Jan Oblak je bil ob petkovem porazu Slovenije z Avstrijo (0:1) najboljši slovenski nogometaš, pri čemer je zbral kar 7 obramb. Če mu v Celovcu ni uspelo ohraniti mreže nedotaknjene, pa je v Rigi ostal osmič nepremagan v 22 reprezentančnih nastopih. Foto: Reuters

Eden mojih največjih ciljev je zagotovo uvrstitev na veliko tekmovanje s Slovenijo, vem, da ne bo lahko, vendar sem prepričan, da je mogoče. Želim si osvojiti tudi ligo prvakov in verjamem, da mi bo v prihodnosti to uspelo. Potem so tu še razni naslovi, recimo španska liga, morda kdaj tudi kaka druga liga.

Jan Oblak o ciljih

Trenutno je pomemben člen v slovenski nogometni reprezentanci, ki se bori za nastop na evropskem prvenstvu prihodnje leto, še član Atletica Madrida, a skorajda ni dneva, ko ga ne bi povezovali s kakim evropskim velikanom. Zanj se med drugim zanima PSG, ESPN pa je v ponedeljek poročal, da si Oblak želi zapustiti Atletico, da bi se lahko pridružil Manchester Unitedu. Jan Oblak je aprila s klubom iz španske prestolnice podpisal novo štiriletno pogodbo, pred dnevi pa nedvomno napovedal, da namerava ostati v klubu, dokler bodo klubske ambicije enake njegovim. Ob tem je še dodal, da verjame, da bo klubsko vodstvo pripeljalo kakovostne igralce.

Po vrnitvi v izbrano vrsto Jan Oblak prevzema vse pomembnejšo vlogo. Tudi o tem smo se pogovarjali z njim v ekskluzivnem intervjuju za našo medijsko hišo. Potrdil je, da se je v mladih letih včasih na trening iz Škofje Loke v Ljubljano peljal tudi s kolesom, poudaril, da imajo soigralci v izbrani vrsti dovolj kakovosti za dobre reprezentančne izide in da bo to prišlo do izraza, ko se bodo bolj sprostili. Do zdaj ni veliko govoril pred kamerami in mikrofoni, tako da je pred vami eden daljših intervjujev z odličnim slovenskim nogometašem, ki je zelo ponosen tudi na to, da je v športu uspelo tudi njegovi sestri Teji Oblak, odlični košarkarici, o čemer boste na Televiziji Slovenija več lahko slišali in brali v prihodnjih dneh.

Jan Oblak začutil, da je treba povedati svoje mnenje

Začniva pogovor nekoliko bolj sproščeno in se dotakniva anekdote o vaših prihodih na treninge pri ljubljanski Olimpiji. Ste se res na treninge občasno vozili s kolesom iz Škofje Loke do Ljubljane?
Ko sem bil mlajši, smo iskali načine, kako priti iz Škofje Loke do Ljubljane na treninge. Oče in mama sta veliko pomagala, kadar sta bila popoldne v službi, pa ni bilo druge možnosti kot ta, da sem šel z vlakom, avtobusom ali kolesom. Drži, da sem pogosto šel s kolesom, ne gre za izmišljotino.

To vam je verjetno vzelo kar precej časa, kajne?
Enkrat sem pretiraval in na vsak način želel doseči rekord, kako hitro bom prišel na trening. Na treningu pa sem bil potem tako utrujen, da sem komaj treniral. Takrat sem se naučil, da moram na trening iti počasneje, opraviti trening in se nato počasi vrniti domov.

Kakšen pa je bil rekord?
Rekord je znašal 57 minut, kar je kar hitro, glede na to, da sem bil takrat star 13 oziroma 14 let.

Vrhunec klubske kariere je Jan Oblak dočakal v lanskem finalu Evropske lige, ko je osvojil prvo evropsko lovoriko, poleti pa je skupaj z Atleticom iz Madrida osvojil še Uefin superpokal. Z Atleti je bil še kot rezervist tudi zmagovalec španskega superpokala, z Benfico pa je v sezoni 2013/14 osvojil trojno domačo krono: prvak Portugalske in obe pokalni lovoriki. Foto: Reuters

Od takrat do danes ste se veliko naučili, a nekaj se ni spremenilo, zelo namreč sovražite poraze. Zato ste se verjetno še kako strinjali s selektorjem Matjažem Kekom, ki je ekipi po porazu v Avstriji na treningu naslednji dan namenil kar nekaj ostrih besed?
Seveda, prav je, da smo slišali nekaj stvari od selektorja. Tudi med sabo si moramo v obraz povedati stvari, ki jih vidimo na igrišču, to je nekaj normalnega v profesionalnem športu, v profesionalnem nogometu in tukaj ni nobenih zamer, enkrat je nekdo malo boljši, nekdo malo slabši, to je sestavni del tekme. Vemo, da bi lahko odigrali bolje, sploh v prvem polčasu smo zatajili, ko smo pustili preveč prostora in bili počasni na drugih žogah. Boljša predstava v drugem delu tekme ni zadostovala ne za zmago in ne za točko. Stvari je sicer treba analizirali, se pa zavedamo stvari, ki jih je treba izboljšati.

Igrate na ravni, na kateri je pomembna zmagovalna miselnost, v klubu ves čas čutite pritisk zmage. Pri vseh soigralcih v reprezentanci ni tako. S kakšnimi nasveti jim lahko pomagate, kako lahko svoje izkušnje prenesete nanje?
Vsak profesionalni športnik je zmagovalec po duši in ga porazi bolijo. V porazih iščeš stvari, ki jih lahko spremeniš in izboljšaš. V reprezentanci se moramo vsi skupaj začeti zavedati, da smo zmožni dobro igrati, tako da bomo samozavestni na igrišču, da bomo stali in podajali samozavestno, potem bodo stvari lažje. Mislim, da ima večina igralcev to v sebi, mogoče potrebujejo le neko potrditev, eno dobro tekmo, eno dobro potezo in potem bo ta lastnost prišla na plan in se pokazala na celotnem srečanju. Verjamem, da so vsi, ki so v reprezentanci, samozavestni, kakovostni, a jih kaka stvar v podzavesti zavira, in ko se bodo tega znebili, se bodo sprostili in odigrali tekmo, tako kot jo znajo.

Po enoletni odsotnosti se je Oblak vrnil v reprezentanco in prevzel št. 1 ter sočasno postal tudi eden vodij moštva, kar se od v svetu najbolj cenjenega slovenskega nogometaša tudi pričakuje. Foto: www.alesfevzer.com

Spadate med najboljše vratarje na svetu, to vam priznavajo nogometni strokovnjaki, mediji, javnost. Kako se vi spoprijemate s tem, da vas uvrščajo med najboljše?
Jaz to dojemam zelo preprosto in zelo normalno, kajti vedno sem dejal, da že od malih nog treniram, da bi bil najboljši na svetu in več kot je oseb, ki to prepoznajo, bolje je. To je pohvala, toda na to ne smeš gledati, kot da je to nekaj posebnega. Vsak dan delaš za to. Ko slišiš take pohvale, dobiš zagon, da bi se še izboljšal. Tega ne dosežeš čez noč, za to delaš več let, s tem živiš in odraščaš, in z leti se počutiš dobro, ko to slišiš, ni pa to stvar, s katero bi se obremenjeval oziroma imel to ves čas v mislih. Sam bom vsekakor še naprej delal tako, da bom še boljši.

Za svoje uspehe prejemate tudi številne nagrade, ena takih je zamora, ki je že štiri sezone zapored v vaših rokah.
Gre za nagrado, ki jo prejme posameznik, toda individualne nagrade so vedno nagrade za vso ekipo, kajti če ekipa ne stoji za tabo, ti ne pomaga, potem boš sam težko kaj dosegel. Tako je pri vratarju z najmanj prejetimi zadetki, tako je pri igralcu, ki doseže največ golov, kajti če mu ekipa ne pomaga, bo težko dosegel 30, 40 zadetkov na sezono. Seveda je to lepa nagrada, ki sem jo osvojil četrto leto zapored, to vsekakor ni majhna stvar, sploh ne v ligi, v kateri pade veliko zadetkov, v kateri so najboljši napadalci na svetu. Vsako leto pa so glavni cilj ekipne medalje, ekipni naslovi. Seveda greš individualno v vsako sezono, da bi bil najboljši, da bi čim bolj pomagal ekipi. Če ti uspe prejeti najmanj zadetkov, si s tem pomagal ekipi, kar je, kot sem že omenil, primarni cilj. Vsekakor je lepo osvajati nagrade, ampak najpomembneje je pomagati ekipi, ekipa pomaga meni, tako da je vedno celotna ekipa zaslužna za vsako individualno nagrado.

Kateri dosežek vam največ pomeni in bi ga želeli izpostaviti?
Kar nekaj jih je že bilo, še ogromno pa mi jih manjka. Ne bi želel nobenega izpostaviti, raje bi spregovoril o tistih, ki bi jih še rad dosegel. Eden mojih največjih ciljev je zagotovo uvrstitev na veliko tekmovanje s Slovenijo, vem, da ne bo lahko, vendar sem prepričan, da je mogoče. Želim si osvojiti tudi ligo prvakov in verjamem, da mi bo v prihodnosti to uspelo. Potem so tu še različni naslovi, recimo španska liga, morda kdaj tudi kaka druga liga, tega zdaj še ne vem, a zagotovo je še veliko neizpolnjenih ciljev.

V zadnjem obdobju ste se zelo spremenili. Od igralca, ki smo ga le redko videli in slišali pred našimi mikrofoni in kamerami, ste se razvili v zelo dobrega sogovornika, ki po tekmi odločno in konkretno pove, kaj ga je navdušilo in kje bodo potrebne spremembe, ki je v medijskih nastopih veliko bolj suveren in ki se javnosti predstavlja pokončno in odločno. Kaj je povzročilo te spremembe?
Dobro me poznate in veste, da nikoli nisem rad veliko govoril, rad govorim na igrišču, rad govorim v garderobi, če je treba, pred kamerami pa stvari nisem na dolgo in široko razlagal. Mislim, da so te spremembe nekaj normalnega, ljudje odraščamo in z leti se spreminjamo. Tako sem tudi jaz videl, da je v določenih primerih treba tudi javnosti – ne le novinarjem, pač pa tudi vsej Sloveniji, vsemu svetu ‒ povedati malce več. Konec koncev je pomembno, da poveš svoje mnenje, da poveš, kaj misliš, in tako je na koncu najbolje za vse. Javnost, vsa Slovenija, ves svet tako lahko izve, kaj misliš in o čem razmišljaš in če pogledamo malce širše, tudi kakšen človek v resnici si.

Škofjeločan je ambasador fundacije "Play with us", pri čemer si prizadeva omogočiti letovanje čim večjemu številu otrok. Prizor s prireditve na Debelem rtiču. Foto: Instagram/@play_with_us_foundation

In to, o čemer govorite, vodi tudi do tega, da prevzemate določeno vlogo vodje v izbrani vrsti …
Vlogo vodje lahko prevzame več igralcev, vendar to ne postaneš tako, da rečeš, da boš zdaj vodja in da boš naredil to in ono. Ekipa izvrže posameznika, vodja se najde v garderobi sam od sebe, mogoče je na koncu vodja celo nekdo, ki v javnosti niti ne deluje tako. Zato je o teh stvareh težko govoriti. Vsekakor čutim spoštovanje kolegov, vendar vodij je lahko veliko, najbolje bi bilo, da bi bil vodja vsak, da bi v garderobi udaril po mizi in v obraz povedal, kaj je narobe, kaj si misli, kajti le tako se rešujejo problemi.

Vaši soigralci pogosto poudarjajo, da se počutijo zelo varno, ko vedo, da vi stojite v golu. Kaj vi pravite o tem?
To je moja naloga, za to treniram vse življenje, za to delam, še vedno iz dneva v dan. Vse za to, da bi se igralci počutili varno, ko sem jaz v vratih, da bi čutili samozavest, da bi bili sproščeni, kolikor je to le mogoče, in se zanesli name v trenutkih, ko je to potrebno. Mislim, da je to dobra stvar, obenem pa menim, da je v ekipi veliko več igralcev, ki so tega prav tako zmožni, in ko bo tudi pri njih to prišlo bolj na površje, bo celotna ekipa zelo dobro funkcionirala.

Foto: Jan Oblak očaral več kot 550 otrok na Debelem rtiču

Večina vas pozna kot odličnega nogometaša, zelo pomembna pa je tudi vaša vloga v fundaciji Play with us oziroma Zaigraj z nami. Kakšna je pravzaprav ta vloga in kako sodelujete s fundacijo?
Moja vloga v fundaciji je kar precej pomembna, saj smo jo ustanovili skupaj z agencijo Players promotion, ki skrbi zame. Naš cilj je bil, da bi pomagali čim večjemu številu ljudi. Glavni cilj v dosedanjih akcijah ni bilo zbiranje sredstev, pač pa ozavestiti otroke v osnovnih šolah in tudi vse druge ljudi, da nimamo vsi enakih zmožnosti in da si nekateri določenih stvari ne morejo privoščiti. S fundacijo poskušamo že otrokom pomagati, da pridejo do zavedanja, da nekateri njihovi vrstniki nimajo možnosti, da bi šli na morje oziroma nekam na počitnice. Do zdaj nam je to dobro uspevalo, pred sabo pa imamo še precej projektov. Kar nekaj otrokom smo oziroma jim še bomo omogočili počitnice, da bodo, ko se septembra vrnejo v šolske klopi, lahko tudi oni povedali, da so bili nekje in so uživali.

Iličić, Črnigoj in Kek po zmagi v Latviji

Rezultat tega je obojestransko zadovoljstvo, njim polepšate dni, sami se zavedate, da ste naredili nekaj lepega in dobrega …
Seveda in ves čas pravim, da je to najpomembneje. Nogomet igram z veseljem, to je moje življenje, in če lahko nekaj od tega, kar je meni v veselje, namenim temu, da komu pomagam, to z veseljem storim. Lepa stvar nogometa in možnosti, ki se ti zaradi njega odpirajo, so, da na druge ljudi preneseš določene stvari in razmišljanja, da bi bil svet lepši.

Avstrijci povedli po odbitku

Za zaključek pogovora se vrniva k reprezentanci, ki je doživela nekaj sprememb, tudi menjavo generacij in selektorja. So pričakovanja javnosti morda previsoka, ali vsi skupaj prehitro želimo od vas odmevne rezultate in ekipi ne omogočimo, da bi strnila svoje vrste?
Osebno pričakujem iste stvari kot javnost, tudi jaz bi rad dosegel rezultate, ki jih pričakuje javnost. Toda nekaj so pričakovanja in želje, nekaj je realnost, ampak jaz sem pozitiven in mislim, da bi tudi cela Slovenija morala biti pozitivna, da bi stopili skupaj in dosegali uspehe. Vem, da bo težko, kajti ekipa se sestavlja, verjamem pa, da je, če bi bila celotna Slovenija enotna, tako kot smo mi na igrišču, mogoče dosegati uspehe. Nikoli ni preprosto, a verjamem, da je mogoče.

Komentar Urbana Laurenčiča po tekmah v Celovcu in Rigi

Bi za konec torej pozvali navijače, naj vas septembra pridejo podpret na tekmi v Stožice, ko se boste v boju za evropsko prvenstvo merili z izbranima vrstama Poljske in Izraela?
Že po tekmi v Celovcu sem dejal, da nam je veliko pomenilo, da nas je prišlo podpret tako veliko navijačev. Verjamem, da bomo v septembrske tekme prišli s petimi točkami (z Janom Oblakom smo se pogovarjali pred tekmo z Latvijo, op. p.) in da nam bodo slovenska javnost in vsi skupaj na stadionu pomagali, da jih septembra osvojimo novih šest.

Oblak verjame, da bo vodstvo Atletica pripeljalo kakovostne igralce