Tina Trstenjak (v objemu trenerja Marjana Fabjana) je v Riu osvojila zlato olimpijsko medaljo v kategoriji do 63 kilogramov. Uspeh je želela ponoviti letos v Tokiu, a bo morala zaradi epidemije na svojo priložnost počakati dodatno leto. Foto: EPA
Tina Trstenjak (v objemu trenerja Marjana Fabjana) je v Riu osvojila zlato olimpijsko medaljo v kategoriji do 63 kilogramov. Uspeh je želela ponoviti letos v Tokiu, a bo morala zaradi epidemije na svojo priložnost počakati dodatno leto. Foto: EPA

Na MMC-ju dneve do srede odštevamo z zlatimi olimpijci na poletnih igrah, danes s Tino Trstenjak, ki je šla v Riu 2016 v kategoriji do 63 kilogramov do konca in v finalu z iponom premagala Francozinjo Clarisso Agbegneno. S tem je nadaljevala tradicijo izjemnih uspehov varovank trenerja Marjana Fabjana, saj se je slovenski judo že četrtič zapored (Urška Žolnir v Atenah 2004 in Londonu 2012, Lucija Polavder v Pekingu 2008) z olimpijskih iger v domovino vrnil z medaljo.

V Rio sem prišla res z eno samo nalogo: postati olimpijska zmagovalka. Povsem sem bila osredotočena na svojo nalogo. V olimpijski vasi se ne spomnim, da bi videla kakšnega svetovno znanega športnika, prav mogoče, da sem spregledala kakšnega Usaina Bolta. Vendar mi ni žal, pomembno je, da imam medaljo.

Tina Trstenjak

Kako ste preživeli letošnje leto, ki ga je zaznamoval novi koronavirus, in kje ste porabili turistični vavčer?
Vse je bilo precej drugače kot sicer. Karantena in prestavitev olimpijskih iger, vse se je postavilo na glavo oziroma premaknilo za eno leto. Vavčerja ne bom porabila, ampak ga bom podarila.

Vas ljudje pogosto prepoznajo?
Nekateri me in se želijo fotografirati z mano, ampak to ni moteče in se lahko mirno sprehajam po mestu. Iz Celja tako in tako ne grem pogosto. Tisti, ki me ustavijo in me ogovorijo, včasih tudi vprašajo, ali sem sploh prava.

Katere olimpijske igre so bile za vas najlepše?
V Riu de Janeiru, seveda. Postala sem olimpijska prvakinja, igre so bile dobro organizirane. Bila sem tudi v Londonu 2012, vendar le kot sparing partner. Tam sem že doživela vse, le tekmovala nisem. V Rio sem prišla res z eno samo nalogo: postati olimpijska zmagovalka. Povsem sem bila osredotočena na svojo nalogo. V olimpijski vasi se ne spomnim, da bi videla kakšnega svetovno znanega športnika, prav mogoče, da sem spregledala kakšnega Usaina Bolta. Vendar mi ni žal, pomembno je, da imam medaljo.

Kako komentirate, da imamo po novem v Sloveniji dan športa?
Super, me veseli, da se nekaj premika in da imamo končno dan, ki je posvečen samo nam. Vseeno mi je, kateri dan v letu je ta dan. 23. september je zelo primeren. Ker že od mladih let spremljam šport, seveda poznam, kako izjemni športniki so bili Čop, Špik in Debevec.

Kako boste preživeli dan športa?
Na treningu. Sem na 10-dnevnih pripravah na Rogli. Ali bodo letos kakšne večje tekme, sicer trenutno še ne vem. Sredi oktobra naj bi imeli grand slam v Budimpešti.

Kaj bi sporočili mladim, ki želijo po vaši poti in sanjajo o olimpijski medalji?
Naj uživajo v športu in naj vztrajajo tudi takrat, ko jim ne gre, saj se ravno takrat rojevajo šampioni.

V torek bo na ista vprašanja odgovarjal veslač Luka Špik.