Matjaž Kek ne beži od odgovornosti in že snuje načrte za nadaljevanje drugega mandata na slovenski klopi. Foto: BoBo

Gospod Kek, na glasu čutim, da ste malce prehlajeni. Je to stres?
Ne vem, očitno mi je padla odpornost. Res sem malo prehlajen, ampak to v tem jesenskem času ni nič nenavadnega.

Imeli ste dan za razmislek. Kakšne so zdaj ocene, ko se je stvar malce polegla? Kaj ste mislili s tistim: manjkala je kakovost igre?
Še enkrat sem si pogledal tekmo proti Avstriji. Glede na to, v kakšni luči smo se predstavili oziroma kako dopustili nasprotniku, da je igral, bi kar obveljalo, da je manjkala kakovost igre. Stojim pri tem, da voljni moment je bil, ampak manjkalo je tiste fanatičnosti, tistega, kar je v septembru prelomilo obe tekmi. Tu smo se prehitro predali.

Problem v slovenskem nogometu obstaja. Jasno je, da se ne da nič narediti čez noč in da so Avstrijci morda pokazali nekaj, s čimer se boste spopadli tudi vi mediji – s pisanjem in govorjenjem, kako se da skozi sistem priti do nekega rezultata. In ne skozi posameznika, bodisi selektorja ali pa igralca.

O sistemu, ki naj bo pomembnejši od selektorja ali igralca.

Mediji, ki spremljajo reprezentanco, so si nekako mnenja, da ni problem v selektorjih, ampak v igralcih. Kako vi gledate na to oceno?
Mediji kot mediji, povsod so isti, nekje bolj, nekje manj. Če kdo misli, da so manj ostri v Italiji ali v Angliji ali na Hrvaškem, se močno motijo. Po vseh teh letih, ko sem bil v tujini in sem bolj spremljal s strani, se mi še vedno zdi smešno, da je pomembno v slovenskem nogometu, ali je Katanec boljši za dva odstotka od Keka ali je Kek boljši od Oblaka in tako naprej. Mislim, da to ne vodi nikamor. Ampak mediji kot mediji ... So sestavni del našega poklica in v tej komunikaciji vedno najdejo način obravnavanja nekega problema. Problem pa v slovenskem nogometu obstaja. Jasno je, da se ne da nič narediti čez noč in da so Avstrijci morda pokazali nekaj, s čimer se boste spopadli tudi vi mediji – s pisanjem in govorjenjem, kako se da skozi sistem priti do nekega rezultata. In ne skozi posameznika, bodisi selektorja ali pa igralca.

Kakšna pa je vaša vloga pri gradnji tega sistema? Kot ste dejali, je v Avstriji popolnoma drugače. Kakšna je vaša komunikacija s trenerjem mlade reprezentance Primožem Gliho?
Mislim, da je komunikacija dobra oziroma taka, kot mora biti. Za to akcijo zdaj sva se dogovorila za igralce, ki so vpoklicani v A-reprezentanco in še lahko nastopajo za U-21. Komunikacija je dobra, odkrita in poštena. Vloga selektorja pri vsem tem piramidnem sistemu je jasna – A-selekcija je odločilna. To je najbolj izpostavljeno mesto in odgovornosti se zavedam, tako kot sem se zavedal, ko sem drugič sprejel selektorsko mesto.

Boleč poraz. Težave pri sami organizaciji igre. Toplo-hladne kvalifikacije.

Ko ste vi odšli, se je nekako začela nova zgodba v tej piramidi. Se vam zdi, da se je v zadnjih osmih letih delalo dovolj dobro, da imamo zdaj to, kar imamo?
Že prej sem povedal, da sem v tujini gledal dogajanje v reprezentančnem in klubskem nogometu bolj s strani in površno. Deplasirano bi bilo zato razpravljati o mojih predhodnikih in ali se je naredilo dosti ali se ni naredilo dosti. Mene zanima moj čas, moja odgovornost in trenutek, v katerem sem. Vsak zase najbolje ve, kaj je naredil in česa ne. Je pa tu tudi vprašanje neke strokovne ustrojenosti nogometne zveze, ampak po teh dveh tekmah ni trenutek za razpravljanje o tem.

Ravno to sem mislil – ne na članske selektorje, ampak nogometno zvezo.
Saj pravim, nogomet, kot ga imamo, baza, kot jo imamo ... čakati na nekega zvezdnika, ki bo vse povezal oziroma imeti srečno roko – to lahko traja predolgo. Potreben bi bil še kakovostnejši prijem. Pa tu ne kažem s prstom na nobenega, ampak popolnoma jasno je, kot sem prej omenil že Avstrijce. Pa saj so tukaj, oddaljeni 15 kilometrov. V enem trenutku so sistem ustrojili drugače, s selekcijskim procesom so prišli do rezultata. S tem, da je treba poudariti, da se v Sloveniji kaže neka nova usmeritev že skozi mlade selekcije. Reprezentance U-16, U-17, U-18, U-19 dosegajo dobre rezultate. Tudi U-21, ki se pripravlja na naslednje veliko tekmovanje, ima odmevne rezultate. Težave pa so v naši majhnosti in v trenutku, v katerem se živi vsepovsod – menedžerji, starši, pomanjkanje financ, pomanjkanje infrastrukture. O tem pa bi se dalo razpravljati.

Kek: Nisem se vrnil v Slovenijo, da bi bil tu pol leta ali eno leto

Drugačno razmišljanje te generacije, pa ne samo nogometne ... Kako se vi spopadate s Špokiji, Verbiči, pričeskami itd. Kako skušate priti bliže z njimi?
Mene v trenutku, ko je akcija, ne zanimajo njihove pričeske, telefoni, avtomobili ... To je njihova osebna zadeva in tako se jaz tudi postavljam. Me pa zanimajo seveda trenutek v pripravi na tekmo, sama izvedba in ocena te akcije. Vsaj do zdaj, in mislim, da bo tako tudi v prihodnje, z nobenim igralcem nisem imel nobenih težav, kar se tega tiče. Menim, da je vedenje primerno, tudi komunikacija z vami, mediji, je primerna in zadostna. Seveda gre svet naprej, mlajši so zdaj drugačni, kot smo bili mi. O tem je treba razmišljati in komunicirati, s tem se strinjam z vami, ne pa iz tega delati problem.

Na osmih tekmah je igralo 21 igralcev, 13 je nekako tistih, ki so bili ves čas v prvem planu. Je to to?
To seveda ni to. Potrebna je neka širša baza, ampak če gledamo na zadnji dve tekmi, menim, da so si ti igralci zaslužili, da so dobili novo priložnost po septembrski akciji. Da pa smo bili vsi skupaj slabi na čelu z mano, drži kot pribito, in tukaj odgovornosti ni niti v Stožicah, niti v igrišču, niti v sodniku, niti v vremenu, ampak predvsem nas samih.

Vedeli smo, da bodo podvajali in šli nanj tudi s tremi igralci, da bodo tudi preostri, ampak nihče ni nobenemu prepovedal, da bi se Iličiću odkril. Čeprav tudi stalno usmerjanje pozornosti na Iličića ni dobro in lahko sproži kontraučinek. Bili smo prestatični. Gledanje v smer samo enega ali dveh igralcev ni dobro. Ne more ti pomagati noben posameznik, če si slab, in ne zmaga noben posameznik, ko si dober.

O Josipu Iličiću

Prej ste govorili o mladosti. V nekaterih reprezentancah zelo mladi fantje pridejo v izbrano vrsto. Kako vi gledate na to? Je v Sloveniji prepozno ali ne?
Vedno gre za posameznika. Ne moreš zdaj reči, jutri bom dal v ekipo pet mladih, če za to niso pripravljeni. Gre za neko sistemsko razvijanje, vključevanje teh mladih igralcev. V zdajšnjem kadru je kar nekaj mladih igralcev. Generacija iz Afrike se je zamenjala, ostal je le eden ali pa dva iz tistega časa. Mladi prihajajo. Res pa je, da imamo mi v določenem trenutku težave z vključevanjem teh mladih igralcev. Tudi jaz osebno.

Kaj pa vidite v ozadju? Vidite morda pri Primožu Glihi igralce, ki bi jih lahko počasi vključili?
Na silo ne gre. Da bi si ustvaril alibi situacijo in bi dal v ekipo dva, tri mlade, da bi bili mediji tiho, potem mislim, da je to za lase privlečeno. To ni prava pot. So imena, ki so zanimiva. Seveda potrebujejo določeno kilometrino, tudi ti, ki so v naši ligi. Zdaj smo imeli tekmovalne tekme in vsaka je bila pomembna zaradi cilja, in to je bilo evropsko prvenstvo. Kakšna pripravljalna tekma bi prišla še kako prav. Tega pa ni in v taki situaciji vztrajam pri tem, da vedno igrajo najboljši.

Kaj pa pomanjkanje težkih tekem? Mnogi igrajo v dobrih ligah, ampak v klubih, ki so na sredini lestvice ali pri dnu. Malo je tistih, kot Oblak, ki imajo ves čas pritisk vrhunske tekme. Koliko se to vidi pri tej generaciji? Kaže se vzorec, da ko je pomembna tekma, ne naredijo tistega, kar bi morali.
Z minutažo in njihovo vlogo v klubih mi ne bi smeli imeti problemov. Nikoli nismo imeli idealne situacije. Včasih so nekateri igrali izjemno za reprezentanco, pa so imeli mizerno minutažo in stransko vlogo v klubih. Tu gre za stvar značaja in odločnosti, ko igraš za reprezentanco. Kar se pa tiče pritiska ... Brez tega v našem poklicu ne gre.

Oblak: Samo boj proti kakovostnim tekmecem ni dovolj

Kaj je zmanjkalo na teh dveh tekmah?
O prvi sem že govoril. Prva težava na drugi tekmi je bil dokaj hitro prejeti gol. Po tem pravega odziva več ni bilo. Res je, da smo opozarjali, da so Avstrijci dobra reprezentanca, res pa je tudi, da mi nismo bili pravi. Nismo se držali taktičnih zamisli, dogovorjenih na začetku. Preslabo smo zapirali njihovo globinsko žogo, bili smo prepočasni, premalo igralcev je iskalo prostor, se odpiralo ... Ta Slovenija potrebuje tisto fanatičnost, ki jo je kazala septembra. Letvico smo postavili visoko, zdaj pa smo jo spustili zelo nizko. Iskati kaj drugega bi bilo deplasirano, Ampak če bi imeli v 30. minuti 11-metrovko, bi lahko bilo vse drugače. Ampak vzrokov je več, kot sva povedala že prej. Ne bežim od odgovornosti.

Pa ste morda razmišljali o odstopu? Nekateri bi vas zamenjali že po osmih tekmah.
Takšen cirkus, kot danes vlada v svetu, kaos na vseh področjih, pripelje do razmišljanja nekoga tudi o tem. Ko sem sprejemal to vlogo, sem dobro vedel, kaj me bo čakalo tako po zmagah kot porazih. Samo to primerjanje in deljenje, priznam, mi gre zelo na živce. To, da bi zdaj bežal od svoje odgovornosti ali da bi pomišljal na kaj takega, pa zagotovo ne. Nisem prišel v Slovenijo, da bi bil tu pol leta ali pa eno leto. Če bomo imeli isto misel, če bomo dovolj samokritični in se spopadli s kritiko slovenske javnosti, ki je upravičena, lahko dosežemo dobre rezultate. Ali je realnost vsako leto veliko tekmovanje, je težko reči, mora pa to biti cilj. Drugače je vse skupaj brez veze.

Omenili ste samokritičnost, omenjal jo je tudi Jan Oblak. Pa so igralci v teh osmih tekmah prevzeli ta vaš način razmišljanja?
Ne še čisto, čeprav je bila potrtost po nedeljski tekmi izredno velika. Upam, da so dovolj zreli in da vedo, da je v športu tako, da po neuspehu ne morejo ravnati v rokavicah s teboj. Kakor koli, spet bodo prišle zmage.

Če nekdo razmišlja, da ni bilo narejenega dovolj, danes odgovorno trdim, da je bilo dovolj narejenega na najvišji ravni oziroma najvišji instanci. Zaradi tega sem se tudi enkrat nekomu zahvalil, da je v nekem trenutku pomagal, kolikor je lahko.

O prepričevanju Kevina Kampla, da bi še igral za reprezentanco.

Kako gledate na vlogo Josipa Iličića, ki je bil na teh dveh tekmah zelo zaprt in praktično ves čas na robu nervoze, ker ni in ni šlo ne njemu ne ekipi?
To so stvari, ki smo se jih v taktični pripravi na tekmo dotaknili. Vedeli smo, da bodo podvajali in šli nanj tudi s tremi igralci, da bodo tudi preostri, ampak nihče ni nobenemu prepovedal, da bi se Iličiću odkril. Čeprav tudi stalno usmerjanje pozornosti na Iličića ni dobro in lahko sproži kontraučinek. Bili smo prestatični. Gledanje v smer samo enega ali dveh igralcev ni dobro. Ne more ti pomagati noben posameznik, če si slab, in ne zmaga noben posameznik, ko si dober. V mesecu dni dve diametralni nasprotji je stvar za analizo.

Kakšne bodo vaše nadaljnje poteze? Lahko pričakujemo kakšne spremembe v kadru, morda z mislijo na SP 2022?
Gledate zelo daleč. Naslednje leto je Liga narodov, ki je zame izredno pomembno tekmovanje. Zdaj, ko je Slovenija ostala v tretjem bobnu, so tudi nasprotniki primerni. Tudi, ko smo premagali Poljsko, smo iskali širino igralskega kadra. Deljenje na igralce, ki igrajo doma in v tujini, je zame popolnoma brezpredmetno. Če bodo spremembe? Da, mislim, da bodo in so tudi potrebne. Ob neki resni analizi, se bo pokazalo tisto, kar nas lahko osveži. Toda ta priimek ali ta priimek, če ne bo fanatizma in igre "na glavo", potem bo spet problem. O imenih dva dni po tekmi je malce prehitro.

Kevin Kampl?
Slovenski reprezentanci manjka vsak posameznik, ki je dovolj kakovosten, da igra za A-reprezentanco. So igralci, ki imajo neke osebne težave in v določenem trenutku nočejo igrati za reprezentanco. Če nekdo razmišlja, da ni bilo narejenega dovolj, danes odgovorno trdim, da je bilo dovolj narejenega na najvišji ravni oziroma najvišji instanci. Zaradi tega sem se tudi enkrat nekomu zahvalil, da je v nekem trenutku pomagal, kolikor je lahko. Če bo treba, bom vsak dan govoril s temi igralci, ki v enem trenutku razmišljajo, da ne bi več igrali za reprezentanco. Pa ne samo Kampl, tu je tudi Skubic in še bi lahko koga našli. Upam, da to ne bo postala neka moda, da ne pride čas, ko ne bo več v modi igrati za reprezentanco. Tudi to kaže na neki značaj, tudi to kaže na spopadanje s problemom, ki ga prinese poraz v našem poklicu.

Celoten pogovor Anžeta Bašlja z Matjažem Kekom