegov petkrat napadel s svojim pregovornim atomskim pospeškom. Dobrih 50 km pred ciljem je razbil glavnino, na koncu pa v predzadnjem krogu po Leuvnu še napadalno skupino 17 kolesarjev in se še drugo leto sam odpeljal proti zlati medalji.

"Če me poznate, veste, da porabim veliko energije na dirkah, ker rad napadam. Rad imam, da se na dirki veliko dogaja. A ko imaš mavrično majico, so vsi pozorni nate. In ko nisi najboljši, te vsi črtijo, saj moraš zmagati vsako dirko, saj si ne nazadnje svetovni prvak," je na novinarski konferenci po obrambi mavrične majice zdaj 29-letni Francoz spregovoril o pritiskih, povezanih z drugo najbolj prepoznavno kolesarsko majico.

Pred Flandrijo vesel, da bo konec pritiska

V kopici intervjujev pred Flandrijo 2021 je zatrjeval, da komaj čaka, da preda obveznosti in pritisk svetovnega prvaka. A očitno le ni bilo tako hudo ali pač? "Ne, res je. Pošteno povedano. Lani je bilo izredno čustveno, da sem zmagal in sem vse leto nosil mavrično majico. Želel sem uživati v njej in jo počastiti, kar pa je vzelo ogromno energije. Ko sem prihajal na SP, sem bil skorajda vesel, da je vsega konec," je bil odkrit Alaphilippe.

"Le" štiri zmage v mavrični majici

Sorodna novica Alaphilippe v velikem slogu sredi Flandrije ubranil mavrično majico

Od lanske Imole je v mavrični majici slavil štirikrat. Skoraj premalo za kolesarja njegovega kova. Še lani oktobra je osvojil Brabantsko puščico, le nekaj dni potem, ko se je osmešil s prezgodnjim slavjem in nevarnim šprintom v zaključku dirke Liege‒Bastogne‒Liege 2020.

V letošnji sezoni je dobil še 2. etapo Dirke od Tirenskega od Jadranskega morja. Na Valonski puščici je le ukanil Primoža Rogliča za svoj hat-trick zmag na zidu v Huyju. Zatem je izpolnil drugi osnovni cilj sezone ‒ zmaga na uvodni etapi Dirki po Franciji in tretje leto zapored prevzem rumene majice vodilnega. Kar je Alaphilippu uspelo že prvi dan v Bretanji.

Boleči porazi, ko so bili boljši Rog, Pog, WvA, MvdP ...

A še več je bilo porazov: najbolj znamenit na lanskem LBL-ju proti Rogliču, a tudi letos ga je na spomeniku, ki mu je najbližji, na koncu v šprintu skupinice ugnal Slovenec ‒ tokrat Tadej Pogačar. Izgubljal je dvoboje z Woutom van Aertom, rumeno majico mu je že drugi dan Toura speljal Mathieu van der Poel, ki je kot vnuk Raymonda "Poupouja" hipoma postal posvojeni Francoz in ljubljenec občinstva. Porazi, ki so ga boleli in so bili izpostavljeni, ker je izgubljal kot svetovni prvak.

Razbremenjen in na novo motiviran po rojstvu sina

Presenetljivo je izpustil olimpijske igre v Tokiu in se raje posvetil pripravam na svetovno prvenstvo. A še bolj je v ospredje postavil svojo družino, saj se je v tem času njemu in partnerici, nekdanji kolesarki in priznani novinarki Marione Rousse rodil prvorojenec Nino.

Nato je prišel v Flandrijo, na dvorišče Belgijcev, in razbremenjen pričakovanj, tudi lastnih, je izkoristil svoj dar ‒ atomske pospeške na klančkih, čim bolj strmih, tem hitreje gre. Glasno nasprotovanje mu je le še vlilo dodatnega goriva, da je zdržal juriš do cilja, kar sicer ni bilo v do tedaj popolnem scenariju francoske reprezentance.

Rage ‒ bes skromnega, drobnega fanta

Bes. Gorivo, ki že vso kariero žene Alaphilippa. Zasmehovanje zaradi drobne postave in še bolj zaradi boemskega življenja njegove družine. Iz skromnih razmer se je razvil v superšampiona. Pregovorna pot z roba revščine do zvezdniškega statusa. Krivice, resnične ali pa samo stvari, ki jih je kot krivične dojemal sam. To ga je gnalo tudi v posamični šport, saj ga sovrstniki niso sprejemali v svojo družbo.

Očetu ‒ bobnarju Joju se ni sanjalo o športu, a sinova kolesarska strast ga je prepričala, da mu je z avtomobilom svetil na nočnih treningih, na katere se je najstnik podajal po delu v lokalni kolesarnici.

S ciklokrosa v vojsko, da je lahko dirkal na cesti

Za velodrom ni imel sredstev, cestni klubi ga niso vabili, kariero si je zgradil v ciklokrosu. Alaphilippe je utrl trend, ki je zadnja leta pripeljal na cesto očitno tri superšampione, van Aerta, van der Poela in Pidcocka. Leta 2010 je bil srebrn na mladinskem svetovnem prvenstvu, a denarja in kariere v ciklokrosu ni bilo. Kot 19-letni kolesarski mehanik je pograbil edino realno možnost ‒ šel je v francosko vojsko, saj je kopenska vojska takrat imela kontinentalno ekipo, poimenovano seveda Armée de Terre, s čimer je presedlal na cestno kolesarstvo.

V Lefeverjevi ekipi zrasel v šampiona

Nekaj eksplozivnih pospeševanj, ki jih je prinesel iz ciklokrosa, in opazili so ga Lefeverjevi skavti, ki so mu hitro ponudili ponudbo. Po učnem letu 2013 je iz celinske pomožne ekipe napredoval v glavno ekipo, ki vsako leto nabere največ zmag med klubi svetovne serije.

Prišla je prva zmaga ‒ etapa na Dirki po l'Ainu 2014, med talente pa ga je izstrelila Dirka po Kaliforniji. Začel se je strm vzpon, v zvezdnika pa se je prelevil med Dirko po Franciji leta 2019, ko je 14 dni nosil rumeno majico. Zdaj jo je oblekel že na zadnjih treh Dirkah po Franciji, vsaj dve leti bo nosil mavrično majico, besa je zdaj manj, zato pa mu ne manjka energije za nove izzive.

Zvest napadom in "panacheju", četudi za ceno kakšnega poraza

"Od leta 2014 sem isti kolesar in se nočem spremeniti. V veliko zadovoljstvo mi je, da dirkam na svoj način. Zame je izjemnega pomena, da sem zadovoljen, saj je kolesarstvo težek šport in nočem postati robot. Še naprej želim napadati, uživati, dirkati s ponosom, četudi kdaj izgubim," je v nedeljo zvečer v Leuvnu Alaphilippe izpostavil svojo drugo ključno lastnost ob notranjem besu ‒ to je "panache". Ponos, mogoče celo prevzetnost, dirkanje s slogom, četudi za ceno občasnega poraza, kot je bil v Liegu 2020.

"Želim dati vse od sebe in zmagati z vsem srcem. In zame je vse to še lepše z mavrično majico na ramenih," je Loulou napovedal, da naj se tekmeci pripravijo na nove ogorčene boje s svetovnim prvakom na vseh možnih terenih in trasah. Za konec pa se je poslovil z besedami: "Hvala in vesel božič."